Nostalgija po »najboljši Nemčiji, kar smo jih kdaj imeli«

V običajnih časih bi Nemci ob še eni obletnici združitve države tehtali dosežke in pomanjkljivosti na nekdanjem komunističnem vzhodu, petindvajset let po enem od prelomnih dogodkov preteklega stoletja pa tudi v osrednji evropski državi prevladuje zaskrbljenost zaradi prelomov sedanjosti. V Nemčiji jih zaznamujeta neznanski naval beguncev in škandal osrednjega avtomobilskega podjetja s posledicami za vso »Made in Germany«.

Nobenega dvoma ni, da so vzhodne nemške dežele tudi četrt stoletja po padcu berlinskega zidu manj razvite od zahodnih. Po letu 1990 so z izseljevanjem in nizko stopnjo rodnosti izgubile za celo Slovenijo ljudi in jih je bilo leta 2013 le še za petnajst odstotkov vsega nemškega prebivalstva. Njihova delovna produktivnost je še vedno za tretjino nižja od zahodne in dohodki za osemnajst odstotkov. Brezposelnost je višja, pokojnine nižje. A se podoba o večno zapostavljeni Vzhodni Nemčiji počasi vendarle spreminja. V deželi Brandenburg in Saško se že priseljuje več ljudi, kot pa se jih izseljuje, česar ni mogoče trditi za Severno Porenje - Vestfalijo. Poleg Bavarske se s svojimi romantičnimi severnomorskimi plažami v nemško turistično velikanko razvija Mecklenburg-Predpomerjansko.

»To je dobra Nemčija, najboljša, kar smo jih kdaj imeli,« je že na lanski münchenski varnostni konferenci govoril predsednik Joachim Gauck. Takšna Nemčija si lahko sedemdeset let po holokavstu in drugi svetovni vojni prizadeva za večjo vlogo v svetu in doma doživlja »spremembo samih temeljev mentalitete«, ki lahko na koncu prinese celo novo nacionalno zavest. »Kdor zaupa sebi, pridobi moč, da se odpre svetu,« je razmišljal nekdanji vzhodnonemški pastor in raziskovalec zločinov razvpitega ministrstva za državno varnost Stasi. Skupaj s svojo nekdanjo domovino je tudi sam prehodil neznansko dolgo pot od časov, ko so ga obtoževali širjenja protisocialističnih sovražnosti.

Materi Angeli Nobelova za mir

Srečna Nemčija. Njeni mladi se zdaj predstavljajo kot »generacija nemške enotnosti«, vrsta nekdanjih otrok Vzhoda, Zahoda in priseljenskih družin je na spletni strani change.org naznanila, da so prerasli nekdanje stereotipe in jih razlike med njimi celo združujejo. Nočejo biti enaki, »hočemo in potrebujemo konstruktivno neenakost in navdihujoče razlike«, in drugače kot njihovi starši verjamejo, da so »na isti višini«. Odločeni so, da ne bodo samo postavljali zahtev drugim ali politiki, ampak bodo ukrepali. Potem pa je predsednik Gauck začel govoriti o svetli in temačni Nemčiji, kanclerki Angeli Merkel pa nekateri dajejo veliko možnosti za Nobelovo nagrado za mir – in država, po stoletjih vojn in zločinov planetarnih razsežnosti zagledana v svoj mir in blaginjo, se spet enkrat maje kot slamica na razburkanem morju.

Besede o svetli Nemčiji in še bolj govorice o najvišji svetovni nagradi za mir za še eno nemško prvakinjo z vzhodnonemškimi koreninami so namreč samo eden od izrazov novega gigantskega poigravanja zgodovine z Nemčijo in vso Evropo ter celo z vsem svetom. Ko so se iz kriznih žarišč arabskega sveta, Afrike in Azije začele proti Evropi zgrinjati množice beguncev, je Madžarska gradila ograje, kanclerka Merklova pa je odprla meje. »V kritičnem času je pokazala moralne vodilne kvalitete,« Angelo Merkel ocenjuje direktor mirovnega instituta Prio iz Osla Kristian Berg Harpviken, tako v Ukrajini kot v begunski krizi je sprejela odgovornost, ki je drugi niso hoteli. Kanclerko so že nominirali za Nobelovo nagrado, doma pa ji prav zaradi vsega tega nad vratom visi politična giljotina.

