Tiskane izdaje
25. oktobra 1995 se je v obkoljenem Sarajevu kot dejanje kulturnega odpora začel prvi sarajevski filmski festival. To je bilo krvavo potrebno ljudem, ki so bili štiri leta obkoljeni, obstreljevani. Prek Igmana so v mesto prišli Susan Sontag, Milče Mančevski s filmom Pred dežjem, mehiški režiser Alfonso Cuaron, ki je takrat sarajevskim otrokom predstavil svoj mladinski film Mala princeza. Mnogi sarajevski otroci so takrat prvič videli film. Dva tedna po koncu festivala, novembra 1995, ravno v času zaključnih pogajanj v Daytonu, je prek Igmana prišla tudi celotna postava NSK, z Laibach, Irvini, filozofom Petrom Mlakarjem in režiserjem Draganom Živadinovom. Tam so simbolično ustanovili 2. državo NSK, razdelili potne liste. Po koncertu je bil podpisan Daytonski sporazum. Nastopil je mir.
»Ta podpora je bila takrat za nas izjemno pomembna,« pravi Purivatra. Zato simbol »srce Sarajeva« ni kliše. So ljudje, ki so nam v ključnih trenutkih res dali svoje srce.« Srce Sarajeva ima svojo zgodovino.
Med vojno je zavetišče, varen dom iskalo kar milijon Bosancev in hercegovcev po svetu. Mnogi so ga našli. Saša Lošić je bil begunec. Danis Tanović je bil begunec. Miroslav Mandić je bil begunec. Rade Šerbedžija je bil begunec. Branko Đurić je bil begunec. Aleksander Hemon je bil begunec.
Le nekaj sto kilometrov od prizorišča festivala se leta 2015 odvija begunska drama.
***
Direktor 21. sarajevskega filmskega festivala Miro Purivatra je letos, tako kot gostje, kritiki in filmski ustvarjalci, še posebej zadovoljen z izkupičkom in atmosfero festivala.Izjemen tekmovalni program, polne dvorane, enajst odstotkov več obiskovalcev kot lani, na večini projekcij so ljudje sedeli na tleh, po stopnicah, projekcije na odprtem kljub hladnim nočem nabito polne, z dodatnimi plastičnimi stoli, a še vedno so ljudje ostajali pred vrati. Tudi slovenski avtorji in producenti, kot so Rok Biček, Ida Weiss, Dane Hočevar ali direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar s sodelavko Nerino Kocijančič, so si bili edini, da sta bili atmosfera in organizacija festivala tokrat primerljivi z letom 2007, ko je bil Sarajevski festival že velik mednarodni festival, a je hkrati ohranil toplino in pristne človeške stike.
Purivatra priznava, da je v zadnjih petih letih mesto v času festivala postalo nekakšna turistično-kulturna destinacija, kjer so se filmskemu festivalu priključili vse mogoče prireditve, koncerti in spremljevalni festivali. Letos so se zavestno usmerili v tisto, kar je resnično srce Sarajeva, v film.
Od septembra sta bila z umetniško direktorico festivala Izeto Građević na devetmesečni študijski rezidenci v Berlinu, kjer sta z direktorjem Berlinala Dietrom Kosslickom in številnimi producenti začrtala novo pot rekonstrukcije Sarajevskega festivala, ki je po mnenju Purivatre zadnja leta prerasel vse logistične in finančne zmogljivosti mesta. Poleg njega in soproge Izete je na najvišje operativne funkcije postavil šest mladih ljudi, ki so dobili najvišje odgovornosti; z uvedbo posebne baze podatkov so si že mesece pred začetkom festivala olajšali delo, vsak gost (moj sff.ba) ima dostop do podatkov, od detajlov projekcij, akreditacij, gostov..., zato je najožja ekipa soustanoviteljev festivala imela več časa za ukvarjanje s 'srcem festivala', izborom filmov, filmskimi avtorji in gosti.
Letošnji festival je bil nekakšen pilotni festival, kot pravi Purivatra, poskusna različica za to, kar se nam v tem mestu obeta v prihodnjih letih.
Mesto poka po šivih
Sreda je bila gotovo najbolj slovensko obarvan filmski dan v Sarajevu, v katerokoli dvorano si stopil, si naletel na slovenskega ustvarjalca.
