Novi internet spominja na televizijo, uporabniki pa na pasivne gledalce

Pozimi 2011 so egiptovska mesta zasedli protestniki. Več milijonov državljanov se je sprehodilo po glavnih trgih ter s protesti, stavkami in civilno nepokorščino zahtevalo odstop dolgoletnega predsednika Hosnija Mubaraka. Protestniki so ulične prizore objavljali na svetovnem spletu in družabnih omrežjih. Zahodni mediji so njihove prispevke uporabili v večernih informativnih oddajah in reportažah. Egiptovske proteste in »arabsko pomlad« je v medijih predstavljala podoba mladega Egipčana, ki z mobilnikom snema policijsko nasilje in fotografira pretepene prijatelje. Zaradi takšnih prikazov je revolucija postala internetna, čeprav je bila sodobna komunikacijska tehnologija privilegij višjih družbenih razredov.

Hosein Derahšan, nekdanji »kralj iranskih blogerjev« in »blogerski boter«, je kairske proteste gledal po televiziji – v skupni zaporniški sobi, kjer so vzorni jetniki smeli spremljati uradna državna poročila. Leta 2008 so ga v Teheranu prijeli in obsodili na skoraj dvajset let zapora, ker da je žalil visoko duhovščino, vohunil za Izrael in širil protidržavno propagando. Sporna obsodba je prekinila njegovo kampanjo proti cenzuri na internetu, čeprav so se na odločitev sodišča pritožile številne mednarodne organizacije za varovanje človekovih pravic. Internetni čas se je zanj ustavil za več kot šest let, dokler ga niso jeseni 2014 nepričakovano pomilostili.

»Kaj ste razmišljali med spremljanjem arabske pomladi? Ste čutili zmagoslavje, ker so protestniki uporabili internetne medije za rušenje diktatorjev, kar ste pred desetimi leti napovedali v svojih zapisih? Ali morda razočaranje, ker vam v Iranu zaradi zapora ni uspelo organizirati podobnih protestov?« sem ga vprašal po njegovem predavanju na nedavnem mednarodnem festivalu novinarstva v italijanski Perugii.

»Nisem čutil zmagoslavja ali razočaranja. Prej sem bil zaskrbljen,« je po daljšem premisleku dejal Derahšan. »Po eni strani sem občudoval mobilizacijsko moč novih spletnih medijev in družabnih omrežij, kakršne si nekdanji blogerji nismo mogli predstavljati. A sem hkrati opazil tudi velike pomanjkljivosti novega interneta. Blogi so imeli prepoznavne mnenjske voditelje: posameznike, ki so določali teme in usmerjali debato. Ti so na družabnih omrežjih manjkali. Tam ni bilo resne debate o ciljih in namenu protestov. Navidezno mogočna internetna množica ni imela nikakršne strukture, enotnega programa ali voditeljev. Zato je na ulici zelo hitro razpadla in prepustila prostor vojski, islamski bratovščini in drugim organiziranim skupinam.«

Derahšana ni zmotilo samo pomanjkanje politične debate in prepoznavnih voditeljev. Domnevna internetna revolucija je najbolj koristila lastnikom velikih tehnoloških platform, ki so proteste zelo dobro izrabili za promocijo svoje ideologije in storitev, je prepričan nekdanji bloger in tehnološki kolumnist. Za družabna omrežja in spletne storitve je čisto vseeno, ali se na njihove strežnike pretakajo podobe političnih protestov, selfiji resničnostnih zvezdnic ali videoposnetki naravne nesreče. Vse je podrejeno enakim uredniškim pravilom in ekonomiki.

»Algoritmi izpostavljajo vsebine, ki so nove in priljubljene, ker pritegnejo največ pozornosti in pomagajo prodajati oglase. Takšna uredniška politika algoritmov pa ima zelo resne družbene posledice, ki sem jih zelo kmalu občutil na prostosti. Interneta, zaradi katerega so me zaprli, ni bilo več.«

Interneta, zaradi katerega so ga zaprli?