»Ali hoče Seehofer strmoglaviti Merklovo?« že sprašuje dobro obveščeni časopis Bild. »Napaka, s katero se bomo še dolgo ubadali,« je bavarski premier in voditelj krščanskodemokratski CDU Angele Merkel sestrske CSU označil kanclerkino prepričanje, da bo Nemčija zmogla begunski naval. Bavarski premier je nedavno demonstrativno gostil madžarskega premiera Viktorja Orbana, ki bavarskim politikom zagotavlja, da varuje tudi njihovo južno mejo. Da obstaja zgornja meja sprejema beguncev, zdaj poudarja tudi notranji minister Thomas de Maizière in napoveduje »energično delo« za zmanjšanje dotoka iskalcev zatočišča v Nemčijo.

Streha nad glavo in topli obrok

Angela Merkel seveda soglaša z novimi omejujočimi ukrepi svoje vlade, a se vseeno spreminja v simbol vsega, kar zdaj boli Nemčijo. Tudi številni običajni Nemci so do beguncev veliko bolj velikodušni od prebivalcev številnih drugih držav, nesebično pomagajo pri učenju jezika, zagotavljajo potrebščine in pomoč pri vsakdanjih opravkih in vsem drugem. V državi skorajda ni generacije, ki se ne bi poistovetila s trpljenjem ljudi, ki morajo bežati iz svoje domovine. Starejši se še spomnijo velikega eksodusa svojih rojakov iz Vzhodne Evrope po drugi svetovni vojni ali pa so bili celo sami med milijoni tedanjih beguncev, v večni senci druge svetovne vojne pa so vsaj v Zahodni Nemčiji odraščali tudi njihovi otroci in vnuki. Mnogi iz generacije šestdesetih let preteklega stoletja so izprašanje staršev in starih staršev o nacističnih zločinih razumeli kot neznansko boleč, a nujen del odraščanja, tudi generacije, rojene dolgo po drugi svetovni vojni, pa se v rednih presledkih soočajo s kolektivno nemško krivdo. Nemška demokratična republika, ki ni šla skozi te procese in tudi ne skozi sobivanje z »gostujočimi delavci«, je uporništvo proti staremu in novemu režimu skoncentrirala v neonacizem. Polovica vseh do tujcev sovražnih dejanj se dogaja v domovini Pegide, Legide in drugih gibanj proti priseljevanju tujcev.

Večinska Nemčija poskuša pomagati, a se tudi sama vse bolj boji za svoj način življenja. V samem bistvu nemške kolektivne zavesti so tudi daljne verske vojne, potem ko je Martin Luther na vrata wittenberške cerkve nabil svojih 95 tez, pa čeprav mlade mamice, ki svojim otrokom prepevajo o požgani Pomeraniji, med uspavanko najbrž ne razmišljajo o grozljivi tridesetletni vojni iz sedemnajstega stoletja. Islam, ki je religija večine sedanjih priseljencev, pa s svojim odnosom do žensk in drugače mislečih v mnogih spet vzbuja strah. Berejo o nepremičninski agentki, ki je begunski družini ponudila pomoč pri iskanju stanovanja, a so jo zavrnili, naj k njim pošlje moškega kolega, slišijo o imamih, ki tudi najvidnejšim političarkam države nočejo dati roke. Vse več je tudi množičnih etnično in versko pogojevanih pretepov v zatočiščih za begunce, ki bodo morali šele dokazati, da so se pripravljeni integrirati v nemško družbo.

Mnogi verjamejo, da so za izbruhe nasilja krive tudi razmere za nastanitev; streha nad glavo in topli obroki niso dovolj. »Spolno in drugo nasilje ni etnično pogojeno, dogaja se v številnih državah, človeka vredne življenjske razmere in posebno varstvo za ženske in otroke pa potrebujemo tudi v oskrbi beguncev,« je Karl Kopp iz organizacije Pro Asyl tudi v intervjuju za Delo pozival, naj »močna in bogata« država za begunce čim prej poišče boljše nastanitve od velikih hal ali celo šotorov. Nekatere lokalne skupnosti pa že razmišljajo, da bi zato iz državnih stanovanj izseljevale sedanje nemške najemnike, kar zagotovo ne pomaga k zmanjševanju strahu v času, ko v državo vsak dan prihaja do deset tisoč obupancev iz islamskega evropskega preddverja.

