Odhajajo izobraženi mladi, k nam pa ne prihaja sploh nihče

V Sloveniji je trenutno skoraj petina prebivalstva stara 65 let ali več. Do leta 2060 se bo po napovedih Eurostata slovenska družba še dodatno postarala; starejših od 65 let bo že 30 odstotkov. Gre za splošne evropske demografske trende, ki pa so za Slovenijo še bolj črni. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da se bo morala država problema starajoče se družbe resno lotiti.

Po Majcnovih besedah se lahko projekcije demografskih gibanj še poslabšajo, če se v Slovenijo ne bo priselilo več ljudi, kot se jih bo iz nje odselilo. Do leta 2060 bi se število prebivalcev v tem primeru lahko znižalo na 1,7 milijona prebivalcev.

Evropa bo do leta 2050 potrebovala 10 milijonov dodatnih delavcev. Kako ocenjujete predloge, da je treba na begunce, ki prihajajo v Evropo, gledati predvsem v tej luči?

Migracije so poleg rodnosti in umrljivosti ena od pomembnejših spremenljivk, ki vpliva na demografijo. Eurostat je Sloveniji zmotno napovedal več deset tisoč neto priselitev na leto, ki bi se potem do leta 2025 zmanjšale na šest tisoč na leto. V napoved jih je vodilo dejstvo, da smo imeli v času gospodarske rasti od leta 2007 do leta 2009 skoraj petnajst tisoč neto priselitev, predvsem gradbenih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije. Te napovedi so potem glede na realno sliko popravili. Od leta 2010 do leta 2012 smo imeli namreč zgolj 700 neto priselitev na leto, leta 2014 pa se je iz države odselilo več ljudi, kot se jih je priselilo. To je zame ena najhujših posledic krize. Odhajajo namreč izobraženi mladi, k nam pa ne le, da bi prihajali zgolj delavci, ampak sploh nihče ne prihaja. Zaradi tega bi se morali resno vprašati, kaj je narobe z našim gospodarstvom. Upam, da se bo z oživljanjem gospodarstva ta trend obrnil. Vse, ki danes prihajajo iz Sirije in drugih držav, Slovenija in Evropa potrebujeta.

Torej je strah, da bodo migranti prevzeli Evropejcem delo, neupravičen?

Strah verjetno povzroča njihov nenaden in številčen prihod, a so migracije vedno obstajale. Tudi Poljaki in Slovaki so se še ne toliko let nazaj množično preseljevali v zahodnoevropske države. Zakaj? Ker so jih tam potrebovali. Tako kot so potrebovali Slovence in Hrvate, ki so hodili delat kot pristaniški delavci v Italijo, ker Italijani tam niso hoteli delati. Migracije so tema, ki jo preveč ignoriramo.

Pritisk na višino plač pa se zaradi večjega števila delovne sile lahko zgodi?

Treba je razmisliti, koliko migrantov lahko evropsko gospodarstvo sprejme in kakšne izobrazbene profile potrebuje. Res je, da njihov množičen prihod pomeni večji pritisk na ceno dela, ta se zaradi večje konkurence lahko zniža. Teorijam, da gre za namensko povzročen emigrantski val, s katerim bi vplivali na nemški trg dela tako, da se cene dela znižajo, pa ne verjamem. Migranti, ki ne bodo našli dela, bodo prej ali slej odšli drugam.

Do leta 2060 naj bi se delež ljudi, starih 80 let ali več, povečal z 20 milijonov na 80 milijonov. To pomeni neprimerno več denarja za zdravstveni in pokojninski sistem. Predvidevanja za Slovenijo so še nekoliko slabša. Naši blagajni, tako zdravstvena in pokojninska, sta že zdaj v rdečih številkah. Kateri ukrepi, poleg dviga starostne meje za upokojevanje, ki je neizogiben, bodo še potrebni?

Zaradi nizke rodnosti v preteklosti bomo leta 2060 imeli tudi precej manj delovno aktivnega prebivalstva, kot ga imamo zdaj. V prihodnjih letih bodo namreč na trg dela in v rodno dobo začele vstopati številčno vedno manjše generacije. To so tiste, ki so se rodile v zadnjih 25 letih, generacije, rojene v izbruhu rodnosti po drugi svetovni vojni, pa se bodo začele upokojevati in bodo v pokoju zaradi hitrega podaljševanja življenjske dobe dlje. To pomeni, da bodo denar iz pokojninske blagajne dobivali dlje časa.

Vzdržnost pokojninskega sistema lahko zagotovimo s prilagajanjem števila let dobivanja pokojnine, zvišanjem prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, znižanjem pokojnin ali s kombinacijo vsega naštetega.

