O vzrokih slovenskega primitivizma

Degeneracija slovenske »civilne družbe« je že hudo očitna. Kot v kotaljenju snežne kepe se nalagajo nove in nove plasti nekakšnega primitivnega arhaičnega »ljudskega«, ki se vse pogosteje izraža tudi v nespornih vsebinah starega slovenskega provincialnega fašizma. Prodiranje tega grozljivega vzorca je temeljito: kjer se uveljavlja, se uveljavlja kot nekaj najbolj normalnega, še več, prav modnega, »naprednega«, prav kul. Ljudem daje novo – v normalnih stanjih očitno odsotno – samozavest.

Analize decembrskega referenduma o družinskem zakonu so pokazale, da se slovensko predmoderno razločuje zelo značilno po populacijskih parametrih starosti in izobrazbe. Na še en statistično neovrgljiv dejavnik je opozoril zadnjič v Sobotni prilogi Jernej Tiran: namreč na razliko urbano-podeželsko. S tem se tukaj ne ukvarjamo. Ukvarjamo se z dejstvom, da se naša družba demodernizira, namesto da bi se, kot bi bilo normalno, skozi čas modernizirala. To se nam je zgodilo v nekaterih zgodovinskih sekvencah že v preteklosti in vedno z daljnosežnimi posledicami. Kako to, da se nekaj tako strašnega dogaja spet danes?

Odzivanje na krizo

Iracionalno odzivanje ljudi in družb na globoke krize je znano in pričakovano. Slovenija ne izstopa, v teh časih se to dogaja v različnih ideoloških in političnih manifestacijah povsod, v »razvitih« in »nerazvitih« delih sveta. Standardna referenca za taka stanja je seveda Evropa v času fašizma in nacizma. Nove reference – reference za sedanjo svetovno krizo – so nova »skrajno desna« gibanja v ZDA in Evropi ali islamski fundamentalizem v evropski soseščini.

V Sloveniji je bil krizni šok zelo močan. Po skoraj petih desetletjih velikega individualnega in kolektivnega (nacionalnega) napredovanja se je začelo spet vse podirati. Slovenski BDP je bil lani še vedno tak kot pred osmimi leti, poraba gospodinjstev (končna in investicijska) približno taka kot pred devetimi. Realna povprečna plača zaposlenih je bila taka kot pred šestimi leti, še veliko slabše pa se godi eksplozivno naraščajoči množici vseh mogočih prekercev. Stopnja brezposelnosti je bila konec lanskega leta taka kot v špici »odcepitvene krize« leta 1993, nove zaposlitve, kolikor jih je, pa so zdaj skoraj v celoti samo še tiste občasne, kratkotrajne in negotove. Izginilo je občutenje varnosti, najprej ekonomske, potem počasi še vse druge. Od leta 2011 že spet raste stopnja umrljivosti.

V tem stanju je dano ljudem gledati nebrzdano, s korupcijo in krajo prežeto veseljačenje naših novokomponiranih turbo »kapitalistov« in njihovih političnih izbrancev; in poslušati, kako smo v Sloveniji že izplavali in da je spet vse tako, kot mora biti – pod pogojem, da bodo dohodki od dela še naprej mizerni, da se bo še naprej krčil kolektivni standard in da bo zaposlovanje še bolj fleksibilno. Ljudem je dano na znanje, da ni predvideno, da bi se še kaj spremenilo. Da ni perspektive.

Odzivanje na krizo te vrste ni nikoli hipno. V družbah, v katerih se zgodi prelom po velikem preteklem napredku, je šok še dolgo prekrit s spominom na dinamično preteklost. Ker je šlo prej tako izjemno dobro, bo še dolgo zadoščalo, da vsaj ni še slabše, kot je, ali da vsaj ni tako hudo, kot je pri kom drugem (motiv, ki ga zelo dobro obvladajo neoliberalni aparati nadzora). In tako kot si ne želiš, da tvoje nazadovanje vidi sosed, ga dolgo na želiš videti niti sam. V Jugoslaviji je kriza pred končnim izbruhom nacionalizmov, fašizmov in vojn trajala deset let. V Sloveniji bo kmalu preteklo deset let. V kakšni obliki se bosta izražala – se že izražata – razočaranje in upor v Sloveniji?

Iskanje novega

V svetovni krizi se povsod kopiči razočaranje nad liberalizmom: nad »svobodo, enakostjo, bratstvom«. Povsod vidimo kaotično artikulirani beg od liberalnih vrednot, ki so po vzponu roparskih neoliberalnih elit še naprej edine »uradne«, a so zdaj očitno samo še krinka za vse kaj drugega. V »razvitem« svetu je zmeda ob resničnem izčrpanju stare ekonomsko-socialne paradigme vsaj razumljiva, medtem ko je v »nerazvitih« navadna katastrofa. V periferiji bi lahko stari napredek – s podporo ustreznih državnih politik – še trajal; marsikje zares še traja. Vendar je bila neoliberalna degeneracija ekonomije in politike izvožena iz jedra tudi v velike dele periferije in spremljamo še bolj radikalne procese iskanja novih ideologij in novih vrednot tudi tu.