V tekmovalnem programu so prikazali dokumentarec Metoda Pevca Dom (Vertigo) o prebivalcih samskega doma na Ulici Vide Pregarčeve v Mostah, večinoma nekdanjih Vegradovih delavcev. Metod Pevec se je za eno leto preselil v eno od sob in posnel pretresljiv dokument človeških usod na robu eksistence. Kot je rekel avtor sam, je absurd turbokapitalizma v tem, da je »Hildi Tovšak, ki je tem delavcem dolžna enajst milijonov, bolje v zaporu kot njim v samskem domu. Je in spi bolje.« Po tem filmu je možen samo en odziv, če si sposodim besede Roka Bička: »Sram te je, da živiš v takšni državi.«
Tisti večer je mlajše občinstvo v Teen Areni naelektril film Borisa Petkovića Utrip ljubezni, v katerem nastopa hrvaška igralska zvezda nove generacije Judita Franković kot violinistka, ki se zaljubi v raperja (Jernej Gašperin), eden od ključnih likov je tudi slovenski raper Zlatan Čordić - Zlatko, poleg drugih igralcev, Saše Pavček in Jožice Avbelj, nastopata tudi Gušti in Ali En.
Tisti dan je imel premiero tudi film Leaves of a Tree Anteja Novakovića, režiserja iz New Yorka hrvaškega rodu, ki je bil z Armandom Assantejem gost lanskega filmskega festivala na Bledu. Letos je presenetil sarajevsko občinstvo z dolgometražnim prvencem z Ericom Robertsom, Seanom Youngom, Armandom Assantejem in Brankom Ðurićem v glavnih vlogah in s Tanjo Ribič v vlogi nune. Slovenska manjšinska koprodukcija (Gustav film) in hkrati letošnji puljski zmagovalec in dobitnik canske nagrade un certain regard je tudi Zenit (Zvizdan) hrvaškega režiserja Daliborja Matanića, ki govori o nemogoči, prepovedani ljubezni, ki išče svoj izraz in prostor v času nacionalnih nestrpnosti in sovraštva. Tudi film Naš vsakdanjik Ines Tanović, bosansko-slovensko-hrvaška koprodukcija (slovenski koproducent Studio Maj), v kateri poleg Uliksa Fehmiuja (v New Yorku živečega sina pokojnega legendarnega igralca Bekima Fehmiuja) in Emirja Hadžihafizbegovića igra tudi Marko Mandić, govori o vojnih ranah, ki se zarežejo v bosansko družino. V programu V fokusu so predstavili hrvaški film Ti mene nosiš, ki sta ga sestri Juka (Ivona režiserka, Anita producentka) ustvarjali kar šest let, dobil je izjemne domače in mednarodne kritike (Miljenko Jergović Ivono Juka celo primerja s Kieślowskim) in v njem nastopa tudi slovenski igralec Sebastijan Cavazza.
Za ženske je odprto od dveh do štirih
Zamudnikom, ki smo v zadnjem hipu potrdili prisotnost na festivalu, organizatorji omogočijo sobo v hotelu Bristol, nekaj kilometrov iz središča mesta. Receptorka že pri check inu hiti razlagati, kdaj je odprta savna in kdaj bazen, »nepotrebna informacija, ne bo časa«, se nasmehnem. Samo da vam povem, za vsak primer, je vztrajna receptorka in me pomenljivo pogleda: »Za ženske je bazen odprt samo od dveh do štirih.«
Ko zgodaj zjutraj še napol v snu, s podobami filmov, ki sem jih videla minuli večer, odtavam v zajtrkovalnico, vidim, zakaj. V zajtrkovalnici je prizor iz novega filma: za večino miz sedijo ženske, veliko žensk, zavitih v burke, pri večini od njih so vidne samo oči. V majici s kratkimi rokavi in kavbojkah sem najbolj gola ženska v zajtrkovalnici. Dokler se za sosednjo mizo ne prisedeta še dve gostji festivala, ki prav tako težko skrijeta prepaden pogled. Nehote dvakrat pogledam proti svoji desni, kjer zeljanica na krožniku pred mojo popolnoma zakrito sosedo nevidno izginja nekje pod temno tkanino, njen mož me opazi in oplazi z mrkim pogledom.
