In memoriam: Veljko Rus

Poslovili smo se od velike osebnosti, sociologa in filozofa, raziskovalca in misleca, družbeno angažiranega Slovenca in svetovljana, kritično in uporniško samosvojega človeka, ki je z vsem svojim življenjem poosebljal spopadanje z vsakokratnimi ideološkimi, političnimi, prostorskimi in časovnimi zamejenostmi horizontov svojega okolja.

Veljko Rus je bil človek posebnega kova. Svoje uporništvo in izjemnost je izkazoval vse življenje. Že kot mladenič, pod italijansko okupacijo, leta 1942, je bojkotiral »rimski pozdrav« in bil zaradi tega izključen iz gimnazije. Leta 1943 je postal partizanski stražar, kurir, ves predan narodnoosvobodilnemu uporu. Po vojni je končal gimnazijo in maturiral v Ljubljani (1948), nato študiral čisto filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu in leta 1953 diplomiral. Po diplomi se je zaposlil kot asistent na Katedri za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; bil na specializaciji v Poitiersu in Parizu, dokončeval je doktorsko tezo z naslovom Gnoseološki pomen Marxovih tez o Feuerbachu, po vrnitvi v Ljubljano pa bil zaradi svojega kritičnega publicističnega delovanja s fakultete izključen, obramba disertacije mu je bila onemogočena.

Po daljši brezposelnosti je bil leta 1960 povabljen na Višjo šolo za organizacijo dela v Kranju, kjer je sodeloval pri njenem razvoju, postavil je predmet, napisal prvi učbenik in predaval sociologijo dela itd. Vse to do leta 1964, ko je zaradi ponovnih političnih diskvalifikacij in pritiskov moral šolo zapustiti. In vendar je bilo prav to obdobje odločilno za njegovo nadaljnjo profesionalno pot: od filozofije se je preusmeril k sociologiji in še posebej k sociologiji dela – in temu področju vseskozi posvečal vse svoje znanstvene in raziskovalne moči.

Leta 1968 je dobil Fordovo štipendijo za študij v ZDA, kjer se je dodatno strokovno usposabljal na področju sociologije organizacije, pisal doktorat in imel občasna predavanja na Kolumbiji v New Yorku, v Ann Arborju in Berkeleyju. Po povratku je leta 1970 doktoriral na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Zagrebu. Na FSPN je bil najprej izvoljen za docenta in nato, leta 1972, za izrednega profesorja. Na FSPN je predaval sociologijo dela in postavil sociološki študij kadrovsko-organizacijske smeri ter zasnoval raziskovalni program na tem področju. S tem je sociologijo premaknil od politike k ekonomiji. Za svojo knjigo Človek, delo in strukture je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča – in kmalu po tem, zaradi ponovne ideološke kritike in političnih pritiskov, izgubil pravico do predavanj in bil s fakultete izključen. V naslednjem desetletju je kot vodilni raziskovalec deloval na Inštitutu za sociologijo Univerze v Ljubljani. FSPN ga je z izvolitvijo za rednega profesorja za sociologijo dela rehabilitirala leta 1987. Leta 1994 je bil za svoje izjemne znanstvene dosežke izvoljen za člana SAZU.

Rusovi znanstveni dosežki so izraženi v obsežni bibliografiji znanstvenih publikacij, objavljenih v slovenščini, srbohrvaščini, angleščini in drugih svetovnih jezikih (tudi japonščini). Izredno obsežna je bila tudi njegova aktivnost na širšem sociološkem in družboslovnem področju. Tako je bil pomembno vključen v filozofsko-sociološke razprave, znane kot Korčulanska šola in revija Praxis, večletne razprave v skupini Človek in sistem, pri snovanju najpomembnejših posvetovanj v okviru slovenskega in jugoslovanskega sociološkega združenja (1972–1985) na aktualne družbeno-razvojne teme kot »integracijski in dezintegracijski procesi«, »družbeni konflikti«, »sociološka razsežja družbene krize«, »determinante družbenega razvoja« itd., v okviru katerih se je nadaljevala pred tem prekinjana sociološka razprava na izhodiščih kritične teorije o družbi.

