Odškodnina za žalitev ali ustrahovanje

Srbija se še ni resno soočila z vprašanjem dostopnosti arhivov tajne policije, ki varujejo skrivnosti številnih zločinov pred, med in po jugoslovanskih vojnah. Civilna družba, nevladne organizacije in opozicijski politiki so očitno dvignili roke od zahtev po odprtju arhivov. Občasno na to opozarja le še prvak Srbskega gibanja obnove Vuk Drašković. Razbijanje obroča tišine v Srbiji ne bo lahko tudi zato, ker sodišča obsojajo vse več medijev, po mnenju novinarjev s ciljem utrjevanja cenzure.

Med obsojenimi mediji se je v zadnjem času znašel tednik Nin, ki je v lasti mednarodne medijske družbe Ringier Axel Springer. Nin je namreč pisal o drastičnih zlorabah policije v aferi Savamala. Tednik je bil obsojen zaradi žalitve ministra za notranje zadeve Nebojše Stefanovića. Po sodbi beograjskega višjega sodišča proti Ninu so sledili članki, analize, izjave podpore, protesti in javne tribune ter odprtje žiroračuna za pomoč žrtvam pregona.

Sodba dvema neodvisnima novinarjema, ki sta bila sicer obsojena zaradi žalitve Emirja Kusturice, čeprav je bila osrednja tema njunega članka povezava države z likvidatorji Udbe, pa je naletela na molk. Nemara tudi zato, ker je afera Savamala sprožila val protestov, nekdanji plačani morilci pa srbske javnosti ne zanimajo kaj prida, kljub temu da naročniki umorov morda še vedno kreirajo politično sceno v državi.

Pritožbeno sodišče v Beogradu je letos po skoraj šestletnem procesu obsodilo svobodna novinarja Zorana Janića in Miroslava Bojčića, ki sta brez stalnih prihodkov, na denarno kazen v višini 4000 evrov, ker sta z neresnično navedbo, da je bil kurir med službo državne varnosti (SDB) in plačanim morilcem Veselinom Vukotićem, škodovala časti in ugledu Emirja Kusturice. Navedene trditve sta zapisala v članku Novoletna pravljica za morilce, ki je bil leta 2011 objavljen na spletnih portalih Peščanik in E-novine. Pooblaščenec toženih, odvetnik Vladimir Popović, se je namreč zaradi obsodilne sodbe pritožil na višjo instanco, ki je potrdila prvostopenjsko sodbo in izrekla avtorjema še višjo denarno kazen. Če kazni ne bosta plačala, jima grozita zapor in zaplemba premoženja. Janić in Bojčić sta zahtevala revizijo procesa na vrhovnem sodišču in se pritožila na ustavno sodišče. Ko bo slednje razsodilo, se šele lahko obrneta na evropsko sodišče za človekove pravice.

V ločenem procesu je bil obsojen portal E-novine

Po mnenju novinarjev je sodišče na ukaz dela izvršne oblasti hotelo zavarovati mračne arhive tajne policije, ki je zadnja nelustrirana politična tajna policija v Evropi. Janić in Bojčić sta prepričana, da je šlo za politično sodbo raziskovalnim novinarjem ter za uvajanje cenzure in grobo kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah, predvsem obvezujoče prakse evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

Višje sodišče je novinarja spoznalo za kriva, ker je ocenilo, da je že proces proti portalu E-novine pokazal, da so informacije o Kusturici neresnične, ker sta ga posredno obtožila, da je pomagal pri hudem umoru, in ker nista bila dovolj pazljiva glede na hude obtožbe. V vzporednem procesu je bil 11. decembra 2013 obsojen portal E-novine, ker ni vprašal Kusturice za komentar pred objavo članka, ki ga je prenesel iz portala Peščanik. Novinarja nista dobila priložnosti, da bi dokazovala resničnost svojih navedb, ker da ni izkazan njun pravni interes. Pritožbeno sodišče je leta 2014 zavrnilo njuno pritožbo.

Portal Peščanik ni bil obtožen, v ločenem procesu pa je bil obsojen portal E-novine, ki je članek samo prenesel, ker je sodišče ocenilo, da bi moral pred objavo pri Kusturici preveriti, ali je res pomagal morilcu na begu. Sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da so navedbe o Kusturici neresnične, čeprav tega sploh ni ugotavljalo. Portal Peščanik v petih letih ni objavil ničesar o procesu. Po odločitvi pritožbenega sodišča se uredništvo Peščanika ni postavilo v bran svojih avtorjev, Janiću in Bojčiću pa ni omogočilo, da komentirata obsodbo.

