Tiskane izdaje
Jackie Pabla Larraína, ki te dni prihaja v slovenske kinematografe (in kmalu za njo še njegov Neruda), je hipnotična psihodrama o intimnosti žalosti, ki je bila tako na novinarskih projekcijah na jesenskih festivalih kot pri občinstvu nekoliko kasneje sprejeta z ovacijami. Ne samo zaradi neprekosljive Portmanove, vrhunskega Petra Sarsgaarda kot Bobbya Kennedya, nepresežnega Johna Hurta v vlogi duhovnika in genialne angleške skladateljice in čelistke Mice Levi (njena imenitna glasba iz Jackie je prav tako nominirana za oskarja), temveč predvsem zaradi Larraínove režije, premisleka za vsakim kadrom.
»ZDA so tako kot Čile precej mlada dežela. Po kolonializmu, sistematičnem iztrebljanju staroselcev je v ZDA beseda svoboda postala zelo pomembna, podobno kot pojem Lincolna ... A obenem gre za državo, ki nikdar ni imela kraljice. In ZDA tudi nikdar niso imele kralja. Odraščal sem z mislijo, da je bila Jackie za Američane nekakšna kraljica. Predstavljala je nekaj, kar so vsi želeli postati. Ne gre samo za politiko. Če Jackie Kennedy ocenjujemo samo po fotografijah v časopisih in knjigah, ki so bile napisane o njej, beremo samo podpise pod njenimi fotografijami, se nam bo seveda zdela površinska, nekdo, ki je kar največ svojega časa posvečal razvrščanju pohištva, ličenju, oblekam ... Če pa bomo kopali globlje, bomo v njej prepoznali čudovito žensko, z jasnimi političnimi stališči, lucidnostjo, izobraženostjo in redkim smislom za komuniciranje. Brezhibno je govorila francosko, špansko in italijansko. Če bi, tako kot sem sam, poslušali avdioposnetke na katerih govori francosko oziroma špansko, ne bi verjeli, da slišite Jackie. Pa jo. Ko je obiskala italijanski otok Capri, je z domačini govorila v perfektni italijanščini. Imela je neverjeten dar za jezike, druženje ... Lahko bi posnel film o tem. Pa nisem. Hotel sem videti, kakšna je bila za zaprtimi vrati. Zato sem si med snemanjem domišljal, da sem z lastnimi rokami zvrtal luknjo skozi neprebojni zid, ki jo je obdajal − in ki še vedno obstaja −, in skozenj potisnil kamero,« je povedal Larraín − dvojni r pri priimkih čilenskih familij naj bi zgodovinsko pomenil pripadnost buržujskemu stanu − tudi sam sin konservativne čilske družine, iz katere je v zadnjih stoletjih izšlo kar nekaj politikov.
Ena od njegovih prapratet je bila celo prva dama Čila. »Če umreš tako kot je umrl JFK, je popolnoma drugače, kot če umreš sam, če si izbereš smrt, če verjamemo, da je čilski predsednik Salvador Allende res storil samomor. Vsi, ki so bili takrat ob ameriškem predsedniku, morajo na novo rekapitulirati svoje življenje, trenutke, ko so se zgodili streli. Kdor je samo preletel poročilo Warrenove komisije, mu bo jasno, kako je vse potekalo: »... druga krogla je prestrelila predsednikov vrat ..., njegova žena Jacqueline Kennendy je sedela ob njem ...« Hej! Lahko trak zavrtimo nazaj in rečemo drugače, pogledamo z njenega zornega kota: »... poleg Jackie je sedel njen mož John F. Kennedy ...« To smo poskušali narediti s tem filmom: ugotoviti »kdo je sedel poleg koga«. Zato sem hotel priti bliže Jackie, bliže, ji prisluhniti ... Že prvi dan sem snemanje kmalu prekinil. Zdelo se mi je, da nekaj ni prav. Zato sem Natalie prosil, naj pride bliže kameri. In čez nekaj trenutkov sem rekel, prosim, še bliže, še malo. Skušal sem slišati dih Jackie Kennedy. Njene misli. Njeno prestrašenost. Njeno odločnost.«
***
V jutrišnji Sobotni prilogi si preberite intervju z režiserjem Pablom Larraínom.
