Tiskane izdaje
V Ljubljano je prišel zaradi ljubezni. Otroške ljubezni do Jugoslavije. Ostal je zaradi ljubezni. Do ženske, prevajalke, njegove Malinche, zaradi katere smo dobili knjigo za esejistične sladokusce. Njegova knjiga O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (Šerpa) je nenavaden, duhovit, čuten, čustven portret atmosfere enega največjih mest na svetu, Ciudada de Méxica, in male Ljubljane. Mehike in Slovenije. Nasprotja se privlačijo.
Vsak izvod knjige osebno dostavi s kolesom do kupca, bralca in se vanj tudi podpiše. Ko ga srečuješ na kolesu po ljubljanskih ulicah, je videti kot azteški princ, konkvistador in Don Kihot hkrati, vsi arhetipi, ki zaznamujejo njegov kontinent oziroma njegovo prostrano deželo. Zato je toliko bolj zanimivo vedeti, kaj si misli o Sloveniji. Nič čudnega, da Jani Virk v spremni besedi zapiše, da je kot 'čarovnik z ogledali'.
Poleg tega režira, je ustanovitelj žepnega gledališča Pocket Theater, prisega na neodvisno gledališče, tudi njegova knjiga ni bila državno subvencionirana. Knjigo literarnih esejev, ki so med letoma 2010 in 2014 izhajali v Objektivu ali bili objavljeni v reviji Literatura, je prevedla Mojca Medvedšek.
Dobila sva se v Kolovratu, ob mestni katedrali. Takoj ko je sedel, se je kot nekdanji fotograf usmeril v fotoaparat Uroša Hočevarja na mizi. Smem? Vzel ga je v roke. Še preden sem naročila kavo in moj sogovornik cortado, espreso z mlekom, sta bila oba moška že globoko v debati o fotoaparatih. Canon ali Nikon? Kot viteza, ki merita svoje moči in znanje, ne pa tudi velikosti objektiva, ne, tega vendar ne smeva početi pred damo, se je nasmehnil Pascual.
Pogovor z njim je bil nenavaden sprehod skozi vse mitske podobe skrivnostne in krute dežele, kakršna je Mehika, pred vami je samo drobec. In najbrž je zanimivo naključje, da sva prav s fotografom Hočevarjem na sarajevskem filmskem festivalu skupaj delala enega prvih intervjujev za Delo z mehiškim režiserjem, oskarjevcem Alfonsom Cuarónom (Gravitacija), ki je bil del Pascualove generacije, ki se je v osemdesetih dobivala v istih barih in razpravljala o filmih in literaturi.
Če sva že začela s tem: Alfonso Cuarón, Alejandro G. Iñárritu, Guillermo del Toro pripadajo generaciji mehiških filmarjev, ki so prodrli tja, kamor prej mehiškim umetnikom ni bilo dovoljeno, v filmski mainstream, do oskarjev. Kako gledate na to trojico, so odprli vrata drugim mehiškim umetnikom?
Zanimivo, da sva pogovor začela prav z njimi. Smo ista generacija, v osemdesetih smo se srečevali na istih zabavah, koncertih, predstavah, tako kot se ljudje, ki jih družijo podobne ideje, srečujejo v Ljubljani. Le da je Ciudad čisto malo večje mesto (nasmešek).
Vsi našteti so levičarji, hkrati pa prihajajo iz premožnih, izobraženih družin višjega srednjega razreda, kakršna je vaša. Pri nas si težko predstavljamo, da še tako talentiran otrok iz delavskega ali kmečkega sloja v Mehiki skorajda ne more postati filmski režiser.
Večina Mehičanov, o katerih beremo, je prihajala iz intelektualnih, dobro stoječih, izobraženih družin. Samo tako so imeli možnost, da kaj naredijo s svojim življenjem. Tako pač je. No, s fanti, ki jih omenjate, smo celo igrali nogomet v isti ligi. V mojem moštvu je bil recimo Gabriel Orozco, znani konceptualni umetnik.
Iñárritu ne?
Ne, njega sem spoznal na radiu WFM. Bil je didžej.
In nato postal direktor radia WFM in ga spremenil v najbolj poslušan radio v Ciudadu de Méxicu.
