Tiskane izdaje
V zadnjem času je direktor Zavoda za gozdove Slovenije večkrat predstavil svoja stališča, ki temeljijo na špekulacijah in so namenjena iskanju podpore nestrokovne javnosti njegovim ciljem; očitno pa tudi z namenom krnenja ugleda slovenske lovske organizacije. Vsekakor so v prispevkih številni deli, za katere po mojem mnenju ni dostojno, da jih izreče javni uslužbenec, še zlasti pa ne direktor strokovne institucije, ki mora skrbeti za njen ugled in neodvisno strokovnost delovanja.
Številni lovci me kot predsednika Lovske zveze Slovenije nenehno sprašujejo: »Ali boste res ostali brez uradnega odziva in dovolili, da državni uradnik lahko trosi take nesmisle, kot si jih je privoščil direktor ZGS, g. Oražem?« Sam sem resno zaskrbljen, saj s takšnim pisanjem načrtno podpihuje konflikt in celo sovraštvo do jelenjadi (in lovcev) ter skuša vanj potegniti čim širši krog ljudi. Po »kapitalnih neumnostih«, kot je sklicevanje na uničujoče posledice prisotnosti bukovega kozlička za slovenske gozdove v prihodnje, je sedaj ugotovil, da bo slovensko čebelarstvo propadlo (sic!), če ne bomo postrelili jelenjadi. Najprej: ta vrsta kozlička se prehranjuje z odmrlim lesom in sodi tudi med zavarovane, naravovarstveno zelo pomembne in kvalifikacijske vrste za določitev območij Natura 2000. Tako izjava že sama po sebi sproža vprašanje o širšem ekološkem znanju direktorja strokovne institucije, ki je odgovorna tudi za varstvo narave na več kot 60 odstotkih površine Slovenije.
Že skoraj 25 let sem tudi čebelar in donos medu v mojih panjih na kmetiji v Kočevju ni bil nikoli odvisen od številčnosti jelenjadi. Prav nasprotno, v preteklosti je bilo medu in tudi jelenjadi na Kočevskem bistveno več kot danes. Ne glede na pozebo in prisotnost »gobcev« jelenjadi pa trenutno kar dobro kaže in upam, da bom tudi letos točil geografsko zaščiteno vrsto kočevskega gozdnega medu. Še več, vsa leta, odkar čebelarim, sem imel tudi odlično bero lipovega medu. Povsem drugačna zgodba pa so podlubniki; na srečo je letos mraz naredil svoje in bo podlubnikov bistveno manj, stroka pa si bo lahko zopet lastila zasluge za uspešno delo pri uničevanju »škodljivcev«. Vendar – mar ni indikativno, da med mnogimi živalskimi vrstami, od samo nekajmilimetrskih insektov do velikih »gobcev«, vidi prav slednje kot krivce za vse napake, ki so bile pri upravljanju z gozdovi storjene v preteklosti? Ker dežurnega krivca ni politično modro iskati pri ljudeh, je zelo priročna – jelenjad! Pravzaprav je za g. Oražma očitno problematična tudi srnjad, čeprav to nasprotuje mnenju »njegovih« strokovnjakov, tudi Strokovnega sveta ZGS, pa tudi uradnemu, v parlamentu izraženemu stališču Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Le na kaj kaže takšen odnos direktorja, če ne na popolno ignoranco in nespoštovanje mnenja kogarkoli drugega?
Kot čebelarja in lovca seveda tudi mene skrbi za perspektivo jelke, a se je treba zavedati, da z jelenjadjo uspešno sobiva že od pradavnine in sta se obe medsebojno oblikovali v procesu koevolucije. Danes jelko ogrožajo predvsem številni drugi vzroki, kot so okoljske spremembe, marsikje pa tudi neposredno poseganje v gozdni prostor. Ob ponovno zahtevanem reduktivnem povečanju odvzema jelenjadi lovci opozarjamo na številne negativne posledice, tudi na pomembno zmanjšanje plenske baze velikih zveri. Ko lovci opozorimo, da volk živi tam, kjer ima hrano, torej predvsem parkljasto divjad, in se seli tja, kjer jo najlažje dobi (tudi drobnico), dobimo odgovor direktorja ZGS, da bo že našel kaj bolj slastnega, kot so ovce??? O, sancta simplicitas! Kot je sveta preproščina tudi vehementno manipuliranje s številkami o večmilijardnem zmanjšanju vrednosti slovenskih gozdov in ekonomskih izgubah skoraj slehernega državljana Slovenije čez več desetletij – prav zaradi pričakovanega vpliva jelenjadi! Pravzaprav pri tem ne gre več za preproščino in neznanje: stalno ponavljanje iste mantre, ki ima po mojem mnenju edini namen netenje sovraštva do divjadi in lovcev, je bistveno več – namreč zavestno zavajanje javnosti! Seveda pa se večina lastnikov gozdov ob tem še ne sprašuje, kdo je odgovoren, da se ob napadu lubadarja vrednost smrekovega lesa zmanjša za 50 odstotkov.
