Tiskane izdaje
V stari črnski duhovni pesmi je dal Bog Noetu z mavrico vedeti: »Ne vode, drugič ogenj bom poslal!« Tako se je tudi ameriški režiser Darren Aronofsky tri leta po filmu o Noetu in vesoljnem potopu vrnil z ognjem. Dobesedno. Njegov nič manj z Biblijo navdihnjeni film mati! (mother!, 2017) se začne z bližnjim posnetkom okrvavljenega obraza mlade ženske, obkroženim s plamenom, in konča z ognjem, ki požira ponorelo ljudstvo.
S filmom mati! Darren Aronofsky potrjuje nekaj, kar je bilo vse bolj jasno v njegovem delu: da je vodilni proizvajalec filmske histerije v sodobni kinematografiji. Kljub aluzijam na Romana Polanskega, Davida Cronenberga ali Stanleyja Kubricka mati! spominja predvsem – posebej v vse bolj divji končnici – na Kena Russlla v najbolj pretirani izdaji.
Aronofskyjev osupljivo ambiciozni in hiperbolični film je tako razdelil kritike in gledalstvo, da ga je kljub številnim pohvalam neki newyorški kritik razglasil ne le za najslabši film leta, ampak tudi novega stoletja. Res je, da izpolnjuje vse pogoje za banalnost, z liki vred, ki nimajo imen, le simbolične naslove: Mati, On, Moški, Ženska in tako naprej. Njegova alegoričnost je očitna in je težko pridušiti smeh med krikom in besom končnice, ki deluje kot demonska variacija na slavni prizor v filmu Norčije v operi z brati Marx v glavnih vlogah (A Night at the Opera, 1935, Sam Wood), v katerem se neizmerno veliko raznolikih ljudi tlači v majhno kabino na ladji.
Kljub temu, morda pa v veliki meri prav zato, je mati! močen film. Aronofsky ni šarlatan. Njegova morasta vizija sveta in medčloveških odnosov je avtentična. Vedno je bil v slogu hiperboličen in ne prav subtilen v simboliki, in očitno se ne boji niti smeha, ki ga lahko pri gledalcu sproži skrajnost njegovih filmov.
V veliki stari hiši na podeželju mlada žena (Jennifer Lawrence) živi s celo generacijo starejšim možem (Javier Bardem), pesnikom, ki ne zmore več ustvarjati in je poleg vsega tudi impotenten. Izvemo, da je hiša njegov družinski dom, ki je pred leti zgorel, in da ga ona zvesto obnavlja. Ona živi zanj. Vsak izraz na njenem obrazu je reakcija na fluktuacije njegovega razpoloženja. Na vratih se pojavi starejši moški (Ed Harris), zdravnik, ki ga muči kašelj in trdi, da je mislil, da je hiša prenočišče. Mož ga povabi, da prenoči, ne da bi pred tem vprašal ženo. Naslednje jutro se nenadoma pojavi tudi zdravnikova žena (Michelle Pfeiffer). Njun prihod spremeni dinamiko med mlado gospodinjo in njenim možem. Njega vse bolj privlači starejši par, medtem ko je ona vse bolj izključena; kot da je tujka v lastnem domu.
Oskarjeva nagrajenka Jennifer Lawrence je odigrala glavno vlogo. Foto: Reuters
Harris je stari mojster ustvarjanja likov, ki povzročajo nelagodje. Pravo presenečenje je ponavadi všečna Michelle Pfeiffer, ki igra z briljantno strupenostjo. Začne z vsiljivostjo ženske, ki si dovoli vse (»Kaj čakata? Pojejta in to opravita,« pove, ko ji med zajtrkom Bardem pove, da z ženo nimata otrok, a bi jih rada imela), njen komaj skriti prezir do mlade ženske pa se sčasoma spremeni v odkrito sovraštvo. Pojavita se še sinova vsiljivega para (igrata ju brata Brian in Domhnall Gleeson) in družinski spor o dediščini se sprevrže v prelivanje krvi in bratomor.
Pesniku tragedija vrne ustvarjalno moč in seksualno potenco. Ko mlada gospodinja misli, da se bo življenje z njim normaliziralo, pridejo nešteti oboževalci in oboževalke njegove poezije, vdrejo v hišo, jo uničujejo, sežigajo in kradejo stvari (»Pesnik je rekel, da je to hiša vseh.«). On se jih razveseli, čeprav njegova prestrašena in zdaj noseča žena nori v poskusu, da bi ohranila red. Na koncu vdrejo v hišo še specialne enote policije s čeladami, pendreki in solzivcem ter jo spremenijo v bojišče z letečimi molotovkami, streljanjem in usmrtitvami ljudi. Ti ležijo na tleh z vrečami čez glavo kot talci Islamske države.
