Pomisleki: O čem molčimo, kadar stavkamo

V Sloveniji po dohodkovni neenakosti res še nismo Anglija, a socialna razslojenost je tu.

Objavljeno
16. februar 2018 14.07
Novica Mihajlović
Novica Mihajlović
Otrok, ki se bo danes rodil v eni od revnejših četrti v Angliji, bo živel 8,4 leta manj kot njegov vrstnik iz katere od bogatejših četrti. Razlika med pričakovano življenjsko dobo prebivalcev najrevnejših in najbogatejših četrti v Angliji se je od leta 2001 do danes povečala s 7,2 na 8,4 leta, je ta teden poročal britanski BBC.

Pomislimo, koliko je 8,4 leta – to je desetina spodobno dolgega življenja. BBC se je skliceval na izsledke raziskovalcev združenja Longevity Science Panel (LSP), ki so ga ustanovili zavarovalničarji. Kdor malo pozna zavarovalničarje, ve, da preračunavanje naše življenjske dobe jemljejo smrtno resno. Napake pri teh izračunih so predrage, da bi si jih lahko privoščili.

Vlada Therese May se je na skrb zbujajoče izsledke raziskave odzvala s sporočilom, v katerem trdi, da se problema zaveda in se z njim ukvarja. V svoj bran pa je kabinet Mayeve poudaril, da so stopnje ozdravitve od rakavih bolezni in delež nekadilcev na zgodovinsko visokih ravneh. Čeprav pri LSP pravijo, da rezultati zahtevajo dodatno preučevanje razlogov za takšno stanje, so avtorji dohodkovno neenakost izpostavili kot ključnega krivca za neskladje v pričakovani življenjski dobi revnih in bogatih.

LSP, ki nedvomno služi zasebnim interesom zavarovalnic, je zastoj v dolgoročnem trendu izboljšanja zdravstvenega stanja, ki se pojavlja od leta 2011, pripisal finančnim rezom v britansko javno zdravstvo (NHS) in manjšemu obsegu financiranja sektorja za socialno skrb.

»Razlike v dohodkih, kajenje, debelost in poraba alkohola pa tudi različne stopnje dostopa do preventivnih zdravstvenih storitev in zdravljenja bolezni lahko pojasnijo razliko v pričakovani življenjski dobi med različnimi družbenimi in ekonomskimi skupinami,« je v poročilu zapisal LSP.

Kaj se iz te zgodbe lahko naučimo v Sloveniji, kjer smo se v zadnjem času tako navadili deliti na vagone in lokomotive, torej na javni in zasebni sektor? Medtem ko se pri nas sramujemo vsega javnega in skušamo za vsako ceno privatizirati vse, kar ni privezano, se v zibelki sodobnega kapitalizma ladja obrača drugače.

Vprašajte Britance, kaj si mislijo o privatizaciji železnic. Po več bolečih lekcijah s privatizacijo se zdaj združenje, ki služi interesom kapitala, torej zavarovalnicam, sploh ne trudi med vrstice tega odmevnega poročila stlačiti poziva k povečanju naložb v javni sektor. To sploh ni tako nelogično; potem ko so stoletja sistematično gojili neenakost, so prišli do točke razmisleka, da jim množica bolnih in prezgodaj umirajočih zavarovancev bolj škodi, kot koristi.

Slovenija po številnih kazalnikih sodi med najbolj egalitarne družbe, to pomeni, da naj pri nas ne bi imeli težav s pretirano neenakostjo. Ocene, koliko pri nas pretiravamo z egalitarnostjo oziroma ali nas je morda že preveč odneslo v neenakost, so lahko različne. Tako kot se v Sloveniji ne strinjamo glede marsičesa drugega, tudi ni pričakovati, da bi se strinjali, ali je egalitarnost dobra ali slaba.

Dejstvo pa je, da je stanje (še) ne prevelike neenakosti najbolj zasluga vsebine drugega člena ustave, ki pravi, da je Slovenija pravna in socialna država. Toda tako, kot se ob preštevilnih primerih pravosodnih spodrsljajev lahko le kislo nasmihamo tisti »pravni državi« iz drugega člena ustave, se je treba vprašati tudi, ali zgolj »socialna država« v drugem členu ustave zadostuje? Ali nismo morda v nenehni tekmi na globalnem ekonomskem dirkališču nehote, skupaj s preostalim zaresnim balastom, zavrgli tudi teh ubogih šest besed iz drugega člena ustave: Slovenija je pravna in socialna država.

