Obsedenost z učinkovitostjo

Ko je švedski profesor Carl Cederström poleti preživljal čas z družino na morju, je neko jutro k njemu pristopil športno napravljen sosed z majhnim otrokom in ga vprašal, ali bi mu za nekaj časa lahko čuval otroka. Na vprašanje, kako dolgo naj bi to bilo, mu je odgovoril, da za dober trening običajno potrebuje približno dve uri. Cederström je otroka vzel v varstvo, ko pa se je sosed v elegantnem tekaškem galopu začel oddaljevati, ga je prešinila misel, kako bi sosed reagiral, če bi bila situacija obrnjena in bi ga on prosil, naj mu pazi otroka – toda ne zato, da bi se podal na tek, ampak zato, da bi dve uri v miru ležal v viseči mreži.

Nekoč je bil čas počitnic namenjen počivanju, danes pa je prav nasprotno – počitnice so vse bolj namenjene delu. Ne le, da morajo biti mnogi ljudje med dopustom dosegljivi po telefonu in elektronski pošti, ampak se morajo ukvarjati tudi s sabo, s svojim telesom, družinskimi odnosi in podobnim. Da bi čim bolj učinkovito izrabili čas, velikokrat delamo dve ali več stvari hkrati. Turistične agencije tako danes ponujajo nov način ogleda mesta, t. i. sight jogging, ko ljudje tečejo od enega spomenika do drugega in tako hkrati nekaj naredijo za telo in duha. V pisarnah pa lahko imamo namesto stola postavljeno sobno kolo ali tekaški trak.

Učinkovitost je postala mantra sodobnega časa. Nenehno poslušamo o nevarnosti lenobe. Trenutno so v Sloveniji na tapeti leni birokrati, katerih učinkovitost bi aktualni minister rad nadzoroval z različnimi načini ocenjevanja. Pred tem smo se ukvarjali z lenimi sodniki, zdravniki, znanstveniki in učitelji. Francozi so bili pred nekaj leti obsedeni s tem, da bi merili učinkovitost psihoanalitikov. Čeprav je njihova naloga pravzaprav to, da leno sedijo v naslonjaču in poslušajo težave pacientov, se je tudi njih poskušalo oceniti skozi prizmo učinkovitosti. Tu seveda ni šlo za to, da bi psihoanalitiki oddelali čim več pacientov v kratkem času, ampak da bi paciente čim prej spravili v pogon, da bi lahko čim bolj učinkovito delali na svojem delovnem mestu.

Obsedenost z učinkovitostjo je oblikovala nov diskurz morale, ki zajema pravila obnašanja, oblačenja, odnosa do hrane in predvsem odnosa do lastnega telesa. Če želimo biti učinkoviti in uspešni, se moramo oblačiti za uspeh. Na spletnih forumih lahko najdemo kopico nasvetov, kako obleka vpliva na to, da bomo na delovnem mestu uspešni. Obstaja celo posebna dobrodelna organizacija Dress for Success, ki revežem podarja primerne obleke za pogovor za službo.

Carl Cederstörm in André Spicer sta se lotila analize tega fenomena učinkovitosti v knjigi The Wellness Syndrome. Pokazala sta, kako se je v zadnjih desetletjih oblikoval diskurz morale, ki ljudi presoja po tem, kakšni so videti, kaj jedo, koliko telovadijo. Namesto da bi govorili o tem, da so ljudje premalo plačani, se ukvarjamo s tem, da so debeli in da ne telovadijo dovolj. Korporacije namesto tega, da bi dvignile plače in izboljšale razmere za delo, delavcem plačujejo članarino za fitnes in jih pošiljajo na tečaje zdrave prehrane.

V času neoliberalizma se razredne razlike vse bolj dojemajo kot razlike življenjskih slogov. Uspešnost je vezana na to, da si videti mlad, fit in da se zdravo prehranjuješ. To moralo uspešnosti še posebej spodbujajo mediji. Katero koli revijo odpremo, nas bodo bombardirali članki: kako shujšati, trenirati za maraton ali kako si z obleko spremeniti podobo. Kakšen zvezdnik in zvezdnica, ki jima je uspelo shujšati za nekaj kilogramov, pa sta sploh postala nacionalna heroja. Mediji omogočajo tudi, da se lahko ljudje potolažijo v svoji lenobi. Angleži, ki so preveč leni, da bi odšli na jutranji tek, se lahko zvečer ob gledanju oddaje Embarrassing Bodies (Nerodna telesa) potolažijo, da še vedno niso taki kot debeluhi, ki jih prikazuje ta resničnostni šov.

