Tiskane izdaje
Konec tranzicij, začetek konceptov
Skupni imenovalec omenjenih primerov in hkrati njihova rdeča nit je ta, da se je v nacionalnih državah precej povečala skrb za njihovo lastno nacionalno polje. Igro diktirajo veliki in veliki so povedali svoje: Rusija se s Putinom po volitvah tradicionalno zaokroža kot »avtoritarna monarhija«, čeprav z demokratičnimi postopki in ustavo, ki predvideva republikanski model. Mogočna Kitajska je sprejela zakone, po katerih je njen predsednik Xi Jinping stopil na Putinovo pot. V ZDA je Trump brez zagotovila, da se mu bo igra dobro izšla, sprožil idejno kampanjo America first in zadnji hit – v tem je pokazal doslednost – je, da je na uvoz jekla in aluminija iz neameriških držav, zlasti Kitajske, uvedel občutne carine. To naj bi udarilo tudi EU. Toda ko je evropska komisija napovedala zvišanje davkov na storitve digitalnih velepodjetij, so ZDA izrazile nasprotovanje in zaskrbljenost, kajti ta industrija naj bi v ZDA poganjala gospodarsko rast.
Poanta trendov tako pri supranacionalnih sistemih, kakršen je EU, kot tudi v posameznih državah je vnovičen premislek o tem, kakšen je in kakšen naj bi bil na novo definiran nacionalni interes. Slovenija je v tem smislu lahko še kako zainteresirana za vnovičen premislek o sebi, kajti pod težo izkušenj zadnjih dvajsetih let je prišel čas za izpraševanja o prehojeni poti, predvsem pa o pravilnosti njene smeri.
Upanja in obrati, ki so se zgodili v poltretjem desetletju samostojne države, so bili vratolomni. Tu so bile iluzije, pogledi iz socialistične tranzicije proti razvitemu in bogatemu Zahodu, proti državi blaginje. Mnogo ljudi je prišlo do spoznanja, da si je treba priznati lastne napake in Slovenijo definirati na novo in slediti na novo definiranim ciljem. Tu je prostor za koncepte in stranke so se bistveno začele razlikovati prav v odnosu do njih.
Tenka država in globoka Slovenija
Slovenija je postala protislovna država. V veliki meri se to kaže tudi s predvolilno strankarsko debato o njeni vlogi v življenju državljanov. V klasični politični filozofiji, zlasti pri angleških političnih filozofih, obstaja pojem tenke države, po kateri naj bi bilo države »v državi« čim manj, zasedala naj bi čim manj prostora, predvsem naj bi skrbela za vojsko, policijo, državno upravo, davčni sistem ipd. Vse drugo naj bi pripadalo civilni družbi, med katerimi v zadnjem stoletju največje mesto pripada ekonomiji. Po odstopu premiera Mira Cerarja je Janez Janša v kritiki sodobne Slovenije v eni od debat na eni od slovenskih televizij terjal nasprotje od t. i. globoke države, ki da ima preveč državnega aparata, preveč birokracije, preveč same sebe in preveč vmesnikov, ki jo delajo drago in neučinkovito. Ameriška gospodarska zbornica je na poslovnem zajtrku v sredo gostila predstavnike političnih strank. Predstavljali so svojo »vizijo« Slovenije. Matej Tonin, v. d. predsednika NSi, naj bi požel pohvale prirediteljev, med drugim tudi s predlogom, da je v zdravstvenem sistemu treba zagotoviti več zavarovalnic. Mediji so za Andreja Širclja, ki je branil barve SDS, poročali, da se je v zdravstvu zavzel za sprostitev zdravniških koncesij.
Zdi se, da se Slovenija na novo in dolgoročno definira prav na primeru zdravstva, sociale, šolstva in koncepta solidarnosti in da gre v teh temah za temeljno območje slovenske prihodnosti. Izkazalo se je, da se s pojmom tenke države v Sloveniji (bolj kakor ne pa že po vsem svetu) prekriva prevlada neoliberalizma kot globalne ideologije. Ta je vzrok za sedanjo krizo zahodne civilizacije. Na drugi strani se zdi, da močne države prek mehanizmov nacionalizma pri stranskih vratih obujajo t. i. globoko državo, to pa počnejo zaradi obrambe pred neoliberalizmom.
Slovenija se je skozi novejšo zgodovino definirala ob pojmu socializma in v času po razpadu stare Avstro-Ogrske praktično ni bilo stranke, ki v svoje programe ne bi prigrajevala socialne note. Če se ima NSi za naslednico SKD, ta pa za naslednico zgodovinske SLS, ta pa za stranko, ki jo je do svoje zadnje višine postavil Janez Evangelist Krek, potem ne bi mogla ravnati bolj narobe, kakor da se zavzema za neoliberalno preureditev Slovenije. Paradoks zasebnih zdravstvenih zavarovalnic v Sloveniji se je izkazal že na primeru dodatnega zavarovanja, ki je z leti dobilo podobo neobveznega, vendar v resnici obveznega zavarovanja, kajti brez njega je pacient ostal brez bistvenih zdravstvenih pravic. Podatek, da so tri zasebne zavarovalnice iz tega naslova pridelale okoli 60 milijonov evrov dobička na leto, pokaže na logiko razširitve te ponudbe še na obvezno zavarovanje in ta razširitev ne bi pomenila ničesar drugega kot bistveno podražitev zdravstva in razslojitev zavarovancev. Tudi logika SDS (in očitno tudi Desusa), ki cilja v razpršitev zdravniških koncesij in posledično bržkone tudi v privatizacijo zdravstva, kaže na konceptualno podhranjenost nekaterih strank pri definiranju prihodnje Slovenije kot družbe in kot države. Kot temeljna beseda pri tem definiranju se namreč kaže solidarnost in kot temeljni program za to se kaže prizadevanje za visoko dodano vrednost slovenskega gospodarstva, to pa že podčrtuje pomen šolstva.
Potrebujemo socialni sistem,
Kot sta v svoji Sociologiji ugotovila Michael Haralambos in Martin Holborn, je bila nova angleška desnica pod Margaret Thatcher primer teze o zmanjševanju stroškov države blaginje, da bi na drugi strani sprostili sredstva izključno za revne. Tako bi se zaradi tenke države morali sprostiti ekonomski viri (pri NSi in SDS danes govorijo o socialni oziroma »razvojni« kapici), razcvetel bi se gospodarski uspeh in ta bi, pravita avtorja, »pricurljal k tistim s slabimi dohodki, tako da bi se njihov življenjski standard višal hkrati s standardom drugih«. Poltretje desetletje samostojne slovenske države je pokazalo, kako zelo to v Sloveniji ni bilo in ni res. Tudi v Britaniji se je pokazalo, da neoliberalni pogled Thatcherjeve in njeni ukrepi niso zmanjšali revščine, temveč so jo povečali, in tistim, ki so s pomočjo države postali od nje odvisni, se dohodek ni povečal, temveč zmanjšal. Nova desnica v Veliki Britaniji socialnega problema ni rešila, temveč ga je poglobila.
V Sloveniji toliko let potem ni nič drugače. Nemara njej, skladno s Haralambosom in Holbornom, velja teza Petra Townsenda, ki pravi, da je revščino mogoče reševati predvsem širokospektralno, z ukrepi, ki vključujejo državne storitve, prerazdelitev premoženja, prerazdelitev dohodkov in moči. To je podobno predlogom Dušana Kebra in to bi na letošnjih volitvah moralo določati relevantne programe strank, ki se potegujejo za oblast.
