O bogu, ki mu je spodletelo

Volitve v Franciji spominjajo na tiste na Nizozemskem in oboje ostaja evropski problem, ki še ni rešen.

Objavljeno
28. april 2017 15.50
FRANCE-ELECTION/
Janez Markeš
Janez Markeš
Emmanuel Macron se je skupaj z Marine Le Pen podal v boj za zmago v drugem krogu francoskih predsedniških volitev. Ko so se nekateri že bali, da bo na koncu Le Penova nepremagljiva in se bo EU znašla pod nacionalistično giljotino, po prvem krogu v odločilnih državah EU veje zmerni optimizem in podpora nekdanjemu bankirju, ekonomistu in liberalcu Macronu je očitna. Nekateri menijo, da bo z njegovo zmago EU tako rekoč že rešena, toda tudi tu se ponavlja nizozemska zgodba, ki bi jo lahko preslikali v Slovenijo: zmaga ekonomistično orientiranega liberalca z levimi obljubami nad skrajno nacionalistko še ne zagotavlja uspešne strategije EU niti za njen kratkoročni niti dolgoročni obstoj.

Od slabega v neznano

Rezultat prvega kroga je razsedlal tradicionalne politične tabore, republikance in socialiste. Marine Le Pen je bila uspešna s svojo brutalno enostavnostjo, ki je ljudem povsem razumljiva. Z nagovarjanjem klasičnih strahov, ki jih spodbuja brezposelnost in opogumlja protitujska propaganda, gospa ni nič drugega kot še ena verzija – če ne rečemo pretrdo – Mussolinijeve tradicije, proti kateri so se nekoč pod pojmom antifašizem povezali komunizem, socializem in liberalstvo. Tudi tu, podobno kot že pri Ameriki, bomo morali vpeljati hladno vojno, kajti ta je v povojni protifašistični koaliciji prerazporedila oprijemališča. Danes se to kaže kot pomembno zato, ker so, kot smo videli, socialisti in republikanci na volitvah tako prepričljivo pogoreli. Kot bi izgubili stik s svojo politično substanco. Nekoč je leva protifašistična misel v Franciji gravitirala k Sovjetski zvezi, Leninu in Stalinu, danes nima gravitirati kam in verjetno ni naključje, da se v odsotnosti temeljnih idej svobode, bratstva in enakosti v Franciji ljudje, če nočejo nasesti populistični govorici Le Penove, ki pa je zelo učinkovita, samodejno zatekajo k levo-liberalni obljubi ekonomista in nekdanjega bankirja. To je dvakrat prikladno: prvič zato, ker daje praktični protiodgovor na praktične populistične parole, in drugič, ker se v taki osebi in njenem naziranju srečujejo tudi pričakovanja EU, Francija pa je njena ustanovna članica in natanko ve, da je zunaj tega okvira njena prihodnost zelo negotova, vsekakor bolj kot prihodnost Velike Britanije, ki pravzaprav tudi še ne ve, kakšno strahotno ceno bo morala plačati za avanturo brexita.

Francoska zgodovina je polna samoniklih levih idej, ki so, kot kaže, povečini že izgubile stik z množicami. Iz idejnega odmikanja od sovjetskega komunizma v času hladne vojne do praktičnega neoliberalizma je potekal proces, ki ga je pravzaprav okusil ves razviti Zahod, posebej kontinentalna Evropa, v katero v času razširjene EU spada tudi srednja Evropa. Slovenija se kljub posebni obliki socializma temu fenomenu ni ognila. Mogoče ne zgrešimo dosti, če za model postavimo v Kijevu rojenega francosko-ruskega novinarja in komunističnega aktivista Borisa Souvarina. Napisal je knjigo o Stalinu, ki zajema tudi zgodovino Sovjetske zveze in oktobrsko evolucijo. Bil je soustanovitelj francoske komunistične partije. Kot vojak je bil udeleženec prve svetovne vojne in leta 1917 je pozdravljal komunistično revolucijo. Imel je stike s Trockim in branil ga je pred Stalinom, zato je bil izobčen iz kominterne. Potem se je obrnilo. Po drugi svetovni vojni je krepil antisovjetske teze, se zavzemal za reformizem na levici in postal prikladen za politične interese hladne vojne. Tlakovala se je pot za odhajanje od nečesa slabega v neznano.

Kdo je lahko Nemarine

Ko je Amerika humanistične in družbene ideale zamenjala za makartizem, iz katerega se je skotil antikomunizem, je bila logika hladne vojne prikladna za knjige tipa Bog, ki mu je spodletelo avtorja Richarda Crossmana, sicer vodje britanskih laburistov, ki je bil znan po svojem antikomunizmu. V tej knjigi je zbral intelektualce s podobnimi negativnimi izkušnjami kot Souvarine. To so: André Gide (Francija), Richard Wright (ZDA), Ignazio Silone (Italija), Stephen Spender (Velika Britanija), Arthur Köstler (Nemčija) in Louis Fischer (ZDA). Za Francijo je zanimiv nobelovec André Gide. Prihaja iz hugenotske družine, ki se je spreobrnila v katolicizem. S svojimi idejami je vplival na Camusa in Sartra. Leta 1930 je začel simpatizirati s komunizmom in obiskal Sovjetsko zvezo. V komunizem je verjel na religiozen način, tako je zapisal sam, kajti v sebi je nosil obljubo odrešitve človeštva. Nato je sledilo popolno razočaranje, kajti, je zapisal, neodpustljivo je, da morala spodrsne tako nizko, kot je v sovjetskem komunizmu.