Ali niso kaparji, ki povzročajo medenje na smreki ali jelki s sesanjem soka iz drevesa, tudi škodljivci? Naravni gozdni ekosistem je kompleksen sistem več kot 20.000 živih bitij, zato nekaj objedenih vejic ne more ogroziti slovenskih gozdov, katerih površine pa se nenehno večajo. Prvi gozdar v državi mora razumeti, da ni le gozdar, ampak »njegov« zavod skrbi tudi za druga bitja, ki tvorijo ta edinstven ekosistem, torej tudi za prostoživeče živali. Žal pa, prav dobesedno, sedanji prvi gozdar v državi (drugače od mnogih njegovih sodelavcev) zaradi dreves ne vidi gozda in posledično v njem tudi ne jelenjadi! Zato ne vem, kako bi lahko ob njegovem enoznačnem pisanju dosegli razumen dialog. MKGP je v preteklosti organiziral več sestankov, na katerih smo predstavili naše strokovne argumente, ki jim ni mogoče utemeljeno oporekati. Na teh sestankih so sodelovali različni strokovnjaki, tudi uslužbenci ZGS. Čeprav se vedno nismo strinjali, smo se znali pogovarjati, marsikaj tudi dogovoriti.
Ustanovimo zavod za lovstvo!
Dejstvo je, da so nekateri člani lovske organizacije – tudi znanstveniki, raziskovalci in profesorji na različnih fakultetah – v preteklih letih vložili na stotine ur prostovoljnega, neplačanega dela, da so ZGS pomagali pri izboljšanju strokovnega delovanja in njegove podobe v lovskih krogih. S svojim vključevanjem, razumevanjem poslanstva in vlog različnih deležnikov so z organizacijo mnogih strokovnih dogodkov, pri izvedbi katerih smo z veseljem sodelovali tako LZS kot ZGS, močno prispevali k dvigu medsebojnega spoštovanja in zaupanja ter mnogo boljši komunikaciji. Rezultat tega pa je, da si sedaj g. Oražem dovoli žaljivo ozmerjati oziroma očitati akademsko nestrokovnost tem istim profesorjem, ker mislijo drugače kot on in upajo to s strokovnimi argumenti javno povedati. Ali zmore presojati akademsko integriteto raziskovalcev in znanstvenikov ter njihove dosežke? Celo več – dovoli si presojati njihovo strankarsko pripadnost oz. politično opredelitev! Ali je to v pristojnosti direktorja javnega zavoda? Ali ne gre tu za pomanjkanje zmožnosti strpnega dialoga, kar je vendarle prvi pogoj za tako odgovorno funkcijo, kot jo opravlja sedaj.
Direktor javnega zavoda, g. Oražem, na posmehljiv način sprašuje t. i. »lovsko elito« o varuhu narave, posredno pa skuša diskreditirati mene kot predsednika Lovske zveze Slovenije, saj sem idejo predstavil na tiskovni konferenci. Naj poudarim, da direktor ZGS ni pristojen, da bi kakorkoli ocenjeval delo, vizijo in poslanstvo LZS, in zakaj »gojimo bele golobe«. Prav tako je presegel pristojnosti direktorja ZGS v javni komunikacij tudi z vprašanjem, zakaj podpiramo pobudo za institut varuha narave. Vendar nam ni težko pojasniti. Institut varuha narave je na tiskovni konferenci predstavil svet nevladnih organizacij (NVO) za trajnostni razvoj, v katerem so poleg LZS tudi ribiška, kinološka, planinska, čebelarska, turistična in taborniška zveza Slovenije. Pobudo je svet NVO že posredoval resornemu ministrstvu. Podpisali so ga predsedniki vseh zgoraj naštetih članic! Iniciator ideje je bila Planinska zveza Slovenije, ki je v pisanje argumentacije za ustanovitev vključila tudi pravnike iz centra nevladnih organizacij. Ne želim si prisvajati zaslug, idejo pa v imenu LZS povsem podpiram; tako kot ostale organizacije, ki imamo skupaj prek 200.000 članov. Zato smo se tudi odločili za predstavitev na skupni tiskovni konferenci. Večino tega bi lahko g. Oražem razbral že iz medijev, kot direktor javnega zavoda pa se brez potrebe vtika v delo nevladnih organizacij. Tudi njegovo deplasirano vprašanje o tem, kaj dela Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, je izven njegovih pristojnosti in mej dobrega okusa. Sprašujem pa se, ali ima direktor ZGS Oražem za takšno pisanje podporo ministra.