Slišali smo trditev, da je povprečna starost moškega ob smrti 67 let, zato podaljševanje delovne dobe ni pravično, saj pokojnine ne bodo prejemali niti leto dni.

Takšna zmotna prepričanja so posledica nerazumevanja razlike med pričakovano dobo moškega in povprečno starostjo človeka ob smrti. Povprečno dobo moškega ob smrti znižujejo vse prezgodnje smrti; smrti novorojenčkov, umrlih zaradi bolezni, prometnih nesreč in drugega. V obdobju od leta 2013 do 2060 naj bi se življenjsko pričakovanje ob rojstvu za ženske povišalo za 5,6 leta, za moške pa za 7,2 leta. Treba je še opozoriti, da se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji življenjsko pričakovanje zviševalo z bistveno hitrejšim tempom, kot predvidevajo napovedi. Posledica tega pa je, da je več upokojencev, ki pokojnino prejemajo dlje časa.

Ljudem bi morali dopovedati, da če se upokojijo prej, v preostanku življenja prejmejo maso denarja 100. Če se upokojijo kasneje, ker bodo dlje vplačevali, prejmejo maso denarja 120, pa še ta se na mesečni ravni izrazi v večji vsoti, ker jo bodo prejemali krajši čas.

Ali je podaljšano življenjsko pričakovanje ljudi upoštevano v sistemu predčasnega upokojevanja?

Trenutno ne. Tudi o tem je treba razmisliti. Absolutno moramo možnost predčasnega upokojevanja obdržati, a vstaviti ustrezne varovalke, da ti ljudje v absolutnem znesku ne bodo prejeli več denarja kot drugi. Zaradi daljše življenjske dobe zdaj prejmejo več pokojnin, po mojem mnenju pa bi takšnim morali odmeriti toliko pokojnine, da bi bil njihov seštevek enak tistemu, ki bi ga prejeli, če bi se upokojili pri 65 letih. Bodimo pošteni.

Najboljši pokojninski sistem na svetu ima, če verjamemo raziskavi investicijskega koncerna Natixis, Švica. Tam je drugi pokojninski steber obvezen, poleg tega pa velik delež Švicarjev varčuje v tretjem, neobveznem pokojninskem stebru. Kako je pri nas z drugim stebrom?

Pri nas v drugi pokojninski steber, ki je neobvezen in bo takšen po mojem mnenju tudi ostal, vplačuje trinajst odstotkov zaposlenih.

Problem je predvsem v tem, da začnejo prepozno varčevati. Analize kažejo, da se za to odločijo v povprečju šele pri 45 letih, kar je premalo časa, da bi si zagotovili pomembnejši dvig pokojnine iz prvega stebra. Če se torej ne bo nič spremenilo, lahko pričakujemo, da bo le štiri odstotke vseh zaposlenih ob upokojitvi prejelo rento, ki bo višja od desetih odstotkov pokojnine.

Možna rešitev bi bila v obveznosti drugega stebra. V tem primeru bi morali recimo vanj vplačevati štiri odstotke bruto plače, kar bi posamezniku prineslo petnajst odstotkov dodatne pokojnine. Toda vprašanje je, kdo naj prevzame ta strošek. Delodajalci ga zagotovo ne bodo hoteli. Tudi če vprašate ljudi, ali so pripravljeni plačati 60 evrov za dodatno pokojninsko zavarovanje, vam bodo odvrnili, da so njihovi tekoči življenjski stroški previsoki.

Čudi me, da ljudje razumejo, da če kupijo nov avto, ne morejo trikrat na leto na dopust, ne razumejo pa, da denarja za njihove pokojnine ne more biti, če ne vplačujejo v pokojninski sistem. Jezi me, ko pravijo, štirideset let sem plačeval za pokojnino, pa je tako mizerna. Nepoznavanje pokojninskega sistema vodi do nerazumevanja posameznikov glede tega, kje je njihov denar. Tako mnogi še danes ne razumejo, da aktivne generacije plačujejo prispevke za izplačila pokojnin sedanjim upokojencem. In da bodo njihovi otroci in vnuki v prihodnosti plačevali prispevke za izplačila pokojnin sedanjim generacijam, ki se bodo v prihodnosti upokojevale. Pozabljajo, da so hkrati zavarovani za primer invalidnosti, da v primeru smrti otroci prejmejo družinske pokojnine, žene vdovske pokojnine.

Marsikdo se sprašuje, kje je denar iz preteklosti.

