Tiskane izdaje
Na italijanski strani so bili generali in številni politiki – če sodimo po časopisnih poročilih – navdušeni nad rezultati enajste ofenzive. Vojski je severno od Gorice končno uspelo prekoračiti Sočo in zavzeti nižji del Banjške planote. Izgube – 40.000 mrtvih, 108.000 ranjenih, 20.000 pogrešanih – v zgolj treh tednih jih niso pretirano motile, med ljudstvom pa so povzročile še večje nasprotovanje nadaljevanju vojne. Enakega prepričanja so bili tudi socialistični politiki in papež, zato so bili razglašeni za sovražnike države. Za nadaljnji potek dogodkov na bojišču pa je bila še najbolj pomembna »utrujenost« vojakov, ki niso več upali, da se bodo še kdaj živi in zdravi vrnili k svojim družinam.
Upanje in strahove udeležencev vojne ohranjajo njihovi zapisi, ki so v zadnjih letih v nekoliko večjem številu dosegljivi tudi slovenskim bralcem. Seveda lahko prebirajo predvsem objavljene dnevnike in spomine Slovencev v enotah avstro-ogrske vojske, medtem ko vpogleda v italijanske strelske jarke nimajo. Neprimerno bolj obsežno zgodovinsko dediščino pomenijo zapisi, ki so se ohranili pri potomcih piscev ali pa nekje pozabljeni čakajo na srečno naključje, ki jih bo prineslo na svetlo in v roke bralcev.
Resnično lep polk
Kakšne zgodbe bo prinesla prihodnja razstava v Kobariškem muzeju, ki bo odprta tik pred stoto obletnico začetka 12. soške bitke, kobariške bitke?
Antonio Budinich, poročnik v 4. bosansko-hercegovskem polku, je bil septembra s svojo četo na Humčiču nad Čezsočo: »Vse bolj vztrajno so se širile govorice o bližnji, veliki avstrijsko-nemški ofenzivi ... Eden najbolj zanesljivih znakov bližnje akcije se mi je zdel obisk izjemno velikega 'kalibra', visokega nemškega poveljnika v mojem jarku. Nič manj kot feldmaršala von Mackensena ... Videl sem prihajati skupino približno deset mož, vseh oblečenih v uniforme preprostih avstrijskih vojakov ... Mackensen je imel izjemno podrobne skice območja ...« Podobna pričevanja so Italijanom prinašali tudi dezerterji in obveščevalci, tako da so bila italijanska poveljstva iz dneva v dan podrobneje seznanjena s pripravami na avstrijsko-nemško protiofenzivo.
V tednih pred začetkom velikega viharja se je čez slovensko ozemlje valila nova, velika vojska. Budinich je njen prihod doživljal takole: »Tako sem še enkrat šel čez prelaz Vršič ... Med to potjo me je presunila razlika med obiljem, močjo osupljivo dovršene opreme nemške vojske v primerjavi z uboštvom in pomanjkanjem v avstrijski vojski, ki je še vedno bila prvovrstna vojska. Nemške topove je vleklo po osem robustnih konj, kot da bi vlekli lahko kočijo po ravnini. Avstrijske topove s težavo po šest in tudi samo po štirje konji. Šli so s počasnim korakom in večkrat so jim morali pomagati še utrujeni možje. Potiskali so še bolj utrujene konje. Vsakih toliko je bilo pod cesto videti zapuščene, razbite vozove, trupla konj, ki jih je pomoril napor in lakota.«
Foto: Arhiv Kobariškega muzeja
Italijansko vrhovno poveljstvo je sredi oktobra imelo v rokah že zelo natančne podatke o sovražnikovih pripravah na bitko in v zadnjih dneh celo podrobne načrte posameznih akcij, a jim predvsem načelnik vrhovnega štaba, general grof Luigi Cadorna, ni zaupal. V zanj značilni nezaupljivosti je menil, da gre tudi za poskuse zavajanja glede smeri glavnega napada.
