Odsotnost replike

Argumentirana refleksija je šla v teh krajih konkretno po gobe.

Objavljeno
26. september 2015 14.46
03.11.2006 Ljubljana,Slovenija. Vaja za lutkovno predstavo v Gledališču Glej. Režiser in igralec Saša Jovanovič in igralka Tina Oman, dan pred premiero.FOTO:JURE ERŽEN/Delo
Anja Golob
Anja Golob
Celo slepcu je kristalno jasno, ko se ozre okoli sebe: argumentirana refleksija je šla v teh krajih konkretno po gobe. Žanra komentarja in kritike, denimo, pospešeno izginjata iz medijev. Spodnji sestavek se podrobneje ukvarja z gledališko kritiko, natančneje z dilemo, pritegniti ali ne pritegniti trobljenju v vobče družbeni rog, ki enoglasno kruli: »Ko jebe kritiko!«

Gledališka kritika se zdi človeku nekaj absolutno ne nujnega. Nepomembno, skoraj sramežljivo ždi v kakem kotu kake časopisne kulturne strani, ki jo je povozil čas in je večinoma dobra zgolj za to, da ovije kako poljščino ali pasji drek. Kulturne strani slovenskih časopisov ta čas so ..., no, izkazujejo res širne potencialne za izboljšave, gledališka kritika pa je, kakor izhaja iz nadaljevanja kot kar neovrgljivo dejstvo, človeku ne le absolutno nujna, marveč je zanj naravnost neobhodna. Kaže, da v splošnem diskurzu ni jasno, v čem je, ko je stanje tako katastrofalno, kakor je ta čas, problem, itak pa v teh logih prevladuje letargično skomiganje z rameni, kadarkoli beseda nanese na karkoli v zvezi s kulturo (v tej disciplini je absolutni prvak aktualno ministrstvo za kulturo, tam očitno nič, ampak res nič ni jasno vsaj aktualni ministrici), zato velja pogledati pobliže: gledališka kritika se ukvarja z vrednotenjem. Da bi to mogla uspešno početi, mora biti neodvisna. Da bi lahko bila neodvisna, mora biti dovolj dobro plačana, kar bi moralo nujno izhajati že iz zanimivega dejstva, da je to namreč obrt, za opravljanje katere so potrebna specifična znanja in spretnosti, povedano drugače, ne more je pisati kar kdorkoli.

Kaj jebe kritike

Dejstvo je, da gledališka kritika v Sloveniji nikoli ni bila dobro plačana, v zadnjih letih pa je plačana katastrofalno. Poleg tega status gledaliških kritičark in kritikov v Sloveniji ni urejen, kar v praksi pomeni, da niso zaposleni in da večinoma nimajo niti pogodb, da za njihovo izobraževanje nihče ne skrbi, da nimajo možnosti spremljanja produkcije v tujini, sploh kontinuirane ne, kar vse skupaj pomeni, da foh kot tak pospešeno tone, hira in propada. (Mimogrede, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov pri tem ni povsem brez krivde; lahko bi namreč delovalo odločneje, agilnejše, lahko bi storilo kar kaj več od tega, kar počne ta čas.) Posledično med ljudmi, ki kritiko pišejo in objavljajo, ni več niti srednje generacije; pišejo jo mladi ljudje, ki na neki točki, logično, obupajo, saj želijo vsaj preživeti, če je že živeti problem, pisanje kritike pa tega ne omogoča.

