Tiskane izdaje
SDS je po dveh letih primata v javnomnenjskih anketah izgubila položaj najmočnejše stranke, NSi, edina politična stranka pri nas, ki se ji je leta 2011 pod vodstvom Ljudmile Novak uspelo vrniti v parlament, je očitno ubrala taktiko novih obrazov in zamenjala predsednico. Marjan Šarec, tokratni novi obraz parlamentarnih volitev, pa se napaja predvsem iz volilne baze levice.
Z novim vodstvom NSi (za zdaj še z vršilcem dolžnosti) Matejem Toninom bo stranka skušala doseči preboj, podvojila bi rezultat zadnjih parlamentarnih volitev, na katerih je zanjo glasovalo 5,5 odstotka volivcev. NSi si želi v prihodnje nagovoriti več mladih, volivcev v mestih in gospodarstvenikov, a ima pred seboj razmeroma težko nalogo: kako odpraviti neskladje med njenim empatičnim krščansko-socialnim obrazom na eni strani in povsem neoliberalnim gospodarskim programom na drugi. S hipsterskim neoliberalizmom morda res laže nagovarja mlajšo populacijo, njen ideološki obraz krščanske demokracije pa je dejansko bliže njenim »klasičnim«, starejšim volivcem, ki so bili doslej njen glavni volilni bazen.
SMC, ki se je najbolj izpostavila pri referendumu za drugi tir, je ta teden poparila odločitev ustavnega sodišča, zaradi katere je vprašljiv začetek gradnje drugega tira, volilnega aduta SMC. Miro Cerar je ob objavi odločitve ustavnih sodnikov čivknil: »Drugi tir ne sme biti pokopan, če bo, bo pokopana Slovenija.« SMC zaradi drugega tira sicer na volitvah ne bo pokopana in ne bo ponovila usode drugih dosedanjih projektov »novi obraz«, ki niso preživeli niti do naslednjih volitev, z izjemo Alenke Bratušek, pa še ta je pozabi ušla le za las. Očitno pa je, da se bo SMC soočila s politično realnostjo zadnjih nekaj volitev pri nas – z »novim obrazom« v podobi Marjana Šarca, ki jo po aktualnih analizah najbolj ogroža.
Katerim strankam jemlje Šarec?
Komu pravzaprav hodi v zelje Marjan Šarec, igralec, ki je v politiko, pa še to na lokalni ravni, najprej vstopil v Kamniku, nato presenetil z rezultatom na predsedniških volitvah in nadaljeval z meteorsko umestitvijo na prva mesta v javnomnenjskih raziskavah? Je kriv tudi za padec podpre SDS? Kot ugotavljajo v družbi Valicon, ni tako.
SDS je imela namreč najbolj stabilno volilno telo med letoma 2004 in 2011, do volitev leta 2014, ko so izgubili več kot 100.000 glasov in se vrnili na raven iz let 1996 in 2000, ko sta bili v Sloveniji močnejši krščanska desnica in LDS. Andraž Zorko iz družbe Valicon meni, da bo SDS zelo težko presegla številko 200.000 glasov, bolj verjetno se mu zdi, da bo še kaj izgubila. Nedavna afera s posojilom iz BiH je namreč vzbudila dvom tudi med nekaterimi bolj pripadnimi podporniki te stranke, hkrati pa je na pohodu Marjan Šarec, ki pobira glasove tako na levi kot na desni.
Komu vse jemlje glasove Marjan Šarec? Foto: Leon Vidic/Delo
Res pa je, da utegne biti letos že 200.000 glasov dovolj za zmago. V tem hipu lahko tak rezultat doseže več strank, SDS je zagotovo ena od njih, našteva Zorko, med preostalimi pa sta to še SD in Lista Marjana Šarca. Mnogi so v tem kontekstu, glede na javno objavljene rezultate raziskav, že odpisali SMC, a podrobnejše analize kažejo, da je tudi domet te stranke lahko skoraj 200.000 – med zadnjimi tremi omenjenimi strankami je namreč kar nekaj prelivanja glasov.