Tisti, ki delajo v zaporih, vedo povedati, da se zaporniki najbolj pritožujejo nad hrano. Naj se uprava zapora še tako trudi okoli jedilnikov, bo vselej nekdo nezadovoljen s tem, kaj je na krožniku. Tudi v šoli ali tovarniških menzah ni nič drugače. Takrat ko imamo malo možnosti, da bi vplivali na okolje, v katero smo ujeti, hrana dobi poseben emocionalni naboj. Na eni strani se zdi, da v časih, ko lahko vplivamo na tako malo stvari izven sebe, nadzorujemo vsaj to, kaj damo vase, na drugi strani pa upamo, da bomo s pritožbami nad hrano od ljudi, ki so na mestu moči, izželi vsaj malo užitka. Doma pa, če se že ne moremo prehranjevati z zdravimi in okusnimi obroki, lahko vsaj po televiziji v neskončni seriji kuharskih šovov opazujemo, kakšni naj bi bili zdravi obroki.

Jamie Oliver ni le eden najbogatejših in najslavnejših kuharskih podjetnikov v Veliki Britaniji, ampak tudi nekakšen guru nove morale prehranjevanja. Pohod skozi inštitucije, ki naj bi kuhale slabo hrano (zapore, šole, lokalne pube), je poimenoval »revolucija hrane«, ustanovil je ministrstvo za hrano in uvedel posebno amnestijo za šolarje, ki so pripravljeni prostovoljno dati iz rok nezdravo hrano in jo zamenjati za zdravo.

Ta družbeno-prevratniški diskurz, ki ga Jamie Oliver uporablja, pa bolj malo prispeva k dejanskim družbenim spremembam. Ljudje so prek tovrstnih televizijskih šovov pozvani, da se čutijo zgrožene nad tem, kaj drugi jedo, kako ne znajo kuhati, kako slabo hranijo svoje otroke in podobno. Razredne razlike so prepakirane v razliko med zdravim in nezdravim življenjskim slogom. Ministrstvo za hrano Jamieja Oliverja pride še kako prav dejanskim ministrstvom v Veliki Britaniji, saj se vprašanja o nujnosti družbenih sprememb, ki bi omogočila manjše razredne razlike, preusmerijo v vprašanja o jedilnikih, strast do kuharskih tečajev pa nadomesti politični angažma.

Chantal Mouffe v knjigi On the Political poudarja, da danes politični diskurz vse bolj zamenjuje moralni oziroma da se politika danes preigrava prek moralnega registra. Govorimo o nemoralnosti velikih menedžerskih zaslužkov, in ne o politiki, ki je do njih privedla. Moraliziranje o življenjskem slogu, občutki krivde, ki se pri ljudeh porajajo, da se ne ukvarjajo dovolj s seboj, in zgražanje nad lenuhi pomembno podpirajo ideologijo učinkovitosti, ki služi predvsem interesom kapitala.

Ko države presojajo blaginjo ljudi z merjenjem cen potrošniških košaric, se je treba vprašati, kdo sploh nadzoruje kakovost izdelkov v tej košarici. In kdo informira ljudi o tem, kaj v košarici je zdravo in kaj ne. Britanska neprofitna organizacija Food Ethics Council že dolgo opozarja, da ljudje dobivajo informacije predvsem od mnogokrat zavajajočih reklamnih akcij proizvajalcev in da se nenehno zmanjšuje vpliv državnih institucij pri nadzoru kakovosti hrane in prehranskih dodatkov. Znanstveniki v ZDA pa so nedavno objavili šokantno vest, da v državi več kot 20.000 ljudi na leto obišče urgenco zaradi jemanja vitaminov in prehranskih dodatkov. Največ zdravstvenih težav povzročajo predvsem sredstva za hitro hujšanje in za povečanje energije, torej sredstva, ki naj bi ljudi po hitri poti pripeljala do ideala učinkovitosti – vitkosti in nenehnega dela.

Britanci so se nedavno zgražali, da si je novi vodja laburistov Jeremy Corbyn po volilni kampanji v stranki privoščil dopust in se je kar nekaj časa sprehajal po škotskih gorah. Od novega voditelja opozicije se namreč pričakuje, da bo takoj pokazal večjo učinkovitost od predhodnika. Corbynovi zagovorniki so poudarili, da tudi kraljica dolge tedne preživi na svojem škotskem posestvu, pa to nikogar ne moti.

V zgodovini kapitalizma dopust ni bil izumljen zato, da bi ljudje imeli nekaj več užitka v življenju, ampak zato, da bi lahko učinkoviteje delali. Ideja je bila, da le občasno lenarjenje da ljudem energijo, da lahko potem dolge ure delajo. Danes pa verjamemo, da moramo biti v nenehnem pogonu. In kam nas je ta gonja za učinkovitostjo pripeljala? V finančno luknjo. Nekdanji britanski politik Denis Healey je nekoč oblikoval prvi Healeyjev zakon lukenj: »Ko si v luknji, nehaj kopati.«