Marjan Colja: Ob razkritju, da gre za ponarejeni dokument, so se na komisiji zresnili

Teran je naš, slovenski, in storili bomo vse, da tako tudi ostane, je odločen direktor zadružne vinske kleti Vinakras Sežana. Kot predsednik Civilne iniciative za spoštovanje zaščite terana je z razkritjem ponarejenih dokumentov, ki jih je Hrvaška poslala v Bruselj, odigral ključno vlogo pri zamrznitvi namere evropske komisije, da s sprejetjem delegiranega akta ustreže sosedom.

V teh dneh ste zelo zasedeni in izpostavljeni zaradi dogajanja okrog terana, za katerega bijete bitko kljub veljavni in priznani zaščiti v EU že več kot tri leta. Zakaj je ohranitev te zaščite zgolj za vino s Krasa tako pomembna?

Ker je to vino specifično in ga kot takega lahko pridelamo samo na Krasu in ker je njegova pridelava pomembna za Kraševce in obstoj številnih družin, ki na tem koščku Slovenije živijo od vinogradništva. Teran pridelujemo na 86 odstotkih naših vinogradov. Hrvaška bi s svojim teranom prevzela naš trg, saj doma za to vino nimajo posebnega potenciala. Na to sem opozoril našega kmetijskega ministra že leta 2013, ko se je njihov teran pojavil na Mercatorjevih policah v Sloveniji. To je bila prva naša prijava hrvaške kršitve, sledil je umik s polic. In takrat se je potem na polno začelo dogajati.

Hrvaški vinarji so prodajali svoj teran tudi po 1. juliju 2016, ko se jim je iztekel rok dovoljenega triletnega prehodnega obdobja za prodajo starih zalog vina, pridelanega do leta 2013, ko je država postala članica EU. In vi ste na to opozarjali?

Smo. Do vstopa v EU niti starih zalog ne bi smeli prodajati. Šele avgusta 2013, torej že po vstopu v EU, jim je komisija z nekakšnim aktom dovolila, da lahko prodajajo zaloge.

Odpustki so se jim začeli dodeljevati torej po vstopu?

Tako, ja. Ampak dovolili so jim prodajati zaloge le na domačem terenu, nikakor pa ne v drugih državah EU. Mi smo to izjemo, ki so jim jo dovolili, pač morali sprejeti na znanje in smo prijavljali samo kršitve, če so bile pri nas, in kršitve za pridelavo vina v letu 2013. Teh kršitev je bilo kar precej.

Včasih je veljalo, da je teran precej težko vino, v zadnjem desetletju se je njegova kakovost spremenila.

Teran je postal z boljšim dozorevanjem, z manjšo obremenitvijo trsov, z boljšo dozorelostjo grozdja boljše, bolj vrhunsko vino. Tudi metode zorenja v lesu so prispevale k temu, da je del terana postal bolj svetovljanski. Ampak še vedno je to vino teran, ki je drugačno od refoška. Trije ključni razlogi so, ki ga zaznamujejo kot posebno vino, in to so sorta refošk, zemlja in klima, ki ima največji vpliv.

Te dni sem bral zanimivo zgodbo, kako so tudi Vipavci želeli imeti teran. Nekoč so ponoči prišli na Kras ukrast cepiče, posadili so jih, pa ni bilo iz tega nič. In so spet poskušali čez nekaj let, a vino iz pridelanega grozdja nikakor ni bilo enako. Potem jim je nekdo rekel, da je tudi zemlja drugačna, in so prišli še po zemljo. Pa spet ni bilo pravega rezultata. Na koncu je starček s Krasa ugotovil, da jim ob vsem, kar so počeli, da bi pridelovali teran, preprosto ni uspelo zato, ker niso mogli ukrasti zraka. To je hudomušna anekdota, ki potrjuje, da je to res tisto, kar je samo naše.

Zdi se, da je bitka za teran poenotila Slovence in da zdaj, ko si ga želijo tudi Hrvati, bolj dojemamo, da je to naše vino in da ga nismo pripravljeni deliti z njimi.

Naj mi nihče ne zameri, ker ne mislim nič političnega, če rečem, da je sreča, da smo imeli v tej bitki trenutnega ministra Židana. Če ne bi bilo njega, mislim, da bi bila ta bitka že izgubljena, saj sami vinarji proti politiki ne bi imeli nikakršne moči.

Prepričali ste torej ministra, kako pomembno je to vino za vas?

