Novo poglavje ustave

Vrhovno sodišče je, kot navajajo neuradne informacije, odločilo, da zavrne pritožbo obrambe v zadevi Patria. Ob zanesljivih neuradnih virih lahko do enakega sklepa pridemo tudi z logičnim razmislekom. Ne moremo si namreč predstavljati, da bi vrhovno sodišče presodilo, da je šlo v procesu Patria nekaj narobe, hkrati pa odločitve ne bi nemudoma objavilo in odpravilo zapora za obsojence.

Predpostavimo torej, da je informacija o zavrnitvi pritožbe točna. Kakšna je torej prihodnost? Prva, ključna postaja prihodnosti je ustavno sodišče. In kazenski proces Patria ima tudi ustavnopravne dimenzije. O ustavnopravnih dimenzijah so nedvomno morali razmišljati že člani senatov višjega in vrhovnega sodišča, a ustavnopravne argumentacije vrhovnega sodišča še ne poznamo, ker sodba še ni napisana in podpisana.

Zakaj bo zadeva Patria prinesla zanimive ustavnopravne odgovore? Dilemi sta po mnenju opazovalcev predvsem dve. Prvič, ali so bile obsojenim kratene ustavne pravice, ker obtožnica ni bila dovolj določna. Gre za prefinjeno pravno vprašanje, ki se ga bodo ustavni sodniki lahko lotili, če bo znala obramba dovolj jasno artikulirati, kje je problem. Če, seveda, problem obstaja.

Druga ustavnopravna dilema prav tako zahteva podrobno pravno razčlenitev, ima pa še mnogo širše mednarodne implikacije. Gre za vprašanje, kakšen je status dokazov, pridobljenih v tujini. Poenostavimo: slovenska ustava pravi, da je dokaz, pridobljen med hišno preiskavo, veljaven, če sta pri hišni preiskavi prisotni dve priči. Dokazi, pridobljeni med hišnimi preiskavami na Finskem, pa so bili pridobljeni skladno s pravili, ki veljajo daleč na severu. Finska pravila so manj stroga od slovenskih. Manj stroga pa so zato, ker je stopnja zaupanja do delovanja policije visoka. Finska politična kultura ne temelji na domišljijskih scenarijih, da lahko policija dokaze sfabricira, če pri hišni preiskavi nista prisotni dve priči. Na Finskem policiji zaupajo, četudi pri hišnih preiskavah ni toliko prič kot v Sloveniji. Morda bi kak pokvarjen policaj v Sloveniji odsotnost prič zlorabil, da bi dokaz podtaknil. Morda. V Skandinaviji to presega meje domišljije.

A vendarle – kaj storiti z dokazi, ki so bili pridobljeni v državi z nedvomno demokratično tradicijo, hkrati pa ti dokazi niso bili pridobljeni skladno s slovenskimi ustavnimi standardi? Kje se končajo učinki slovenske ustave? Na Karavankah ali segajo do Baltika? Ali lahko Slovenija pričakuje, da bo suverena Finska pri zadevah, ki se morda tičejo Slovenije, spremenila standarde dokazovanja? Bi finska policija privolila, da elementi slovenske ustave veljajo tudi v Helsinkih?

Vprašanja niso abstraktna. Imajo pa zelo pomembne mednarodne učinke. Pozabimo za trenutek na zadevo Patria in se potopimo v kontekst klasičnega mednarodnega kriminala. Denimo, da bi skandinavski kriminalisti s hišno preiskavo, ki ne bi spoštovala slovenskih ustavnih pravil, temveč finska pravila, razbili slovensko-finski narkokartel. Finsko pravosodje bi člane finskega narkokartela obsodilo na visoke zaporne kazni, slovensko pravosodje pa bi slovenske člane narkokartela oprostilo, ker med hišno preiskavo v Helsinkih nista bili prisotni dve priči. Kakšno bi bilo sporočilo dobro organiziranim mednarodnim kriminalnim združbam? So domnevni kriminalci v Sloveniji bolj zaščiteni kot v tistih državah z izkazano tradicijo varovanja človekovih pravic, kjer so ustavne garancije za odtenek drugačne, ker že politična kultura predpostavlja, da do policijskih zlorab ne sme priti?

Ko bo torej slovensko ustavno sodišče odločalo o zadevi Patria, ne bo odločalo zgolj o preteklih dejanjih voditelja opozicije. Odločalo bo o tem, kako bo v globalni svet umeščena Slovenija. Odločalo bo o prihodnosti. Kako je Slovenija umeščena v prostor boja proti trgovini v mamili? Kje smo, ko gre za mednarodni terorizem? Globalno nezakonito trgovino z orožjem? Mednarodno korupcijo? Se lahko mafijske lovke v Sloveniji regenerirajo hitreje kot v kakšni drugi državi? Gre torej za vprašanja, ki z zadevo Patria, kot jo razumemo v Sloveniji, nimajo veliko stičnih točk.

Poglavje ustave, ki v resnici še ni jasno izpisano, bo treba napisati na novo. Ustavno sodišče se namreč ne ukvarja zgolj z interpretacijo ustave. Ukvarja se tudi s tem, da najde ustavnopravne razlage na tistih točkah, kjer besedilo ustave v trenutku nastanka ni moglo biti dovolj jasno, ker čas še ni zahteval jasnih odgovorov. Ustava pač ni zgolj tanka knjižica. Ustava je velika knjižna zbirka, v kateri so zbrane odločitve ustavnega sodišča.