Tiskane izdaje
Slovenija je vstopila v projekt z izvajanjem njegove prve faze, to je pripravo diagnostičnega poročila. OECD sodeluje na ravni mednarodne koordinacije in vodenja krovnega okvira področij dela. Med temi so razvoj spretnosti za specifičen socialnoekonomski in demografski kontekst v državi, od predšolskega izobraževanja do izobraževanja odraslih; aktivacija obstoječih spretnosti na trgu dela; učinkovita izraba spretnosti v delovnem procesu z zagotavljanjem vključenosti delodajalcev v pripravo in izvajanje politik ter vzpostavljanje večje usklajenosti med spretnostmi, ki jih imajo posamezniki, in spretnostmi, ki so potrebne za opravljanje njihovih delovnih mest; ter okrepitev sistema razvoja in izrabe spretnosti, kar naj bi dosegli z oblikovanjem in implementacijo politik, ki temeljijo na podatkih in sodelovanju vseh ključnih deležnikov, torej pristojnih ministrstev, socialnih partnerjev in izobraževalnih ustanov.
V uvodnih poročilih ob začetku projekta ste v OECD med drugim čestitali Sloveniji, ker se je v državi ponovno začela gospodarska rast, obenem pa je v času krize dohodkovna neenakost ostala neverjetno nizka in stabilna. Ste to pričakovali? Kako dobro OECD pozna Slovenijo?
Sodelovanje med Slovenijo in OECD je zelo dobro v primerjavi z drugimi članicami, na primer ZDA ali Francijo, in zato lahko pohvalimo slovensko vlado. Resda je Slovenija relativno majhna država, ampak to ne pomeni, da vse majhne države tako dobro sodelujejo z OECD. Ne govorim le o raziskavah s področja izobraževanja, kot sta Pisa ali Piaac, ampak tudi o drugih področjih, na primer trgu dela ali pokojninskem sistemu. Občutek imam, da zna Slovenija najbolj izkoristiti članstvo v OECD, in to je zelo pozitivno.
Če pogledate ekonomsko situacijo, je jasno, da je Slovenijo kriza zelo prizadela. Zdaj se razmere izboljšujejo hitreje kot v drugih državah OECD ali Evropske unije. To je dobra novica, ampak jasno je, da je treba še veliko narediti. Če pogledamo, koliko mladih je nezaposlenih in kakšna je udeležba starejših od petdeset na trgu dela, vidimo, kje je Slovenija relativno šibka v primerjavi z drugimi državami. To so področja, na katerih bo treba še veliko narediti, in to je cilj strategije, ki jo začenjamo.
Pravite, da slovenska vlada odlično sodeluje z OECD. V Sloveniji vsi vaših besed ne bodo dojeli kot pohvalo. Iz njih bodo razbrali, da smo se spet nekje udinjali; da smo znova poiskali nekoga, ki nam govori, kaj moramo delati, ker sami tega ne vemo.
OECD je organizacija, ki poskuša organizirati učni proces enakovrednih udeležencev. Ni v našem interesu, da eni od držav rečemo, kaj naj naredi. Naš namen je sodelovati s številnimi državami in poskrbeti za proces, v katerem se učimo drug od drugega.
Strategijo razvoja in izrabe spretnosti smo že začeli v Španiji in na Portugalskem, zdaj jo uvajamo v Italiji, v prihodnosti jo bomo na Nizozemskem. Morda se bodo na Nizozemskem učili od Slovenije. Gre za deljenje ekspertiz, ne za to, da zapovemo, kaj naj nekdo dela. Na koncu sprejmeta odločitev vlada in parlament in na štiri leta ljudstvo, ne pa OECD.
Kaj se lahko druge države že zdaj naučijo od nas? Lahko kaj potegnejo denimo iz tega, kako smo se spopadli s krizo, oziroma iz tega, kako smo pri tem ohranili dohodkovno enakost?
To je težko kopirati. Dohodkovna enakost se razvije v daljšem obdobju.
Pri nas je posledica socializma. Ženske, na primer, so tradicionalno zaposlene s polnim delovnim časom.
Res je. Udeležba žensk na trgu dela je pri vas veliko višja kot v zahodnih državah. To je eden od razlogov, da so pokojnine v nekdanjih socialističnih državah nekoliko višje kot v zahodnem svetu.