Njega smo že v letu 2013 prepričali, kaj to pomeni za Kras. On je vzel to za nekaj svojega, kar mora braniti tudi kot minister. Potrebovali smo kar dobri dve leti, da smo Slovence prepričali, da je vse, kar govorimo o teranu, res. Saj so poznali teran, ampak ne toliko, da bi stali za njim. Ko hodim po Sloveniji, zdaj pristopijo k meni ljudje, ki jih prvič vidim, in me nagovorijo, da so z nami, da naj vztrajamo pri uveljavljanju svoje pravice.

Mogoče tudi zato, ker so nam Hrvati speljali že toliko stvari?

Zagotovo je tudi to del te zgodbe. Mislim, da Slovenija bolj čiste zgodbe, kot je pri teranu, skorajda nima. Pustimo še kranjsko klobaso, kjer gre za zaščito po vstopu v EU.

A pri tem nismo bili tako uspešni in je potem evropska komisija določila petnajstletno prehodno obdobje za Hrvaško?

Razlika je v tem, da smo teran zaščitili pred hrvaškim vstopom v EU, in ta zaščita bi morala biti nedotakljiva. Že to, da se je komisija spustila na raven, da na tak način, ko v predpristopnih pogajanjih nikjer ni bil omenjen teran, ustreže Hrvaški s triletnim prehodnim obdobjem za prodajo zalog, ko je to poteklo, pa še nekaj več. Vse se dela retroaktivno, mislim, da tega ne bi smelo biti.

Se zdaj potrjuje, da so bili v ozadju in neformalno sklenjeni neki dogovori z obljubami Hrvaški?

Res je, da vemo nekaj več kot drugi. O tem so se pogovarjali že pred vstopom v EU, v času predpristopnih pogajanj, ko so uradniki komisije priporočali Hrvatom, naj se o teranu ne pogovarjajo, ker imajo s Slovenijo že tako ali tako dovolj spornih vprašanj. Očitno so jim takrat obljubili, da bodo to rešili po vstopu Hrvaške v EU. V dokumentih, ki so jih poslali na komisijo v podkrepitev svoje zahteve in je večina vsebine za nas skrita, je zelo verjetno veliko stvari, ki bremenijo Hrvaško. Pa najbrž tudi kaj, kar bremeni komisijo, predvsem pri dogovoru, kdo je komu kaj obljubil.

Ampak zakaj se to dogaja zdaj, ko je komisar za kmetijstvo Hogan, ko pa je hrvaška stran še za časa Barrosove komisije in komisarja Ciolosa sprožila vprašanje terana po polnopravnem članstvu Hrvaške, a so v parlamentu dobili nedvoumen odgovor, da je zadeva z našo zaščito terana jasna?

Tukaj ne gre toliko za igro komisarjev oziroma predsednikov komisije, ampak je bolj igra tistih na tehnični ravni. Tu so morali nekomu nekaj obljubiti.

Komisar Hogan mi je ob obisku v Sloveniji na vprašanje o razpletu zgodbe s teranom diplomatsko odgovoril, da je teran sicer tema vseh pogovorov slovenskega ministra z njim, a da je to tako zelo zapleteno in težko pravno vprašanje, da EU ne more avtomatično poseči v razčiščevanje spora s Hrvaško.

Nas so o vsem kar redno obveščali, tudi o ministrovih pogovorih s komisarjem. Minister ni delal nič brez našega soglasja, zato ne držijo očitki, da se minister ni želel pogovarjati. Do vseh ključnih zadev smo skupaj zavzeli stališče. Tudi to, da se ne bomo pogovarjali in sklepali kompromisov s Hrvati, je bilo skupno stališče. Ko ti nekdo reče, da hoče imeti teran in da nimaš druge izbire, to ni kompromis, ampak je zahteva. Zato smo rekli, da se o tem ne pogovarjamo, naj se izteče, kakor se bo, ampak mi terana ne damo.

Z Italijani pa ste bili pripravljeni na kompromis, po katerem bi njihovi vinogradniki na Krasu lahko pridelovali teran?

Ja, tudi danes svetujem, da se temu italijanskemu delu Krasa prizna ta pravica. Tukaj pač ne moremo govoriti, da je drugačno podnebje, drugačna zemlja, to je del enovitega Krasa, ki ga je po drugi svetovni vojni razdelila meja. Meja ne more razdeliti ne zraka, ne zemlje, ne ljudi. Na italijanski strani je le nekaj odstotkov celotnega Krasa in gre le za nekaj hektarjev vinogradov, v katerih pridelujejo teran. Imeli smo že nekaj sestankov z njimi, tudi pravilnik je že nekako usklajen, ampak dokler se zadeva s Hrvaško ne reši, se te zaščite ne dotikamo.