S svojim delovanjem je bil široko vpet v mednarodne razprave in mednarodne primerjalne raziskave ter s svojimi predavanji in referati vidno prisoten na vrsti najpomembnejših evropskih in svetovnih univerz. V okviru Mednarodne sociološke asociacije je soustanovil in dolga leta vodil raziskovalni komite za področje participacije, delavske kontrole in samoupravljanja. Pri tem si je pridobil izjemen mednarodni ugled.

V svojem zadnjem zapisu, objavljenem v zborniku Prispevki in izzivi sociologije na Slovenskem: Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?, je sam nakazal, da je mogoče njegovo znanstveno delo uvrstiti na naslednja tri področja: (1) Kritika teorije in prakse jugoslovanskega samoupravljanja; (2) Konflikti in kooperacija med socialno državo in družbo blaginje; (3) Lastnina, lastništvo in privatizacija na področju družbenih dejavnosti.

Prvo področje je poimenoval tudi – »samoupravljanje kot sistem regulirane samoregulacije«, ki ni hierarhični pa tudi ne demokratični ali anarhični, temveč poliarhični sistem distribucije moči, temelječ na delitvi dela in organski solidarnosti. Ugotovil je, da skoraj pol stoletja jugoslovanskega samoupravljanja ostaja slej ko prej nezadostno raziskano področje. Njegova značilna dela s tega področja so: Človek, delo in strukture (1970); Odgovornost in moč v delovnih organizacijah (1972); Moč in nemoč samoupravljanja (skupaj s F. Adamom, 1976). Drugo področje označuje kot – »socialna država proti družbi blaginje«, pri čemer je opozoril na problem istovetenja pravičnosti z enakostjo, kar že več desetletij povzroča blokado levih gibanj in strank, ki povsem nekritično poudarjajo, da več enakosti pomeni tudi večjo pravičnost. Značilni deli za to področje sta Socialna država in družba blaginje (1990) ter Vrednote Slovencev in Evropejcev (skupaj z N. Tošem, 2005). Tretje področje zadeva lastnino, lastništvo ter privatizacijo in podjetizacijo. Pri tem je problematiziral sociološki vidik razmerij med delom in kapitalom oz. lastniki. Lastninska upravičenja niso več samo v rokah večinskega lastnika, ampak so dodeljena različnim deležnikom; opozoril je na ideološka nasprotovanja neoliberalizmu, izenačevanju privatizacije in podjetizacije ter, posledično, na radikalno odklanjanje podjetizacije kot instrumenta modernizacije družbenih dejavnosti. Značilno delo je Med antikomunizmom in postsocializmom (1992).

Veljko Rus je bil v vsem svojem znanstvenem delovanju dosleden, lahko bi rekli brezkompromisen in hkrati do študentov strpen ter odličen učitelj in mentor. Bil je spoštljiv sogovornik, znal je poslušati tako kot sodelavec in kot vodja projekta. Pri svojem delovanju ni prenašal improvizacije. Bil je popolnoma privržen znanosti in svoji stroki. Bil je erudit in izjemno karizmatičen govorec. Delo z njim nas je človeško plemenitilo in znanstveno utrjevalo. Ko je sprejel argumente in podprl predloge, se je angažiral za uveljavitev potrebnih sprememb. V »svinčenih časih« je poosebljal pogum in moč avtonomnega družboslovnega mišljenja, ki kljubuje arbitrarnosti politike. Dosledno je sledil svojim libertarnim vrednotam. V današnjem času je, kljub specializacijam in fragmentacijam družboslovja, s svojim delom odpiral možnosti za celovit in sistematičen vpogled v družbeno dogajanje.

Čeprav se je dragi kolega in prijatelj od nas poslovil, si je s svojim znanstvenim opusom zagotovil trajno mesto v moderni slovenski in evropski sociologiji. Njegovi kolegi in učenci bomo še naprej z njim; obogatil in zadolžil nas je tako z znanjem kot tudi z etično predanostjo svoji profesiji in družbi, ki jima je bil tako strastno privržen. Njegov znanstveni opus predstavlja izziv mlajšim sociologom, da ovrednotijo njegove in dosežke generacije sociologov, ki so postavili temelj moderni slovenski sociologiji. To je aktualna naloga piscev socioloških učbenikov, fakultete, sociološkega društva in zgodovine sociologije.