Jaz sem takrat delal na drugem največjem radiu, ki je veljal za bolj alternativnega (nasmešek). A z Alejandrom sva se srečala na njegovem radiu. Ofelia Medina, mehiška diva, je takrat vodila najbolj provokativen radijski šov o literaturi in erotiki v državi. Nekdo me je priporočil in z njo sem kot pisec v tem šovu delal tri mesece. Vsak dan, tri mesece. Proračun oddaje je bil takšen, da smo imeli vsak dan na mizi dve steklenici porta, najboljše sire in za interpretacijo smo lahko najeli najboljše igralce v državi. Iñárritu je bil v sosednji kabini, tako sva se spoznala. Šele potem je postal direktor radia, da (nasmešek).
Oba je zanimal radio, film, literatura. Kako to, da se niste bolj povezali z njim? Ste bili že od začetka samotni jezdec ...?
Hm, v tistem času sem ravno študiral film, a me je takrat zanimala neodvisna filmska produkcija, radikalni, avantgardni filmi, to, kar se je dogajalo v New Yorku v šestdesetih, odbijalo me je vse, kar je bilo povezano s filmsko industrijo.
Iñárritu je začel z režijo oglasov s svojo produkcijsko hišo Z films.
Filmske režije sploh ni študiral, da. Cuarona pa so izklučili iz filmske šole, ker je svoj študentski film naredil v angleščini. Nikoli ni končal filmske akademije. V osemdesetih sem delal na filmskem inštitutu v Ciudadu, sproti sem spremljal celotno mehiško filmsko produkcijo, bili so dobri poskusi, a ne bi mogel reči, da sem v tistem času videl prelomen film. In potem sem videl Cuaronov Solo con tu pareja, dober film. A ko sem videl Pasjo ljubezen (Amores perros), me je vrglo po tleh.
Biblični portret vašega mesta.
V kinu sem že po prvi sekvenci rekel, kaj hudiča je tole! Prvič je nekdo govoril o mojem mestu na tak način, z vsemi njegovimi plastmi, razrednimi razlikami. Uspelo mu je ujeti vsa nasprotja tega mesta, do Pasje ljubezni tega na filmu do takrat še nisem videl.
»V Ciudadu lahko začutim, kako se v podzemlju pretakajo temačni tokovi smrti, užitka, upiranja, na ljubljanskih tleh pogosto začutim, da je edino, kar jih stresa, mestni potniški promet,« ironično zapišete v knjigi. A kljub vsemu zdaj živite tukaj in ne tam.
Seveda. Nekaj je v Ljubljani, česar očitno nisem našel nikjer drugje (nasmešek). Mislim, da velik del moje knjige govori prav o tem, zakaj tako ljubim ta košček sveta.
Na glavnem mehiškem trgu začne moje srce utripati s temačnejšim tonom, jasno. Že zaradi njegove kompleksne zgodovine, polne uporov, izdajstev. Zanimala so me tudi človeška žrtvovanja, zakaj so prav na tem prostoru dosegla takšne razsežnosti. Ko sem raziskoval predkolumbijsko obdobje, sem odkril podatek, da so v enem samem prazničnem koncu tedna, ob posvetitvi piramid, Azteki ubili od 20.000 do 80.000 ljudi. V enem vikendu.
Vas še vedno vznemirja ključni trenutek zgodovine Mehike, srečanje med azteškim poglavarjem Moctezumo in Hernanom Cortésom, španskim konkvistadorjem? Ne nazadnje o tem pišete filmski scenarij.
Tako. Mislim, da sem o tem prebral vse, kar je mogoče prebrati (nasmešek). Scenarij je že skoraj končan. A zdaj slišim, da bo o veličastni temi, kar osvajanje Mehike gotovo je, film snemal Steven Spielberg.
Pokojni mehiški pisatelj Carlos Fuentes je zapisal: »Vsi smo otroci Hernána Cortésa, imenovanega očeta, in neznane indijanske ali črnske matere.« Čutite v sebi tudi kri osvajalcev?
V moji družini je veljalo, da je bilo osvajanje Mehike največja sramota, ki se je zgodila v tej deželi. Naše simpatije so bile vedno na strani staroselcev. Nikoli se nismo počutili, kot da smo potomci osvajalcev.
Koliko priimkov imate v družini?
Ah, ne vem. Običajno uporabljamo dva.
Družine, kakršna je vaša, imajo običajno vsaj sedem priimkov, že po njih lahko sledite liniji vaših prednikov, najverjetneje je med njimi tudi konkvistador.