»Ni nam všeč, to za Sarajevo ne pomeni nič dobrega,« pravi šofer avtomobila, ki me odpelje na festivalsko prizorišče. Svetlolas, modrook, kakih petindvajsetih let. Vsako leto jih je več, pravi. »Zasedejo samo najboljše hotele, Bristol, Europe ... Prihajajo iz bogatih arabskih dežel ali Turčije, kupujejo nepremičnine. Stanovanjem v Sarajevu vrtoglavo rastejo cene, 'raja' si jih ne more več privoščiti. Zdaj gradijo nov hotel, popolnoma muslimanski, čeprav je že Bristol dober primer. Ste opazili, da v minibaru ni alkohola?«
Ste verni, ga nenadoma vprašam. Njegove svetle oči se hudomušno nasmehnejo. »Sem. A to je intimna stvar. Nobene zveze nima s tem.«
Sprehod po ulici ob festivalskem središču ne bi mogel biti večji kontrast črnini v mojem hotelu. Toliko lepih mladih in razgaljenih ljudi. Dekleta v mini krlih, ki komaj pokrivajo zadnjico, in visokih petah, njihovi lasje svetleči in gladki, popoln make up. »Sarajevske ženske dajo veliko nase. Tako je bilo med vojno, tako je zdaj,« pravi Rijad Vojniković, menedžer skupine Plavi orkestar.
Tudi rdeča preproga pred Narodnim gledališčem, kjer so projekcije tekmovalnih filmov, vsako leto bolj spominja na rdečo preprogo na festivalih A-kategorije. Na preprogi televizijske kamere, vojska fotografov in tako imenovani modni strokovnjaki, ki komentirajo večerne toalete. S to razliko, da so toalete regionalnih zvezd delo domačih stilistov, največkrat bosanskega oblikovalskega studia Kaftan ali hrvaške oblikovalke Matije Vujica.
Žirijo in občinstvo prepričal turški film Mustang
Evforija občinstva ob rdeči preprogi je bila seveda najbolj otipljiva ob koncu festivala, ko so se pred navdušenimi oboževalci sprehodili vsi zvezdniški gostje skupaj z ekipami tekmovalnih filmov. Žirija 21. sarajevskega filmskega festivala pod vodstvom romunskega režiserja Călina Petra Netzerja je podelila srce Sarajeva za najboljši film turški režiserki Deniz Gamze Ergüven za občutljiv portret ženske želje po svobodi in emancipaciji v konservativnem patriarhalnem okolju. Film je prepričal tudi festivalsko občinstvo in za las prehitel drugouvrščeni film Tigri Danisa Tanovića. Zmagovalni Mustang, turško-nemško-katarska koprodukcija, je zgodba o petih sestrah iz vasi na severu Turčije, ki se na poti iz šole zapletejo v igro z vrstniki; za tamkajšnjo konservativno okolje 'pretirana intimnost' njihove igre pripelje do škandala z nepredvidljivimi posledicami. Družina deklet se spremeni v zapor, šolo zamenjajo inštrukcije iz kuhanja, začnejo se sklepati dogovorjeni zakoni, a pet sester se postavi po robu pravilom okolja. Deniz Gamze Ergüven se je ob prejemu nagrade občinstva v Narodnem gledališču posebej zahvalila »mestu talentov Sarajevu« in svojim mladim igralkam. »To je film o pogumu, emancipaciji in svobodi, zato sem še bolj hvaležna, da so ljudje in žirija prepoznali njegovo sporočilo,« je dejala za Delo.
Filma Mustang in Chevalier sta prepričala petčlansko žirijo tudi v igralskih dosežkih ter prisodila nagradi za najboljšo igralko in igralca kar obema igralskima ekipama filma. Srce Sarajeva je tako pripadlo petim mladim (mladoletnim) igralkam v Mustangu, slavila pa je tudi celotna moška zasedba v grškem filmu Chevalier režiserke Athine Rachel Tsangari, ki je prejela tudi posebno omembo žirije tekmovalnega programa. Po prejetju skupinske nagrade sta dva grška igralca občinstvu v dvorani Narodnega gledališča poslala kratko sporočilo: »Fuck the Greek crisis!«
Posebna nagrada žirije, ki jo omogoča pokroviteljica festivala Agnès B (v vrednosti 10.000 evrov) je pripadla madžarski drami Savlov sin režiserja Lázsla Nemesa, ki je vznemirila že cansko občinstvo. Pretresljiva zgodbo se dogaja v Auschwitzu - Birkenauu leta 1944, kjer nacisti prisilijo skupino judovskih zapornikov, da pomagajo pri iztrebljanja Judov, dokler protagonist filma Savel med delom v krematoriju ne prepozna telesa svojega sina.