To je tudi eden od očitkov celo v vinarski stroki, zakaj bi zdaj Italijanom dovolili teran, Hrvatom pa ne?

Razlika med Krasom in Istro je kar bistvena. Kras je med 250 in 350 metri nadmorske višine, Istra je od nič do 50 metrov; klima v Istri je mediteranska, mi imamo mediteransko in celinsko klimo, z močnimi vetrovi in kar hudo zimo. To so atributi, ki dajo pri nas drugačno vino. Bistvena posebnost pri teranu in refošku je, da teran mora imeti mlečno kislino, refošk ne. Bistvo je v zorenju grozdja, ki je na Krasu bistveno težje. Čeprav so manjše obremenitve in čeprav se pozneje trga grozdje, ne dozori tako kot v Istri. Imamo nižje stopnje alkohola, višje stopnje kisline in zaradi teh kislin, ki so ob trgatvi 11 ali 12 gramov na liter, se potem s spontanim biološkim razkisom jabolčna kislina pretvarja v mlečno in nekako dobimo to žametno kislino, ki je nižja, ni tako rezka, agresivna. Pri refošku v hrvaški Istri so alkoholi višji in kisline nižje, ker nimajo od kod pridelati te kisline, saj je niti nimajo. Zato je v tem delu bistvena razlika med teranom in refoškom.

Hrvati trdijo, da imajo sorto vinske trte teran, ki je na njihovi sortni listi uradno šele od leta 2010, prej so svoj teran, poimenovan tudi istrijanac, pridelovali iz trte refoška, za katerega so cepljenke kupovali pri vas na Krasu.

Oni imajo v pravilniku izvornih sort Hrvaške v letu 2004 v alineji 164 napisano, da je teran, refošk in istrijanac isto. Zdaj sicer pišejo in trdijo, da je teran pri njih sorta, vsi pa vemo, da je avtohtona sorta refošk. Cepljenke so v letih po 2000 do 2006, za več nismo niti gledali, kupovali pri nas.

Zato imate ustrezne papirje?

Račune, ki smo jih pošiljali na Hrvaško in ki so se čez mejo čudežno preimenovali v teran, tako da so oni to njihovo vino iz trte refošk lahko imenovali, kot so pač želeli. Zdaj pa imajo to trto in teran že vse do Paga. Proizvodnjo skratka širijo. Saj če jim z delegiranim aktom ne bo uspelo, jo bodo hitro skrčili. V letu 2010 so s spremembo pravilnika iz alineje 164 naredili posebej teran in posebej refošk.

To ste vi odkrili zdaj, ko ste pregledovali te papirje, ki so jih poslali na evropsko komisijo in v katerih je za vas večina zapisanega počrnjena?

To je bilo res zgolj naključje. Ko sem na internetu prebral njihov zakon in pravilnik, sem ugotovil, kaj so naredili iz pravilnika, veljavnega od leta 2004, in sprememb leta 2010, s katerimi so delili sorte. V pripravah na sestanek pri komisarju Hoganu sem šel še enkrat skozi zajetno dokumentacijo, v kateri je praktično vse prečrtano, le pravilnik je ostal neprečrtan. Najprej sem opazil, da je teran na 163. mestu, v spominu pa sem imel, da je na 164. In sem si rekel, če beremo isti pravilnik, nekaj ni v redu. Pa sem ga šel znova brat in vse uradne liste z označevanji in ugotovil kar 14 sprememb v pravilnikih, ki bi sicer morali biti enaki.

S tem dokumentom so torej dokazovali, da imajo izvorno trto teran?

In to že po pravilniku iz leta 2004, čeprav so šele v pravilniku iz leta 2010 v sortni listi posebej zapisali teran in refošk, ki sta bila prej v isti alineji. S tem ponaredkom so želeli dokazati, da smo leta 2004, ko smo podali vlogo za zaščito našega terana na ravni EU, in leta 2006, ko smo jo dobili priznano z objavo v evropskem uradnem listu, zaščitili sorto.

Hrvati so torej pri sebi popravljali pravilnik za nazaj?