Medtem ko danes morda razmišljate, kam bi prihodnji teden med zimskimi počitnicami peljali otroka na smučanje, na Vogel ali raje v Dolomite, ali na katerega od Kanarskih otokov bi skočili med prvomajskimi prazniki, nimajo vsi ljudje okoli vas te sreče. Res po dohodkovni neenakosti še nismo Anglija, a socialna razslojenost je tu.

Čeprav živimo v socialni državi, je pri nas skoraj 14-odstotna stopnja tveganja revščine. Skoraj vsakemu petemu državljanu, natančneje 18,4 odstotka ljudem ali 371.000 osebam grozi socialna izključenost. Kar 280 tisoč jih živi pod pragom revščine, to je za celo Ljubljano ljudi. Ali se dovolj zavedamo, da so med nami ljudje, ki delajo po cele dneve, a njihovi otroci ne morejo na smučanje? Se zavedamo, da starši teh otrok, ki pošteno delajo, za svoje delo dobijo tako sramotno nizko plačilo, da morajo kljub prejeti plači na koncu meseca oditi na Karitas, da lahko pokrijejo osnovne življenjske stroške?

Kakorkoli obračamo, človek, ki dela ves mesec in ne more plačati položnice za elektriko ali šolske ekskurzije otroku, od drugega člena ustave nima nič. To, da se skozi mesec ne more prebiti nekdo, ki nima službe, je grozljivo, a ne nepričakovano. To, da se skozi mesec brez pomoči humanitarnih organizacij ne prebije zaposlen človek, pa je elementarna krivica.

Tak človek nima nobenega razloga, da bi verjel v drugi člen ustave oziroma mu lahko verjame ravno toliko, kot pravni državi v tem istem členu verjame nekdo, ki na sodišču čaka na svojo pravico več kot deset let.

Toda zadeve vendarle niso tako črne. Ob tem ko gospodarstvo raste, je plačano delo nekoliko lažje dobiti kot v preteklih letih. Stopnja tveganja revščine se je zato lani zagotovo nekoliko zmanjšala, končnih podatkov za preteklo leto državna statistika še nima. Če čez socialni prepad skočimo s temne na svetlo stran, opazimo tudi znake optimizma.

Prodaja avtomobilov fizičnim osebam se je lani povečala za 13,5 odstotka. Za kontrast se je morda dobro osredotočiti na prodajo najmočnejših avtomobilov, ki praviloma stanejo več kot 60 tisoč evrov; takih je bilo lani prodanih več kot 5600 ali okoli 600 več kot leto prej. V državi, kjer ima 280.000 ljudi na leto manj kot 7400 evrov za preživetje, se na leto proda več kot pet tisoč avtomobilov, ki stanejo devetkrat toliko, kot imajo tisti na pragu ali pod njim na voljo za preživetje celega leta.

Teden, ki je za nami, je zaznamoval sindikalni boj za pravice v javnem sektorju. Stavkajoči so zahtevali nazaj tisto, kar verjamejo, da jim pripada, gospodarstvo na drugi strani pa ves čas opozarja, da lokomotivi pohaja sapa. Vagonov, to so tisti, ki naj bi jih lokomotiva, imenovana gospodarstvo, vlekla, je vse več, aktivnega prebivalstva pa je vse manj.

Kdo ima prav? Oboji. Policist, ki se s svojim delom komaj prebije iz meseca v mesec, ali medicinska sestra, ki o stanovanjskem posojilu lahko le sanja, na dolgi rok ne moreta dobro opravljati svojega dela. Nista policist ali medicinska sestra zato, da slabo delata, temveč zato, da nam ponudita čimboljšo možno storitev, to pa moramo plačati.

Po drugi strani pa veljajo tudi opozorila Gospodarske zbornice Slovenije, da v naši čedalje starejši družbi vsako leto 8000 ljudi manj ustvarja sredstva za vse večjo množico upokojenih (616.000), zaposlenih v javnem sektorju (177.000) in še vedno visoke številke brezposelnih (88.000).

Vseeno je, ali smo v čevljih policista ali direktorja, s plačo bo težko kdorkoli kdaj povsem zadovoljen. Medtem ko se eden in drugi povsem legitimno borita za svoja stališča, je pomembno, da ne pozabimo, da je med nami tudi sramežljiva 280-tisočglava množica, ki se skozi mesec prebija s 616 evri ali manj. Naredimo vse, da te ljudi potegnemo z dna in da bo množica na dnu čim manjša. Ker biti bogat v revni družbi ni lahko, ni poceni, ni zdravo in sploh ni varno.