(Nasmešek.) V tem smislu je res, da lahko kulturno sledimo liniji naših prednikov, ki so prišli iz Evrope. Svojih indijanskih prednikov ne morem slediti, a vem, da obstajajo. Hočem reči, da se v naši družini nismo imeli za potomce Evropejcev, vedno smo se čutili Mehičane in se popolnoma identificirali z zgodbami staroselcev.
Očitno vas fascinira tudi lik Malinche, potomke družine rodu Nahua, ki je postala Cortésova prevajalka pri konkvisti Mehike. Tudi za vašo ženo, prevajalko Mojco Medvedšek, bi lahko rekli, da je vaša Malinche, oziroma kot ji je rekel Cortés: »mi lengua«, moj jezik, za vaše kulturno osvajanje Slovenije je prevedla vse vaše eseje, zgodbe, knjigo.
(Nasmešek.) Gotovo. Mojca je moj jezik. Tudi to. In veste, spoznala sva se prav na tem dvorišču Kolovrata, kjer zdaj sediva. To srečanje je spremenilo moje življenje.
Tudi Slovenija, kakorkoli čudno se to sliši, je postala dežela, ki je za vas pomenila kreativni razcvet. Vaša knjiga je nepričakovan uspeh.
Na neki način to lahko drži. Tu veliko več pišem, pišem zgodbe za otroke, povezane z mitologijo Mehike. Zdaj pišem esej o etiki in literaturi za festival Vilenica Literaturo in predgovor za ponatis romana Juana Rulfa Pedro Páramo, ki ga je Borges označil za enega največjih romanov vseh časov. No, in slovenščina je bila eden prvih jezikov, v katerega so ga prevedli. Andrej Blatnik me je že pred časom povabil, da napišem potopis za zbirko S poti, ki bo seveda o Sloveniji. pa o Soški fronti in Lipicancih, o katerih sanjam že kot otrok. (nasmešek)
Dajte, še enkrat mi povejte, zakaj ste ostali tukaj. Zaradi ljubezni?
Vam moram odgovoriti? Zelo dolgo me je vznemirjala celotna balkanska regija. Še v Mehiki sem začel pisati roman z naslovom Jana in kača, o ženski iz Jugoslavije, ki se je izgubila v Ciudadu de Méxicu. S pisanjem sem prenehal, ker je časopis, v katerem sem ga objavljal kot feljton, propadel, in šel s takratno partnerko v Trst obiskat njenega očeta. Njena sestra, ki je živela v Sloveniji, je rekla, da se vrača v Ljubljano. In potem sem si rekel, nikoli nisem prestopil ozemlja te države, ki sem jo imel v mislih že od otroštva. Kako naj pridem do Ljubljane? Ko sem prišel v Ljubljano, nisem mogel več iz nje. Tako da ... najprej je bila ljubezen do mesta (nasmešek).
Ne vem, zakaj se mi to zdi tako magično. Nekdo iz divjega, nevarnega, ogromnega in nepredvidljivega mesta, ki se že kot otrok zaljubi v Jugoslavijo – in potem pride sem, ko te države več ni.
To je bilo zaradi nogometne tekme za svetovno prvenstvo v Nemčiji leta 1974, ki sem jo gledal kot otrok. Brazilija je imela za nasprotnika jugoslovansko državno reprezentanco, spomnim se, da sem mamo med gledanjem nenehno spraševal, kje je Jugoslavija. In potem je med likanjem, najbrž raztreseno, izrekla mitske besede (nasmešek), da je »Jugoslavija izjemna dežela, ki jo vodi čudovit človek iz nekega drugega sveta«. In škoda je bila storjena (se smehlja).
Kriva je bila torej mama.
Tudi moj oče, ki je bil najprej vodja levičarskega gibanja, potem pa predsednik vladajoče politične stranke, je veliko razpravljal o Titu in neuvrščenih. Moja mama pa ... bi bila lahko tudi iz Kranja, nihče ne bi rekel, da je Mehičanka. Ustvarjena je bila za to, da bi bila srečna v Sloveniji, in ne v divjem, kaotičnem mestu, kot je Ciudad de México. To je bilo preveč hrupno, preveč umazano, preveč nasilno mesto zanjo.
In za vas?
Jaz sem se naučil živeti s tem. Mislil sem, da je svet pač takšen, drugega nisem poznal. Ko preživiš eno nasilno izkušnjo, se naučiš, kako ravnati naslednjič.