Bili so časi, ko smo imeli nekaj delovno aktivnih na enega upokojenca. Takrat bi morali oblikovati rezervni sklad, a ga nismo. To je zamujena priložnost, ki pa je ne moremo popraviti. Razmišljamo lahko le, kaj naj naredimo v prihodnosti.

Kako prijazen pokojninsko naložbenim skladom je v Sloveniji davčni sistem?

V povprečju ljudje za varčevanje v drugem stebru ne uveljavljajo olajšave, ki jim jo država priznava. Bojim se, da vplačil z dodatnim dvigom olajšave ne bi bistveno povečali.

Podaljševanje delovne dobe ustvarja še nekaj drugih vprašanj, od izobraževanja v starosti do večje skrbi za zdravje. Kaj še?

Razmišljati moramo o krepitvi zdravstvene oskrbe. Ta del storitvenega sektorja se bo moral močno razmahniti. Ker se ne upokojujemo več pri 55 letih, ampak pri 65 letih, to pomeni, da imamo poleg službenih obveznosti tudi obveznosti do svojih staršev, ki potrebujejo nego. Kot družba se moramo odločiti, kakšen sistem želimo imeti. Bomo investirali v gradnjo domov za starejše ali bomo pomoči potrebne skušali čim dlje zadržati doma? Če slednje, česar je že danes veliko, moramo začeti razmišljati o tem, kako njihovim sorodnikom, morda tudi sosedom, olajšati skrb zanje. Če imamo ob začetku življenja priznano nego za otroka, zakaj ne bi imeli ob izteku življenja priznane nege za starše?

Tudi podjetja se bodo morala prilagoditi in omogočiti več dela od doma, tam, kjer je to mogoče. Prilagoditi bo treba tudi stanovanjsko področje. Na podeželju v velikih hišah živijo samske ženske, mladi pa imajo nerešena prva stanovanjska vprašanja. Analize izdatkov starejših za stanovanje so pokazale, da so v primerjavi z njihovimi dohodki v Sloveniji višji kot v številnih evropskih državah, zaradi česar jim ostaja manj sredstev za zadovoljevanje drugih, celo osnovnih potreb.

Mlajša generacija, tista, ki se danes zaposluje, se bo soočila tudi s »pomanjkanjem solidarnosti«. Mladih, ki bi plačevali v pokojninski sistem, preprosto ne bo. Bi bilo morda smiselno, da bi denar, ki ga zdaj začenjajo vplačevati, nalagali v neki samostojen pokojninski steber, luknjo, ki bi nastala, pa pokrili z zadolžitvijo?

Mladi so zelo skeptični, da bo pokojninski sistem obstal. Razumem, da se zato skušajo izogniti plačevanju prispevkov za pokojninski sistem. Razlog je v tem, da ne poznajo dobro sistema in da se kot družba s tem premalo ukvarjamo.

Sistem, na katerega namigujete, je možen, in kot vem, so nekatere vlade o njem že razmišljale in opravile izračune, a ugotovile, da bi bila luknja, ki bi v sedanjosti nastala, prevelika. Govorimo o zadolževanju v velikosti enega BDP Slovenije. Je pa res, da bi po tem, ko bi določeno obdobje minilo, imeli denar privarčevan, pa tudi ta denar, ki bi se do takrat naložil, bi lahko plemenitili. Prepričan pa sem, da Slovenija v ta sistem ne bo šla.

Lahko zagotovite, da bo pokojninski sistem, kakršen je, obstal?

Že večkrat smo bili v krizi, pa se sistem ni zrušil. Mislim, da imamo trenutno dovolj časa, da dobro premislimo naslednjo pokojninsko reformo. Ni nam treba iti z glavo skozi zid. Rešitev mora biti dolgoročna in takšna, da prehodno obdobje v slabše razmere za nove generacije ne bo tako kruto.

Med mladimi velikokrat slišimo nerazumevanje do starejših, češ da jim s tem, ko ne želijo iti v pokoj, odžirajo delovna mesta.

To je napačno razmišljanje. Trenutno smo v krizi, ko je veliko iskalcev dela in malo ekonomske aktivnosti. To se bo kmalu spremenilo, takrat pa mladih za delo ne bo dovolj. Podjetja bodo iskala delavce. Razmišljanje, ki ga omenjate, obstaja tudi pri drugih generacijah. Upokojenci, s katerimi smo se pogovarjali o odloženem upokojevanju, navajajo, da jih tako delodajalci kot sodelavci silijo v pokoj. Pritisk prihaja z vseh strani, a ljudi moramo prepričati, da čim dlje ostajajo zaposleni. Prihajajoča reforma ne bo prinesla višjih pokojnin. A kot sem že dejal, če bomo delali dlje, bomo lahko ohranili sedanje pokojnine.

