O dostojanstvu, onkraj dialektike dobrega in zla

Za vladno odločitvijo, da finančno omogoči spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam, stoji zakon, ki ga je parlament sprejel 2009. Tedaj ga je predlagala vlada premiera Boruta Pahorja in zdaj ga je odkril predsednik države Borut Pahor. Začelo se je z idejo sprave, končalo z zaznamkom žrtev vojn. Vmes je bilo veliko politične aritmetike in veliko idej o tem, kdo izmed vojskujočih se strani v drugi svetovni vojni je bil varuh slovenske samobitnosti. Toda na koncu je Slovenija pristala v tretji ideologiji, ki ne ogroža le nacionalne samobitnosti, temveč tudi samobitnost in dostojanstvo človeka kot takega. Komu se torej postavlja spomenik sprave, ki nima vsebine, ki se celo politično marginalizira in ki se je izmaknil temeljnemu opomniku o dostojanstvu človeka?

Kocbekova vera

Spomenka Hribar je leta 1983 napravila nekaj velikega: v svojem eseju Krivda in greh je oživila Kocbekovo bolečino, povojni poboj domobrancev, ki jo je, ko se je opogumil, izpričal leta 1975 v Trstu v pogovoru s pisateljema Borisom Pahorjem in Alojzem Rebulo. Zgodilo se je nekaj, s čimer v svoji vesti ni mogel živeti. Kocbek je bil soustvarjalec OF in eden od treh krščanskih socialistov, ki so februarja 1943 podpisali Dolomitsko izjavo, s katero so se meščanske stranke podredile vodstvu Komunistične partije. Še leta 1943 je Kocbek, tako lahko beremo v njegovih Osvobodilnih spisih, verjel v mesijansko nalogo partije v osvoboditvi slovenskega naroda. Škofu Gregoriju Rožmanu je pisal in mu opeval nepozabni čas slovenske enotnosti pod OF, v katerem Katoliška cerkev ni hotela sodelovati. Tedaj, je rekel, so Slovenci do okupatorja imeli pravilno razmerje in se Slovenec ni mogel pregrešiti zoper Slovenca. Zapletlo se je ob pripravi na italijansko ofenzivo, ko so, je zapisal, »vaši duhovniki« začeli tajno pripravljati organizacijo, ki naj bi se po porazu OF postavila na njeno mesto. »Kaj more belogardistična gospoda zoperstaviti trpljenju tisoč in tisoč slovenskih ljudi, ki jih je OF prebudila in napolnila z neuničljivo vero v bodočnost?« je zapisal. Potem je zavrnil morebitni Rožmanov ugovor o nevarnosti, zločinskosti in brezbožnosti komunizma. Zapisal je: »Po mojem prepričanju je Previdnost božja dodelila slovenskim komunistom posebno važno vlogo, ki jim jo ostali Slovenci v osvobodilnem gibanju priznavamo.« Označil jih je za najbistvenejše politične, vojaške in moralne usmerjevalce v narodnem odporu. »Prav zdajle je naš narod začel spoznavati, da se politična in družbena zgodovina odvijata po samostojnih svojih zakonih ... Postavljeni so temelji izrazito napredne, skorajda znanstvene politike slovenskega naroda.«

Kasneje se Kocbek ni več strinjal s to svojo trditvijo. Prišel je do prepričanja, da se je narodna in družbena revolucija spremenila v psevdorevolucijo, v kateri je slovenski subjekt spet otrpnil in se sesedel v svojo ahistoričnost. Kritiziral je, ker se je po Sloveniji začel bohotiti nihilizem, »pod katerim sta utripali gospodarska in družbena dejavnost«, v kritiki je uporabljal izraze, kot so snovna mehanika, snovni primitivizem, trpna vdanost brez občutka za nove zgodovinske dimenzije itn.

Kdo je krvnik in kdo kaznovalec

Tine Hribar je 57. številki Nove revije citiral Kocbekovega kritika Dušana Pirjevca Ahaca, ki se je muzal nad Kocbekovo naivnostjo. »Človek je vedno v pragozdu in pragozd bo vedno zmagal,« je kritično zapisal Pirjevec. »V svoji identifikaciji partizanščine in človečnosti smo mi partizani tisti, ki smo pripravljali prihod pragozda in hkrati ta prihod prikrivali in ga še vedno prikrivamo. Partizanstvo ni nič več in nič manj kot tehnika in moč.« Kocbeku je očital iluzijo o čistem tovarištvu in ta, je rekel, ga je zalepila. Toda bila mu je tudi potrebna, je zapisal, da samemu sebi ne bi bilo treba priznati velike življenjske zmote, da je bila ideja o preoblikovanju slovenskega narodnega značaja pravzaprav projekcija volje do moči.