Kot deček sem videl, kako so pred kantino z glavo nekega človeka udarjali ob pokrov motorja. Videl sem sledi kože, mesa in krvi, ki jih to pusti na karoseriji avtomobila. Tega sem videl veliko. Imel sem sedemnajst let, ko so me ugrabili in strpali v tovornjak.
Zakaj?
Napad pač. Ker nekateri policisti poskušajo s tem narediti posel. Mene in mojega bratranca so ugrabili, naju odpeljali na oddaljen kraj, naju vrgli na tla in nama uperili pištolo v glavo. V zamenjavo za denar. Ki so ga potem v zadnjem trenutku dobili, zato zdaj tu pijeva kavo. Hočem reči, da Mehika ni Mediteran, ni otroško igrišče, moraš biti nenehno na preži.
Nedavno sem govorila s predsednico mednarodnega Pena Jennifer Clement; pred tem je bila na čelu mehiškega Pena in je dosegla, da je uboj novinarja obravnavan kot federalni zločin. Pred tem nihče ni bil kaznovan za umor novinarja, preprosto so izginjali v čudnih okoliščinah.
Še vedno izginjajo. Število umorov se žal zaradi tega ni zmanjšalo. Največji zločin v Mehiki je nekaznovanost zločinov. To, da 98 odstotkov sodnih procesov ni končanih.
Ste slišali za film Japón (Japonska) Carlosa Reygadasa? V Cannesu je leta 2002 dobil nagrado za najboljši prvenec. No, glavni igralec tega filma Alejandro Ferretis je bil umorjen v mestu San Miguel Allende, v katerem sem takrat živel. In bil je moj dober prijatelj. Brutalno so ga ubili neznanci, razkosali so njegovo telo in ga razstavili. Vsi so bili pretreseni nad krutostjo storilcev; po tistem so ljudje začeli govoriti o njegovi morebitni spolni usmerjenosti.
Je bil to razlog, da so ga ubili?
Tako so govorili ljudje na cesti. Njegova smrt me je zelo pretresla. Takrat sem bil urednik literarne revije in napisal sem esej v obliki pisma, ki je bil naslovljen nanj. V njem sem mu pisal, naj počiva v miru, ker je bil očitno žrtveno jagnje, del ritualnega žrtvovanja v tej deželi; očitno vsi mi čistimo svoje grehe skozenj.
Ko sem šel po revijo v drug kraj, sem prejel klic, da me na uredništvu išče policija. To je bilo leta 2004. Tri dni sem se moral skrivati, iskati zaščito in zveze med vplivnimi ljudmi, da bi me zaščitili pred državno policijo, ki bi me takoj zaprla. Raziskava bi se morda nadaljevala, ko bi bil sam v zaporu, čisto mogoče je, da ne bi nikoli prišel od tam.
Zaradi vašega pisma ubitemu prijatelju?
Da. Ker so mislili, da je to svojevrstno priznanje. Da sem jaz storil to dejanje. Dobil sem odvetnika, ki je razumel, kaj sem hotel povedati s tem pismom, in me rešil iz te zgodbe. A še vedno niso našli storilcev, pa čeprav je bil žrtev znan igralec.
Oprostite, pogovarjava se nekaj časa in tu je že material za roman. Kdaj boste izpisali vse te zgodbe, ki so v vas?
Zdaj se gibljem bolj v esejističnem polju, sem sredi pisanja kronik, ki je postal zelo priljubljen latinskoameriški literarni žanr, ki v Evropi ni tako razširjen. Pišem prav to zgodbo o umoru mojega prijatelja.
Tukaj ste že sedem let. Je to dovolj za kritično ost do Slovencev in našega nacionalnega značaja? Kako že pravite: da se bomo morali enkrat »soočiti s tem, da politika ni samo nekaj umazanega, ampak da bi moral zavihati rokave vsak od nas« ...
Dojeti bi morali, da se s politiko ne ukvarjajo samo ljudje, ki jih privlači gola moč, ampak da se mora s politiko vsak dan ukvarjati večina prebivalstva, da mora stati vsak dan za vsakim dejanjem.
In nosimo majice Cheja Guevare in mislimo, da smo levičarji, kot pravite, s tem da je bil Che Guevara tudi ubijalski stroj, »mesar cabane«, kot so ga klicali.
