Pot bombaža

Ko začnemo slediti proizvodnji bombaža, se lahko marsikaj naučimo o svetovnem kapitalističnem gospodarstvu. Ko pa povežemo še kmete, delavce, trgovce, lastnike tovarn in potrošnike v globalnem distribucijskem omrežju, ugotovimo, da je vloga bombaža ključna za nemoteno delovanje brezobzirnih struktur današnjega svetovnega gospodarstva. Zgodovina nam govori, da je bombaž v tej vlogi dobro uigran: hodil je v harmoniji s suženjstvom, kolonializmom, industrializacijo …

Še pred nekaj stoletji je bil bombaž v Evropi zelo marginalen. Ko so prišle na evropske trge prve bombažne tkanine z Daljnega vzhoda, so v hipu postale hit med premožnejšimi evropskimi kupci. Eksotično blago je bilo živahnih barv, obstojno in ni obledelo že pri prvem pranju. Doma tkana svilena in volnena oblačila je bilo težko vzdrževati, pranje so zares prenesla le bela lanena oblačila, primerna predvsem za spodnje perilo. Zato so evropski tekstilci uporabili vse vzvode, da bi konkurenco uničili. Na svojo stran so dobili politike in cerkev. Tako so v državah severne Evrope bombažno tkanino tako kot nekatere druge orientalske dobrine razglasili za uničevalko morale in gospodarstva. Indijske bombažne tkanine so z zakonom najprej prepovedali v Franciji, in sicer leta 1686, nekaj let kasneje pa tudi v Angliji, Španiji, Prusiji in drugod. Skoraj za celo generacijo so bile nežne, vesele tkanine sinonim za hudičevo delo.

Zgodovinar Sven Beckert v knjigi Empire of Cotton: A New History of Global Capitalism (Cesarstvo bombaža: Nova zgodovina svetovnega kapitalizma) piše, da so v 18. stoletju domiselni podjetneži in močni državniki v Evropi s tem, ko so združili imperialno širjenje in suženjsko delovno silo z novimi stroji in mezdnimi delavci, na novo razdelili vloge v svetovno najmočnejši predelovalni industriji. Bombaž je postal odskočna deska za industrijske revolucije in za svetovno gospodarstvo, ki spodbuja neomejeno kopičenje kapitala.

Danes je vzorec znan: velike korporacije naročajo blago v tovarnah, kjer ga dobijo po najnižjih cenah. Tovarne zato kupujejo najcenejši bombaž, ki ga lahko najdejo na trgu. Države tekmujejo med seboj, kako preprečiti korporacijam, da bi se preselile v cenejše države. Rezultat pa je, piše Beckert, da so se varovalke, ki so jih močne države ponudile vsaj delu svojih delavcev v nekem obdobju v 20. stoletju, začele postopoma zmanjševati.

Večina držav, ki so odvisne od bombaža ali izvoza oblačil, ima najnižje kazalnike družbenega in gospodarskega razvoja. Indeks človekovega razvoja Združenih narodov, na katerega vplivajo pričakovana življenjska doba, izobrazba in prihodek, kaže, da je Burkina Faso, najpomembnejša izvoznica bombaža v zahodni Afriki, na 183. mestu med 188 državami. Bangladeš, eden največjih svetovnih izvoznikov oblačil, je na 142. mestu. Tudi države Evropske unije, v katerih je oblačilna industrija pomemben del gospodarstva, kot je Romunija, so zelo nizko na lestvici. V Romuniji so leta 2011 ukinili kolektivno pogajanje na nacionalni ravni, sindikati so oslabljeni, razmere za pogajanja za pravično plačilo in ustrezne delovne razmere pa na psu. Ker imajo delavci nizke plače in so brez zaščite države, je proizvodnja oblačil sramotno poceni.

Poglejmo zgodbe ljudi, ki stojijo za srajcami, džinsom in nešteto drugimi izdelki, ki jih nosimo vsak dan.