»Prvi delni rezultati naše raziskave Politikon, v kateri merimo volilne preference na zelo velikih vzorcih (pet tisoč sodelujočih) anketirancev v času, kar nam omogoča opazovanje prehajanja glasov med strankami, na istih volivcih kaže, da Lista Marjana Šarca, glede na volitve 2014, pričakovano največji delež glasov dobiva iz bazena volivcev SMC tistega leta. Glede na zadnjo meritev julija 2017 pa glavnina trenutnih podpornikov Liste Marjana Šarca prihaja od tistih, ki so še pred pol leta izbirali SD oziroma Levico, še leta nazaj pa podpirali SMC. Sicer dobivajo glasove z vseh strani, že tretja na tem seznamu je recimo SDS, nato pa še SNS – tudi to slej ko prej pritrjuje trditvi, da je Šarec pravi predstavnik populizma,« poudarja Zorko.
Ker pravih nastopov predstavnikov Liste Marjana Šarca še nismo videli, analitiki govorijo o podpori, ki tako hitro, kot je vzniknila, lahko tudi upade. Tak primer je bila na primer Državljanska lista Gregorja Viranta. V trenutku, ko je Virant napovedal kandidaturo, je za hip celo prevzel vodstvo v eni od raziskav, po prvih soočenjih pa hitro padel in končal na volitvah le še s tretjino glasov.
In če je jasno, od kod ta hip prihaja glavnina podpore listi Marjana Šarca, potem je jasno tudi, kam se ta lahko vrne. »Prelivanje glasov namreč ni ireverzibilen proces. Volivci krožijo kot kupci na tržnici – nekaj časa prisegajo na eno branjevko, pri kateri se s časom naredi vrsta, potem se pomaknejo k drugi in čez čas spet vrnejo k tisti prvi. Pred nami je torej eno najbolj zanimivih predvolilnih obdobij, še posebej za vse tiste, ki se ukvarjamo z meritvami in napovedmi. Zabavno bo,« napoveduje Zorko.
Neodgovorno do »novih obrazov«
Vnovično poseganje po t. i. novih obrazih v politiki se lahko interpretira na več načinov, opozarja Zorko, najbolj pogost je, da gre za odraz krize političnega podsistema, ki je v letih po odhodu Janeza Drnovška z mesta predsednika vlade izgubil večino zaupanja. Vse glavne institucije tega podsistema so v njihovi raziskavi Ogledalo Slovenije že nekaj let prikovane na dno lestvice zaupanja.
Zorko sicer dogajanje v zadnjih letih raje interpretira z vidika volivca in pravi, da gre za prelaganje odgovornosti volivcev za lastne tegobe na nekoga tretjega. »Odgovornost je tu namreč precejšnja. Volivci novih strank so kot kupci na razprodaji, zaženejo se v izdelek, ker je pač poceni, in ni jim preveč žal, če ga kmalu zatem zavržejo. Ker je bil pač poceni. Gre za vprašanje kriterijev izbire, na podlagi česa se odločijo za izbrani 'novi obraz'. Informacij imajo relativno malo, saj se te stranke navadno pojavijo tik pred volitvami. Podoba, ki jo imajo o takšni stranki, je torej odraz trenutne podobe, ki jo zgradijo mediji pred volitvami.«
Pričakovanja, ki se ob tem zgradijo, so torej v veliki meri plod osebnih, subjektivnih pričakovanj volivcev. Vprašanje je, koliko so ta legitimna, opozarja Zorko, torej, koliko gre za nekaj, kar lahko upravičeno pričakujemo od vlade, koliko pa gre za izrazito subjektiven, morda celo sebičen pogled na svet okoli sebe. Če nekdo pričakuje, da bo njegovo življenje lepše in srečnejše samo zato, ker bo svoj glas na volitvah oddal neki novi stranki, in potem se, ker sam še vedno ne naredi ničesar za lastno srečo, seveda ne zgodi nič, je tak volivec razočaran, krivdo za nezadovoljstvo pa prevali na to stranko in odide naprej – k drugi novi stranki.