Od prvenca Pi (1998) se režiser ukvarja s skrajnim mentalnim in fizičnim trpljenjem ter vlogo ameriške kulture v tem trpljenju. V Rekviemu za sanje (Requiem for a Dream, 2000) sta napadalni »infomercial« in obsedenost z lastnim videzom porinila žensko v zasvojenost in norost. Aronofsky je uporabil vsa filmska in glasbena sredstva, da bi nam približal ekspresionistično sliko življenja zasvojencev. V Rokoborcu (The Wrestler, 2008) je moški dal svoje uničeno telo občinstvu za njihov užitek. V Črnem labodu (Black Swan, 2010) gledamo baletko krhkega videza in še bolj krhkega uma, ki pogori v iskanju popolnosti v brezobzirno tekmovalnem svetu newyorškega baleta. Za razliko od mati! so ti filmi, ki so še vedno režiserjevi najboljši, postavljeni v evokativno orisana prizorišča. Rekviem za sanje, recimo, se odvija v judovskem Brooklynu in vsebuje nepozabne kadre starih Judinj, ki se sončijo in klepetajo na pločniku pred blokom. Ko se je Aronofsky znebil takšnih konkretnih prizorišč, kot recimo v spodleteli Fontani življenja (The Fountain, 2006), je bil rezultat breztežen kot pero.
Javier Bardem igra enega od glavnih likov. Foto: Reuters
V mati! je hiša, v kateri se dogaja celoten film, le navidezno realističen prostor. Končno, to je hiša, v kateri junakinja čuti (vidno) utripajoče srce. Film tvega tisto banalnost, ki se ji težko izognejo dela, ki merijo na univerzalnost, a pri tem ne ustvarijo prepoznavnih temeljev. V filmu mrgoli simbolov in arhetipov. Ed Harris in Michelle Pfeiffer sta starejša, degenerirana Adam in Eva, njuna sinova sta Kajn in Abel. Moža, ki ga igra Bardem, lahko doživimo kot definitivno sebičnega moškega, ki od žene vzame vse, tudi njeno srce, in to dobesedno, ali kot karikaturo umetnika, ki mu je pomembno zgolj oboževanje množice ali brezobzirnega Boga. Aronofsky je ravno toliko obseden z Bogom, kot je Terrence Malick (Drevo življenja, 2011, Čudežu naproti, 2012). Ampak on je Malickov temni brat in Bardem popolnoma upodobi njegovega nečimrnega in sebičnega Boga, ki si lahko privošči uničenje sveta, ker si vedno lahko ustvari novega. Narcisizem in nadutost spremenita igralčev čedni obraz v obraz, ki ga je težko gledati. Jennifer Lawrence pa nosi toliko simbolične prtljage (izmenoma predstavlja požrtvovalno ženo, večno mučenico, Mater Zemljo, Devico Marijo), da je prava pohvala igralki, da ji uspe zadržati človečnost.
Intenzivnost filma in režiserjeva fanatična neomajnost pri razvijanju svoje teze o človeški sebičnosti in destruktivnosti nadkrilita hibe, ki so kot vgrajene v projekt. V filmu je najučinkovitejše to, da Aronofsky ustvari popolno povezavo med gledalcem in junakinjo. Počutimo se pravzaprav, da gledamo samo Jennifer Lawrence, ker edino fizična navzočnost igralke da temu simboličnemu liku individualnost. Ona je vedno v središču pozornosti. Ko ji Aronofsky ne sledi tesno s kamero, snema njen obraz in roke v bližnjih posnetkih. V totalih je v središču kadra. Najpomembnejše je, da vidimo tisto, kar vidi ona, in da tako skupaj z njo doživljamo spust v anarhijo.
Rastoči kaos, ki ga obvladuje vse bolj samozadovoljen Bardem, in vse večja nebogljenost ter zbeganost zlorabljene in žaljene junakinje (»Debela prasica« je najblažja žalitev, ki jo sliši.) ustvarijo pri gledalcu velik odpor do filma. Vsaj pri meni se je to zgodilo. Vprašanje je, ali je to odpor do stanja sveta, z vso njegovo samouničevalnostjo, blaženostjo, z vsem narcisizmom in krutostjo do sočloveka ter mizoginijo, ali gre za odpor do čezmernosti in krutosti filma. Ko gledamo, kako drhal pljuva in tepe Jennifer Lawrence, se z drugimi besedami sprašujemo, ali je ona žrtev krutega sveta ali režiserja, ki ne pozna meja; režiserja, ki napada gledalstvo s simboliko kot manijak s težkim kladivom v rokah.
mati! je nepopoln film, na meji parodije samega sebe; to mejo pogosto brezbrižno prestopi. A je hkrati eden od filmov – Demoni (The Devils, 1971) omenjenega Kena Russlla tudi spada mednje –, ki so močni prav zaradi vsega, kar je pripeljano do absurdnosti, in prav zaradi vsega, kar je v njih žaljivega in povzroča odpor pri gledalstvu. mati! ostane v spominu ne le kot film, ampak kot neka neprijetna, a razburljiva izkušnja, ki jo je gledalec preživel.