Paul Timbi Kombassere in njegova družina, Burkina Faso

»Mogoče veste, ali obstajajo stroji, ki pobirajo bombaž?« vpraša Paul Timbi Kombassere. Toplo decembrsko jutro je. Približno 15 članov njegove družine in njihovi sosedje pobirajo bombažne glavice na njegovem polju, ne večjem od polovice hektarja. Še naslednji dan bodo potrebovali, da bodo pospravili pol do ene tone surovega bombaža. Potem bo pridelek odpeljal domov na koleslju, vpreženem v osla. Ko se bo približal tržni dan čez nekaj tednov, ga bo spravil do zbirališča, kjer bo vsak kmet zgradil svoj kup bombaža. Drug drugemu ga bodo pomagali stisniti v ogromne trde gmote, da bodo lahko stehtali svoje pridelke. Ko bo vsak pridelovalec vedel, kaj mu je prinesla letošnja sezona, ga bodo združili in počakali na kamione Sofitexa (Société Burkinabè des Fibres Textiles), največjega bombažnega podjetja v Burkina Fasu. V Sofitexovi tovarni bodo izločili semena, vlakna stisnili v bale in prepeljali v pristanišča v Slonokoščeni obali in Togu. Zanemarljivo majhna količina pridelka bo ostala v državi. Burkina Faso je največji afriški pridelovalec in izvoznik surovega bombaža. Država podpira pridelovanje s krediti, strokovnim svetovanjem in z zagotovljenimi odkupnimi cenami. Dvesto tisoč kmetij, večinoma majhnih, z manj kot štirimi hektari obdelovalne zemlje, pridela vsako leto 400.000 do 700.000 ton bombaža. Neposredno ali posredno je v Burkina Fasu od bombaža odvisnih približno tri milijone ljudi, torej skoraj petina prebivalcev.

Paul Timbi Kombassere ima dva hektara bombaža. Ta površina ga umešča med povprečnega pridelovalca v državi, kjer je bombaž takoj za zlatom najpomembnejši izvozni artikel. Aprila, ko se je setev začela, je pri Sofitexu na kredit dobil semena gensko spremenjenega bombaža, gnojila in pesticide. Več kot 70 odstotkov kmetov v Burkina Fasu se je v zadnjih letih odločilo za gensko spremenjeni bombaž. Semena so resda dražja, pridelek je nekoliko slabši, a kmetu ni treba več tolikokrat škropiti s strupenimi pripravki.

»Otroci, ki hodijo v šolo in brskajo po internetu, nam svetujejo, naj uporabljamo gensko spremenjena semena,« razložijo odborniki združenja bombažnih pridelovalcev v vasi Toussiana na jugu države. »Ker imamo zelo slabe škropilnice, nobene zaščite, se med delom zastrupljamo s kemikalijami.«

A žal se je agrokemični kooperaciji Monsanto mudilo pri uvajanju svojih semen, zato so večletne raziskave, s katerimi bi rastline prilagodili afriškim razmeram, močno skrajšali. Pri okrnjenem raziskovalnem procesu so jim šle državne službe zelo na roko in jim prehitro dovolile prodajo semen. Zdaj, po osmih letih, ko so se kmetje že navadili na gensko spremenjena semena, pa so ugotovili, da so vlakna bombaža iz leta v leto krajša, zato njihov bombaž dosega nižjo ceno. AICB, državno bombažno združenje (Association Interprofessionnelle du Coton au Burkina), zahteva od Monsanta 83,91 milijona dolarjev kot kompenzacijo za izgubo dobička, država pa je celo prepovedala sejanje gensko spremenjenega bombaža v letu 2016. Vendar se kmetje neradi vračajo h gojenju konvencionalnega bombaža.

Paul Timbi Kombassere predvideva, da bo njegov zaslužek, ko ga bo porazdelil po dnevih v letu, znesel nekaj več kot en dolar na dan. In to je edini pridelek, ki mu prinaša gotovino. Koruzo, proso, arašide, fižol, pridelke, ki jih ima na drugih dveh hektarih obdelovalne površine, ima družina za prehrano vsak dan. Njegova edina alternativa je delo v rudniku zlata.