»Gre za precej neodgovorno vedenje, prelaganje odgovornosti za lastno nesrečo na izvoljene, nič hudega sluteče kandidate, med katerimi so zagotovo tudi takšni, ki se na to pot podajo z iskreno dobronamernostjo. Mnogi med njimi verjetno niso niti pričakovali takšnega uspeha na volitvah in na to niso bili pripravljeni, kar se je odrazilo v številnih nerodnostih, ki smo jim bili priča, potem ko so bile takšne stranke izvoljene v parlament. Hkrati pa gre pri tem tudi za zelo tvegano ravnanje volivcev. Zaupati vodenje države nekomu, ki nima nikakršnih političnih izkušenj, je namreč precej tvegano.«
Najbolj se je to po Zorkovem mnenju pokazalo v primeru ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki kot zmagovalec ni zmogel sestaviti koalicije, čemur je sledila sicer kratka vladavina poraženca volitev Janeza Janše. »Zaupati vodenje države poklicnemu igralcu bi sodilo v isto kategorijo,« je prepričan Zorko.
Stvari se sicer spreminjajo, dve novi stranki, ki sta leta 2014 prišli v parlament, SMC in Levica, sta v javnomnenjskih raziskavah ohranili podporo – prva sicer precej nižjo, a se je ta v zadnjem letu stabilizirala in zagotavlja vsaj 100.000 volivcev, če bi bile volitve danes, Levica pa je podporo še nekoliko popravila glede na rezultat iz leta 2014.
Pravo vprašanje v tem trenutku je po mnenju Andraža Zorka pravzaprav, kaj sploh lahko stori ta novi obraz, da bo ohranil podporo. »Če to ne bo uspelo SMC in Miru Cerarju – ob vsej gospodarski rasti, padajoči brezposelnosti in rasti plač, potrošnje itd., da ne naštevamo vseh statističnih kazalcev, ki kažejo, da sta se v deželo vrnila politična stabilnost in gospodarski razcvet –, potem je vprašanje, kaj novi obraz sploh lahko stori. Mar ni že s trenutkom izvolitve obsojen na štiriletno medijsko in javnomnenjsko gonjo, ker pač predstavlja vlado, ki ima že tako ali tako najnižje zaupanje med institucijami v državi, in na katero se zaradi pomanjkanj izkušenj ne zna pravilno odzvati? Skratka, akt izvolitve je za novi obraz sočasno že tudi akt obglavitve. Zanimivo je torej, da se ob vsem tem pojavlja še več novih kandidatov, ki bi želeli položiti vrat na tnalo medijske in javnomnenjske giljotine. Mazohizem posebne vrste.«
Novi prvi obraz NSi Matej Tonin napoveduje odprtost za sodelovanje z vsemi prvaki političnih strank, sodelovali bodo s tistimi, s katerimi se bodo lahko programsko uskladili in s katerimi bodo lahko vzpostavili zaupanje. Pred volitvami pa bi radi ugotovili tudi, s kom so programsko sorodni.
Novi prvi obraz NSi Matej Tonin napoveduje odprtost za sodelovanje z vsemi prvaki političnih strank. Foto: Leon Vidic/Delo
Obstaja nabor vrednot in ciljev, ki bi jih morali politiki prednostno poudarjati v volilni kampanji in bi jim vnaprej zagotavljali uspeh? Univerzalnega, enega jezika in ene govorice, ki bi prepričala vse, že dolgo ni več, meni Janja Božič Marolt, direktorica Mediane, tudi trg strankarskih ali kvazistrankarskih idej se je razdrobil. Umetnost zmage na volitvah je v poznavanju besednjaka in obljub, ki jih želijo slišati ciljne skupine, in v usklajenem delovanju na vseh kanalih komuniciranja. »Čakam pa junaka, ki se bo toliko opogumil, da bo volilni bazi priznal, da moramo, ker smo v EU, izpolnjevati določene zaveze, ki se od nas pričakujejo, in da bi bil čas, da pozabimo, da bo Evropa plesala po naših taktih.«
Kaj je krivo za padec SDS
Po drugi strani se je na političnem parketu prvič po dolgem času zgodilo, da Janševa SDS po več javnomnenjskih raziskavah ni več najbolj priljubljena stranka. Tudi po najnovejši raziskavi Mediane, v kateri je SDS dosegla najslabši rezultat v zadnjih dveh letih (8,7 odstotka). »Tokrat se je SDS prvič v zadnjih treh letih znižala toliko, da so padli s prvega mesta. Morda bi si kdo upal trditi, da so jo glede na afero z najemom spornega posojila in potem z vračilom odnesli poceni. Doslej. Gregorja Golobiča sta namreč spodrsljaj in potem priznanje krivde odplaknila s političnega parketa v ozadje,« komentira Janja Božič Marolt.