V tekmovalnem dokumentarnem programu selektorice Rade Šešić, v katerem je bil tudi slovenski dokumentarec Dom Metoda Pevca, je žirija, v kateri je bil tudi sin brazilskega fotografa, režiser in pisec Juliano Ribeiro Salgado, prisodila srce Sarajeva romunskemu dokumentarcu Toto in njegove sestre Alexandra Nanaua, najboljši kratki film je Biserna obala črnogorskega režiserja Dušana Kasalice, nagrado za človekove pravice pa je dobila sarajevska režiserka Jasmila Žbanić (Grbavica, Na poti) za dokumentarni film En dan v Sarajevu, ki se ukvarja z ideološkimi protislovji na dan atentata Gavrila Principa 28. junija leta 1914.
Na gala zabavi po podelitvi nagrad je bil najbolj oblegana točka večera vseprisoten pevec sevdaha Božo Vrećo, sarajevska Conchita. Napisal je glasbo kar za tri filme, med drugim tudi za slovensko manjšinsko koprodukcijo (Studio Maj) Naš vsakdanjik Ines Tanović po scenariju Meline Koljević.
Vrećo se pojavlja na vseh festivalskih zabavah, v ekstravagantni toaleti in z brado ga je težko zgrešiti. Ženske v burkah v hotelu, na ulicah na Baščaršiji travestiti s fluorescentno modrimi očmi in Božo Vrećo, najbolj fotografirani lik festivala, ki mu tudi VIP-gostje ne dajo miru s prošnjami za selfije. Vsi hočejo fotografijo z njim, in ja, bolj je dostopen kot Benicio del Toro.
Srce Sarajeva Beniciu del Toru
Najbolj težko pričakovana projekcija na prostem, karte so pošle v trenutku, je bil gotovo Popoln dan (A Perfect Day), film z Beniciom del Torom in Timom Robbinsom. Pred začetkom projekcije filma španskega režiserja Fernanda Leóna de Aranoe se je v odprtem kinu drenjalo več kot 4000 gledalcev, vsaj 100 jih je ostalo pred vhodom. Nisem edina, ki je podelitev srca občutila kot rock koncert na stadionu. Tudi del Toro je dan kasneje dejal, da ga je popolnoma pretresla toplina ljudi, njihov burni odziv.
Vojna drama in črna komedija, ki je doživela premiero na letošnjem Cannesu, govori o humanitarnih delavcih brez meja leta 1995 v BiH, kjer konflikti med muslimanskimi in srbskimi silami kljub podpisanemu daytonskemu sporazumu ne prenehajo. Zgodba deloma spominja na Nikogaršnjo zemljo, ki je leta 2001 BiH prinesel oskarja, in to po črnem humorju, situacijskem zapletu (V Zemlji je to bomba, na kateri leži vojak, tu je truplo, vrženo v vodnjak s pitno vodo, ki ga humanitarca poskušata odstraniti) in ostri kritiki modrih čelad, pri katerih so birokratska pravila pomembnejša od reševanja človeških življenj. Poleg tega v filmu v eni od glavnih vlog nastopa Feđa Štukan, najbolj vroči izvozni artikel bosanske igralske generacije, ki je med drugim zaigral tudi v filmu Angeline Jolie, v vlogi bosanskega dečka, vojne sirote, pa je izjemen tudi enajstletni Eldar Residović. Oba 'domača' igralca je sarajevsko občinstvo še posebej burno pozdravilo, dokler ni na rdečo preprogo med dramatičnim Smooth Criminal dua 2Cellos in vzkliki navdušenja štiritisočglave množice stopil Benicio del Toro in na odru iz rok direktorja festivala Mire Purivatre prejel častno srce Sarajeva. »Nagrado srce Sarajeva lahko primerjam s ptičem feniksom; zame predstavlja pogum, odločenost, da greš sam proti vsem, da bi lahko drugim dal nekaj izjemnega,« je med drugim dejal del Toro in požel stoječe ovacije.