Umiranje starega interneta

Derahšan se je z blogi prvič srečal po terorističnem napadu na newyorška dvojčka jeseni 2001. Z očetom sta bila na daljšem obisku v Kanadi in na televiziji je videl trenutek, ko se je drugo potniško letalo zaletelo v nebotičnika. Po svetovnem spletu je iskal dodatne informacije in komentarje ter ugotovil, da so njegovo željo po razumevanju dogodka bolje potešili blogerji kot tradicionalni mediji. »Nikjer drugje nisem našel toliko zbranih povezav, tako poglobljenih analiz in tako živahnih debat kot na blogih,« se je spominjal začetnih izkušenj. »Zato sem sklenil, da moram novo medijsko obliko približati tudi svojim znancem v Iranu, ki v državnih medijih niso našli vsebin, ki so jih zanimale. Niti možnosti, da bi povedali svoje stališče ali sodelovali v javni debati.«

Prvi poskusi so zahtevali veliko prilagoditev. Uveljavljene platforme za bloge večinoma niso podpirale perzijskega jezika – posebnih znakov in črk. Skupaj s programerskimi znanci je pripravil nekaj spletnih orodij za lažje objavljanje v perzijščini in sestavil navodila za blogerje. Več let je urejal in dopolnjeval seznam iranskih blogerjev, organiziral konference in povezoval blogerje v regiji. »Prvih nekaj let sem verjetno osebno poznal skoraj vse resne blogerje v Iranu in okolici. Najbolj izpostavljeni avtorji smo postali pomembni mnenjski voditelji v naši generaciji. Vsak dan sem imel tudi po več kot 20.000 bralcev, ki so na mojem blogu hoder pustili na stotine komentarjev. Bili smo nekakšni naključni zvezdniki v okolju, kjer so bili mediji skoraj izključno režimski. Zato smo se že kmalu začeli zavedati svoje družbene moči.«

Derahšan je povedal, da ni nikoli hotel postati revolucionar. Ni ga zanimala politika, ni se povezoval s strankami in ni imel namena postati vodja opozicije, čeprav so ga večkrat nagovarjali. Hotel je samo poskrbeti, da oblast ne bi mogla zlahka utišati novih medijskih glasov, zato je javno zagovarjal svobodo izražanja na spletu in se vključeval v kampanje proti cenzuri. Njegovo pisanje in državljanske pobude so vse bolj motili iranske oblasti, ki so ga med obiskom družine v Teheranu aretirale in ga več kot eno leto držale v priporu brez obtožnice. »V zaporu sem velikokrat pomislil na znano zgodbo iz Korana, kjer se je skupina krščanskih beguncev skrila pred preganjalci, se zaprla v votlino in tam nevede prespala tristo let. Ko so se zbudili, niso več prepoznali zunanjega sveta. S starim denarjem si niso mogli kupiti hrane, njihove obrti niso bile več uporabne. Vedel sem, kako hitro se spreminja internet, zato sem pričakoval, da me čaka podobna usoda. Da ne bom več prepoznal interneta, ki sem ga neprostovoljno zapustil.«

Pričakovanje se mu je uresničilo. Ko se je spet svobodno sprehodil po ulicah Teherana, ga je pričakalo drugačno okolje – s trendovskimi kavarnami, butiki in zahodnjaško oblečeno mladino. Prijatelji so mu povedali, da se je internet preselil na pametne mobilnike in družabna omrežja. Spodbujali so ga, naj spet začne pisati, le platformo mora zamenjati. Pojasnili so mu, da nihče več ne vzdržuje bloga, ker jih uporabniki spleta ne berejo. Ni jim verjel, temveč je znova obudil stari blog in po več kot šestih letih objavil prvi zapis. Ker zapisa ni skoraj nihče opazil, ga je objavil še na facebooku in prejel tri »lajke«. Nekdanjega občinstva ni bilo več, novega ni znal nagovoriti.

»Pisanje je postalo bolj enostavno kot kdaj prej. Skoraj nemogoče pa je pridobiti in obdržati bralce. Upal sem, da bom lahko svoje blogersko znanje razmeroma hitro prenesel na družabni splet, a sem se zmotil. Za bloge in blogerje na novem internetu ni bilo več prostora,« je trpko dodal internetni veteran.

Diktatura priljubljenosti

Derahšan ni pogrešal stare internetne tehnologije in orodij za bloganje. Manjkale so vsebine, ki so ga navdušile za bloge. Na novem internetu ni več našel živahne skupnosti neodvisnih avtorjev, zaradi katere se je nekoč boril proti cenzuri na spletu. Nekdanje decentralizirano, včasih kaotično, a hkrati demokratično omrežje pa so zamenjali mobilne aplikacije, družabna omrežja in zaprte elektronske platforme, na katerih posamezniki nimajo nikakršne moči.