»V rudniku je vse odvisno od sreče. Mogoče bi zaslužil štiri, pet dolarjev na dan, a bombaž mi zagotovo prinese en dolar na dan,« pravi. Sofitex kmetom zagotovi odkupno ceno na kilogram bombaža, tako da se lažje odločijo, koliko zemlje bodo obdelali. Sofitex je z združenji pridelovalcev zmenjen tudi za bonus, ki je odvisen od cene bombaža na svetovnem trgu. Kakšno leto se zgodi, da ga sploh ni, a najvišji do zdaj je bil 0,13 evra na kilogram. Pri odkupni ceni 0,4 evra na kilogram je to zelo veliko denarja.

In seveda, odgovor na vprašanje Paula Timbija Kombassereja, ali vem, da obstajajo stroji, ki pobirajo bombaž. Vem, da obstajajo stroji. A mu nič ne rečem. Kaj se bo za njega spremenilo, če bo vedel, da z ročnim delom – svojim in svoje družine – konkurira ameriškim kmetom s traktorji, ki po žetvi na polju za seboj puščajo že stisnjene bale bombaža? Kaj bi imel od tega, če bi mu povedala, da bratje Button, ki imajo neskončna polja v puščavski Arizoni, približno tako veliko površino, kot jo ima on, z mašinerijo počistijo v največ 15 minutah? Do začetka devetdesetih let so na poljih bratov Button delali za skromne mezde sezonski delavci iz sosednje Mehike, potem so jih zamenjali s traktorji, cotton pickerji, ki jih ves čas zamenjujejo ali pa vsaj nadgrajujejo. Zdaj v času žetve na njihovih poljih hrumijo gromozanski stroji, vredni več sto tisoč dolarjev. Pri velikih investicijah v kmetijstvo je država ameriškemu kmetu zelo v pomoč. Tudi zato so razlike v razvoju pridelovanja bombaža med tema državama nekaj svetlobnih tisočletij narazen.

Nazma, Anowara in njuni družini, Bangladeš

»Tole sem si kupila z odškodnino,« reče Nazma. Tri leta po nesreči še vedno sliši peklenski hrup podirajoče se stavbe Rana Plaza. Najhuje je ponoči.

»Vsaj to. Prijetna hiška,« ji odgovorim. Začudeno me pogleda.

»Pohištvo, pohištvo za to sobo sem kupila!«

Ozrem se okrog sebe. Kovinski postelji, omara in ogledalo.

»Lepo,« rečem.

Nazma z možem in s petimi otroki živi v najeti sobi. Nila, najmlajša med njimi, osem let ima, je pravzaprav njena nečakinja. Njena mama, Nazmina sestra, nesreče Rana Plaze ni preživela.

Na mestu, kjer je leta 2013 pod ruševinami stavbe Rana Plaza umrlo, če se držimo uradnih številk, 1130 tekstilnih delavcev, 2500 pa jih je bilo ranjenih, stoji nekaj metrov visok spomenik iz betona. Stisnjeni pesti, ki izžarevata moč, srp in kladivo v čast delavskemu uporu in prepričanju o zmagi. Pesti sta moški. A večji del tekstilnih delavcev, ki drži pokonci bangladeško oblačilno industrijo, drugo največjo na svetu, so ženske. Šestdeset odstotkov jih je med 4,2 milijona tekstilnih delavcev.

Syed Sultan Uddin Ahmmed, pomočnik direktorja BILS (Bangladesh Institute of Labour Studies), pravi, da večina žensk prihaja z ruralnih območij, kjer je bil tradicionalno edini cilj (ali pa možnost) deklet, da se poročijo. Druge izbire niso imele. Po njegovo je tekstilna industrije prinesla velike socialne spremembe v bangladeški družbi.

»Včasih dekleta, ženske niso niti upale pomisliti, da bi prestopile meje svoje vasi. Zdaj gredo v Dako. Borijo se za preživetje pa tudi za svoje pravice. Prej so jim bratje pošiljali nove obleke za slavja, zdaj so one tiste, ki dajejo denar staršem, skrbijo za šolanje bratov.«

»In za otroke,« pravi Anowara. »Šolo morata dokončati. Nočem, da bi preživela življenje za šivalnim strojem tako kot jaz.«

Z možem delata v tekstilni tovarni, kjer je zaposlenih 12.000 delavcev. Otroka sta pri njenih starših v vasi na severovzhodu Bangladeša, približno 650 kilometrov oddaljenih iz Dake.