Dalje, če poznamo znesek prvaške plače v slovenskih gledališčih, če vemo, koliko igralke in igralci zaslužijo sicer, če poznamo honorarje slovenskih režiserjev (slovensko gledališče je namreč utemeljeno na režiserju, igralski ansambli posameznih hiš pa mu dajejo žmoht in sijaj, zato tu za primerjavo omenjam samo ti dve kategoriji), ugotovimo, da primerjava s plačilom kritikov in kritičark niti možna ni. Igralke in igralci, režiserke in režiserji povečini niti približno ne vedo, koliko za gledališko kritiko na svoj račun prejme njena avtorica oz. avtor. Nekih 30–60 eur. Ko bentijo čeznje, bi veljalo vzeti v obzir pozicijo, s katere le-ti pišejo. Da sploh pišejo, je namreč v dani situaciji domala čudež. To so drugi zvezdni sistemi – ki jih žal bolje razumejo gledališke ustvarjalke in ustvarjalci na tako imenovani svobodi, o katerih delu pa kritičarke in kritiki itak pišejo manj in manj, saj je denarja za produkcijo izven institucij manj in manj in je slednja postala absolutno sporadična, kar drastično krni njeno kvaliteto. Človek, ki za svoje delo ni ustrezno plačan, slabo dela, in na koncu neha. Ali crkne.

Zjebani mediji

Zakaj je tako? Ker se je v slovenskih medijih utrdila politika javne hiše: najbolj zaželene lajdre so pač najbolje plačane. Uboga znucana Kultura, ki, kot rečeno, vsa nepomembna, skoraj sramežljiva ždi nekje v kotu in v svojem srcu goji romantične ideale, šefici hiše v svileni kombineži z eksotično čipko pač ni noben faktor, jasno, ker pa po omenjeni politiki ta ista šefica razporeja keš za gaže, prihaja ob štetju res mizernih fičnikov siroti Kulturici že leta naprej zgolj in samo primerjava z neko Francko, ki se žalobno prekopicuje za nekim vozom. Vsaj v tem je dobra, v kovanju žalobnih metafor. Je pa znotraj sebe, to je absolutno treba reči, Kultura tudi jako razpršena osebnost, kar ji ni v posebno pomoč, ker se taka težko uspešno postavi zase. Urednice kulturnih redakcij, skratka, prejmejo, kolikor vem, v začetku meseca od uprave dodeljeno nekakšno mizerijo, ki naj bi služila plačevanju honorarjev zunanjim sodelavcem, torej tudi gledališkim kritikom in kritičarkam. Tega denarja je sramotno malo – zato prav na kulturnih straneh časopisov tako pogosto srečamo mastne reklame za npr. nove avte: da se zapolni plac. Ker za avtorske prispevke ni denarja. Pa to so te ta poceni reklame, veste, to je to, česar ni bilo moč zbasati kam drugam, tu se namreč računa na dokaj nizek priklic, ker teh strani baje itak nihče ne bere. Poleg tega je s tem nekako tako, kot je z delavci, ki so delali pri zidarskih podjetjih, dokler so slednja še obstajala. Gradili so bloke, kot je v eni svojih pesmi bridko zapisal Esad Babačić, v katerih ne bodo nikoli prebivali. Ljudje, ki v Sloveniji delajo v kulturi, razen redkih izjem ne bodo nikdar vozili teh krasnih novih avtomobilov, gledališki kritiki in kritičarke pa se praviloma naokrog prevažajo z rabljenimi bicikli. Skratka, uredniki kulturnih strani časopisov so tozadevno – brezzobi tigri. Praviloma imajo zaposlenih par ljudi, ki delajo, kakor pač delajo, ti ljudje so tam in so zaposleni, dodatnih novih ne morejo zaposliti – ti, ki so zaposleni, če sploh kdo je, prevzamejo del pisanja, v veliki meri pa je Kultura v medijih vselej visela na zunanjih sodelavcih in sodelavkah. Slednji so že leta pred zabavno odločitvijo: delati in ne biti plačan ali ne delati in ne biti plačan? Res, pestro. Ludo i nezaboravno, ker to pa je res izbira. Ki v norost tira. Mladi rod, slišim, se v tej mizeriji ponižuje preko vsake še dopustne mere in jemlje brezplačno karto, ki jo prejme za predstavo, kot del svojega zaslužka. Popolnoma nesprejemljivo je, da morajo mladi kolegice in kolegi v svojih glavah predpostaviti, da se pojavlja vsaj njihovo ime in da vsaj predstave zastonj vidijo ter da je pa to konec koncev tudi nekaj, kajne – to je absolutno nedopustno.