Pravzaprav – ali ima podporo za vse poteze, ki jih je letos izvedel pri upravljanju z divjadjo, z njimi povzročil revolt mnogih (tudi znotraj lastne institucije), ogrozil doseganje skupnih ciljev na področju upravljanja z divjadjo in z nekaj povsem nepremišljenimi potezami v trenutku podrl medsebojno zaupanje, ki smo ga mnogi gradili v zadnjih dveh desetletjih? Seveda lahko vsakdo naredi kakšno, tudi strokovno napako. A ko se te ponavljajo in stopnjujejo, ne gre več za napake, temveč gre bodisi za nesposobnost razumevanja situacije bodisi za načrtno rušenje sistema.
Med drugim g. Oražem najprej na TV, ne zavedajoč se posledic, pompozno napove »prepoved hoje ponoči s svetilkami po gozdu«, nato pa v članku v Sobotni prilogi to napovedano prepoved pripiše lovcem. Ponovno ponavljam, da nas lovce moti, ker država (tudi ZGS) ne naredi dovolj, da bi preprečili motokrosistom vožnjo po vlakah in nočno divjanje štirikolesnikov v prosti naravi. Ponoči tudi ni varno stikati okoli krmišč in medvedovih brlogov, kar brez dvoma terja nujen razmislek o tem, do kakšne mere ljudje lahko posegamo v življenjski prostor prostoživečih živali. O dostopu v naravo je potreben najširši pogovor in doseganje splošnega konsenza v smislu razumne rabe proste narave, zato bomo 14. junija v okviru sveta nevladnih organizacij za trajnostni razvoj organizirali konferenco z naslovom Prost dostop do narave.
Lovska zveza Slovenije legitimno zastopa interes svojih članic in deluje v javnem interesu tudi na področju zakona o ohranjanju narave in zakona o varstvu okolja. Brez dvoma lahko zapišem, da so take posplošitve in populistična stališča pisani na kožo določenim političnim opcijam in so žalitev gozdarske stroke, saj kažejo na konec neodvisne strokovnosti ZGS. Direktor ZGS bi moral delovati nepristransko in upoštevati tudi argumente strokovnjakov, ki so v ZGS odgovorni za gozdne živali in lovstvo. Čeprav se kot predsednik LZS ne želim spuščati v delovanje ZGS, je organizacija le-tega zelo pomembna tudi za Lovsko zvezo Slovenije: v krovnih dokumentih imamo namreč poudarjeno, da sprejemamo le takšno lovsko-upravljavsko načrtovanje, ki je neodvisno in strokovno utemeljeno; žal ignoriranje strokovnih izhodišč in organizacijske strukture ZGS, kar si je letos privoščil g. Oražem, za nas še sprejemljivo neodvisnost in strokovnost ZGS popolnoma podira. Zato opozarjam, da je treba več kot šestdesetim zaposlenim, ki v ZGS že leta delajo strokovno in odgovorno na področju upravljanja populacij in lovstva, omogočiti nadaljnje strokovno delo brez šikaniranja. Ker pa v danih razmerah to očitno ni mogoče oz. ima vsakokratni direktor ZGS izjemno avtokratsko moč, njegovo delovanje pa je (lahko) močno in ozko povezano z različnimi interesi kapitala ter dnevne politike, predlagam, da ustanovimo zavod za lovstvo in stvari uredimo tako, kot je to urejeno na področju ribištva, kjer vodarji ne upravljajo z ribjimi vrstami; za ta namen imamo zavod za ribištvo. V danem trenutku je namreč del gozdarske stroke (oz. tisti, ki jo vodi) pokazal(a), da je sposobna upravljanje z gozdnim prostorom in divjadjo videti le ozko parcialno, tj. na nivoju zgolj in samo posameznih drevesnih vrst, pri tem pa ne upoštevati bistveno širšega ekosistemskega in družbenega poslanstva in iskanja konsenza med različnimi uporabniki prostora. Stroški države ob ustanovitvi neodvisnega zavoda za lovstvo ne bi bili nič večji, stroki za obe področji (gozdarstvo in lovstvo) pa si bosta tako sčasoma lahko povrnili ugled in možnost strokovnega, neodvisnega dela brez dekretov. Nastala situacija nas je namreč pripeljala do tega, da je zdaj povsem jasno, da pri nas »volk čuva koze«, kar je še posebej problematično tudi z vidika konflikta interesov, saj je ZGS načrtovalec upravljanja s populacijami divjadi tudi v loviščih s posebnim namenom, ki jih upravlja sam!
