Nova sezona evropske integracije

Evropska unija se je še lani ukvarjala s problemom lastnega preživetja, zdaj jo zaposlujejo načrti za prihodnost. Predsednik bruseljske komisije Jean-Claude Juncker je v letnem nagovoru predstavil svojo vizijo, izrecno je nastopil proti konceptu Evrope dveh hitrosti. Pa vendar Francija in Nemčija pripravljata načrte prihodnje integracije, fleksibilne evropske geometrije. Francoski predsednik naj bi že 26. septembra, prècej po nemških volitvah, imel govor o prihodnosti EU.

Atlantik je postal brezkončno širok in Združene države preveč nezanesljive, ameriški predsednik Donald Trump je celo svoj debut v generalni skupščini Združenih narodov izkoristil za razlago doktrine vojne in potrditev načela »Najprej Amerika«. Stara celina se medtem intenzivno ukvarja z lastno prihodnostjo, obnavlja se francosko-nemško sodelovanje, ki je bilo vedno v jedru evropskega povezovanja. V Parizu in Berlinu pripravljajo predloge, ki jih bodo, verjetno v začetku prihodnjega leta, predstavili preostalim državam članicam Evropske unije.

S francoske perspektive so zvezne volitve v Nemčiji samo nadaljevanje nove evropske sezone, ki jo je spomladi inavgurirala zmaga Emmanuela Macrona; gre za projekt ponovnega zagona francosko-nemške osi, torej zagona Evropske unije. Predsednik hoče svoje načrte o evru potisniti v sredino povolilnih koalicijskih pogajanj Angele Merkel.

Reforme za evrsko območje naj bi predstavil že v ponedeljek, takoj po končanih nemških volitvah, rad bi spodbudil razpravo in kanclerki ter političnim strankam vsilil debato o EU kot celoti in evrskem območju še posebej. Negotovost, nikakor obrobna, je, s katero vladno koalicijo se bo najmočnejša političarka na celini podala v svoj četrti mandat. Od tega bodo v mnogočem odvisne evropske ambicije po brexitu. Nadalje ostaja nejasno, kolikšen je razkorak med francoskimi idejami in nemškimi bolj omejenimi stremljenji o detajlih EU reforme, dialog o tem je bil do zdaj površen.

Ena hitrost

Ideja ene hitrosti, ene valute in enega predsednika ta čas ni zelo popularna. Junckerjevi Evropi nasprotujejo številne države članice, v prvi vrsti kvartet velikih, Francija in Nemčija, tudi Italija in Španija, ter Beneluks. S špansko izjemo so vse naštete ustanovne članice evropske skupnosti.

Odhajajoči predsednik komisije je v svojem več kot enournem nastopu pred poslanci v Strasbourgu – govoril je v francoščini in nemščini ter samo nekaj minut v angleščini, kar je bil očiten znak Evropske unije, ki jo zapušča Velika Britanija – izzvenel kot poslednji federalist. Načrti o evru za vse, širitvi EU in ostalem niso stvarni, razpoke na celini so globoke, realnost postajajo omejevanje schengna in novi kriteriji za evrsko območje. Vizijo enotne Evrope podpirajo večinoma samo tiste članice, ki se bojijo, da bodo ostale daleč zadaj. Zavedanje, da je Evropa več hitrosti v samem bistvu protievropski koncept, se je umaknilo govorici, ki jo najizraziteje zagovarja uradni Pariz: namreč da gre Evropa lahko najprej samo tako, da počasnejši ne zavirajo hitrejših, da ene članice ne čakajo drugih ... Kot vedno, je najpomembneje, kaj o tem misli Nemčija. Doslej je bila rahlo skeptična, na neki način je občutila zgodovinsko odgovornost za evropsko enotnost.

Letos spomladi, nekaj tednov pred šestdesetletnico rimske pogodbe, je poslavljajoči se francoski predsednik François Hollande povabil nemško kanclerko Angelo Merkel in predsednika italijanske in španske vlade, Paola Gentiloneja in Mariana Rajoya, na vrh v Versailles. Srečanje je proizvedlo eno sporočilo, bistveno za celotno EU: Evropa za svojo nadaljnjo uspešnost potrebuje več hitrosti. Zbrani voditelji so z več izrazi omenjali »različne stopnje integracije«, rekli so, da morajo »nekatere države napredovati hitreje kot druge«.

V obtoku je vse več ekspertnih raziskav, ki razlagajo, da je Evropa zelo elastična tvorba, te študije velikokrat pripravljajo podlage za politične odločevalce. Med drugim preigravajo kompleksno mrežo relacij med državami članicami, naštevajo pomembne skupine, na primer vélikih šest, bogatih sedem, ustanovne članice, sredozemsko skupino ... Slovenija se ne pojavlja nikjer. Političnega prostora za to, da se evropski projekt pomakne naprej z različnimi hitrostmi, naj bi bilo torej dovolj, ugotavljajo strokovnjaki, Evropa se s spremenljivo geometrijo naj ne bi raztreščila, kot je nedavno omenjal poljski predsednik Andrzej Duda.