Ampak ko govorimo o dohodkovni enakosti, ne gledamo samo na razkorak med spoloma, ampak tudi med različnimi družbenimi razredi. V zadnjih letih smo zaznali poslabšanje v skandinavskih državah, kjer je dohodkovna neenakost tradicionalno relativno nizka.
Ni lahko pojasniti, kje tiči razlog za to. Visoka brezposelnost v številnih evropskih državah je eden od razlogov.
Kako pojasnjujete, da je Sloveniji v tej krizi uspelo ohraniti dohodkovno enakost?
En vidik je minimalna plača, ki je pri vas relativno visoka, še posebej če jo primerjamo s povprečno plačo. V nekaterih državah je ta zelo nizka, ponekod je sploh ni, drugod zelo veliko ljudi zasluži le minimalno plačo. Logično je, da je v teh državah dohodkovna neenakost zelo velika.
Ampak ni dovolj, da smo pozorni samo na dohodkovno neenakost. Če vsak zasluži le minimalno plačo, ni dohodkovne neenakosti, a ljudje vseeno niso srečni. To pomeni, da je treba poskrbeti za večjo udeležbo na trgu dela in stabilizirati pokojninski sistem, ki mora biti vzdržen. Vse to je pomembno za ohranitev dohodkovne enakosti v prihodnosti.
Ali OECD meri tudi zadovoljstvo svojih članic?
Imamo raziskave dobrega počutja. Ljudi sprašujemo, kaj menijo o zdravstvenem sistemu, okolju, osebni varnosti. To je kombinacija objektivnih podatkov in občutenja ljudi. Izsledke objavimo na spletu, tako da jih lahko vsakdo preveri za svojo državo. S tem sicer ne merimo sreče. So pa druge študije, ki merijo srečo, in vemo, da so Danci najbolj srečni ljudje na svetu.
Danci?
Da, Danci. Nihče ne ve, zakaj. Danska je lepa in zelena, ampak zakaj bi bili zato Danci najbolj srečni, ne vem, vsekakor pravijo, da so.
To je dobra novica. Zdi se mi, da bi v Sloveniji potrebovali strategijo, kako biti bolj zadovoljni. Imate v OECD kak predlog? Ali naj se gremo raje učit k Dancem?
Imate prav. Čas je, da zamenjamo vzdušje zadnjih let. Jasno je, da smo v preteklosti morali govoriti o finančni in gospodarski krizi, ampak zdaj se je rast vrnila v večino naših evropskih članic. Stopnja brezposelnosti v državah EU se zmanjšuje, stopnja inflacije je nizka, dohodki se povišujejo, čeprav je rast plač skromna. Z ekonomske perspektive bi lahko bili v evropskih članicah OECD bolj optimistični. Soočamo se sicer z begunsko krizo, to je zelo težka situacija, to je jasno, in nekatere države, na primer Slovenijo, je ta kriza zelo prizadela. Pomembno vpliva na občutja ljudi. Ampak če gledamo samo ekonomsko situacijo, bi morali biti bolj optimistični in zadovoljni.
Prevladuje občutek, da se pri nas veliko pritožujemo, čeprav marsikaj imamo. In to stvari, ki jih v številnih drugih državah nimajo, a bi jih želeli. Je to značilnost Slovenije?
Ne. To opažamo v večini razvitih držav. Poglejva predsedniško bitko v ZDA in teme, o katerih se pogovarjajo.
Eden od razlogov, da so Slovenija in druge države v njeni okolici v težjem položaju, je, da so v petindvajsetih letih na tem območju nastale velike spremembe, ljudje so morali v kratkem času zelo spremeniti miselnost. Marsikaj se je spremenilo na bolje. V kateremkoli trenutku lahko na primer dobiš nekaj iz Kitajske. Ampak lahko si predstavljam, da so ljudje, ki jih to skrbi.
To vidimo tudi v drugih državah. Trend globalizacije in tehnoloških sprememb, digitalizacije družbe, je za mlade super; imajo podobne priložnosti kot mladi v drugih državah. Za starejše pa je težko. Spremeniti morajo poglede o marsičem in verjamem, da to ni lahko. To je treba imeti v mislih. Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj so države v nekdanji vzhodni Evropi v težjem položaju kot na primer Nizozemska ali Velika Britanija.
Ljudje menijo, da je vsega preveč, in jih skrbi. Večina verjetno nima razloga za bojazen, ampak se odzivajo čustveno, in na to moramo biti pozorni.