Seveda, Večkrat rečem kakemu tipu na Metelkovi, ki ponosno nosi majico s Chejem Guevaro in kadi džoint, ali se zaveda, da bi ga Che osebno počil, če bi ga zalotil z džointom. Ali če bi bil slučajno gej. Tu imate ljudi, sem opazil, ki se obnašajo kot profesionalni radikalci, levičarji, to je njihova vloga, a v resnici se ne premaknejo v aktivno vlogo. Zdi se kot slab dramski tekst: vsakič, ko vlada prekorači določeno mejo, greš pred parlament in protestiraš, a v resnici ne veš, za kaj bi protestiral, kaj bi rad zgradil. V resnici ne izrabiš politične moči, ki jo imaš. Mislim, da je to veliko vprašanje v Sloveniji.
Zdi se, da vsak napeljuje vodo na svoj mlin, vsak poskuša ohraniti delček svojega buržoaznega varnega življenja, redko kdo poskuša spremeniti sistem. In ko me ljudje vprašajo, ali mislim, da je to tipično slovenski problem, jim odgovarjam: Ne, to je človeški problem.
Kaj mislite, zakaj je tako?
V predelih Mehike, ki jih nadzorujejo različni karteli, sem videl prav to, kako so bili ljudje iz generacije v generacijo naučeni, da ne povzdignejo glasu, ker so bili vsakič, ko so se odzvali na krivice, kaznovani. In potem vidiš, kako se to ponavlja, kako ta vzorec uboganja, zaradi strahu, s pridom uporabljajo oblastniki.
Vidimo, kaj se dogaja z Evropo, porast nacionalizma in skrajnih desničarskih gibanj.
Tudi v latinskoameriških državah, kjer so se vlade že pred desetletji uklonile pritisku korporacij in ZDA, kot recimo v Mehiki ali Kolumbiji, vidimo posledice, ki se kažejo na najbolj ranljivem delu prebivalstva, ki je žrtev kartelskih vojn ali paravojaških skupin.
Se nam to približuje?
To je zelo star in uspešen princip. Uporabiš druge ljudi, da počistijo stvari, da si sam lahko opereš roke. Zato verjamem, da je treba zavzeti aktivno vlogo. In Slovenija bi v procesu osamosvajanja lahko idealno izkoristila svojo demografsko strukturo in zgradila zelo neposredno demokracijo. Izbirati tiste, ki vladajo namesto tebe, je najšibkejši člen demokracije. Je korak k ubogljivosti. Zato se sprašujem to, o čemer razmišljam tudi v esejih.
»Ko sem se v Ljubljani z nekom prvič pogovarjal o tem, da bi ustanovil neodvisno gledališče, me je ta pogledal, kot bi mu predlagal casual sex s hijenami,« zapišete v knjigi. In hkrati ste vseeno odprli neodvisno gledališče Pocket Theater?
Da ne bo pomote, ne nasprotujem državni podpori umetniškim aktivnostim, nasprotujem dvornim razredom, ki se skoraj vedno zaredijo okrog institucij. Tako nastajajo predvsem umetniški in založniški projekti, ki morajo zadovoljiti predvsem okus kulturnih birokratov in niti ne poskušajo več vznemiriti ali zapeljati publike.
Vidim, da ste v našo državo prišli kot misijonar?
Lahko mi rečete tudi misijonar, a res verjamem, da je neodvisna kulturna produkcija zdrava stvar, nujna za zdravo državo.
A težava pri nas je majhen trg, vam bo rekel vsakdo. Visoka literatura ne more preživeti sama s sabo.
Poglejte, sam sem ravno dovolj dolgo tukaj, da vsakič, ko grem v Mehiko, doživim kulturni šok. Tam vsakič, ko vstopim v kantino, že za šankom vidim razredno vojno. Ko grem v bar v Ljubljani in me postreže vljuden natakar, je zelo verjetno, da živi v veliko lepšem stanovanju kot jaz. V Mehiki se ti to ne more zgoditi. Pogledaš osebo in veš, kam spada. In jasno je, da tisti od spodaj nikoli ne bo prišel niti blizu tistim zgoraj. Ko greš na večerjo s prijatelji, vidiš, kako te strežejo ljudje tvojih let, ki s tabo ne spregovorijo, ker je v njihovem kodu obnašanja, da so tvoji služabniki.