Nekateri Nemci se spet bojijo za svoje svoboščine. Vodilna kultura ali Leitkultur, ki je še nedavno veljala za rasistično psovko, dobiva nov pomen ob navalu ljudi, za katere ženske pravice morda niso tako samoumevne in ki morda svojo vero postavljajo nad druge. Levi in desni se združujejo v zahtevah, da je nemška ustava nad učenji preroka Mohameda, da se morajo prišleki naučiti nemščine in se prilagoditi zahtevam nemškega gospodarstva. Morebitne koristi od pritoka mladih, dela željnih ljudi v hitro starajočo se državo bledijo ob zavedanju neznanskega prilagajanja, ki ga bodo morali izvesti vsi ti zaradi vojne in bega travmatizirani ljudje z iztrganimi koreninami.

Medtem ko njena vlada sprejema ostrejšo azilantsko zakonodajo, kanclerka Angela Merkel ne govori več veliko; če še vedno verjame v svojo človekoljubno vizijo, jo bo morala šele ubesediti. Za zdaj pa še vedno odmevajo njene besede, da država, ki v sili ne kaže prijateljskega obraza, ni njena država. Je sploh mogoče, da dolgoletna voditeljica za en sam trenutek podvomi o svoji domoljubnosti? Celo Nobelova nagrada za mir ne bi bila dovolj velik obliž za tako globoko rano.

Volkswagnov denar tudi za viagro

Kot da to ne bi bilo dovolj, se je tem prelomnim dogodkom zdaj pridružila še afera vodilnega nemškega, evropskega in svetovnega avtomobilskega podjetja Volkswagen, ki je zadela v sam živec gospodarskega uspeha – edinega, s čimer se je lahko Nemčija kitila pred sedanjim moralnim preporodom. Gospodarski analitiki se že sprašujejo, ali je brezno, v katero je velikana iz Spodnje Saške potisnilo odkritje goljufanja pri izpuhih dizelskih motorjev, sistemska kriza za vso Nemčijo.

Država je nenadoma soočena s podobnimi dilemami, s kakršnimi so se bojevale evrske krizne države, ki so jim v Berlinu doslej delili lekcije tržnega gospodarstva in samostojnega postavljanja na noge. Volkswagnova poslovna kultura je videti pravo nasprotje tiste, ki so jo pridigali drugim, pa čeprav so prav najboljši umi tega podjetja pomagali pri zadnjem zdravljenju »Standort Deutschland«. Morda je Volkswagnov kadrovski direktor Peter Hartz na izkušnjah svojega podjetja sklepal, česa država ne sme dovoliti na trgu delovne sile v času, ko so zaradi veliko cenejše Vzhodne Evrope in Azije grozile množične selitve proizvodnje v tujino. Desna roka socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja pri oblikovanju Agende 2010 je vsekakor moral kmalu po njenem sprejetju odstopiti zaradi obtožb podkupovanja članov vplivnega sveta delavcev. Menda so jim s Volkswagnovim denarjem plačevali celo prostitutke – in viagro.

Hartz se je moral umakniti, krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel pa že skoraj desetletje uživa gospodarske prednosti reform, ki jih je zasejal skupaj s kanclerjem Schröderjem, nekdanjim spodnjesaškim premierom in zaradi petinskega deželnega lastništva tudi članom nadzornega odbora avtomobilskega velikana. Medtem ko se kritiki sprašujejo tudi o nemških povezavah med gospodarstvom in politiko, pa tehnološke spremembe celo brez Volkswagnovega škandala počasi, a za vedno spreminjajo svet avtomobilizma in drugih industrijskih vej, kakršne smo poznali doslej. Ob obljubah samovozečih avtomobilov na električni ali vodikov pogon ter vakuumskih tub za hitro premagovanje večjih razdalj ni nič več samoumevno, vedno znova se bodo morali dokazovati tudi sedanji šampioni. Bo Nemčija, ki jo oblegajo begunci in škandali, to zmogla? Bodo oboji celo pomagali?