Druženje s kriminalci zaradi inspiracije

Kusturica je v začetku leta 2011 v intervjujih za Svobodno Evropo in tednik Vreme na vprašanje, ali se je družil s plačanim morilcem, odgovoril, da gre za intimno vprašanje in da se je družil z največjimi svetovnimi kriminalci, ko je iskal inspiracijo za svoje filmske like. To še ne pomeni, da je delal za SDB, je poudaril in zanikal, da je Vukotiću nosil denar. Ni ne potrdil ne zanikal, da se je z njim srečeval. Kusturica je izjavil, da je radoveden, kako mu bodo dokazali, da je morilcu prinašal denar.

Zaradi članka so se odzvali nekateri vodilni srbski intelektualci, kot so vdova Danila Kiša in univerzitetna profesorica Mirjana Miočinović, pisatelj Filip David, profesorica kolumbijske univerze Branislava Jakovljević, režiser Janko Baljka in drugi, ki so skupaj s tistimi rojaki, ki so prepričani, da so žrtve državnih zločinov, naslovili peticijo na predsednika države. V njej so zahtevali reformo tajne policije in preiskavo odgovornosti političnih funkcionarjev. Srbski mediji o peticiji niso poročali. Državni funkcionarji so molčali, novinarji niso spraševali, Kusturica pa je tožil avtorja članka zaradi žalitve. Zastopala ga je odvetniška pisarna Tomanović.

V letih 2011–2015 se je Kusturica samo enkrat pojavil na obravnavi proti Janiću in Bojčiću, in sicer leta 2013. Takrat je izjavil: Tudi če imate mojo fotografijo z Vukotićem ali celo posnetek, ne morete dokazati, da sem mu prinašal denar. Kako bosta to dokazala? Zahteval je predobravnavo, na kateri naj bi se mu novinarja javno opravičila, ker ne moreta dokazati svojih obtožb.

Na zaslišanju leta 2015 je Kusturica potrdil, da je z bivšim vodjem tajne policije Jovico Stanišićem prijatelj že 20 let, Janić pa je izpovedal, da je skušal trikrat pridobiti mnenje Kusturice po telefonu, tako srbskem kot tudi francoskem in ruskem, vendar se ni javil. Temu ni oporekal niti tožnik, sodišče pa je obsodilo novinarja, ker nista dovolj vztrajno čakala, da se jima Kusturica javi. Bojčić je izpostavil, da je bila tema članka reprodukcija mehanizma moči srbskih vojaških in civilnih tajnih služb, Kusturica pa je imel v njem obrobno vlogo. Sodišče je zavrnilo vse dokazne predloge avtorjev – vključno z zahtevo, naj zasliši Vukotića o srečanjih s Kusturico. Po njunem je bil cilj procesa, da avtorja izdata svoje obveščevalne vire, pri katerih sta pridobila občutljive informacije, ali pa bosta obsojena.

Sporni uradni zaznamek

Po navedbah novinarjev sta članek napisala na podlagi informacij iz obveščevalnih virov in navedb prič, medtem ko sta uradni zaznamek varnostno-informativne agencije (BIA) res pridobila šele med sojenjem, ker nista hotela izdati ali kompromitirati svojih virov. Konec januarja 2016 sta tako avtorja nagovorila svoj vir, da jima izroči kopijo uradnega zaznamka BIA, ki opisuje srečanje Vukotića in Kusturice v Franciji. Da bi zavaroval svojo identiteto, je vir spremenil glavo zaznamka, ki sta ga avtorja predala sodišču.

Tožnikov odvetnik Tomanović je dokument razglasil za ponaredek, od direktorja BIA Aleksandra Đorđevića pa je zahteval, naj potrdi avtentičnost uradnega zaznamka. Đorđević je odgovoril, da glava dokumenta ni avtentična in da BIA ne razpolaga z uradnim zaznamkom iz septembra 2006 s vsebino priložene kopije. Čeprav ni izjavil, da vsebina ni resnična in da ne obstaja dokument z drugo glavo ali zanikal, da ima BIA uradne zaznamke o srečanjih Kusturice in Vukotića, je Tomanović trdil prav to. Sodišče je sprejelo njegove trditve in zavrnilo zahteve obtoženih novinarjev, naj pridobi originalne uradne zaznamke BIA.