Ali Slovenci res potrebujemo vse te analize, ki jih pripravlja OECD? Malo provociram, ampak zanima me, kdaj je bolje uporabiti lastno pamet in kdaj je pametno poiskati znanje in izkušnje v tujini. Zaradi vseh analiz, priporočil in poročil se v najširši javnosti včasih sliši, da je OECD kot nekakšen IMF. Včasih vas postavljajo ob bok trojki in vsem slabim fantom iz tujine, ki da nam hočejo dopovedati, kaj naj delamo, in – tako se zdi temu delu javnosti – ne vidijo, kaj vse znamo. Kje je ravnovesje?
Nazadnje sem bil v Sloveniji zaradi projekta pametna specializacija. Tedaj smo slovenski vladi predstavili izkušnje iz tujine, pokazali smo, kako so v drugih državah organizirali proces razvoja pametnih strategij. Nismo pa pripravili priporočil, kakšna naj bo slovenska strategija pametne specializacije. To morajo skupaj narediti vsi deležniki v državi: vlada, delodajalci, sindikati, strokovnjaki. Mi jih samo povezujemo, pokažemo ekspertize iz drugih držav, povemo, o čem so tam diskutirali, predstavimo, kaj je delovalo in kaj ni. To je nekaj čisto drugega, kot je IMF, ki reče, da je treba zmanjšati pokojnine za pet odstotkov in pika.
Ob študiji OECD, ki je izpostavila kompleksnost odločitve o gradnji drugega tira, se je v slovenski javnosti omenjalo, da so strokovnjaki, ki so sodelovali pri njeni izdelavi, povezani s hamburškim pristaniščem.
OECD je neodvisna organizacija. Ne prejemamo denarja od zasebnih podjetij, financirajo nas vlade, prostovoljne prispevke dobivamo od evropske komisije in Svetovne banke. Ker nismo odvisni od zasebnih podjetij, ne pišemo priporočil na podlagi njihovih gospodarskih interesov. Zakaj bi to počeli? Zanimajo nas objektivna priporočila, ki so koristna za naše članice, ne za zasebna podjetja. Včasih uporabimo njihove ekspertize, ker nas zanima, kaj nam lahko povedo iz svojih izkušenj, kaj je pomembno v logistiki, ladjarstvu, transportu, a med nami in njimi ni gospodarskih povezav.
Tokrat poteka sodelovanje med Slovenijo in OECD na področju strategije razvoja in izrabe spretnosti. Spretnosti, veščine, kompetence, kakorkoli jih že imenujemo, se zdijo zadnja modna muha pri iskanju rešitev za hitrejši razvoj gospodarstva, zmanjševanje brezposelnosti in za to, da Evropa ujame korak z Azijo. Imajo res tako magično moč?
Po napovedih evropskega inštituta za poklicno usposabljanje bo v prihodnje manj služb za nizko- in srednjekvalificirane ljudi. Nekaj delovnih mest sicer še bo, ker bo treba nadomestiti delavce, ki se bodo upokojili, ampak priložnosti na trgu dela bodo predvsem za visokokvalificirane ljudi.
Kako vemo, katere so te spretnosti? Danes izobražujemo otroke za službe prihodnosti, čeprav ne vemo, kakšne bodo. Jih lahko ustrezno pripravimo nanje?
Prav zato ni v središču strategije to, da rečemo, kako bomo do leta 2050 potrebovali dvajset odstotkov pravnikov in petdeset odstotkov inženirjev. To ni realistično razmišljanje. Treba je razmišljati o trendih, kakšni so v neki državi. Slovenija je zelo uspešna pri razvijanju različnih agend, imate strategijo pametne specializacije, v vladi razpravljate o nacionalni razvojni strategiji, pogovarjate se, kako je Slovenija uspešna in kje je v globalnem merilu. Vemo, da ste zelo močni na področju izdelave generičnih zdravil in da ste pomemben globalni dejavnik v avtomobilski industriji.
Treba je razviti kriterije, ki bodo pokazali, kaj ljudje potrebujejo, da se bodo lahko prilagodili na hitre spremembe v delovnem in zasebnem okolju. Spretnosti niso le priučena znanja za konkretne priložnosti na trgu dela; so naša sposobnost, da se prilagodimo na zelo hitro spreminjajoče se okolje. Pogovarjamo se torej o socialnoekonomskih in komunikacijskih veščinah, o sodelovanju in timskem delu, o spoštovanju, pripravljenosti in zmožnostih za vseživljenjsko učenje. To bo v prihodnje vse bolj pomembno, tradicionalno učenje osnovnega znanja pa vse manj. Šestnajst let izobraževanja za preostanek življenja ne bo več zadoščalo. Nenehno se bomo morali učiti, kako se priučiti za nove kariere.