Pisec tega prispevka ni usposobljen za pripovedovanje o ideologijah. Zadošča pa tudi pogled skozi prizmo »globoke ekonomske krize« – ko se ustavi ekonomsko, materialno napredovanje, ki je v kapitalizmu skoraj edino lepilo socialne kohezije in skoraj edini vir skupnih, združujočih vrednot. Kadar se ta temeljni kapitalistični produktivni in ekonomski kompleks zruši, se začne dogajati, kot vemo iz zgodovine, marsikaj.

Kaj se dogaja v Sloveniji? Nobenega razloga nimamo, da bi mislili, da je odzivanje na krizo v Sloveniji neizogibno prav beg v fašistoidni idiotizem. Slovenska zgodovina zadnjih sto let takšne nagnjenosti »ljudstva« ne potrjuje, vsaj ne glede razmišljanja in ravnanja večine prebivalstva. Tega ne potrjuje niti sedanjost. V času sedanje krize morajo tiste politične združbe, ki želijo prevladati, nastopiti predvolilno z liberalno, a tudi poudarjeno socialno retoriko. Ko so volitve mimo, se zgodba takoj spremeni. Ampak ko se še borijo za naklonjenost ljudstva, so poznejši skorumpirani neoliberalci vedno nekakšni liberalni socialisti. Vedo, da večina ljudi ni pobegnila v »spontani ljudski« protofašizem.

Novo vzpenjanje slovenske provincialne zagovednosti ni nič »ljudskega«. Na plano se prebija le zelo posebna manjšina – zato ker dobiva samo ta potrebno ideološko in politično vodenje in z njim možnost, da se izrazi. Samo ta velika manjšina je postala delujoča »civilna družba«, zato ker je dobila samo ta zadostno politično podporo in z njo kapaciteto organizacije, financiranja in javnega nastopa. Razmah destruktivne provincialne bebavosti je proces v sferi vodenja, v elitah.

Propad elite

Pred kakšnim desetletjem je propadel osrednji politični establišment. Uspešni slovenski (in evropski) razvojni vzorec druge polovice 20. stoletja – liberalni vzorec podpiranja tržne produktivne učinkovitosti z aktivnimi razvojnimi in socialnimi politikami – je požrla absolutna podreditev nacionalnega vodenja zasebnim interesom in zasebnemu finančnemu kapitalu, najprej domačemu, potem tujemu. Slovenske države in prek države delujočega nacionalnega političnega sloja danes praktično ni več. Imamo politične stranke in organe državne oblasti, ki pa so le še orodja za uveljavljanje zasebnih interesov in za kovanje zasebnih dobičkov.

To je ozadje problema. Jedro problema je zdaj dogajanje v območju novih, alternativnih političnih projektov. In tu se danes vzpostavlja kot edina ideološko zaokrožena in operativno učinkovita ponudba tista groteskna ultranazadnjaška. Slovenska »skrajna desnica« je v primerjavi z osrednjimi evropskimi povsem predpotopna: je izrazito klerikalna; čisto nič socialna, nasprotno, kar odkrito neoliberalna; in še kar pripeta na tradicijo starega evropskega fašizma in vojnodobnega kvizlinštva, kar je v »stari« Evropi pač nepojmljivo. A tu smo, to imamo. Druge alternativne politične ponudbe ni! »Povpraševanje« velike večine prebivalstva po nečem drugem je naravnost kričeče, a brez omembe vrednega odzivanja iz sfere elit.

Govorimo o vsem spektru elit, tudi ekonomskih in intelektualnih. Posebno tragično je, da podpira sedanje družbeno razkrajanje tudi »gospodarstvo«, ki nastopa javno in v odnosu do oblasti samo prek interesnih pozicij (a) parazitskega finančnega kapitala in (b) obširnih zaostalih, neproduktivnih delov gospodarstva – katerih prevlada v »lobiranju« oblasti ugonablja v dolgem roku predvsem vse normalno, napredno gospodarstvo. V njem včasih res kaj potožijo; ampak so si za vse krivi sami.

Slovenski problem ni v ljudstvu, temveč v elitah, bolj konkretno, v efektivni odsotnosti normalne sodobne elite: ekonomske, intelektualne, politične. Kdor krivi za sedanje stanje nekakšno splošno »slovensko« zaostalost, jo verjetno zato, da prikrije svojo lastno. V tej izpraznjenosti elit – zaradi te izpraznjenosti – lahko pričakujemo do nadaljnjega zgolj širjenje »slovenskega« arhaičnega primitivizma.

