Aprila 2003 je sodelavka regionalnega teksaškega časopisa San Antonio Express News Macarena Hernandez opazila, da je zvezdniški novinar New York Timesa (NYT) Jayson Blair prepisal njihovo zgodbo o pogrešanem iraškem vojaškem veteranu in jo brez navedbe vira uporabil v prispevku. Njeni uredniki so obvestili Blairove nadrejene in mladi novinar bi se moral zagovarjati zaradi plagiatorstva. A je raje napisal odpoved, saj je vedel, kaj ga čaka.
Za slavni časopis se je začelo najbolj travmatično obdobje v njegovi zgodovini. Temeljita notranja preiskava je pokazala, da 27-letni Blair ni prepisal samo članka o iraškem veteranu, ampak si je več let izmišljeval zgodbe, lagal in objavljal doživete reportaže, ki jih je v resnici napisal v domačem newyorškem stanovanju. Vodstvo časopisa je poskusilo za vsako ceno ohraniti omajani ugled. Objavili so podrobno poročilo o vseh novinarjevih grehih in dva visoka urednika sta odstopila. Časopis je imenoval varuha pravic bralcev, Blair pa se je nekaj časa zdravil v psihiatrični ustanovi in ni nikoli več opravljal novinarskega poklica.
Škandal ni pretresel samo časopisa, ampak celotno ameriško novinarsko skupnost. Medijski komentatorji niso mogli verjeti, kako si je lahko Blair z očitnim plagiatorstvom in izmišljenimi zgodbami ustvaril meteorsko novinarsko kariero v eni izmed najbolj uglednih medijskih ustanov v državi. Katera varovalka je zatajila? Kateri urednik ni opravil svojega dela? Zakaj so pisanje zahtevnih zgodb zaupali avtorju, ki je moral v preteklih letih objaviti nadpovprečno veliko popravkov?
Odgovore so iskali v krizi medijske industrije, krčenju novinarskih redakcij in preobremenjenosti urednikov, ki ne morejo več dovolj dobro opravljati odgovornega dela in vzdrževati visokih novinarskih standardov. A so večinoma spregledali zelo pomembne odstavke, ki jih je zapisala Timesova ekipa preiskovalcev in na katero je v knjigi Losing the News: The Future of the News that Feeds Democracy (2011) opozoril nagrajeni ameriški novinar in profesor Alex Jones.
Ko so se Timesovi novinarji odpravili na teren, da bi preverili vse pomembnejše Blairove zgodbe, so poiskali tudi družino vojakinje Jessice Lynch, ki je bila ujeta in nato rešena v odmevni vojaški akciji v Iraku. Blair je živo opisal, kako se je v mestecu Palestine v zahodni Virginiji pogovarjal z očetom vojakinje Lynch. Družina je v njegovem prispevku živela na hribu in oče, prav tako vojaški veteran, se je med pogovorom večkrat ozrl po prostranih tobačnih poljih in opazoval živino na pašniku. Vendar ni Blair nikoli obiskal družine Lynch, ki je živela v dolini brez pašnikov in tobačnega polja. Novinar si je prizorišče izmislil, napačna je bila tudi navedba o dolgi vojaški tradiciji družine Lynch.
Preiskovalci so bili prepričani, da Lynchevi niso prebrali Blairovega članka. A so presenečeno ugotovili, da so ga prebrali, izrezali in celo večkrat pokazali sorodnikom. Zaradi neresnic in pretiravanj niso bili jezni, ampak so se iz njih norčevali. Na vprašanje, zakaj niso nikoli obvestili New York Timesa in se pritožili zaradi tako očitnega ponarejanja dejstev, pa je oče mirno odvrnil, da se jim to ni zdelo smiselno. Takšno je današnje novinarstvo, je pojasnil. Vsi vemo, da si novinarji pač – izmišljujejo.
Novinarji smo se morali vedno braniti pred očitki, da so naše zgodbe površne, reciklatorske, prenapihnjene, polne napak in ideoloških predsodkov. Kritiki medijske industrije utemeljeno opozarjajo na pritiske lastnikov in kapitala, politike in močnih interesnih skupin, ki izrabljajo sistemske pomanjkljivosti medijske panoge za širjenje spina in propagande. Vendar so ljudje upravičeno verjeli, da poskušajo vsaj kakovostni mediji upoštevati temeljno načelo novinarstva in kljub omejitvam doseči kar najboljši približek resnice, zato si ne izmišljujejo zgodb in vsaj namenoma ne objavljajo neresnic. Danes v takšno idealistično prizadevanje ne verjamejo več niti številni novinarji. Še manj njihovi uredniki.
