Tiskane izdaje
Skoraj pol leta je bil evropski projekt zamrznjen, velikopotezna vizija francoskega predsednika je čakala, ali bo Angeli Merkel uspelo sestaviti še eno veliko koalicijo. Nova vlada s socialdemokrati pa ne prinaša veliko navdušenja Nemčije nad Evropo. Poleg tega se krepi fronta proti Emmanuelu Macronu na evropskem severu: osem držav članic je pred dnevi nedvoumno sporočilo, da nasprotujejo nadaljnji integraciji EU.
Po glasovanju socialdemokratov o vnovični veliki koaliciji se je morda zdelo, da je odstranjena zadnja ovira za zagon francosko-nemškega motorja. Ne samo volilni izid v Italiji, ki pomeni svež zagon za evroskeptične sile, težave povzročajo tudi različna stališča Francije in Nemčije do reform evroobmočja; skoraj vse tisto, kar v zvezi z zmanjševanjem državnih dolgov, ki lahko povzročijo finančne krize, in s tem povezanim reševalnim skladom ESM predlagajo v Berlinu, francoski finančni minister zavrne. To je večna sveta vojna med Nemci in Francozi, vključitev SPD v vlado ni vnesla nove vneme v nemško evropsko politiko.
V koalicijskem sporazumu socialdemokratov s krščanskimi demokrati je veliko obetalo prvo poglavje z naslovom Nov začetek za EU. Toda francosko-nemška razhajanja so večja, kot so bila videti. Negotovo je, koliko političnega kapitala bo novi finančni minister Olaf Scholz pripravljen vložiti v evropske razprave, prav tako, na kolikšno dodatno razpoko z vzhodom zaradi »Evrope več hitrosti« je pripravljena Nemčija. Spiegel je nedavno poročal, da se je dvojica Macron-Merklova odločila, da zaradi razlik ne bo predstavila reformnih predlogov marca na vrhu Unije. Vprašljiva so tudi stališča preostalih držav članic, ki nasprotujejo dominantnosti francosko-nemških načrtov.
Osmerica
Severnoevropske države članice z Nizozemsko na čelu so zelo jasno opozorile Francijo in Nemčijo, naj ne vztrajata z radikalno reformo evrskega območja, integracijo in komunitarnostjo; enotna fronta sedemindvajseterice češ da se kruši.
Razhajanja med Macronovo Francijo in Merklovo Nemčijo so večja, kot so bila videti. Foto: AP
Danska, Finska, Švedska, Nizozemska, Irska in tri baltske države so pretekli teden predstavile non-paper, ki je izrecen manifest proti Macronu. Finančni ministri naštetih držav so povedali, da je za ambiciozne načrte še prezgodaj, obenem zahtevajo inkluziven format razprav. V skupni izjavi se zavzemajo za »pobude, ki imajo javno podporo držav članic«, in nasprotujejo »prenosu pristojnosti na evropsko raven«, reforme naj se usmerijo v dokončanje bančne unije in uveljavljanje proračunskih pravil. Hočejo torej več fiskalne discipline in več napredka pri strukturnih reformah. Osmerica zavrača skupni proračun evrskega območja in ministra za finance in zahteva spoštovanje fiskalnega pakta, nasprotuje vsakršnemu prenosu suverenosti oziroma kompetenc na Bruselj.
Gre za rigorozno ekonomsko politiko, fiskalno disciplino in strogo spoštovanje pravil, intelektualno dediščino Wolfganga Schäubleja, nemškega finančnega ministra, ki ga ni več. Pa vendar nordijske članice, privržene logiki fiskalno konservativnih držav, ki jo je med finančno krizo najbolj drastično utelešal imenovani, vztrajajo pri doktrini varčevanja in fiskalni vzdržnosti. Dopuščajo bančno unijo, preobrazbo Evropskega mehanizma za stabilnost v Evropski denarni sklad pa samo, če bodo ključna pooblastila ostala v rokah nacionalnih držav. Stališča so ostrejša od kanclerkinih, slednja je januarja ob začetnih pogovorih s socialdemokrati potrdila, da se strinja z manj radikalno agendo od Macronove. Ni podprla proračuna evroobmočja, vendar je v zvezi s prihodnjim Evropskim denarnim skladom šla dlje kot severne članice.