Prenehanje napredka

Slovenija še ni »razvita«. Dohodki od dela dosegajo komaj polovico tistih takoj čez mejo. V Sloveniji je še vedno v ospredju temeljni materialni, ekonomski napredek, »objektivno« in »subjektivno«. Velika večina ljudi si želi in je pripravljena več delati (in več znati in se bolje znajti …), zato da bo več zaslužila. To možnost ji je treba dati! Ekonomske politike je treba vrniti v službo realne ekonomije. V Sloveniji se dela, ne krade. Kdor krade – podjetjem, svojim zaposlenim, državi –, gre v zapor. Država mora zagotoviti učinkovito upravljanje javnega sektorja in odpraviti odvečno birokracijo. Gospodarstvu, velikemu in malemu, mora zagotoviti podporo svojih strokovnih služb in institucij. Na prvem mestu mora zagotoviti dostopnost in kakovost javnega šolstva in drugih sistemov, ki dajejo ljudem ustvarjalnost in znanje.

To je, v grobem, glavna vsebina delujoče tržne ekonomije – ki je pač nekaj čisto drugega kot tista kvaziznanstvena kozlarija, na kateri utemeljujejo svoje »strukturne reforme« za povečevanje konkurenčnosti današnji ekonomisti in politiki. V Sloveniji smo v resnici že zdaj prav ekstremno konkurenčni, saj ustvarjamo že zdaj za 7 do 10 odstotkov BDP-ja zunanjega presežka (odvisno, kako merimo). Za toliko odstotkov naš produkt presega našo porabo in zgolj odteka prek vsakovrstnih domačih finančnih naložb v tujino – a le zaradi povsem stisnjene zasebne in državne porabe, katerih deleža v BDP-ju sta v Evropi že vseskozi podpovprečna in sta se zniževala še posebno naglo po letu 2012. Medtem so naši kazalniki relativne izvozne in splošne produktivne učinkovitosti tako slabi, kot niso bili v zadnjih dvajsetih letih še nikoli.

Za slovenski problem ni čudežnih fiskalnih, monetarnih, tržnih odrešitev; in tudi ne kakšnih drugih. Ni čarobnih obrazcev, ne neoliberalnih ne kakšnih drugih. V zadnjem desetletju so razpadli nekateri najbolj temeljni členi družbenega mehanizma poganjanja napredka. Dokler ne bo rešen ta problem, ne bo rešeno nič. Ljudem je to zelo jasno; ampak jim tega, tega najbolj elementarno normalnega, nihče več ne ponudi. Med našimi najvplivnejšimi – najbogatejšimi, najbolje omreženimi, najbolj izobraženimi, najpametnejšimi – elitami ni več nobene, od katere bi ljudje še imeli kakšno korist in podporo.

Napredek ali ropanje?

K zgornjemu sodi še nekaj. V vseh vsaj še delno normalnih evropskih državah vzdržujejo nujno socialno in ekonomsko stabilnost »socialne politike«: dokaj visok kolektivni standard, financiran večinoma solidarno, nadzor nad minimalnim dohodkom od dela, neko aproksimiranje enakosti. In če se potrudimo pogledati malo globlje, bomo hitro dojeli, da bodo v kapitalističnem jedru izplavali iz sedanje krize (če kdaj bodo) samo z radikalnim povečanjem državne porabe in z zaposlovanjem v široki paleti javnih politik in javnih storitev. Slovenija ni v jedru; slovenske omejitve so globoko v sferi »srednje razvitosti« in še ne dopuščajo večjega prestrukturiranja med tržnimi in javnimi panogami. Je pa le dobro vedeti, kam tečejo sodobni trendi.

Ena največjih neoliberalnih laži je, da »socialne politike« ovirajo delovanje trga in razvoj. Resnični razvoj ni nikoli stvar odrekanja in žrtvovanja! Vse zgodovinske epizode okrepljenega kapitalističnega napredka, razen v obdobjih grobe »prvotne akumulacije«, so bile in so še vedno epizode skupnega družbenega napredovanja ter široke kolektivne motiviranosti in angažiranosti. Napredka se ne vsiljuje, k napredku se vabi in motivira. Vsiljuje se samo ropanje.

V Sloveniji, kjer dosegajo dohodki od dela komaj polovico tistih takoj čez mejo, ni nikogar, ki bi vabil in motiviral k napredku. Nikogar ni, ki bi se odzival na zahteve velike večine prebivalstva. Slovenske elite nam ponujajo vse mogoče, samo tega ne. Naj ponujajo vse mogoče, vsekakor; ampak naj tudi to! Razočaranju in nezadovoljstvu ljudi strežejo danes le naši zaostali, zarukani napol fašisti. Čas bi že bil, da se nehamo obremenjevati z zanikrnostjo »Slovencev« in se raje s svojo lastno.

Stališča avtorja so njegova osebna stališča.