Najboljša Evropa

To bi bil najboljši scenarij za izhod iz zmede, ki pretresa »najboljšo Nemčijo, kakršno smo kdaj imeli«, in z njo – ne slepimo se – tudi najboljšo Evropo. Kajti z novimi selitvami narodov in konflikti, ki že divjajo ali pa se šele napovedujejo, so na preizkušnji sami temelji sveta, kakršnega smo poznali po drugi svetovni vojni. V tem duhu je ta teden v newyorški palači Združenih narodov nastopil tudi nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, ki je bil doslej tudi videti poln upanja, da se bodo vse bolj čudno razvijajoči se mednarodni procesi nekako uredili z dovolj dobre volje in pogajanj. Zdaj poziva na »prenovo« OZN z aktivnejšo vlogo Nemčije v njegovih vodilnih telesih – in izraža strah pred samovoljnim ukrepanjem ruskega predsednika Vladimirja Putina na Bližnjem vzhodu. Tega drugi kritiki obtožujejo, da je z aneksijo Krima destabiliziral že Ukrajino, zdaj pa po zahodnih poročilih v Siriji ne bombardira položajev barbarske Islamske države, ampak upornike proti krvavemu režimu predsednika Bašarja Asada.

Steinmeier poziva Rusijo, naj namesto »osamljenih odločitev« prevzame osrednjo vlogo pri mirovnem procesu, nemški šef diplomacije pa od OZN zahteva tudi končanje Asadove »brutalne diktature«, kar je diametralno nasprotno ruski politiki. Medtem ko Nemčija postavlja svoje zahteve, v evropski in mednarodni strukturi manjka osrednja vloga, ki so jo med hladno vojno igrale ZDA. S svojo Ostpolitik je bila Zahodna Nemčija že tedaj moralna sila, a je za njo stala vojaška moč ene od svetovnih velesil, danes pa demokratski predsednik preobrača doktrino Theodorja Roosevelta o tihem govorjenju in debeli palici. Ameriški komentatorji doktrino Baracka Obame imenujejo »enostranska pasivnost«, ki jo sicer pogosto spremljajo močne besede, a brez palice na kriznih žariščih pozablja, da so njegovi predhodniki celo demokratizacijo Nemčije aktivno spremljali več kot pol stoletja.

Kako bi lahko za krizna območja sedanjosti pričakovali kaj manj? Za nekdanjega ameriškega generala Davida Petraeusa, ki je nekaj podobnega poskušal v Iraku, je Sirija že »politični Černobil«, vsaj za zdaj pa najhujših posledic ne bodo trpeli Američani, ampak Evropejci. Tudi »mati Angela«, kot se iz svoje kanclerke norčujejo nemški mediji, nakazuje, da za višji cilj miru ne bo izbirala sogovornikov, nobenega dvoma pa ni, da bo moral območne klavce ustaviti nekdo, ki govori edini jezik, ki ga ti razumejo. Vsaj 75-letni nemški novinar Jürgen Todenhöfer, ki je o svojem bivanju med bojevniki Islamske države napisal knjigo, verjame, da hočejo ti z jedrsko bombo izbrisati s sveta vse druge vere, vse ateiste, ves Zahod.

Četrt stoletja po združitvi Nemčije so torej spet v nevarnosti civilizacijske pridobitve, ki so prevladale po padcu berlinskega zidu, država, ki je največ pridobila od njih, pa še ni videti zrela za spremljanje vse Evrope v geostrateško vodstvo sveta. Nemški satirik se je nedavno norčeval, da bi morali afganistanskim talibom, zaradi katerih se v Nemčijo tudi vali plaz beguncev, poslati sto tisoče dizelskih volkswagnov »z do kraja pritisnjenim pedalom za plin brez ozira na žrtve«. Weltov »Jean Gnatzig, Head of Silly Content« je smešen kot vedno, a kaj, ko je v Evropi in svetu vrag že odnesel šalo.