Stari internet je umiral postopoma, je ugotovil Derahšan. Uporabniki interneta so osebne računalnike in prenosnike zamenjali s pametnimi mobilniki. Nekdanje internetne vsebine so se morale prilagoditi majhnim zaslonom, saj je bilo spletno deskanje na mobilnikih in tablicah čisto drugačno kot na računalniku. Tam ni bilo prostora za dolga besedila in številne odprte zavihke. Uporabniki so raje uporabljali mobilne aplikacije, saj so bili mobilni brskalniki skoraj neuporabni zaradi vsiljivih spletnih oglasov. Aplikacije so postajale vse bolj preproste, vendar je imela ta preprostost pomembne posledice.

»Že po prvih nekaj objavah sem opazil, da na družabnih omrežjih skoraj ne morem uporabljati internetnih povezav – hiperlinkov. Na facebooku ni mogoče napisati članka in ga opremiti z desetimi referencami, kar sem počel na blogih, ker lahko zaradi domnevno sumljivega zapisa preprečijo objavo. Lastniki družabnih omrežij hočejo čim več časa zadržati uporabnike, zato jih usmerjajo navznoter – na druge uporabniške profile in sponzorirane vsebine. Pri zaklepanju uporabnikov so zelo uspešni. Če vprašate uporabnike v Indiji in Braziliji, je postal facebook že sopomenka za internet. Storitev, ki jih pozdravi na začetnem zaslonu mobilnika in je sploh ne zapustijo, kadar so na internetu.«

Zakaj je to slabo? Razlogov je več, je začel naštevati Derahšan. Neodvisni avtorji niso zanimivi za oglaševalce, ki večino proračuna porabijo pri spletnih velikanih – Googlu in Facebooku. Če ostanete zunaj, ne boste imeli bralcev. Če gostujete na tuji platformi, pa izgubite vso neodvisnost. »Na facebooku ne boste nikoli zares izvedeli, kdo vse je videl vaš prispevek in koliko uporabnikov ga je prebralo. O vidnosti vašega prispevka odločajo zaprti računalniški algoritmi, ki na vseh družabnih omrežjih upoštevajo predvsem dva dejavnika: priljubljenost in novost. Na vaši časovnici se vedno prikazujejo objave, ki so prejele največ odzivov ali so bile objavljene pred kratkim. Starejše in manj priljubljene objave se večinoma niti ne pokažejo na časovnici ali se takoj umaknejo novejšim, čeprav so morda pomembne. Zato avtorji niti ne vedo, da so na družabnem omrežju večino časa nevidni.«

Prav algoritmi so največja – in za Derahšana tudi najbolj problematična – značilnost novega interneta. Na internetnih družabnih omrežjih so najbolj priljubljeni tisti, ki so najbolj prepoznavni tudi v neinternetnem svetu: estradniki, politiki, zvezdniki, medijski komentatorji in velike organizacije. Televizijske zvezde imajo največ občinstva tudi na družabnih omrežjih. Vsaka objava priljubljene filmske igralke bo imela na časovnici višje mesto in jo bo mogoče dražje prodati oglaševalcem. Algoritmi bodo zato uporabnikom ponujali vsebine, za katerimi stoji najmočnejša marketinška kampanja – podobno kot v tradicionalnih medijih. Hkrati poskušajo algoritmi spoznavati uporabniške navade in okuse. Iz preteklih objav, komentarjev in priporočil izračunavajo, kako zanimiva je neka objava za določenega uporabnika. Če presodijo, da vas zanima določen izdelek, glasbenik ali politično stališče, objavo pokažejo, sicer jo skrijejo. To pomeni, da uporabniki na družabnem omrežju zelo težko vidijo objave, ki niso dovolj priljubljene (večinske), ali zapise, ki bi jih presenetili.

»V blogosferi je bilo drugače. Seveda smo se že takrat povezovali predvsem blogerji s podobnimi interesi in prepričanji, a smo zelo pozorno spremljali tudi mnenjske nasprotnike. S povezavami na druge bloge in članke smo postavljali mostičke med spletnimi mehurčki. Naše objave pa so lahko umaknili samo državni cenzorji, kar so opazili vsi uporabniki spleta. Če danes objavo umakne algoritem, je cenzura nevidna,« je sklenil Derahšan.