Težko si je predstavljati neko visokotehnološko podjetje, ki ima zaposlene same stare ljudi.

Treba bo prilagajati delovna mesta. Zakaj se ne bi tisti, ki na primer ne vidi več dobro, prekvalificiral na drugo delovno mesto, namesto da gre v invalidski pokoj? Ali to, da je nekdo doktor znanosti, pomeni, da v starosti ne sme opravljati drugega dela, ki zahteva nižjo izobrazbo. Zakaj ne? S takšnim sistemom bi se dlje časa ohranila socialna vključenost posameznikov, ki je trenutno velika težava. Človek mora čutiti, da ga družba potrebuje. Delodajalci se danes ne želijo ukvarjati s starejšimi delavci, saj so na voljo številni študentje, ki do upokojitve starejšega opravljajo njegovo delo.

Najnovejši podatki statističnega urada kažejo, da se povprečna starost pri upokojitvi sploh ni povišala, kar je bil cilj pokojninske reforme iz leta 2013, še več, povprečna starost moškega ob upokojitvi je devet mesecev nižja, kot je bila leta 2005.

Ti podatki so zavajajoči, morda ne namerno. Število vseh upokojencev se je leta 2013 in 2014 drastično znižalo, poleg tega pa se je v letu 2012 in 2013, zaradi pričakovanja novega zakona, ki je pogoje za upokojitev zaostril, povečalo število predčasnih upokojitev.

Kaj čaka mlajše generacije, tiste, ki zdaj vstopajo na trg dela?

Današnji tridesetletniki bodo v povprečju delali manj časa, kot so delali tisti pred petindvajsetimi leti. Razlog je delno v tem, da se ženske zdaj pogosteje izobražujejo, kot so se v preteklosti, delno pa v trenutni krizi, ki poleg brezposelnosti povzroča tudi težko zaposljivost mladih. Veliko je pogodb za določen čas, veliko je dela prek študentskega servisa. Ali ni slabo, da bo imel nekdo pri tridesetih letih zato, ker je delal prek študentskega servisa, samo dve leti delovne dobe, namesto da bi se prej zaposlil in jih imel pet? Ti mladi bodo ob izpolnitvi zdaj veljavnih pogojev za upokojitev imeli nižjo pokojninsko dobo, nižjo pokojninsko osnovo in s tem tudi nižjo pokojnino. Slovenija resnično izstopa s poznim vstopanjem mladih na trg dela v primerjavi z drugimi državami. Resno je treba razmisliti o smiselnosti sedanjega sistema študentskega dela in njegovih posledicah pa tudi o izobraževalnem sistemu in visokem deležu generacij, vpisanih na univerzitetni študij.

Ljudje študirajo zato, da lahko delajo prek študentskega servisa, obenem pa računajo še, da bodo kasneje zasedli delovna mesta belih ovratnikov. Toda mi ne potrebujemo 70 odstotkov visoko izobraženih, potrebujemo tudi politehnike, vodovodarje, avtokleparje.

Ob začetku šolskega leta smo prav zato v Delu zapisali, da bi kot družba morali prevzeti drugačen pogled na poklicno izobraževanje in fizične poklice.

Če ne boš priden v šoli, boš moral delati, pravi ena izmed pogosto uporabljenih starševskih fraz. Ja kaj pa, če si priden v šoli pa ne delaš nič?

Slovenska vlada trenutno pripravlja zakon o preoblikovanju Kada v demografski sklad. Pripravljen naj bi bil do konca tega meseca. Je to po vašem mnenju dobra rešitev?

Je, ampak denarja v njem je premalo. Nemogoče, da bi z njim pokrili primanjkljaj v pokojninski blagajni. Možni viri financiranja, med drugim dajatve za vode in koncesije od iger na srečo, so premajhni, pomenijo pa tudi izpad v drugih delih proračuna.

O demografskem skladu bi morali razmišljati ob privatizaciji državnih podjetij, deljenju državne lastnine in razdeljevanju stanovanj po Jazbinškovem stanovanjskem zakonu.

Vprašanje, kakšni so lahko dolgoročni viri financiranja demografskega sklada, torej ni smiselno?

Najdba nafte (smeh). Šalo na stran. Težko si predstavljam dolgoročen vir financiranja. Morda nepremičninski davek, a tudi druga področja, ki so finančno podhranjena, računajo nanj. Denarja je preprosto premalo.