Od starega božiča do novega leta

Med božično-novoletne praznike je vpeta ciklična logika (vedno) novega začetka. Solsticij je obrnil noč v postopno podaljševanje dneva, in če kdaj, je na tem dnu noči v psihologiji človeka največje pomanjkanje svetlobe. Tja do novega leta je čas, ko si vsi želimo več sonca.

V ZDA se je medtem bíla bitka za reševanje božiča. To je bila bitka proti t. i. politični korektnosti, kajti, je bilo rečeno, v imenu te korektnosti se svetemu božiču ni več smelo reči božič, rojstvo Jezusa Kristusa, Boga, novega človeka, temveč se je le na splošno izrekalo čestitke in voščila, si želelo sreče ob sezonskih zimskih praznikih. Predsednik Donald Trump je letos med okrašenimi božičnimi jelkami blestel kot zvezda repatica. Božič je v pomnoženem pompoznem glamurju v ZDA spet dobil svoj dom in na novo je bila zanj osvojena domovinska pravica. Medtem je papež Frančišek z balkona bazilike sv. Petra voščil praznik svetlobe (upanja) tistim brezdomcem in otrokom, ki so kot begunci razseljeni po svetu zaradi vojn, sovraštva, preganjanja. Paradoks je bil popoln. Trump je v ZDA nazaj vzpostavil monopol nad božičem in božič naredil politični monopol nad svetlobo, v Rimu se je papež kot religijski monopolist »razmonopolil« in javno pripoznal božično svetlobo v razseljenih otrocih in ljudeh, ki v t. i. omikanem svetu, med močnimi in vplivnimi, veljajo za kužne.

Trump je ljudem, kot je rekel, končno spet lahko brez pomislekov o politični korektnosti voščil vesel božič. Filmski igralec Alec Baldwin, ki imitira Trumpa, se je temu rogal takole: »Končno lahko spet voščite po starem, kajti vojna za božič je končana. Kmalu jo bo nadomestila vojna s Severno Korejo.« Trumpovo mirovno sporočilo ne pušča dvomov: poslujemo v imenu miru, četudi bo za to potrebna vojna; delamo za blaginjo sveta, četudi bo svet zato propadel; in delamo za veličino ZDA, četudi se bo ob njej pogreznil v nič ves preostali svet in na koncu še Amerika.

Tu si lahko prislikamo, ime česa je oziroma bi morala biti Evropa (EU). In nazaj, tu lahko vidimo, ime česa v Evropi mora biti Slovenija. Na volitvah 2018 kaže sodelovati predvsem pod tem vidikom. ZDA so vedno hotele biti motivator civilizacijskih vrednot (temeljnih vrednot in pravic človeka), ki jih je zdaj Trump postavil na glavo. Toda tako tam kot v EU velja žalostno spoznanje, namreč bolj problematični od Trumpa (ali populistov njegovega kova) so le še tisti, ki so ga (ali so jih) izvolili. Oni in mi vsi z njimi smo del civilizacijskega okolja, ki je obolelo. Še večji problem je, da volivci populistov natanko vedo, koga hočejo voliti, medtem ko volivci »nepopulistov« kakor da ne. Zdi se, da ti predvsem vedo, koga nočejo voliti, zato izbirajo bodisi manjše zlo bodisi zasilne oziroma kompromisne rešitve.

K temu gre spoznanje, da je s prevladujočo alternativno politično ponudbo nekaj narobe. Po večini je potopljena v neoliberalno ideologijo, ki je del istega problema kakor Trump in njegovo reševanje božiča. Podobno je tudi v ne strogo političnih, v civilnodružbenih sistemih, tako rekoč v ideologiji vsakdana, v mentaliteti ljudi in njihovih družbenih sistemih.

Pri potrošnikih je božič, podobno kot pri Trumpu, zasidran kot praznik potrošništva, kot manifest in ventil prenaložene blaginje, ne kot sporočilo in poklon človečnosti. Ta poklon so z balkona rimskega škofa letos dobili Palestinci, ki sistemsko upajo na to, kar jim pripada, razseljeni otroci Sirije in Iraka, Afrike in preganjanci v Venezueli, izgnanci Ukrajine in zatiranci Severne Koreje. Vsi, tudi ti, ki jim je vojna okrvavila deželo, dobesedno ali preneseno. Ukradenega otroštva ni mogoče nadomestiti z iluzijo blaginje, toda blagovest je mogoče uresničevati s strategijo v temeljnih dobrobitih poenotenega sveta.

Novo leto 2018 bržkone ne bo nič drugačno od drugih, vsaj po dimenzijah in naravi problemov ne. Prav primerno pa se zdi omeniti Ulricha Becka, ki je že leta 2009 postavil tezo, da bo v bližnji prihodnosti pred t. i. resnico pomembneje postaviti vprašanje miru. Ciljal je na vprašanje Pavlovega verskega univerzalizma in povedal pravzaprav to, kar je papež Frančišek zdaj storil: monopol religije je razvezal in dal v službo človeka v potrebi.

Taka gesta kot model seveda analogno odpravi tudi druge profane politične blokade, ki se praviloma kažejo v alibični ali ezopski govorici in proxy vojnah. Model solidarnosti pri državah EU (tudi pri beguncih) in zahteva po vladavini prava ter ločitvi vej oblasti sta zato pravšnja mera EU in dober vložek v njeno prihodnost. Slovenija je tu za zdaj na pravi strani civilizacije in upati je, da bo tam ostala. Tu lahko EU poda roko ZDA, kajti te jo bodo potrebovale, kot jo je po drugi svetovni vojni potrebovala Evropa in jo dobila prav od ZDA.