Plinske maske in topovi
Njemu podrejeni poveljnik 2. italijanske armade, ki je štela kar 700.000 mož, general Luigi Capello, pa je nevarnost podcenjeval in načrtoval protinapad, v katerem naj bi premagal nemške in avstro-ogrske enote. Morda so bile prepotentne besede na posvetih visokih poveljnikov namenjene tudi dvigovanju morale in agresivnosti. Na enem takšnih je samo teden dni pred začetkom bitke izjavil: »Očitna prisotnost 'Švabov' ne more in ne sme skrbeti. Nemci zanesljivo niso boljši od Avstrijcev, njihova prisotnost pa morda govori zgolj o tem, da je Avstrija popolnoma izčrpana ... Mora pa nas opozarjati ... saj je očitno, da Nemčija ne bi pristala v sodelovanje v slabo pripravljeni vojaški operaciji, ki ne bi zagotavljala doseganja pomembnih ciljev.«
Znano je bilo, da bodo napadalci ob začetku napada na italijanske položaje izstrelili granate in mine, napolnjene s strupenimi plini, zato je podrejenim poveljnikom ukazal, naj vojakom vlijejo zaupanje v kakovost italijanskih plinskih mask. Te naj bi jih zaščitile proti kateremu koli strupenemu plinu več kot 24 ur. Podporočnik 87. polka brigade Friuli Giovanni Alessandro Polidoro je opisal, kakšnih priprav je bil deležen na dan pred napadom: »Po telefonu sem prejel povelje, naj se spustim v Bovec. Na poveljstvu polka sem se moral udeležiti posveta o strupenih plinih. V Bovcu srečam Verrija in Malleoneja, ki sta tudi prišla dol. Ko smo prispeli na poveljstvo, smo bili zelo presenečeni, ko so nam povedali, da je celotno poveljstvo že odšlo na neznan kraj, z orožjem in prtljago. Torej: nič posveta o strupenih plinih in nemudoma nazaj k našim oddelkom.«
Dan pred tem so zle slutnje obhajale tudi Giuseppeja Cordana, desetnika v brigadi Milano. Na območju Korade je poslušal nenavadno grmenje topov in se spraševal: »Danes Avstrijci streljajo proti Krminu z granatami velikega kalibra iz razdalje več kilometrov. Kako se to lahko dogaja? Kakšni so ti topovi?«
Seveda ni mogel vedeti, da so Avstrijci Krmin obstreljevali le zato, da so poveljstvo 2. italijanske armade prisilili v selitev v drug kraj. V ključnih trenutkih se je namesto s pripravami na bitko tako s številnimi službami selilo proti Čedadu.
Podporočnik Polidoro je v kratkih besedah in z natančno navedbo časa opisal, kako je doživel napad in bil ranjen na pobočjih Rombona: »Ura: 2.00 – Strašen in nenaden izbruh vulkana. Ura: 4.00 – Slišimo posebno, dolgo sikanje, podobno kot iz parnega kotla lokomotive. 'Ven plinske maske!' Plina ni bilo. Prihranjen nam je bil. Ura: 6.00 – Nenadoma, tako kot je začelo, je bombardiranje prenehalo. Ura: 8.00 – Kdo bi vedel, koliko min je natanko, usklajeno padlo v dolinico med našo kaverno in bataljonom. Odprl se je pekel. Mimo prideta dva vojaka z oznakami Rdečega križa. Avstrijca. Konec je! Ujetnik sem! Ura kaže nekaj čez 15. – Eden iz torbice vzame stekleničko, mi odpre usta in vanje vlije konjak. 'Kje so Italijani?' ... 'Caput! Gruszgott' in odideta.«
Zelo nevarno v naši luknji
V gorah nad Bovcem napad ni potekal po načrtih napadalcev. Poveljnik topa Albin Mlakar nad planino Zagreben iz svojega topa ni izstrelil niti enega strela: »Ob pol šestih smo bili vsi pri topovih, ker se ob 7. prične koncert. Dež in pozneje sneg nas je premočil. Druge baterije so streljale, mi ne, ker vsled goste megle nismo mogli izvršiti posebne naloge. Do 3h popoldne smo zmrzovali pri topovih in čakali, da se vreme izboljša – toda brezupno. Desno od nas sem čisto jasno razločil močno 'ura' klicanje. Ponoči so naši streljali s plinovimi granatami. Nekaj strelov je padlo v naše jarke in zastrupilo nekaj vojakov ter odtrgalo roko in nogo nekemu nadporočniku, ki je pozneje umrl.« Italijani so na grebenih odbili vse napade, v katerih so pripadniki bosansko-hercegovskega polka utrpeli hude izgube.
Še slabše se je godilo borcem obeh vojska na Rombonu. Alpinec Candido Fiocchi je bil nepismen, a je v ujetništvu njegovo pripoved zabeležil njegov tovariš: »Bombe so še kar naprej padale blizu nas in po zraku so letele ovire, kamenje in zemlja, tako da je bilo v jarku teh razbitin do kolena. V naši luknji je postalo zelo nevarno. Naši so se prerinili še precej naprej proti sovražnim položajem, a so se že vračali, da jih ne bi pokosili mitraljezi. Takoj se je ponovilo obstreljevanje in vsi smo se hitro, v naglici vrnili v zaklone ... Šele proti večeru so odhajale mimo zgoščene številne skupine alpinov, jarek se je praznil, ko nas je en častnik sklical in dejal, naj se vključimo v kolono, ki je odhajala, in da smo srečni, ker bodo ostali samo ranjenci, da bi sovražnik mislil, da smo še vsi tam, medtem ko se bomo umikali.« Candido se je po nekaj dneh bojev in umikanja znašel v ujetništvu. Takšna usoda je čakala kar 300.000 vojakov in častnikov. Umrl je v taborišču in domov je pripotoval samo zapis njegove pripovedi. Zaradi stradanja in bolezni je v taboriščih umrlo kar 100.000 italijanskih vojnih ujetnikov.