Kasneje so bili na kosilu v njegovo čast za omizjem, ki sta ga spretno krmarila Miro Purivatra in Izeta Građević, oba cineasta, katerih opus so prikazali v programu Posvečeno v kinu Meeting Point, filipinski cineast Brillante Mendoza in kanadski režiser armenskih korenin Atom Egoyan; tam je bila ekipa filma Čedomirja Kolarja Tigri, član žirije Danny Huston, ki je na željo omizja spet povedal nekaj anekdot o svojem otroštvu na kolenih filmskih legend očeta Johna Hustona in družinskega prijatelja Orsona Wellesa, producent in scenarist filma Andy Patterson, producent Philippe Bober, Uliks Fehmiu in Danis Tanović, ki mu je po sedmih letih uspelo posneti kontroverzno zgodbo o Nestléju v Pakistanu in se zdaj pripravlja na snemanje filma Looking for Europe, ki temelji na tekstu Hotel Europa filozofa in velikega podpornika ter prijatelja Sarajeva Bernard-Henrija Lévyja.
Festival v znamenju migracij
Tragične usode beguncev so se pomešale med filmske podobe in vstopile v nekatere filme na festivalu. Na tradicionalem festivalskem dnevu človekovih pravic na temo 'Zrušimo pregrade' so prikazali film Those Who Feel The Fire Burning (Tisti, ki čutijo, da gori ogenj) Morgana Knibbeja, ki poetično raziskuje pretresljivo zgodbo skupine beguncev, ki poskušajo z ladjo ilegalno priti v Evropo. »Sarajevo ima že zaradi specifične kulturne in vojne zgodovine posebno misijo, da odpira boleče, težke teme, o katerih je treba razpravljati,« je po projekciji dejal Miro Purivatra. »Pred dvajsetimi leti je bilo več kot milijon Bosancev in Hercegovcev po svetu beguncev, tako da vemo, o čem govorimo. Zdaj Evropa in Amerika nosita posledice vojnih kataklizem, ki jih pred tem nista hoteli ali zmogli preprečiti. Begunci iz Sirije, Egipta, Iraka ... so zdaj bumerang Evropi, ki je v najhujših vojnih konfliktih na Bližnjem vzhodu nemočno stala ob strani in opazovala.«
Tako kot pred dvajsetimi leti prav to mesto, pomislim.
Takrat je režiser Ademir Kenović posnel 160 dvominutnih filmov z naslovom Oblegana ulica, o prebivalcih mesta, ki jim ni uspelo zbežati in so ostali brez hrane, elektrike, vode, ogrevanja, brez osnovnega človeškega dostojanstva, ustrezne zdravniške oskrbe, izpostavljeni granatam, žive tarče ostrostrelcev. »V informacijskem kaosu, ki je vladal takrat, so bili ti filmi kaplja realnosti sredi oceana neresničnih informacij,« je rekel Kenović. Počasi, zelo počasi se je začela spreminjati zavest Evrope, kaj se pravzaprav dogaja. »Zato kljub vsemu verjamem, da film lahko pomaga spreminjati zavest ljudi. Tudi zdaj, v primeru vprašanja migrantov.«
V okviru SFF so prikazali tudi dokumentarec HBO Diplomat o veleposlaniku Richardu Holbrooku, kreatorju daytonskega sporazuma, ki ga je v Sarajevu predstavljal prav njegov sin, režiser dokumentarca David Holbrooke. »To mesto je mojemu očetu še posebej veliko pomenilo,« je dejal po projekciji in poudaril, »kako je njegov oče verjel in si prizadeval, da bi na področju Bosne in Hercegovine zavladal mir.«
Na festivalu so bili prikazani tudi filmi, ki ne govorijo samo o tragediji beguncev, ampak o posledicah, ki jih je zakrivila apatija mednarodne skupnosti, pravi Purivatra. In to je ključno vprašanje. Ko se vojna dogaja daleč stran, se delamo, da ni naša, da je ne vidimo, prej ko slej se vrne, kot bumerang.«
»Težko je poiskati rešitev, tega ne znajo niti pametnejši od mene,« je dejal producent Čedomir Kolar. »Kot da še nikoli nismo tako razpravljali o zaščiti človekovih pravic, a jih še nikoli nismo tako kršili.