Na podlagi Đorđevićevega odgovora je Tomanović sklenil, da ni bilo srečanj med Kusturico in Vukotićem in da se ne poznata. Ker je obramba avtorjev od sodišča zahtevala, naj od BIA pridobi kopije uradnih zaznamkov o gibanju Vukotića v Franciji leta 2005 in srečanjih s tožnikom, je pooblaščenka tožnika Aleksandra Kovačević dejala: Tudi če sta se poznala, ne morete dokazati, da je tožnik nosil Vukotiću denar. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo vse zahteve obrambe. Na vprašanje, ali ne bi mogel teh dokumentov BIA zahtevati njun odvetnik Vladimir Popović na podlagi zakona o dostopnosti informacij javnega pomena, sta novinarja odgovorila, da je teoretično možno, v praksi pa bi se mu smejali, ker politični procesi brez zapečatenih arhivov SDB ne bi bili možni.

Primerna kazen naj bi avtorja, kot sta prepričana sama, ustrahovala in ponižala, ker sta prisiljena iskati pomoč pri zbiranju denarja. Janić in Bojčić sta še ocenila, da so razmere v srbskih medijih slabše, kot so bile v obdobju Miloševićevega režima.

Sodba neodvisnima novinarjema ni naletela le na medijski molk. To sklepata tudi iz ravnanja predsednice Združenja novinarjev Srbije Ljiljane Smajlović, ki je njun poziv za podporo posredovala odvetniku tožnika Tomanoviću, njegov odgovor pa mednarodnim organom, na katere sta se obrnila. Novinarja sta prosila za pomoč delegacijo EU v Srbiji in Ovse, kjer sta dobila verbalno podporo. Smajlovićeva je pojasnila, da jim je skušala omogočiti, da si ustvarijo objektivno sliko, novinarja pa sta prepričana, da ju je minirala, kolikor ju je lahko.

Po trditvah Tomanovića je apel avtorjev poln neresnic. Kot še navaja, avtorja nista poskušala preveriti objavljenih neresnic, sklicevala pa sta se na neimenovani vir iz BIA ter predložila ponarejeni dokument BIA. Ker nista navedla nobenih drugih dokazov, še poudarja odvetniška pisarna, je sodišče ocenilo, da sta žalila čast in ugled tožnika. Po mnenju Tomanovića ne gre za kazen, temveč za odškodnino. Poteka tudi priprava tožbe proti portalu Peščanik, je pojasnil Tomanović, odvetniška pisarna pa je vložila tudi kazensko prijavo in zahtevala od tožilstva, naj ugotovi, kdo je ponaredil dokument BIA, ki lažno prikazuje agencijo, in kdo ter s kakšnim namenom ga distribuira.

Seznam žrtev ubitih na ukaz pokojnega srbskega vožda?

V Novem Sadu so pred novoletnimi prazniki leta 2010 aretirali domnevnega plačanega morilca državne varnosti Veselina Vukotića. Prijeli so ga na podlagi črnogorske tiralice in pravnomočne obsodbe na 20 let zapora zaradi umora Duška Boškovića v Boki Kotorski leta 1997. Ko ga je srbska policija aretirala, je bila avtomatično razveljavljena Interpolova tiralica, tožilstvo pa za Vukotića ni zahtevalo pripora, tako da ga je višje sodišče spustilo na prostost. Čeprav je bil Vukotić izročen Srbiji že dve leti prej, ni bila razpisana niti ena obravnava zaradi zločina, ki ga je bremenil.

Vukotića so leta 2006 aretirali na madridskem letališču s hrvaškim potnim listom na ime Ludviga Bulića, kar je bila novica dneva, ker naj bi pričal v haaškem procesu zoper Slobodana Miloševića. Po navedbah medijev je imel Vukotić v rokah seznam žrtev, ubitih na ukaz srbskega vožda, ki pa je umrl v Haagu. Njegovo izročitev so zahtevale Belgija, Črna gora in Srbija. Vukotić je bil tri leta zaprt v Belgiji, ta pa ga je leta 2008 izročila Srbiji. Zaradi težav z zdravjem se je po manj kot letu dni znašel na prostosti.

Vukotić naj bi bil glavna priča proti tihotapcem cigaret, na čelu z »očetom« črnogorskega naroda Milom Đukanovićem, zaradi česar naj bi bilo ogroženo njegovo življenje v Črni gori. Po življenju naj bi mu stregel, če bi ga Srbija izročila Črni gori, tudi kokainski kartel, na čelu z Darkom Šarićem. Vukotić je leta 2010 po hitrem postopku dobil srbsko državljanstvo, ki ga na ta način dodelijo le osebam s posebnimi zaslugami za državo. Kdo je podpisal odločitve za izdajo nove osebne izkaznice beguncu pred zakonom, je ostalo zavito v tančico skrivnosti. Notranji minister je bil Ivica Dačić, predsednik države pa Boris Tadić.