Skrb zbujajoče sprijaznjenosti z današnjim novinarstvom ni opisal samo Jones, ampak so jo opazili tudi med ustanavljanjem srbske podružnice centra za preiskovalno novinarstvo CINS, mi je lani pozimi v Beogradu povedal direktor centra Branko Čečen. Pri organizaciji novinarskega dela so se zgledovali po drugih regionalnih preiskovalnih centrih in med drugim izurili tudi posebno ekipo sodelavcev, ki so bili odgovorni za preverjanje dejstev v novinarskih zgodbah. Njihovi standardi so bili zelo strogi. Novinarji se niso smeli sklicevati na novinarsko dokumentacijo ali objave v drugih medijih – tradicionalnih ali spletnih –, ampak so uporabili samo gradivo, ki so ga pridobili sami. Avtor je moral vsako ime in podatek podpreti z izvirnim dokumentom, posnetkom pogovora ali podrobnim poročilom, kje in kdaj se je srečal z določenim virom. Obvezno je bilo tudi preverjanje verodostojnosti sogovornika in njegovih trditev.
Takšni postopki so bili nujni za preživetje preiskovalnega centra. V zgodbah so razkrivali pokvarjene politike, kriminalce in poslovneže, zato so morali biti njihovi notranji preiskovalci bolj temeljiti od odvetnikov, ki bi pozneje vlagali tožbe ali diskreditirali celotno zgodbo zaradi ene napake in površnosti. Vendar novinarji niso dobro sprejeli preverjanja dejstev v člankih. Starejši pisci so bili užaljeni, če jim je preiskovalec označil pomanjkljive navedbe ali jih opozoril, da v besedilu mešajo mnenja in dejstva, zato so kmalu poiskali drugo delo. Mlajšim, ki so izkušnje večinoma nabirali na spletnih in komercialnih medijih, pa je bilo težko razložiti, zakaj od njih nenadoma zahtevajo tako natančno preverjanje podatkov. Njihovi prejšnji uredniki so blairovsko izmišljevanje celo spodbujali in jim svetovali, naj zgodbe sestavijo iz spletnih virov in »uporabijo domišljijo«, ker ni časa in denarja za terensko delo.
Njihova naloga je bila izjemno zahtevna, je dejal Čečen. Center za preiskovalno novinarstvo so postavljali v družbi, kjer nihče nikomur ne zaupa – še najmanj politikom in novinarjem. Mediji so bili v Srbiji tako tesno prepleteni s političnim režimom, sumljivimi poslovneži in drugimi negativnimi simboli plenilskega kapitalizma, da so jih državljani utemeljeno prepoznali kot ene izmed večjih krivcev za stanje v državi. A velika večina novinarjev še danes ne razume, da ne morejo verodostojno kritizirati zlorabe gospodarske in politične moči, če najprej sami ne uveljavijo višjih etičnih in strokovnih standardov, je prepričan direktor CINS. Zato je bila zanje nesprejemljiva že zahteva po obveznem dodatnem preverjanju podatkov.
Prihodnji teden bodo predstavniki slovenskega društva novinarjev na medijskem festivalu Naprej/Forward podelili tradicionalne nagrade za izstopajoče novinarske dosežke čuvaj/watchdog. Število nominirancev in kakovost prispevkov potrjujeta zaključne spodbudne misli Alexa Jonesa in Branka Čečena, da je v novinarstvu kljub krizi in slabi javni podobi ostalo veliko dobrega. Vendar posamični dobri primeri ne morejo povrniti zaupanja javnosti, dokler večina njihovih medijskih organizacij ne podpira novinarske zavezanosti najboljšemu približku resnici.
Slovenski mediji vztrajno utrjujejo podobo države kot bojnega polja med namišljenimi Murglami in Grosupljem, ki ga je javnosti vsilila poosamosvojitvena politika. Na časopisnih straneh in v televizijskih oddajah se v vlogi legitimnih sogovornikov nenehno pojavljajo ideologi, lobisti in lažni strokovnjaki, ki bi jih moralo razkriti in izločiti že nekajminutno guglanje. Skupine za preverjanje dejstev pa ni izurila in uvedla še nobena redakcija – niti tiste, pri katerih je zaradi načina in narave dela največ možnosti za napake, konflikt interesov in neodkrite blairovske prakse. Čeprav bi bila takšna skupina najbolj temeljna in hkrati učinkovita obramba pred očitki, da namesto preverjenih dejstev objavljamo govorice, mnenja in celo laži. Ali pred nevarnim prepričanjem, da si zgodbe – kot je novinarjem New York Timesa odvrnil oče Jessice Lynch – pač izmišljujemo.