Civilizirana Evropa postavlja zidove, napadali smo Izrael, ki je gradil zid proti Palestincem, in kričali: »Nikoli več zidov!«, zdaj Madžari gradijo svoj zid na meji s Srbijo, Bolgari na meji s Turčijo, Američani na meji z Mehiko, Tunizija na meji z Libijo, mislim, naenkrat so zidovi postali sprejemljivi,« pravi Kolar. »Samo vprašanje časa je, kdaj ne bodo več sprejemljive človekove pravice, tudi na papirju ne. Dovolili smo, da razpade Sirija, Irak, Libija ..., ne da bi kdorkoli pomislil, kakšne bodo posledice teh strahot. Kapo dol Turčiji, ki je sprejela več kot milijon osemsto tisoč beguncev, pa se nikomur ne pritožuje, mi pa je ne sprejmemo v Evropsko unijo. In kaj bomo v Evropi zdaj? Priča smo izbruhom nacionalizmov, najhujše šele prihaja. Na drugi strani se soočamo s finančno agresijo, Katar, Saudska Arabija, Emirati, tudi Kitajska ...«
»Begunci so zdaj tukaj,« je dejal Purivatra, »dobro bi bilo, da se zavedamo, da so med njimi tudi ljudje z znanjem, talenti, izkušnjami in ustvarjalnostjo, ki lahko obogatijo Evropo.«
Varuh v rži in selfiji
Predzadnjo noč festivala se z družbo po projekciji Tanovićevega filma Tigri usmerimo v Meeting Point, mesto za srečanja, in se pomešamo v nepregledno množico filmarjev, talentov, producentov, igralk in igralcev, vsak ravno iz kina, nekateri smo gledali iste filme, ki bodo postali ključ za nove pogovore. Nenadoma na robu iz nepregledne množice razširi roke Miro Purivatra. Pridi, da te predstavim, reče. To je Benicio del Toro.
Mislila sem, da sem po dvajsetih letih intervjujev že imuna na tisto, čemur pravimo karizma; očitno nisem, za hip kolena postanejo mehka. Prvič sem ga opazila v Osumljenih pet, nato je fasciniral z igro v Soderberghovih Preprodajalcih, ki mu je prinesla oskarja, bil je izjemen v drami o presajenem srcu Alejandra Iñárrituja 21 gramov s Seanom Pennom v glavni vlogi, tu je še stripovsko Mesto greha, Soderberghov Che, Escobar in zdaj je cinični humanitarec Popoln dan.
To, da sem novinarka, na del Tora seveda ni naredilo prevelikega vtisa, prej obratno. Še bolj se je stisnil v oklep in ga zamaskiral s širokim nasmeškom in duhovičenjem v stilu: In zakaj pišeš? – Zato, ker moram. In ti, zakaj igraš? – Ker me dobro plačajo. In na to, med smehom, »ah ne, ne mislim resno«. Občutljiv, razgledan, zelo v svojem svetu, ja, kot protagonist Sallingerjevega romana Varuh v rži, ki ga je kot najstnika tako zaznamoval. Hkrati, vsaj na videz, veliko bolj ameriški, kot bi pričakoval. Malo besed, veliko medmetov. A zelo občutljiv poslušalec. In velik filmofil. Zdi se, da je videl vse filme tega sveta, vsekakor je videl več balkanskih filmov od povprečnega Slovenca. Še enkrat je moral z omizjem deliti zgodbo, kako ga je na kosilu v njegovo čast Danis Tanović vprašal po najljubšem balkanskem filmu. In kako je takoj izstrelil štiri naslove, med njimi dva filma v Tanovićevi režiji. »Dan v življenju zbiralca železa, Zbiralci perja, Pred dežjem, Nikogaršnja zemlja.« In nato je strastno in zavzeto opisoval prizore iz filma Zbiralci perja, bil pretresen nad igralsko prezenco glavnega igralca, dokler ni izvedel, da je to Bekim Fehmiu, morda največji jugoslovanski filmski zvezdnik in oče igralca, ki je sedel na njegovi levi, Uliksa Fehmiuja. To je bil gotovo eden od njegovih intimnih vrhuncev festivala, je dejal. Zelo ganljiv trenutek. Videl je tudi film Angeline Jolie V deželi krvi in medu, ki govori o ljubezni med muslimanko in vodjem taborišča za množična posilstva. Kako to, da je videl prav ta film? Večina ljudi z območja nekdanje Jugoslavije ga ni, vprašam. Kako to? Preprosto. Ker me zanima, se je nasmehnil. In ker sem delal film o vojni na tem delu sveta.