Ob odporu alpinov, bodečih ovirah in obilnem, novozapadlem snegu so pripadniki 4. polka tirolskih cesarskih lovcev in 59. salzburškega pehotnega polka v štirih dneh bojev utrpeli hude izgube. Skupaj s padlimi in zmrznjenimi alpini so ostali osem mesecev zakopani pod snegom vse do junija in julija naslednjega leta, ko so jih na gori pokopali v skupinske grobove.
Težka in tvegana naloga je čakala tudi pripadnike 12. šlezijske divizije, ki so morali v napad po obeh bregovih Soče iz Tolmina proti Kobaridu. Nepričakovano lahko jim je to uspelo na desnem bregu, kjer se italijanski vojaki sploh niso spustili iz Kolovrata do ceste ob Soči. Na levem bregu pa so utrjeni položaji pred vasjo Gabrje in za vasjo Volarje vzbujali precej skrbi. Mitraljezec Johann Karl George jih je opisal takole: »Vsa Soška dolina je bila zaščitena z 200 m širokimi žičnimi ovirami. Inženirci so skoznje presekali jurišne poti. Dva sovražnikova mitraljeza, ki sta bila nameščena ob skali v cementnem bunkerju, sta obstreljevala vso dolino. Šele potem ko sta bila le-ta utišana, nam je uspelo po teh jurišnih poteh. Na cesti je vsepovsod ležalo veliko granat. Z našimi tovornimi konji smo se jim izognili. Ob cesti je na levi in na desni ležalo veliko italijanskih vojakov. Stokali so in ječali in nas rotili. Nismo jim mogli pomagati, ker so med obstreljevanjem vdihavali strupeni plin (Blaukreuz).«
Zaradi hudega poloma, ki ga je italijanska vojska doživela v tej bitki, je pogosto slišati zelo posplošena mnenja o strahopetnem begu italijanskih vojakov in lahkem delu napadalcev. K temu je prispeval tudi general Cadorna, ki je na četrti dan bitke v svojem dnevnem poročilu za poraz kar povprek obtožil vse vojake 2. armade: »Enote 2. armade niso nudile odpora, strahopetno so se umaknile brez boja ali se sramotno vdale sovražniku, kar je omogočilo avstrijsko-nemškim silam, da so zlomile naše levo krilo soške fronte. Pogumni napori drugih enot niso uspeli preprečiti nasprotnikom vdreti na sveta tla Domovine ...«
Zmaga in poraz
Resničnost je bila marsikje drugačna. Elitni nemški lovski bataljoni so po nekaj sto metrih obtičali pod Brešco in Špikom nad Volčami, Avstrijci nad Krnsko škrbino, nad drežniškimi planinami, pri Plužni, na Rombonu. O tem pričajo imena v nemški kostnici pri Tolminu in na drugih pokopališčih.
Boljšo predstavo o poteku zgodovinskih dogodkov občasno ponujajo razstave v Kobariškem muzeju. Te zgodbe ponujajo tudi drugačne poglede na vojskovanje in presegajo besede, kot so junaštvo, strahopetnost, zmaga ali poraz. Spomnijo nas tudi na vojake, ki jih je pobilo orožje lastne vojske, kot se je dogajalo tudi v tej bitki.
Wilfand Barner iz 3. nemškega lovskega polka je opisal napad na Ježo: »Vzpeli smo se višje, zajeli nekaj ujetnikov. Topniški ogenj se je premika naprej, vedno višje so se dvigale bele svetilne rakete, ki so jih izstreljevale prve pehotne enote. Potem smo prišli v meglo in topniškega opazovanja, ki je sedaj usmerjalo najtežje granate na naše lastne položaje, je bilo konec. Signalne rakete nam niso bile več v pomoč. Tako smo utrpeli dejansko največ izgub zaradi lastnega topništva.«
Italijanski topničar pa se je na levem bregu znašel pod ognjem italijanskih topov, ki so bili razporejeni v bližini vasi Svino pri Kobaridu: »Ob 16. popoldan je prispelo povelje o transportu. Polkovnik, poveljnik polka, je poslal približno 400 mož za izvedbo prevoza topov v Ladra. Med potjo smo našli tisoče in tisoče pušk, nahrbtnikov, odej, mrtvih konj in mul in tudi kakšnega vojaka ... Med vlečenjem 2. topa je tega granata zadela v polno, 8 mrtvih in kakšnih dvajset ranjenih.«
***
Željko Cimprič je kustos v Kobariškem muzeju.