Ja, ampak ne v uradnem pravilniku, ta je še danes isti. To so v tem delu popravljali le za evropsko komisijo, da bi jo prepričali o svojih pravicah. Zanimivo je, da je tisti popravljeni del tudi malce drugače napisan, z drugačnimi črkami. Dokument so priredili tako, da so ga sestavili iz dveh dokumentov, sprejetih v različnih letih.

To je bil vaš dodatni argument, s katerim ste šli do komisarja? Ta vas je končno sprejel, potem ko ste si kar dolgo prizadevali za pogovor z njim.

Komisar nas je sprejel po tretji prošnji, prvo smo nanj naslovili že leta 2015. Poslušal nas je in po njegovi mimiki sodeč sklepam, da je razumel naše argumente, ki smo mu jih predstavili, in tudi to, kaj pomeni zaščita terana za Kras, za Slovenijo. Proti koncu smo potem opozorili tudi na ta dokument. Podobno kot vam sem tudi njemu povedal, da gre za prirejen dokument in zakaj je po naše bil prirejen. Moram reči, da so se na komisiji ob tem kar malce zresnili in ni bilo kakšnih hitrih, hudih odzivov. Vsaj ne takrat. Komisar je sicer rekel, da mora delovati v luči prava itd. in da če on 22. decembra lani ne bi sprejel odločitve za delegirani akt, bi potem avtomatično Hrvaška dobila pravico do terana.

Kako?

Rekel sem, da nismo pravniki, a da bi tako, kot so sprejeli odločitev za delegirani akt, lahko že prej sprejeli tudi odločitev, da je s slovensko zaščito terana zadeva zaključena, ne pa da smo, kjer smo.

Potem ko ste opozorili na potvarjanje dokumenta, se je očitno nekaj premaknilo?

Ko sem mu predložil dva dokumenta in opozoril na razlike med prvotnim, originalnim, in drugim, prirejenim dokumentom – omenil sem tudi skupno študijo, ki je bila narejena z analizo DNK trte, pa so jo Hrvati povozili, in pismo evropske ombudsmanke, iz katerega je jasno, da je komisija kršila pravni red in da nam še vedno ne razkrijejo dokumentov, s katerimi je hrvaška stran prepričevala komisijo –, sem napovedal tudi, da bomo komisijo prijavili na Evropski urad za boj proti goljufijam (Olaf). Zelo jasno sem povedal, da bomo za teran izkoristili vsa možna pravna sredstva.

Mislim, da je komisar Hogan na tem sestanku spoznal, da ne gre kar tako za neko zadevo. Na njegov poziv, da damo še nove argumente, sem odgovoril, da to ni problem, ampak naj nam razkrijejo vsebino počrnjenega dokumenta in naj nam dajo čas, da ga preberemo in odgovorimo nanj. Kaj se bo v nadaljevanju zgodilo, ne vem. Kot smo lahko ugotovili po hodnikih evropske komisije, imajo tam težave s pravno službo, s prevajanjem ...

Če se bo zgodba z delegiranim aktom nadaljevala, po obisku predsednika evropske komisije je začasno zamrznjena, kako boste ravnali? Boste šli v tožbo?

Seveda, tožba se že tako ali tako pripravlja, kar nekaj služb se že ukvarja s tem, tudi nemška odvetniška družba. Tukaj ni kaj čakati, pripravljeni moramo biti, ko se bo komisija odločila. Če bo vztrajala z delegiranim aktom, časa ne bo prav veliko. Nismo ustavili niti prijave na Olaf. Hrvaške sicer ne moremo prijavljati, je pa možnost, da jo prijavimo protikorupcijski komisiji v državi, kjer se je zgodila goljufija, in to se je zgodilo v Belgiji. Za ponaredek morajo odgovarjati tisti, ki ga pišejo.

Kako to, da že sami niso videli oz. ugotovili, da gre za ponaredek?

Ne vem, saj tudi naši na ministrstvu tega niso videli, morda bi to ugotovili, ko bi prišlo do tožbe. Najbrž nihče niti pri nas na ministrstvu niti na komisiji ni mislil, da bo Hrvaška potvarjala dokumente, da bi dosegla svoje. Lahko da sem naiven, ampak Slovenci smo taki, da se držimo prava, neke morale, kar pa nas na koncu tepe. Hrvati se očitno bolj zavedajo, da je treba biti pretkan za dosego cilja. Konec koncev nimajo zaman v Bruslju šest lobističnih uradov, mi pa le enega.