Televizija facebook

Njegova opažanja so bila zelo podobna tistim, ki jih je v knjigi The Future of the Internet and How to Stop It (2008) zapisal ameriški internetni pravnik Jonathan Zittrain. Tudi on je ugotovil, da se nekdanji odprti in demokratični internet vse bolj zapira, saj večino prometa, oglasov in pozornosti poberejo velike zasebne platforme: trgovine, iskalniki, družabna omrežja in mobilne storitve. Za novi internet je značilna zelo močna centralizacija, ki je bistveno večja kot pri tradicionalnih medijih. Vse močnejši je tudi učinek mnenjskega mehurčka, saj večina komunikacije teče med enako mislečimi.

»V Iranu so raziskovalci spletnih omrežij ugotovili, da algoritmi na družabnih omrežjih posredno spodbujajo radikalizacijo skrajnih verskih in političnih skupin. Njihovi člani na osebnih profilih niti po naključju ne morejo prebrati objave ali komentarja, ki bi bila drugačna ali kritična. V zaprtih skupinah na družabnih omrežjih ni nasprotujočih si mnenj, zato uporabniki najdejo samo potrditve za svoja prepričanja. Kar je v popolnem nasprotju z načeli demokratične javne razprave,« je prepričan Derahšan. »Včasih smo verjeli, da je internet idealen medij za širjenje obzorja – odprt in svoboden prostor za izmenjavo mnenj, informacij in argumentov. Toda novi internet vse bolj spominja na televizijo, kjer smo znova postavljeni v vlogo pasivnih gledalcev.«

Za nekdanjega spletnega aktivista pomeni primerjava s televizijo skoraj priznanje poraza, saj je prav televizija najbolj značilna predstavnica starih medijev, ki so se jim uprli nekdanji internetniki – množičnih, enosmernih, komercialnih in povezanih z državno propagando. Pregledovanje objav in profilov na facebooku je zelo podobno skakanju med kanali na zelo osebni in prilagojeni televiziji, kjer lastnik izbira in določa vsebino. Uporabniki družabnih omrežij so hkrati občinstvo in program, ki ga spremljajo člani njihovega omrežja. »Ta program pa je postal tako neškodljiv, da ga niti številne avtoritarne države ne poskušajo več prepovedati. Instagram je v Iranu prosto dostopen, prav tako večina drugih spletnih storitev. Preprosto zato, ker ni tam ničesar radikalnega, kar bi skrbelo oblastnike. Blogerji smo veljali za politične oporečnike, saj smo razpravljali o političnih temah, ki jih ni mogoče povzeti v 140 znakih. Takšnih vsebin na družabnem internetu danes tudi brez uradne cenzure skoraj ne najdemo več.«

Je v takšnem okolju še mogoče ohraniti demokratične vrednote starega interneta, zaradi katerih so ga za šest let zaprli v iransko ječo? To vprašanje si je Derahšan zastavil že v odmevnem pozivu The Web We Have to Save, ki ga je lani poleti objavil na ameriškem Mediumu, a tudi sam nima dokončnega odgovora. Prepričan je, da bi morali javnost in regulatorji od lastnikov družabnih omrežij zahtevati transparenco algoritmov, da bi uporabniki vedeli, po kakšnih merilih prikazujejo ali skrivajo vsebine. Velikim spletnim podjetjem bi morali naložiti podobne obveznosti kot upravljavcem druge kritične javne infrastrukture – telekomunikacij, energetike ali transporta –, da bi zagotovili bolj enaka pravila za vse uporabnike interneta in preprečili zlorabo moči. »Morda najpomembnejši in najtežji upor pa je zavračanje uporabniškega udobja: vzdrževanje lastne spletne strani in bloga, spletnega medija ali javne zbirke podatkov. Samo tako je mogoče poskrbeti, da bodo vsebine na voljo tudi takrat, ko lastnik družabnega omrežja spremeni poslovni model, izbriše vaš profil ali se ukloni zahtevam oblastnikov po cenzuri vsebin.«

Le tako nam bo morda še uspelo odpreti algoritme in si povrniti del vpliva nad odločitvami, kaj bomo brali in gledali na spletu, kaj nakupovali, s kom bomo šli na zmenek, čigava stališča bomo spremljali in o čem bomo razmišljali, je sklenil sogovornik. Tudi če bo treba znova tvegati zapor in zamenjati tipkovnice za ulico.