Cela jeba

Po drugi strani se prostor, namenjen gledališki kritiki, v medijih drastično krči. Posledično se ustvarja občutek, da je kritika nepomembna. Gledališčem po državi še ni ustrezno potegnilo, kako nevarno je to sranje, teater je namreč med drugim tudi umetnost refleksije. Predstava, ki se zgodi, in predstava, ki se zgodi in o kateri se kritično piše, katere vsebino in formo se reflektira, o kateri se debatira, nikakor nista ista stvar. Če naj povem kar najbolj naravnost: to je podobno kot s čebelami – če propade gledališka kritika, bo propadlo gledališče. In ministrstvo za kulturo seveda še vedno kar se da učinkovito tišči glavo v pesek in dela na tem problemu – natančno nič. Tudi prejšnje, da se razumemo, ni delalo nič. Kar pa krivde aktualnega ne zmanjša – čisto nič. Javno pozivam ministrico za kulturo RS, da se opredeli do problema gledališke kritike ter da predstavi ukrepe za reševanje tega problema. Konkretne ukrepe. S številkami. Brez puhlic. In medias res, če me razumete. Kaj bo MK storilo, da ohrani poklic, ki ga je do nedavnega vodilo pod deficitarno oznako? Kako bo rešilo težavo lastništva slovenskih medijev, v katerem se je gledališka kritika (med mnogimi drugimi, jasno) znašla kot kolateralna škoda?

In jeba je meso postala

Kritik, da se razumemo, ne hodi v teater za svojo dušo ali za krepitev lastne splošne izobrazbe, tja hodi delat. Svoj pojmovni aparat, svojo malho že videnih predstav ter vse svoje znanje obrti nosi teden za tednom na premiere in ga daje na uporabo: da skoznje steče noviteta, da jo skozi svoje gledišče premisli, vpne v širši kontekst, da osmisli, kar je videl, ter da s povratno informacijo o videnem ključno pripomore k razumevanju, in to na obeh straneh: ustvarjalci poleg hvale in zdravic gledaliških ravnateljev in svoje žlahte potrebujejo tudi objektivnejšo informacijo o rezultatih svojega dela, potencialna publika pa potrebuje informacije o tem, kar se daje za nas po teatrih. In kar je dejansko ontološko: to početje ni arbitrarno. Nujno je, če naj ostanemo ljudje. Teater je od svojega nastanka dalje ključno zvezan z bistvom človekovega bivanja v svetu in ključen za to, da bi človek mogel prenašati samega sebe, da bi se mogel razumeti znotraj sveta, v katerem živi in dela. To seveda ne velja zgolj za teater, marveč za komplet paket kulture v družbi, toda teater ima tu po moje še prav specifično mesto in se skrajno določno tiče mesa življenja kot takega. Tudi zato je gledališka kritika tako ključna.

Teater se morda zdi luksuz, ker mora človek najprej jesti in nato plačati položnico za internet. A tudi hrano je potrebno osmisliti. Besede, izgovorjene otroku, partnerju, avtomehaniku, je potrebno razumeti. Potrebno je znati povedati, kaj in kje te boli, da bi ti bilo mogoče pomagati. Brez jezika, brez besed nas ni. Teater je manifestacija besed v situacijah. Človeka vzgaja v človečnost. Brez kritike je bolj in bolj gluha, prazna forma in postaja sam sebi namen, čvekanje, ki ne zbudi replike. Beckettov Godot je gledljiv točno zato: ker stavi na repliko. Ionescova Plešasta pevka prav tako. Četudi se nič ne zgodi, se zgodi natančno zev, replika. Kar me v slovenski realnosti tega trenutka, ko govorimo o gledališki kritiki, najbolj skrbi, je natanko to: očitna irelevantnost teme. Ignoranca. Odsotnost vsakršne replike.