O čem so odločali Grki?

Je grška vlada s tem, ko je sprejela sveženj reformnih ukrepov, pritrdila tistim, ki so ugotavljali, da Grki na referendumu dejansko niso odločali o ničemer?

Grška vlada je pretekli teden vodji evrske skupine poslala sveženj reformnih predlogov, ki naj bi jih izvedla v zameno za nova finančna sredstva. Nenavadna gesta je naletela na presenečenje, zlasti v taboru nasprotnikov varčevalne politike. A zaradi nedavnega referenduma se ta gesta ni zdela le nenavadna, temveč čudna in nerazumljiva.

Prav zato, ker je gesta grške vlade, privolitev v sveženj reformnih zahtev, nenavadna, nedavni referendum ostaja aktualen. Njegov pomen odloča o pomenu zadnje geste grške vlade, za katero se zdi, da je s tem izdala mandat, ki ji je bil s prepričljivo večino poverjen na zadnjem referendumu. Še več, povozila je referendumsko odločitev, ki jo je predlagala prav ona sama. Je grška vlada s to gesto pritrdila tistim, ki so ugotavljali, da Grki na referendumu dejansko niso odločali o ničemer? In se tako zbala same sebe?

Koalicija strahu

Na prvi pogled je videti, da se je Siriza s to gesto priključila koaliciji strahu. Tistega strahu, ki je spremljal referendum o varčevalnih politikah. To je bil najprej strah mednarodnih finančnih institucij in varčevanju naklonjenih držav evropskega centra, ki so Grkom prek svojih medijskih ekspozitur morda čisto iskreno slikale kalno, nepregledno in mračnjaško prihodnost bližajočega se izstopa iz evrskega območja in Evropske unije. In če je ta strah v času pred referendumom privzemal obliko grožnje z dvojnim izstopom, je dvojni izstop dan po referendumu postal sredstvo nevtralizacije in udomačenja referendumske odločitve, ki da ne more ustaviti predvidljivega in napovedljivega toka dogodkov. Zato pa ravno ni noben dogodek, nobena zareza v ustaljen tok stvari, marveč le nič kaj usodna neprijetnost, ki utegne Grkom nakopati precej neprijetno usodo.

Če temu strahu pred grškim ne dodamo še strah, pomešan s tesnobnim pričakovanjem grškega da, ki je pestil zlasti novo levico iz držav evropske (pol)periferije, in strah, ki ga je signalizirala zadnja odločitev grške vlade, pa je vseeno treba pripomniti, da dihotomija strahu pred tem ali onim razpletom ni dovolj izčrpna in da spregleda pomembnejši izkupiček referendumskega ne varčevalnim politikam. Grki so na referendumu dejansko izkazali osupljiv politični realizem. Strah pred negotovo prihodnostjo, pred prihajajočo katastrofo, je vse od izbruha krize zamegljeval očitno dejstvo, da se je katastrofa že pripetila in da je strah pred njo povsem odveč. A referendumski ne ni bil le zavrnitev strahu pred prihodnostjo in njenimi napovedovalci. Prav tako ni bil le zavrnitev strahu pred prihodnjimi dolgovi in upniki, niti pred upniki same prihodnosti. Grki so se prenehali bati sami sebe.

Odločanje o odločanju

Zato je vsako poudarjanje dejstva, da Grki na referendumu niso odločali o ničemer, lahko le izraz politične neumnosti ali grobega cinizma. Drži, rok za dosego dogovora o reprogramiranju dolga, ki je bil dejanski predmet referenduma, je potekel nekaj dni pred njim, tako da je bil referendum po tej plati nujno zakasnel. Ni pa bil irelevanten, Grki so na njem vendarle odločali. A če niso odločali o reprogramiranju dolga, o čem so potemtakem odločali? Edini konsekventen odgovor je tavtološki: odločali so o odločanju samem. O tistem odločanju, iz katerega so bili sistematično izključeni in ki je bilo poverjeno evropskemu centru ter njegovim administrativnim ekspozituram, usposobljenim izvedencem, ki da so skrbno pretehtali razloge za in proti ter predpisali razumno zdravilo. Referendum je imel torej pomemben politični pomen in je prepričljivo afirmiral ne to ali ono partikularnost političnega življenja, temveč univerzalnost političnega odločanja kot takega in obenem razblinil strah ljudstva pred sabo kot političnim subjektom.

V toliko je bil grški ne v prvi vrsti ne politični neodločenosti ali kar manku politike, ki tiči v jedru delovanja Evropske unije in tvori abstrakten vir njenih težav. Ob tem je paradoksno, da so zavrnitev politične pasivnosti udejanjili prav Grki, ki se jih vse od začetka krize žigosa z lenuhi. Kot vsaka ideologija ima tudi ideologem »lenih Grkov« svojo racionalnost, ki je sicer sprevrnjena, a zato nič manj racionalna. Ko so se izrisali okviri trenutne krize, je postalo jasno, da Nemčije ne pesti toliko grški dolg, ki je dejansko absoluten, se pravi nepoplačljiv, marveč jo pri Grkih skrbi odsotnost občutka krivde, krivde za dolg, ki da so si ga nakopali s fiskalno razsipnostjo in lenobnim vegetiranjem. Nemci so se kakor da ujeli v zanke homonimnosti in povlekli enačaj med dolgom (die Schuld) in krivdo (die Schuld) – zveza, ki pride v slovenščini do izraza le v nikalni obliki »nedolžnosti«. In bolj ko so Grki na obtožbe zadolženosti odgovarjali, da so nedolžni, torej nič krivi, bolj jih je Nemčija dolžila same te nedolžnosti, jih obsceno obtoževala krivde za nedolžnost, krivde za nič, ki je tu privzela otipljivo empirično podobo deficita, finančnega primanjkljaja, minusa. Ta logika krivde za nič ima jasno zgodovinsko oporo v ideološki figuri Žida, čigar krivda se v fašističnih ideologijah dejansko ne izčrpa v otipljivih zločinih, ki da jih je zagrešil, marveč vztraja onstran njih kot apriorna krivda, kot krivda za nič. V toliko je mogoče reči, da ideologem »lenega Grka«, ki ga je v eni svojih izjav podpisala tudi nemška kanclerka, ko je dejala, da je vir grških težav iskati v njihovi mediteranski ležernosti, ni le rasističen, temveč prav antisemitski.

