Odličnjaki s posebnimi potrebami

Od vas pričakujemo, da boste na izpitu dosegli približno 65 točk. Ta ocena je zelo dobra, saj pomeni, da ste temeljito preštudirali predpisano gradivo, ga razumeli in znali uporabiti pri utemeljevanju vaše hipoteze, je na uvodnem predavanju povedala asistentka, ko nam je predstavljala ocenjevalni sistem na britanskih univerzah.

S sošolci smo se zbegano spogledali. Na našem podiplomskem programu je bilo dvajset študentov iz sedemnajstih držav in skoraj vsi smo bili že od osnovne šole vajeni drugačnega točkovanja. Petdeset točk ali odstotkov je bila meja za pozitivno oceno, petke in desetke so se začele pri 90 odstotkih, sto odstotkov je bil odličnjaški ideal. Zato nas je zanimalo, kakšno oceno prinaša 65 točk in koliko jih morajo doseči tisti, ki hočejo biti odlični – zaradi štipendije ali prijave na doktorski študij.

Izvedeli smo, da je britanski način ocenjevanja precej drugačen od tistega, ki smo ga bili vajeni. Pričakovana ocena 65 je bila primerljiva z našo osmico, pri 70 točkah se je začela desetka. Z 80 točkami bi si zaslužili objavo v ugledni znanstveni reviji, vendar je bila takšna ocena na naši stopnji skoraj nedosegljiva, saj bi zanjo potrebovali izvirno znanstveno raziskavo, ki je ni mogoče pripraviti v enem semestru. Stotih točk ali odstotkov ni omenil nihče, zelo skopa so bila tudi priporočila, kako napisati dobro izpitno nalogo.

Izbrali smo lahko katero koli temo, metodo ali pristop, dokler smo spoštovali stroga pravila akademskega pisanja in navajanja virov. Profesorji so nam svetovali, naj se jim ne poskušamo prikupiti z navajanjem njihovih knjig in člankov, saj jim ne bomo povedali ničesar novega. Pomagalo ni niti analiziranje preteklih izpitnih nalog, saj so bila najvišje ocenjena besedila zelo različna – izjemno študiozna, skoraj literarna ali esejistično provokativna. Resnična pričakovanja naših ocenjevalcev so zato pokazali šele prvi izpiti.

Prvo nalogo sem pisal dobre štiri tedne, prebral poldrugi meter knjig in po nekaj pintah angleškega piva pri edinem angleškem sošolcu izprosil jezikovni pregled. Dva ocenjevalca sta jo ocenila s skupno 67 točkami in mi jo vrnila z dvema stranema komentarjev. Na prvem listu so bile pohvale, na drugem predlogi, kaj lahko v prihodnjem poskusu izboljšam. Pripombe so bile zelo temeljite, saj sta opazila vsak pomanjkljiv argument, nerodno izpeljano misel ali površen sklep. Opomnila sta me, kje sem se oddaljil od teme, katere avtorje sem študiral premalo poglobljeno in s katerimi poglavji sem samo zapravljal dragoceni prostor.

Spodbuda je bila učinkovita in do konca prvega semestra smo vsi izboljševali začetne ocene. Za drugo nalogo sem dobil 71 točk in prejel novi dve strani pripomb. V drugem semestru sem s svojim najvišje ocenjenim izpitom prištudiral do 74 točk in nalogi so bili pripeti kar trije listi komentarjev. Na prvem je bila kratka pohvala, da sem napisal zelo dober esej. Na drugih dveh pa je skoraj zmanjkalo prostora za predloge, kaj vse bi še lahko izboljšal, dodal ali izpilil.

Občutek je bil zelo nenavaden. Postal sem »odličen študent« in se uvrstil med najboljše v letniku, a sem hkrati vedel, da bi moral verjetno vpisati doktorat, se priključiti raziskovalnim projektom in se za več let posvetiti znanstvenemu delu, preden bi smel računati na prvo osemdesetico. Vendar me to spoznanje ni obremenjevalo, saj sem kljub izjemno napornemu ritmu prvič zares užival v študiju. Vedeli smo, da niti odlična ocena ni končna, saj je vsak rezultat mogoče izboljšati, razviti ali nadgraditi, zato so tudi najboljši študenti ostajali motivirani. Zelo blizu mi je bilo načelo, da so profesorji izhajali iz »zelo dobre« ocene, ki jo je mogoče doseči s prizadevnostjo in resnim študijem, kar za našo trojko ali sedmico ne velja. Za odličnost pa ni bilo zadosti, če je študent pridno izpolnil predpisana merila, kar prevečkrat nagrajujeta naša petka in desetka.

Z evropskimi sošolci smo se veliko pogovarjali o razlikah med ocenjevalnimi sistemi in ugotavljali, da so nas v nemški, avstrijski, češki in drugih celinskih šolskih tradicijah motile zelo podobne izkušnje.