Dve Evropi

Vse odkar je prihod beguncev in migrantov poglobil razlike med zahodnimi in vzhodnimi članicami, je več in več slišati o tem, kolikšna napaka je bila sama širitev Evropske unije na vzhod. Utrujena EU je leta 2004 z desetimi novimi članicami, večinoma vzhodnoevropskimi, dobila svežo mlado kri in obsežen, lačen trg, toda zdaj je v ospredju predvsem teza, da je bila širitev prenagla in je preveč ustrezala zlasti nekaterim; denimo Nemčiji, ker se je geopolitično težišče premaknilo proti vzhodu, in Veliki Britaniji, ki je v EU tako ali tako videla samo prosti trg.

Vemo – oziroma bi vsaj morali vedeti –, da je med originalnim jedrom tedanje Evropske gospodarske skupnosti, to so Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija in Nizozemska, in četverico višegrajskih držav, Češko, Madžarsko, Poljsko in Slovaško, fundamentalna razlika, je pred časom komentiral nekdanji italijanski diplomat, publicist Sergio Romano. Opisoval je zahodno pripadnost skupnemu evropskemu projektu, postopno odrekanje nacionalni suverenosti, ki je bila odgovorna za dve svetovni vojni. In na drugi strani docela drugačno miselnost držav onstran železne zavese, izšle so iz komunističnega sovjetskega sistema, hlastale so za obnovo svoje izgubljene suverenosti.

Spet se je smiselno ozreti k Trumpovemu govoru na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov. »Kot predsednik Združenih držav postavljam Ameriko vedno pred vse. Tako bi morali tudi vi postaviti interese svojih držav na prvo mesto.« V Palači narodov so Trumpov agresivni besednjak, predmoderno poudarjanje suverenosti in grožnje s »popolnim uničenjem« Severne Koreje šokirali avditorij. Svetovna organizacija velja za prostor mirnega reševanja sporov, iskanja konsenza in mednarodnega sodelovanja, Trump je navijal za vojno.

To je predsednik, zaradi katerega je kanclerka Merkel pred poletjem izjavila, da »moramo Evropejci svojo usodo resnično vzeti v svoje roke ... časi, ko smo se lahko zanesli na druge, so mimo«. In če je Trump, podobno kakor brexit, postal lepilo evropske integracije – celina se je ob njegovi pojavi ovedela, kaj predstavlja EU, in se poskuša postaviti na lastne noge –, je na tej točki razhajanje z vzhodom spet ogromno. Tik po vrhu voditeljev skupine G7 v Taormini, kjer je hlad med zahodnimi voditelji in novim predsednikom ZDA pravzaprav zasenčil vse ostalo, je uradna Varšava Donalda Trumpa sprejela z nebrzdanim navdušenjem. Niti najmanjšega dvoma ni bilo, da sta nacionalistična, populistična in suverenistična politika enih in drugih sinhronizirani.

In to je bila za zahodno Evropo, ki čedalje bolj dvomi, ali države, kot sta Poljska in Madžarska, sploh spadajo v Evropsko unijo, njen mentalni svet, še ena potrditev, da je bila širitev leta 2004 napaka. To je bila vnovična afirmacija teze, da vzhodnoevropske članice v združeni Evropi tako ali tako iščejo samo blaginjo in gospodarsko pomoč, pri varnosti se zanašajo na Združene države, z njimi imajo tudi sicer na več področjih tesnejše stike. Podpora ameriški vojni v Iraku leta 2003 je razklala Evropo, ločnica je večidel potekala po stari vzhodno-zahodni cezuri, Zahod se je takrat naučil, da dve Evropi ne govorita z enim glasom.

Nenavadno je, kako malo pozorna na nove evropske konstelacije je Slovenija. Lahko bi se denimo ugriznila v jezik vsakič, ko bi spet hotela povedati, da bomo tako ali tako v evropski jedrni skupini, saj smo vendar članica evrske skupine in schengenskega območja. In bi namesto tega raje poskušala poskrbeti za odlepljenje od »neliberalnega« evropskega vzhoda. Predsednik vlade Miro Cerar se je v New Yorku zelo trudil, da bi razložil, zakaj Slovenija v Združenih narodih ne bo podpisala pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Bil je neprepričljiv. Bilo bi bistveno koristneje, ko bi kdaj izrekel kako kritiko denimo na račun Madžarske in odmaknil tukajšnjo državo od skupine tistih, ki v Evropski uniji veljajo za črne ovce.