In ko grem v gledališče in sedem v prvo vrsto, dobesedno slišim kruljenje v želodcih igralcev, ki tisti dan niso še pojedli zajtrka ne kosila. Oni se ne sprašujejo, ali ustvarjajo za velik ali manjši trg, ali bodo kaj pojedli za zajtrk ali ne – delajo tisto, kar čutijo, da morajo narediti na odru, in to je vse.
Zelo radikalno, priznam. Sploh ker sami kot otrok niste bili ravno lačni. Drugače od milijonov vaših sodržavljanov.
Nisem bil lačen, to je res. Dokler nisem začel delati neodvisnega teatra (nasmešek). Bil sem vzgojen v izobraženi družini srednjega razreda z liberalnimi nazori, a hkrati me je oče vzgajal v mehiški tradiciji. Z bratom sva pol otroštva preživela na rančih, med mehiškimi kmeti, med konjarji, jezdeci rodea, petelinjimi boji ... Moj oče je trdil, da mora mož znati jahati takrat, ko zna hoditi, tako da … že pri štirih letih sem imel opremo in otroško pištolo za pasom.
Zakaj vas je oče vzgajal tako?
Ker je oboževal konje in ker je bil v resnici nacionalist (nasmešek). Kot študent je bil vodja levičarskega gibanja. Sombrero, pištole, način oblačenja in to držo, vse to je hotel prenesti na naju z bratom.
In vam to ni bilo všeč?
Ne preveč. Že prva korida, na katero me je peljal, me je spravila v grozo. Spomnim se, kako naju je v Chiapasu z bratom prisilil, da sva jahala bike. Bilo me je strah. A šlo je za pomembno vprašanje – ali si reva ali si mož. Bil sem zelo občutljiv otrok, sploh v primerjavi z bratom, ki je bil bolj po očetu.
V knjigi pišete, kako ste se tri mesece urili in utrjevali, da bi se lahko postavili v areno z bikom in premagali svoj najhujši strah.
A veste, da sem prav v tistem trenutku, ko sem prvič vstopil v Slovenijo, to je bilo na vlaku iz Sežane v Ljubljano, nenadoma dobil uvid, kako sem pravzaprav vse življenje gradil to grobo školjko, v katero sem lahko zaprl svojo občutljivo notranjost? In del tega, da si izdelam trdo lupino, je bil tudi to, da se pomerim z bikom v areni kot matador. Da preživim ritual koride.
Lahko vam rečem, da v življenju nisem čutil večjega strahu kot takrat, ko sem se s prijateljem peljal proti prizorišču. Niti takrat, ko so me ugrabili in sem imel pištolo na sencih, nisem bil tako prestrašen kot minuto, preden sem vstopil v areno. Bal sem se, da bom zbežal, a človekova narava je čudež. Potem greš in se soočiš z bikom. To je neopisljiv občutek. Pred mano je stala žival, lahko sem jo vohal, slišal bitje njenega srca, zrak iz nozdrvi, vsi čuti se ti izostrijo kot nikoli prej. Težko je opisati to intenzivnost čutov, morda še nikoli v življenju nisem čutil tako. Ko se soočiš s svojimi strahovi. Tam si sam in ne moreš nikamor, moraš se boriti. Nisem vedel, ali ga hočem ubiti ali se ljubiti z njim, da bi ga imel. Da bi imel to moč, da bi jo ukrotil. In za to najbrž gre. Še danes ne vem, ali sem naredil prav, ko sem kljub vsem pravilom koride tistemu biku poklonil življenje.
Zanimivo, da se v knjigi vprašate – bi morali obdržati ritual živalskega žrtvovanja, da bi lahko obdržali stik s tem oddaljenim svetom ritualov in magije, do katerega nimamo več dostopa?
Da, lahko rečemo, dajmo, ustavimo ta ritual, prepovejmo ga. A potem moramo prej prepovedati tudi mučenje živali v klavnicah, ki čakajo na zakol. Je res treba prepovedati edini ritual, v katerem se odkrito in poglobljeno stori nekaj, kar večina ljudi zaradi prehranjevalnih navad prepušča početju profesionalcev? Zakaj bi torej ukinili najlepšo, najbolj skrivnostno stvar od vseh in pustili klavnice? García Lorca je za korido rekel, da ni prostora, kjer bi bila smrt obkrožena s takšno slepečo lepoto. In jaz ga razumem.