»Življenje na vasi je lažje, a samo če imaš denar. Tam ni nobene možnosti za zaslužek,« pove.

V Daki sta tri leta.

»Ni mi žal, da sva prišla. A ko bova privarčevala dovolj denarja, se bova vrnila. S pomočjo staršev si bova kupila zemljo in kmetovala. Upam, da si bom lahko kupila še šivalni stroj.«

Njen delovni dan je dolg najmanj deset ur, kadar so večja naročila, se še podaljša. Na mesec zasluži z vsemi dodatki 85 evrov, približno toliko tudi njen mož. Najemnina za njuno prehodno sobo znese 37 evrov na mesec, za hrano jih zapravita najmanj 30.

Vodja majhnega, pravzaprav klandestinskega sindikata tekstilnih delavcev je prepričan, da tekstilno industrijo Bangladeš enostavno potrebuje. Drugih delovnih mest v Bangladešu za tekstilne delavce ni. In ti si ne morejo privoščiti, da bi ostali še brez teh minimalnih dohodkov. Zato se tako kot drugi vodilni sindikalisti boji bojkota zahodnih potrošnikov modnih znamk, ki imajo proizvodnjo v Bangladešu. Prepričan pa je, da bi morale tako javnost kot vlade v razvitih državah pritiskati na lastnike modnih znamk in tudi na države tretjega sveta, da bi te delavcem zagotovile dostojne delovne razmere in primerno plačilo. Povsod. Ne le v Bangladešu.

»Za to je potreben globalni boj,« pravi sindikalni vodja, ki je sicer izkušen in visoko izobražen tekstilec, a nima nobene možnosti, da bi dobil delo zaradi svojega sindikalnega delovanja. Pred leti je delal v Južni Koreji, tako kot veliko drugih delavcev iz Bangladeša, ker so zaslužki v tej državi večji, a so ga izgnali, ker je pozival tovariše k povezovanju.

»Multinacionalke so brezkompromisne v svojem pohlepu in tisti hip, ko jim proizvodnja v naši državi ne prinaša dovolj dobička, jo enostavno preselijo v druge države tretjega sveta, ki še niso tako na očeh kritične zahodne javnosti,« je prepričan.

Se je po nesreči Rana Plaze karkoli spremenilo? Sindikalisti pravijo, da so vidne filigranske spremembe: varnost je boljša v velikih tovarnah vsaj v tistih delovnih halah, do katerih imajo dostop tuji posredniki ali kupci. A delavci, tudi otroci med njimi, so še vedno brez zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Imajo pa z zakonom določeno minimalno plačo. Približno 5300 tak, nekaj manj kot 65 evrov. In prav to je za marsikatero podjetje preveč. Medtem ko z Joštom hodiva po delavnicah, zadrugah, večjih tovarnah in dokumentirava delo žensk, moških in otrok, ko v največkrat resnično nevzdržnih razmerah nastajajo cenena, a tudi zelo posebna oblačila, Jošt zasledi v lokalnem časopisu, da eno izmed največjih oblačilnih podjetij, ki je v Bangladešu desetletja, že izdeluje preprosta oblačila v Etiopiji.

Adriana Bleydea, Sibiu, Romunija

Tekstilni delavci v Romuniji so se vse od devetdesetih let naprej upravičeno bali, da bodo izgubili delo, ker so njihove tovarne selili na Kitajsko, a zdaj tega strahu ne poznajo več. Rezultati raziskave CCC, Clean Clothes Campaign (mednarodno združenje sindikatov in nevladnih organizacij), ki so jo izvedli v desetih članicah Evropske unije, so pokazali, da so velikokrat delovne razmere v nekaterih državah, tudi v Romuniji, slabše kot na Kitajskem. Pravzaprav zdaj že nekaj let Romunija konkurira kitajskemu gospodarstvu s poceni delovno silo.

Ko se je Adriana Bleydea pred 35 leti zaposlila takrat še v državni tekstilni tovarni, v kateri je že delala njena mama, se je imenovala Rdeča zvezda. Zaposlenih je bilo 6000 ljudi. Potem so tovarno privatizirali in preimenovali v Sibdresss. Ostalo je še 300 delavcev.