Poanta, ki jo rišemo za sodobno Francijo, EU in Slovenijo, je, da je bilo odhajanje levice in njenih mislecev v Franciji polno pasti. Od prosovjetske dogmatike do vere v drugačna socialna dejanja za izboljšljivost človeštva je pretekla polpretekla zgodovina povojne Evrope, toda danes sta spet na potezi bodisi Marine Le Pen bodisi Nemarine Le Pen (Macron), ki pa socialne programe misli zgolj iz neoliberalne in ekonomistične predpostavke, podobno kot Nemčija in močnejše države EU. V natanko enakem položaju se je znašla Slovenija. Tako kot se francoske stranke postavljajo predvsem v odnos do populistične Le Penove, se na Nizozemskem postavljajo do Geerta Wildersa in se v Sloveniji do Janeza Janše. Leta 2018 bodo v Sloveniji državnozborske volitve, zato bo v prihodnjih mesecih zanimivo spremljati taktične premike in združitvene strategije tistih strank levice, ki so se spravile z neoliberalizmom, se med seboj ne marajo, če ne že sovražijo, imajo pa skupni interes in negativni skupni imenovalec. Skupni interes je udeležba pri kapitalu in gospodarskih procesih, ki ga omogočajo, negativni skupni imenovalec pa je strah in odpor do Janeza Janše, čigar stranka, kot v primeru Le Penove, vseskozi pobira kar najvišje javnomnenjske rejtinge. Toda pri zgodnji francoski levici se je vseskozi bíla bitka za socialni status človeštva, za družbeno pravičnost, in med seboj so se razlikovali v premišljevanju, kakšen model je boljši in kako bolje zajeti nove dileme deproletariziranega proletariata. Danes gre tako v Franciji kot v Sloveniji za socialne modifikacije neoliberalizma. Zato se je Marine Le Pen lahko postavila na metapozicijo, kajti ona ne dela kompromisov, ona je zadnja postaja tovrstnih kompromisov, tako rekoč original, ki se ga voli kot takega in ne kot aranžirano kopijo.

Toda ...

Kako je Marine Le Pen z drugimi evropskimi populisti zavzela osrednje mesto novega evropskega univerzalizma, kaže njena gesta, ki pravzaprav pove vse: v ponedeljek je naznanila, da se začasno odpoveduje vodenju nacionalne fronte. Odstop ji bo po lastnih besedah omogočil, da se bo gibala bolj »svobodno«, bolj nad »strankarskimi pogledi«. Postavila se je v kritiko same sebe pred prvim krogom volitev, torej v vlogo otroka, ki je ukradel igračo, nato pa, ko je dojel, da je opažen, kaznoval svojo desno roko, ki je kradla, in jo udarjal z levo, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Če bi se zdaj hotela gibati svobodno, kot je povedala, pomeni, da je bil dozdajšnji angažma v lastni stranki, katere predsednica je, pravzaprav nesvobodno gibanje in da so strankarski pogledi slabi, kajti zdaj hoče biti nad njimi. Začela se je distancirati od svoje populistične »rudimentarnosti«, dvigniti hoče nogo od zemlje, na kateri stoji, in zdi se, kot da je z desne začela proces nezaupnice sami sebi.

Gre torej za podoben moment kot na Nizozemskem, ko je (neo)liberalizem Marka Rutteja prav v populističnih pričakovanjih ljudi pokazal več moči kot Wildersov skrajni populizem. Zato je zmaga Macrona v drugem krogu več kot le verjetna. Toda, kot rečeno, to ne vodi v rešitev EU, temveč v njeni shrambi nakopičene škatle s starimi oblačili prestavlja le iz desnega kota v njeno sredino. Tudi Slovenija bo bržkone ubrala podobna pota, zato bi v prihodnjega pol leta lahko še pričakovali razne politične akrobacije levice, da bi v tradicionalne volilne gabarite spravila stranke desnice, ki se jih boji. Na koncu premislekov in dejanj pa ostaja temeljno vprašanje, ki je vodilo Andréja Gida: namreč v kaj na družbeni ravni nekdo verjame in ali mu je do socialnih dejanj, ki obljubljajo odrešitev človeštva. Vedno bodo različna mnenja, ali je kaj takega sploh mogoče, toda nauk populizmov, tudi slovenskih, je predvsem v tem, da jim je za ideje povsem vseeno in da jim končno prav nič ni mar, če človeštvo propade.