Nič, vreden več kot vse milijarde

A vrnimo se korak nazaj. Motren z navedene plati, je bil referendum dejansko velikega pomena. A ni bil dogodek v pravem pomenu besede. Pravi politični dogodek se je zgodil 11. februarja 2015 in referendum je treba prišteti k njegovim konsekvencam in ga dojeti kot njegovo ponovitev. Ta dogodek ni bila zmaga Sirize na parlamentarnih volitvah, ampak nekaj na pogled precej skromnejšega, domala nepomembnega, nekaj, kar se je v tistem času štelo za poraz nove vlade. Šlo je za sestanek med Grčijo in njenimi »partnerji«, ki so tudi tokrat, kot že tolikokrat poprej, pomoč Grčiji pogojevali z vsiljevanjem grobih varčevalnih ukrepov. In kot že tolikokrat poprej so bile vloge tudi tokrat jasno razdeljene: naši izvedenci začrtajo ukrepe in vi jih sprejmete; mi zapišemo, kaj vam je storiti, in vi to podpišete. Grško odločanje se je zvedlo na goli podpis, brez možnosti odločanja o pogojih, ki jih diktira drugi. A v tem neenakem razmerju je tudi grški podpis, četudi izsiljen s situacijo, nosil svoj delež krivde, saj je dolžniški sužnosti dejansko in vsakič znova dajal status in digniteto svobodne odločitve. Toda škandal zadevnega sestanka je bil v tem, da grška stran ni dala svojega podpisa, da se je odrekla lastni kompliciteti in našla vrzel svobode v navidezni politični abstinenci. In prav v tem je bil dogodek. Dogodek je bil natanko v tem, da se ni nič zgodilo. Ta nič je štel več kot ponujene milijarde, zavrnitev odločitve, ki jo uteleša podpis, je bila ultimativna odločitev, ki je postavila pod vprašaj okvir in pogoje političnega odločanja kot takega.

Nova grška vlada je s tem odigrala vlogo političnega subjekta. Odrečen podpis je pomenil suspenz ustaljenega toka stvari, pomenil je politizacijo domnevno aseptične izvedenske racionalnosti, zadal je prvi udarec statusu quo in spodvprašal ne le avtomatizem upravljanja s krizo, temveč okvire same politične situacije. V toliko je nedavni referendum konsekvenca te minimalne politične geste, ki je afirmirala predstavnike in ljudstvo v njuni funkciji političnega subjekta. In v toliko nedavna privolitev v varčevalne ukrepe ni toliko izdaja referendumske odločitve in s tem zdrs v politično pasivnost, ampak izdaja te minimalne politične geste odrekanja podpisa. Manično napovedovanje prihodnosti iz ust finančnih analitikov, teh novih prerokovalcev in prerokov, ki so se hiteli odzivati na izid referenduma, se ni dolgo obiralo izničiti političnega pomena referendumske odločitve. Pa čeprav njihove predvidljive napovedi vse prej kažejo na tesnobo ob tem, da je situacija nenadoma postala nepregledna, da je bil svet upravljanja s krizo za hip vržen s tečajev in da se je v sedlo vrnila politika.

Ta hip ostaja odprto, ali jih pri izničevanju političnega pomena referendumske odločitve ni prehitela kar sama grška vlada. Je na mestu zmerno optimistično branje, da odločitev izvira iz taktičnega uvida, da referendumske zmage nevarno uspavajo in da mora za njimi stati ne prestrašena, temveč izigrana in zrevoltirana množica? Ali pa grška odločitev podpisati pomeni odpis odločitve? Odpis pravice do odločanja v prid »pravici do izbire« – sintagma, ki jo je v interpretaciji izida referenduma uporabil Cipras. In »pravica do izbire« seveda ni pravica odločanja o pogojih možnega, marveč pravica do izbire med vnaprej danimi možnostmi. Bržčas v strahu pred otipljivo grožnjo izgona iz monetarne unije, ki edina lahko pojasni niz nerazumljivih gest grške vlade, od Varufakisovega odstopa pa do privolitve v varčevalne ukrepe. Tako ravna bodisi država, ki želi na vsak način ostati v evroobmočju, ali pa država, ki ji je jasno, da je že zunaj, in ji ne preostane drugega kot to, da si izbori čim boljši položaj v zapuščinski pravdi ali v boju za interpretacijo dogodkov.

Slavoj Žižek že lep čas opozarja, da Grčija – in ne le Grčija – postaja prizorišče »kapitalizma z azijskimi vrednotami«, torej prizorišče kapitalizma, ki najbolje shaja brez demokracije. Zato ni čudno, da so bile banke v času referenduma zaprte. Ta simptomatična opozicija je skrajni in skrajno depresiven horizont današnje politične izbire, ki ponuja dvakrat slabo alternativo med kapitalizmom z azijskimi vrednotami in demokracijo zaprtih bank.



Dr. Simon Hajdini je raziskovalec na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.