»Šivamo kakovostne moške obleke. Oblek ne moreš kupiti v Romuniji, samo v tujini. Vem, da jih v Nemčiji prodajajo za 350 evrov. Zaposleni lahko napišemo prošnjo in jo lahko dobimo po nekoliko znižani ceni. Celo na kredit. Redko, zelo redko si jo kdo zaželi. Mogoče za poroko ...«

Njeno delo je likanje moških hlač; 700 parov na dan. Kadar doseže normo, zasluži 210 evrov na mesec. To je plača, ki ji ne zagotavlja preživetja.

»Še sama ne razumem, kako se prebijem skozi mesec,« pravi. »Odplačujem kredit, in sicer 87 evrov na mesec, ki sem ga vzela, da sem obnovila razsuto stanovanje. Nimam prihrankov, hrano izbiram na policah, kjer so izdelki s pretečenim datumom. Kupujem si obleke iz druge roke. Zdravila mi kupuje sin, ki dela v Nemčiji.«

In vse se zavrti v krogu.

Zbirališč odvečnih oblačil in drugega tekstila je v Ljubljani veliko.

»V našem humanitarnem centru prejmemo približno sto ton najrazličnejših oblačil in drugih tekstilnih izdelkov na leto,« razloži Ema Verbnik, sekretarka ljubljanskega humanitarnega centra Rdečega križa.

»Oblačil in drugega tekstila nam nikoli ne zmanjka. V resnici gre za neskončen tok. Opažamo, da pravzaprav dobivamo vse več boljših stvari, velikokrat čevlje, ki jih nihče nikoli ni nosil, obleke še nove na obešalnikih. Vse to kaže na čedalje večji prepad med ljudmi,« opozori Ema Verbnik.

Od vsega kupa podarjenih oblačil jih je neuporabnih 40 do 50 odstotkov. Ta že dolgo ne končajo več v smeteh, še enkrat vsa preberejo in odpadki potujejo naprej, povedo na Snagi. Grobo ločitev naredijo v Sloveniji, a večji del odpelje avstrijsko podjetje, ki ima sortirnico v Romuniji, kjer ločujejo tekstil na več kot 150 različnih vrst materiala. Sploh me ne čudi, da so si izbrali Romunijo. Razlaga je zelo elementarna. Delo je zamudno. Povprečen avstrijski delavec brez otrok je v letu 2014 zaslužil 27.843 evra, romunski 4147 evra. Pomembno količino izvozijo na vzhod, tudi v Bangladeš. Večji del prebranih oblačil prodajo kot robo slabše kvalitete v tretji svet, tudi v zahodne afriške države … Burkina Faso, recimo.

Čopova ulica v Ljubljani

Na obešalniku zagledam bombažno obleko brez rokavov. Oprijet život ima, krilo je nabrano v pasu. Rdeča je in potiskana z drobnim cvetjem v belih in rumenih odtenkih. Od daleč je videti, kot bi bila sešita iz jamdanija, najfinejšega muslina, ki so ga tkali v Bengaliji, pravzaprav samo v Daki. Tkanina je bila namenjena aristokratom in članom kraljevskih družin. Pogledam ceno. 10,9 evra. Preverim etiketo. Made in Bangladesh. Potipam blago. Bombaž.

Mogoče so bombaž pridelali v Burkina Fasu. Brez plugov, z obupnimi škropilnicami, brez kombajnov in subvencij, s slabimi semeni. Mogoče so blago stkali v temnih in hrupnih velikanskih halah, kjer so zamudna dela mogoče opravili otroci, ker imajo spretne in drobne roke. Mogoče so ga pobarvali možje v še temnejših in še bolj hrupnih prostorih, kjer se gost zrak, poln strupenih hlapov, v trenutku zlepi z njihovo kožo, razžrto od agresivnih kemikalij. Mogoče jo je sešila šivilja, mogoče pa fant, ki ima vse svoje premoženje spravljeno v majhnem nahrbtniku, obešenem na zidu nad svojim delovnim prostorom, ki je hkrati tudi njegova spalnica. Gotovo pa je tisti, ki je obleki dal ime, dobro zaslužil.


Projekt je podprl Pulitzerjev center za krizno poročanje (Pulitzer Center on Crisis Reporting).