O kultu lovskih trofej
Sicer je zadnji napad g. Oražma usmerjen le na novonastalo »lovsko elito«, kateri je najpomembnejši »kult lovskih trofej«. Pri tem se moram zopet vprašati, ali je sedanji direktor ZGS zares tako neuk, morda nespreten ali pa obstajajo kakšna pomembnejša ozadja? Morda kdo razmišlja o prenosu lovišč s posebnim pomenom (LPN) na kakšno drugo institucijo, kjer bo ekonomski interes še večji, misel o volkovih in kozah pa še bolj izrazita? Dejstvo je, da je v LPN, ki predstavljajo samo 13 odstotkov površine vseh slovenskih lovišč, letni odvzem jelenjadi do 45 odstotkov vse v Sloveniji odvzete jelenjadi, kar predstavlja okrog 3000 osebkov. Drugače od lovišč v upravljanju lovskih družin so v LPN vsi trofejni jeleni uplenjeni za denar, torej za plačilo, ki ga pobere – zavod za gozdove; vse netrofejne živali (prek 2000) pa naj bi odstrelilo nekaj deset lovcev, zaposlenih na ZGS, kar je seveda nemogoče. To kaže na dejstvo, kaj je pravi »posebni namen« v imenu lovišč s posebnim namenom. Kult trofeje, ki jo nekdo odstreli za denar, je tako potenciran v prvi vrsti prav znotraj lovišč v upravljanju zavoda za gozdove! In direktor si drzne v javnosti kult trofeje, trofejni lov in elitizem pripisati slovenskim lovcem!
Tudi glede direktorjevih očitkov o krmljenju »naše jelenjadi« na privatni posesti vse pove že podatek o višini odstrela te vrste v LPN in o tem, da so škode po jelenjadi daleč največje prav v loviščih s posebnim namenom. Tam, kjer lovišča upravljajo lovske družine, pa so škode v upadanju in obvladljive ter v celoti poplačane.
Dejstvo je tudi, da so gostote jelenjadi v zanjo primernem okolju v nekaterih drugih evropskih državah bistveno višje, pa gozd še vedno ni propadel; tudi zato, ker se ustrezno izvaja predviden letni in dolgoročni posek drevja, kar pri nas nikakor ne drži. Tako imamo marsikje prestarele gozdove, ki se seveda ne morejo naravno obnavljati, hkrati pa divjadi ne ponudijo dovolj hrane. Gozdarji sami opozarjajo, da zadnja leta nege gozdov lastniki praktično ne izvršujejo, etat pa se realizira do največ 60 odstotkov. Zato je povsem porušeno razmerje razvojnih faz gozda – in tu je srčika problema upravljanja z gozdnim prostorom. Prav tako ni več predvidenega ukrepa zimske sečnje, kjer vsaka podrta jelka (seveda krošnja in veje) zagotovi divjadi enako količino hrane kot večstotisoč mladih drevesc! Tudi podatek o intenzivni sadnji smreke – tudi na neprimernih rastiščih in kljub nesporno dokazanemu trendu klimatskih sprememb – je precej ilustrativen in zaskrbljujoč!
Nikakor se nočem vtikati v delo gozdarjev in sprožati konfliktov na enak način kot direktor zavoda za gozdove. Vendar sem se prisiljen odzvati na več prispevkov in javno opozoriti na napisane nesmisle. Prav tako opozarjam, da direktor na tak način ruši tudi vrsto let grajeno dobro medsebojno sodelovanje in zaupanje, ki so ga pri svojem delu znali uveljaviti njegovi predhodniki. Tudi zato pozivam ministra, da omogoči argumentiran dialog, pri razmisleku o prihodnosti slovenskih gozdov pa upošteva prav vse funkcije gozda, ki so v korist najširše skupnosti, in ne dopusti favoriziranja zgolj ekonomske. Predvsem pa bomo lovci še naprej zahtevali, da se s populacijami vseh prostoživečih živali trajnostno upravlja le na podlagi znanstvenih metod!
***
Mag. Lado Bradač je predsednik Lovske zveze Slovenije.