S prvega mesta na javnomnenjskih anketah je SDS najverjetneje odnesla afera s posojilno pogodbo z 32-letno »podjetnico« iz Prijedora Dijano Đuđić. Kako to, če velja, da je volilno telo stranke, zaradi sistematičnega delovanja v volilni bazi, stabilno in se ga afere vodje Janeza Janše praviloma ne dotaknejo? Kaj se je zgodilo tokrat?
»Ko je v sumljive posle vpletena celotna stranka in ne le njena karizmatična oseba, ne gre več za napako, ampak za pravilo. Pri volitvah gre za to, katera stranka dobi največ glasov, pa tudi za to, katera je sposobna sestaviti koalicijo. SDS ali katera koli druga stranka lahko doseže oboje le, če pritegne pozornost sredinskih volivk in volivcev, ki že leta po propadu LDS tavajo od stranke do stranke. Trenutno vzklikajo: 'Naprej, Kamnik!' Naslednja težava Janeza Janše in tudi SDS pa je, da ta del volilnega telesa odbije prav tedaj, ko bi ga morebiti lahko pridobil. Z besedami sociologa Maxa Webra: Janez Janša ima karizmo, kar pomeni, da kandidira za vladarja, vendar mu vsakič zmanjka sposobnosti, da bi karizmo unovčil,« ugotavlja Lev Kreft, filozof, sociolog in nekdanji politik.
Bo Kamniku uspelo ponoviti Cerarjev uspeh? Foto: Leon Vidic/Delo
V javnomnenjskih anketah pa je opazen še en fenomen. SDS vztraja blizu vrha, medtem ko njen prvak Janez Janša kotira pri koncu lestvice najbolj priljubljenih politikov. To ni logično le na prvi pogled, pojasnjuje Zorko. Za SDS je poleg relativno visoke podpore značilna tudi izrazito visoka stopnja zavračanja (glede na delež odgovorov na vprašanje, katere stranke pa zagotovo ne bi volili). Stopnja zavračanja te stranke je namreč okrog 50 odstotkov, kar je nekajkrat več, kakor velja za druge stranke. Zato ne preseneča, da je njen predsednik v meritvah priljubljenosti uvrščen tako nizko. Če ponazorimo zelo plastično: na vsakega anketiranca, ki mu podeli oceno 5, obstajata vsaj dva, ki mu podelita oceno 1. Če bi na primer objavili vrstni red strank glede na razliko med izraženo podporo (bi volil to stranko) in stopnjo zavračanja (te stranke pa zagotovo ne bi volil), bi bila ta stranka uvrščena na zadnje mesto, s precej negativnim rezultatom.
Novi obrazi, stare prakse
Kako to, da volivci znova in znova iščejo novo volilno alternativo, če se je ta doslej vedno izkazala, da načini delovanja, kadrovanja in odločanja ostanejo tudi po prihodu novincev v politiko povsem enaki? Zakaj se volivci novih obrazov niso naveličali in jim znova nasedajo, kar kaže tudi podpora Liste Marjana Šarca v javnomnenjskih anketah, saj dejansko od sebe ni dala ničesar programsko konkretnega, še manj posebnega? Koliko novih obrazov še lahko konzumira slovenski politični prostor? Je mogoče, da bi Šarec ponovil uspeh Mira Cerarja?