Ko je Kocbek to spoznal, je bilo prepozno. Spomenka Hribar je prevzela pobudo in pod spravo pokazala smer, ki človekovo dostojanstvo izmakne projekciji volje do moči. Povojna likvidacija domobrancev je Kocbeka iz idejnega neba postavila na trda realna tla in Spomenka Hribar je povzela njegovo bolečino in jo prelila v ugotovitev, da je nesprejemljivo ubijati zaradi ubijanja in se maščevati zaradi maščevanja. Spregovorila je o temeljnem dostojanstvu ljudi, tudi tistih, ki so se znašli na »napačni strani«, mnogi med njimi celo ne po lastni izbiri in mnogi med njimi brez lastnega uvida v kompleksnost položaja, v katerem so se znašli, ko so iz takih ali drugačnih razlogov oblekli vojaško uniformo. Spregovorila je o ljudeh, ki so »krivi po nedolžnem«, izpeljala je tragičnost vsake posamezne človekove smrti in pokazala na konkreten obraz, ki počiva na truplu po vojni umorjenega vojaka. Nato je ugotovila, da je mali narod v svojem boju za obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal svoj lastni krvnik in kaznovalec. Da bi si priznali tragičnost tega stanja, bi v srcu Ljubljane morali postaviti obelisk, ki bi v nebo kričal o tragediji malega naroda.

Toda od tedaj pa vse do sprejema zakona o spomeniku vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam 2009 se glede projekta Hribarjeve, ki se navdihuje v grških tragedijah in v personalistični misli, ni zgodilo dosti drugega kot nova politizacija sprave. Tako je končno iz idejnega obzorja izginil v nebo uperjen obelisk in nastala sta dva zidova. Ne gre več za spomenik sprave, temveč vsem žrtvam vojn.

Taka je tudi širša družbena in civilizacijska klima po padcu berlinskega zidu. Nad dostojanstvom človeka, in mogoče tudi nad obnovljeno idejo o čistem tovarištvu, je spet zavladal »pragozd«. Videti je, da ima prav Pirjevec, ki je s prstom pokazal nad zmoto zmot, namreč, da je mogoče preoblikovanje slovenskega narodnega značaja in da take ideje na koncu pristanejo v projekciji volje do moči.

Utripi izgubljenega spomina

Spomenik, ki pravilno in pomenljivo stoji ob Kongresnem trgu v Ljubljani (tam so se dogajale vse velike nacionalne stvari), kot tak nehote razkriva logiko in sodobno projekcijo volje do moči, kajti današnja Slovenija, ki je medtem povsem izgubila smisel za koncipiranje samobitnosti, tudi glede sprave kakor da zmore govoriti le še jezik uporabnosti. Spomenik je postal skorajda izključno politično vprašanje in predmet za merjenje politične moči v državi. Predsednik države ga je leta 2009 pospešil kot predsednik vlade, danes je njegov retorični adut v predvolilni kampanji za predsedniško reelekcijo. SDS kot največja stranka desnice je odpovedala vsakršno sodelovanje v projektu in vprašanje domobranstva razume predvsem kot smodnik za antikomunistično retoriko. ZZBNOV je odpovedala svoje sodelovanje, kajti ni pripravljena razločiti personalističnega vidika osebne tragedije od sistemske prepoznave zmagovalcev ali poražencev v drugi svetovni vojni. Poleg tega ignorira sistemsko vprašanje partizanske pripadnosti Stalinovemu bloku v protifašistični koaliciji, ki ni brez kontroverznosti in je obremenjena z grehom. Cerkev deleži v zgodbi na način, ki ne problematizira njene napačne politične vloge v usodnih odločitvah in hkrati ničkaj skladno z ustavo utrjuje njeno današnjo družbeno moč.

Končno ostaja vidik, ki bo presenetljiv za vse, ki o tem še hočejo razpravljati. Slovenski družbi namreč ni več mar za to, kdo je vlekel daljšo in kdo krajšo pri monopoliziranju slovenske samobitnosti. O tem že dolgo ni niti razprave niti potrebe, kajti ves prostor sta okupirali novi ideologiji globalnega neoliberalizma in ekonomizma, v katerih je zapovedana volja do moči, četudi nad šibkimi. V tej logiki svetovne vojne, ko je, kot bi rekel Pirjevec, spet zmagal pragozd, je povsem izginila ideja Kocbekovega »čistega tovarištva« ali, drugače povedano, tudi humanistična predpostavka temeljne socialne enakosti ljudi. Kot kaže, je imel Dušan Pirjevec prav in prav ima tudi Spomenka Hribar, ki meni, da bi se od ideje zidov morali personalistično pomakniti v idejo v nebo uperjenega obeliska, ki bi govoril o tragični razsežnosti posameznega človeka, čigar usodo v splošnem upogibajo ideologije in ga pehajo v krivdo, za katero ni kriv. V luči današnje svetovne socialne segregacije pojem domovine dobiva več kot le krajevno noto, postaja vprašanje temeljnih vrednot, človekovih pravic in civilizacije, postaja glas vpijočega v puščavi. V tem smislu je, in bržkone tudi še bo, nesojeni spomenik sprave ob Kongresnem trgu v Ljubljani v vsakem primeru zelo osamljen opomnik izgubljenega spomina.