Morilec na begu je odprl igralnico in ekskluzivno javno hišo

V začetku devetdesetih, kot je razvidno iz dokumentov haaškega sodišča, je Vukotić najel prostore v hotelu Putnik v Novem Sadu, kjer je odprl igralnico in ekskluzivno javno hišo. Po navedbah varovane priče haaškega sodišča C-48 na sojenju zoper Miloševića so bili njegovi stalni gostje številni politiki in državni funkcionarji, tudi poveljnik posebne enote državne varnosti Franko Simatović ter vodja tajne policije Jovica Stanišić, ki sta znova v haaškem priporu. V gosteh je bil tudi Milošević. Po pričevanju priče C-48 je bila lastnik igralnice in bordela služba državne varnosti, Vukotić pa je v lokalu organiziral tajne sestanke in zabavo za politično elito in kriminalce. Medtem ko je srbska policija domnevno iskala Vukotića zaradi umora Andrije Lakonića v Beogradu, je imel osumljenec na begu v najemu igralnico in javno hišo v Novem Sadu.

V tem obdobju je bila umorjena tudi novinarka Dada Vujasinović, ki je v svojem zadnjem članku navedla, da je Vukotić dvakratni morilec, ker je poleg Lakonića umoril nekdanjega predsednika odbora za varstvo človekovih pravic Enverja Hadrija, ter obtožila službo državne varnosti, da je naročnik umorov. V intervjuju s prvim srbskim policistom Radmilom Bogdanovićem v tedniku Duga (oktober 1993) je provocirala sogovornika, da so posamezniki kot Vukotić zunaj dosega policije, ta pa je odgovoril z vprašanjem, kdo je Vukotić. Njen zadnji članek je bil zgodba o Vukotiću in Bogdanoviću. Vukotić naj bi po naročilu jugoslovanske tajne policije, kot je potrdil priči C-48, pobil kar nekaj jugoslovanskih državljanov albanskega rodu, živečih po vsej Evropi.

Vukotića je zastopal odvetnik Zdenko Tomanović, ki je branil Miloševića in Simatovića v Haagu, zastopal pa je tudi Miro Marković in Aleksandra Tijanića. Ko je dobil srbsko državljanstvo s pomočjo Socialistične stranke Srbije in odležal v novosadskem zaporu manj kot leto dni, so ga zaradi težav s srcem zdravili v najdražji zasebni kliniki. Scenarij reševanja Vukotića je bil po mnenju Janića in Bojčića podoben kot v primeru Sretena Jocića (Joca Amsterdam), ki je bil osumljen za umor hrvaškega novinarja Iva Pukanića, leta 2005 pa so ga izpustili iz zapora takoj zatem, ko ga je Nizozemska izročila Srbiji.

Varna hiša za likvidatorje tajne službe in kriminalce?

Ko je bil Vukotić na begu in se je skrival v Španiji in Franciji, je bil njegova oseba za kontakt, kot navajata novinarja Janić in Bojčić, filmski režiser Emir Kusturica. Sklicujeta se na vire v službi državne varnosti (SDB), ki trdijo, da je imel vlogo kurirja med SDB (Stanišićem) in Vukotićem, kateremu je prenašal sporočila in denar. Novinarja v članku Novoletna pravljica za morilce, objavljenem leta 2011 na spletni strani Peščanik.net, sklepata, da se reševanje Vukotića prilega v matrico ozadja atentata na Zorana Đinđića, skrivanja Ratka Mladića, umora novinarja Slavka Ćuruvije in umora vojakov v topčiderski kasarni. Skleneta z vprašanjem, ali želi država z varovanjem plačanih morilcev državljanom sporočiti, da je Srbija država morilcev in njihovih pomagačev ter varna hiša za likvidatorje tajne službe in kriminalce.

Postavlja se vprašanje, kdo je spustil na prostost pravnomočno obsojenega morilca, ga založil z denarjem, mu podaril nogometni klub Hajduk iz Kule ter ga obkrožil z varnostniki in »starletami«. O tem je pisal tudi časnik Blic. Kdo je nad institucijami in državo in kdo varuje Vukotića in njegove prijatelje? Janić in Bojčić sklepata, da gre za neformalne strukture družbene moči, povezane z državnim vrhom, ki deluje mimo ustave in zakonov.