»Nič ni nemogoče. Ali vse je mogoče. Borut Pahor je bil leta 2008 zadnji zmagovalec s političnim nastavkom v klasičnem pomenu besede, s politično vsebinsko zasnovo, ampak že s privlačno embalažo. Nato sta tako Janković kot Cerar zmagala, prvi z dediščino visoke prepoznavnosti iz gospodarstva in vodenja velikega podjetja in mesta Ljubljana, drugi pa ravno tako z visoko prepoznavnostjo in med Slovenci zaželeno ponižnostjo, umirjenostjo, poštenostjo in neomadeževanostjo. Šarec je dosegel izjemen, vrhunski rezultat na predsedniških volitvah. Tokratni njegov vzpon je rezultat lanske jeseni in cunamija, ki si ga je sprožil SDS. Vsi govorimo o novih obrazih, hkrati pa ugotavljam, da nihče od naštetih zmagovalcev ni nov obraz. Vsak je zelo prepoznaven obraz, ki zna izkoristiti strankarsko in politično krizo; ta se je ravno tako opazno začela v letu 2008, končala pa se še ni, ampak še vedno traja. Obrazi niso novi, so pa všečni in znajo nagovoriti ljudstvo z besedami in obljubami, ki jih radi slišijo. V tem je njihova zmagovalna formula,« je prepričana prva dama Mediane.
Ni redko slišati kritike, da se na predvolilne napovedi ni mogoče zanašati. Javnomnenjske raziskave so odraz trenutnega razpoloženja, na katero lahko vpliva tudi kak aktualni, medijsko podprt dogodek. Zanesljivost je sicer pri anketnih raziskavah stvar velikosti vzorca, priznava Zorko. Po njegovem bodo letos vse meritve manj zanesljive, ker se izvajajo na premajhnih vzorcih glede na veliko strank, ki bodo nastopile na volitvah, predvsem pa zato, ker se bo podpora večini gibala okrog relativno nizkih odstotkov, okrog praga za vstop v parlament. Danes izmerjeni rezultati so lahko z enako verjetnostjo dejanski rezultati volitev ali pa od teh popolnoma drugačni.
Trumpa v Sloveniji že imamo
Politika svoja stališča intenzivno sporoča prek družabnih omrežij, v ZDA so ta odločilno vplivala na volilni rezultat. Kdo bo slovenski Donald Trump? »Sloveniji že dolgo vlada Trump. Niste opazili,« odgovarja Lev Kreft.
Med mnogimi velja prepričanje, da je največji populist v slovenski politiki Borut Pahor, a se Zorko s tem ne strinja. Vztraja, da predsednik države ni populist, da pa mu seveda sicer popularnost pomeni veliko, kar pa ni isto. Pravi populist, slovenski Trump, je šele na pohodu in to je po Zorkovem mnenju – Marjan Šarec. »Ko ravno omenjamo oba, spomnite se enega izmed soočenj, ko je Pahor govoril o vlogi Slovenije v EU in spet uporabil prispodobo o francosko-nemškem vlaku, Šarec pa mu je na to odgovoril, da njega bolj kot francosko-nemški vlak zanima, s kakšnimi vlaki se bomo vozili po Sloveniji. Kdo od obeh je populist? Med Šarcem in Trumpom je sicer kar nekaj vzporednic – oba nagovarjata t. i. antiesteblišment, oba sta neke vrste igralca, Šarec po poklicu, Trump po dejanjih oziroma nastopih v filmih in resničnostih šovih, iz obeh se del javnosti norčuje.«
»Imeli smo Jelinčiča in menda ga bomo spet videli na političnem parketu, imamo Karla Erjavca, zdaj smo dobili še Marjana Šarca. Morda omenimo tudi Luko Mesca na levi strani. To so politiki, ki uporabljajo elemente populizma. Pahorjev pristop – postal je (samo)oklicani kralj instagrama v Sloveniji – očitno deluje, saj mu je uspelo še enkrat osvojiti mandat, in to je edino merilo. Je pa tudi neusahljiv vir za parodiranje, za kar sem mu neskončno hvaležen. Politika je preveč resna stvar, da iz nje ne bi brili norca,« pravi Andraž Zorko.