Vsi smo se zelo dobro spomnili večnega strahu, da bomo vprašani ravno tisto snov, ki je nismo dobro preštudirali ali razumeli, čeprav smo se pripravili na izpit ali kontrolko. V srednji šoli in na fakulteti se mi je prevečkrat zdelo, da izpraševalca sploh ne zanima, kaj znam in kako razmišljam, ampak je prežal na moje neznanje. Nikoli se nisem mogel privaditi na »stoodstoten« način ocenjevanja, saj so naše ocene večinoma merile odstopanje od idealne odlične ocene, ki jo je bilo mogoče kvečjemu poslabšati, kar je zelo slabo vplivalo na mojo samozavest. Zelo moreče je bilo tudi spoznanje, da bom nekatere izpite opravil samo tako, da se bom prilagodil profesorju in mu povedal natanko tisto, kar hoče slišati – zaradi česar je veliko »neprilagodljivih« sošolcev izgubilo veselje do študija ali so ostali »falirani študenti«.

Moja britanska izkušnja je bila popolnoma drugačna, saj so profesorji in asistenti upoštevali, da smo se morali za študij v tujini zelo potruditi: se preseliti, pridobiti mednarodne štipendije, vzeti kredite ali z nadpovprečnim življenjepisom prepričati fakulteto, da nam je omogočila bivanje v študentskem kampusu ali plačala del šolnine. Večina sošolcev je doma veljala za zelo dobre ali celo odlične študente, zato v skupini ni bilo mogoče izvajati načela uravnilovke. Skupine so bile majhne in vsak mentor se je lahko posvetil največ nekaj študentom. Morali so prepoznati naše osebne motive, značaj in študijske navade, če so nas hoteli motivirati in pokazati, da lahko vedno izboljšamo svoj rezultat. Najbolj pa me je navdušilo njihovo iskreno spodbujanje in nagrajevanje izvirnega razmišljanja, saj so mentorji vedeli, da pri raziskovanju, v poklicu ali študiju ne moremo biti uspešni, če bodo iz nas ustvarili svoje intelektualne klone.

Britansko visoko šolstvo nikakor ni idealno, saj si lahko kakovosten študij še vedno privoščijo samo tisti družbeni privilegiranci, ki zmorejo plačati visoke šolnine ali so pripravljeni veliko let odplačevati študijski kredit. Profesorji in raziskovalci vse bolj občutijo komercializacijo akademskega dela in zaradi izjemne tekmovalnosti med študenti smo tudi v moji generaciji videli kar nekaj živčnih zlomov in zlorab »možganskega dopinga«. Vendar so vrhunske britanske in ameriške fakultete v stoletjih tradicije in desetletjih globalizacije pridobile dragocena znanja, kako pritegniti, motivirati in obdržati nadarjene študente, ki so prav tako »učenci s posebnimi potrebami« kot tisti, ki imajo z učenjem težave.

Takšnega znanja v Sloveniji nimamo – v šoli, službi ali družbi.

Slovenskemu odličnjaku večinoma nihče ne pove, kaj vse bi lahko še izboljšal in kam ga lahko pripelje dodaten trud, saj so naše odlične ocene končne in jih ni mogoče preseči. Toda dijaških, študentskih in strokovnih odličnjakov ni mogoče spodbujati samo s peticami, desetkami, zvenečimi nazivi na vizitkah ali višjo plačo, kar so skoraj edine nagrade, na katere znajo pomisliti slovenski učitelji in menedžerji. Veliko bolj pomembno je spodbudno delovno okolje, posluh za različne motive in zavedanje, da je odličnost zelo raznolika kategorija, ki je ni mogoče predpisati ali določiti s stotimi odstotki. Še tako odličen uspeh pa je le spodbuden začetek, ki mu do resničnih presežkov manjka še zelo veliko truda, mentorskega dela in realnih priložnosti za uresničevanje izvirnih zamisli.

Takšnih priložnosti v Sloveniji ni veliko, saj nimamo prav dosti šol, podjetij, inštitutov, akademskih ustanov in razvojnih oddelkov, ki znajo in hočejo poskrbeti za »posebne potrebe« izstopajočih posameznikov. Ti bodo študijske in zaposlitvene priložnosti vse pogosteje iskali drugje, kar že potrjujejo statistike o povečanem izseljevanju mladih. V tujini pa se ne bodo nalezli samo novega znanja, ampak tudi drugačnega razumevanja odličnosti, ki ga doma niso bili vajeni, a ga nikoli več ne bodo mogli pozabiti ali odmisliti. Kar je največja grožnja za avtoriteto domačih odličnikov, ki po svoji podobi že dolgo upravljajo velik del slovenske družbe. In najpomembnejši razlog, zakaj se je po praksi, delu ali študiju v tujini tako težko vrniti domov.