»Močna zgodba, pošten film, Angelino je treba kot avtorico vzeti resno, toda ta film ni ravno ...« Nato me je pogledal in napol v šali rekel, da upa, da ne snemam na skrivaj in da bo od zdaj naprej vse ostalo za tole mizo. In tudi je. Razen nekaj selfijev, ki mu jih je ukradlo nekaj oboževalk, a ne preveč, tako da se je še enkrat na lastne oči prepričal, da v tem mestu oboževalci niso nasilni, da spoštujejo zasebnost in mir človeka, ki je po napornem celodnevnem do minute zrežiranem programu hotel spiti vodko z ledom. O teh dveh urah, kolikor sem jih s festivalsko ekipo, Elmo Tataragić, Altijano Marić, del Torom in Mirom Purivatro, preživela za okroglo mizo v Meeting Pointu, bi lahko napisala zgodbo. Več zgodb. Sploh ko se je omizju okrog pol enih zjutraj pridružil stari znanec ustanoviteljev festivala, francoski vojni reporter Le Monda Rémy Ourdan. Ko je leta 1992 začel poročati iz obleganega Sarajeva, je imel 23 let, v tem mestu je ostal ves čas vojne, se zaljubil, poročil in dobil hčer. »Takrat smo verjeli, da lahko nekaj spremenimo,« je rekel grenko. »Saj tudi ste,« pravim.
»Da, ampak prepozno, veliko prepozno.«
Se nismo nič naučili?
Pogovor se je zasukal v anekdote v obleganem Sarajevu, vse do rojstva filmskega festivala, ki se je začel kot vojni kino na Akademiji. »Ko smo leta 1993 zagnali 'ratni kino', nismo niti sanjali, v kaj bo ta festival prerasel,« je rekla selektorica Elma Tataragić, ki se je leta 1993 kot sedemnajstletna dijakinja, »dijete festivala«, pridružila Miru Purivatri, Izeti Građević, Dževadu Mujanu - Mujkeju (administrativni ditrektor), Almirju Palati - Prletu (tehnični direktor) in drugim, ki so se zbrali okrog kulturnega Obala Art centra ob reki Miljacki in se začeli boriti proti vojnim absurdom z umetnostjo. Imeli so star videoprojektor in star videorekorder, na Akademiji so našli stare filmske trakove, prijatelj je na letališču vzel star agregat, nekaj litrov nafte. Po mestu se je razširila govorica, da tam, na Akademiji, na Obali, predvajajo filme.
»In danes, ko sem nekaj dni popolnoma zaprta v mehurčku filmskega festivala,« pravi Elma, »pogledam na splet, in vidim posnetke beguncev v Makedoniji, to necivilizirano ravnanje z njimi. To je škandal! Nisem mogla verjeti svojih očem. Po vsem tem, kar se je dogajalo prav tu, pred našimi očmi, kar smo še pred dvajsetimi leti občutili na svoji koži, nadaljuje,« njen glas se trese, njene oči se lesketajo. »Se nismo nič naučili? Mar nismo bili mi begunci? Mi smo trkali na vrata, da bi nam odprli. Če nam ne bi, kje bi bili zdaj? Ko sem videla te posnetke, mi je bilo, da bi … občutila sem bes. Bes nad nami, človeško raso, ki se nič ne nauči iz najtemnejših zgodb svoje zgodovine.«
»Postali smo neobčutljivi,« je dejal Rémy. »A ti ljudje so zame moderni heroji. Tvegajo vse, gredo v neznano, čez morje, po kopnem, vedo, da je odstotek možnosti najmanjši, a kljub vsemu gredo na vse ali nič, vodi jih sila, močnejša od zla, to je upanje. Upanje, da bodo nekje drugje lahko zaživeli človeka dostojno življenje. Ali da bodo vsaj preživeli.«