Te velikokrat nastopajo skupaj, neredko so se pridružile Veliki Britaniji pri zoperstavljanju prevladujoči vlogi Nemčije in Francije. Zdaj, ko britanskega dežnika ni več, so strnile vrste. Prvo različico dokumenta je napisal finančni minister v vladi nizozemskega premiera Marka Rutteja, očitno je že dlje iskal zaveznike proti Macronu. Ministrski predsednik je lani, na kongresu Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (Alde), izjavil, da »federalna Evropa« ni rešitev za tegobe Unije. Zelo nedvoumno je izrazil nasprotovanje nadaljnji integraciji, ker da morajo imeti zadnjo besedo vedno nacionalne države. To je bil neposreden izziv zamisli francoskega predsednika. V drži, docela nasprotni od Macronove, čeprav ga Nizozemec ni poimenoval, je izrazil skepso do »idej, ki prihajajo iz Francije«, in tudi onih predsednika bruseljske komisije Jean-Clauda Junckerja.
Dvanajsterica
Sporočilo, da Francija in Nemčija ne moreta odločati sami, ker projekt evropskih reform ne more naprej brez strinjanja preostalih, je prišlo v pomenljivem trenutku. Mantra »več Evrope« ima več in več nasprotnikov, nemara gledamo spreminjanje razmerij moči, Evropska unija je videti zelo razdeljena.
Nordijske članice vztrajajo pri doktrini varčevanja in fiskalni vzdržnosti. Foto: AFP
Samo dan potem ko je skupina osmih objavila svoje nestrinjanje, je razmere izkoristil poljski premier. Mateusz Morawiecki je poskrbel za presenečenje na razpravi nemškega Marshallovega sklada v Bruslju, kjer je odgovarjal na vprašanje o spremenjeni evropski agendi zaradi zagona evroskeptičnih strank, med drugim po volitvah v Italiji. Rekel je, da že dvanajst držav članic nasprotuje francosko-nemškemu načrtu in da bi te utegnile poraziti načrte o bolj povezani in centralizirani Evropi. Komentiral je, da je Angela Merkel po jesenskih parlamentarnih volitvah izgubila prevlado, ki jo je bila imela v Evropi. Tako rekoč povezal je evropski vzhod s severom, ker da nordijske članice Unije delijo podobno skepso, kot je značilna za višegrajsko skupino, namreč Poljsko, Madžarsko, Češko in Slovaško.
Poljska – je v ostrem sporu z bruseljsko komisijo zaradi kontroverznih pravosodnih reform, pred dnevi je njen premier izročil Junckerju sto strani dolg dokument, ki razlaga, da je pravosodje na Poljskem organizirano tako kot v drugih članicah Evropske unije – vsaj za hip ni bila videti sama.
Megla v Rimu
In ne nazadnje je tu Italija, izstopa njena predvidljiva odsotnost, ob Nemčiji in Franciji je po 4. marcu zazijala praznina, Italija je ostala brez glasu. Na parlamentarnih volitvah so največ glasov dobili populisti in skrajna desnica, za ene in druge je Evropska unija priročen grešni kozel za vse notranjepolitične težave, oboji so koketirali z izstopom iz evra, njihove obljube so nekompatibilne s fiskalnimi pravili evroobmočja. Velika dilema ostaja, kaj bo z vlado v Rimu in kakšno vlogo bo poslej igrala Italija, slabo bi bilo, če bi bila izključena iz francosko-nemških dogovarjanj.
Dva tedna po volitvah, ki so pokazale, da je politični »center« izpraznjen, so razmere nejasne, vlada ostaja še vedno rebus. Zbližanje med zmagovalcema, Luigijem Di Maiem in Matteom Salvinijem, je z vsakim dnem »manj neverjetno« (Corriere). Poraženci, tisto, kar je ostalo od demokratov in stranka Naprej, Italija, so nervozni, čakajo, ali bo – zaradi bojazni trgov, bilanc, Evrope – napočil trenutek tudi zanje in bo mogoče kaj iztržiti; predvsem pa se bojijo novih volitev, te so možne. V ozadju stanje stvari zaskrbljeno opazuje sivolasi predsednik republike Sergio Mattarella. Glede nove rimske vlade je težko pričakovati kakršno koli bližnjo rešitev, o tem naj bi se na Kvirinalu pogovarjali šele po veliki noči, vlade ni pričakovati pred majem.