Lahko s temi projekti nagovarjate vse člane družbe? Z mlajšimi je verjetno manj težav kot s starejšimi?
V Sloveniji sta dve skupini prebivalstva, ki sta v povprečju manj zastopani na trgu dela kot v drugih državah OECD. To so mladi od 15 do 24 let in starejši od 55 let.
Lažje se je osredotočiti na mlade, ker je to skupina ljudi, ki bo na trgu dela naslednjih štirideset let. Jasno je, da je človek, ki je star šestdeset let in je že pet let brez dela, težko zaposljiv. Ampak če je nekdo star 55 let in še vedno v službi, se je nesmiselno pogovarjati, da bi ga predčasno upokojili. Morali bi razmišljati, kaj bi bilo treba narediti, da bo lahko še delal.
Čigava naloga je to? Delodajalca ali države? Mar ni tako, da se želijo delodajalci takih delavcev znebiti, jih prevaliti na pleča države?
Nisem prepričan, da je tako. Vse družbe se starajo, nekatere hitreje, druge počasneje. Tudi Slovenija se stara. V Nemčiji so delodajalci bolj zainteresirani, da ohranijo starejše od 55 let, ker vedo, da je mladih premalo in da zato z njimi težko nadomestijo izkušene delavce. To se bo zgodilo tudi v Sloveniji. Torej ne gre samo za to, da je to v interesu države, ki mora paziti na socialno kohezijo in stabilnost pokojninskega sistema, ampak da je ohranjanje izkušenih zaposlenih pomembno tudi za delodajalce, ki v družbi, kjer je mladih vse manj, težko dobijo kvalificirane zaposlene. Država se bo morala o tem pogovoriti z delodajalci, jim pomagati, da spremenijo svojo miselnost.
Če pomislimo na žensko, staro 57 let, ki so jo odpustili in išče službo. S pomočjo strategije bo morda pridobila nove spretnosti, ampak kdo jo bo zaposlil?
Pri strategiji ne govorimo le o tem, kdo bo razvijal spretnosti in kaj je potrebno za njihov razvoj, kaj je torej treba narediti, da bodo ljudje lahko razvili svoje potenciale v procesu kvalifikacije. Govorimo tudi o njihovi aktivaciji in o tem, katere so prioritete Slovenije. Morda je med prednostnimi nalogami podjetništvo. Morda se bo spodbujalo samozaposlovanje. Podjetništvo je pomembno za vse države, tudi Slovenija potrebuje več podjetnikov. Čisto mogoče je, da nekdo pri 57 letih reče, da je čas za lasten biznis. Vem, da ste v Sloveniji imeli programe, s katerimi ste podpirali brezposelne, da so postali podjetniki, in videl sem številke, ki so kazale, da jih je bilo po nekaj letih petdeset odstotkov še vedno aktivnih. To je zelo dober rezultat.
Država lahko s strategijo veliko pridobi. Zmanjša lahko neskladje med izobrazbo in spretnostmi iskalcev zaposlitve ter potrebami na trgu dela. Večja produktivnost pa lahko koristi celotni družbi, saj izboljša dobrobit vseh.
Ali v vseh teh projektih upoštevate tudi morebitne slabosti in pomanjkljivosti? Pri raziskavi Pisa, denimo, so na vrhu države, kot sta Singapur in Japonska. Pisa po drugi strani ne pokaže, da so v teh državah, ki imajo visoke dosežke v šolstvu, učenci zelo nezadovoljni, da je med njimi denimo veliko samomorov?
Pri Pisi se osredotočamo na objektivne in merljive kazalnike. Ne merimo tega, ali so učenci zadovoljni ali ne. Vemo, da nekatere skandinavske države dosegajo dobre rezultate v Pisi, pa nimajo številnih samomorov med mladimi. Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati tudi vse te vidike. Vsak politik bo vedel, da mora to imeti v mislih. Jasno je, da ne moremo kar prenašati šolskih sistemov iz ene države v drugo, tudi če so zelo dobri, ampak je treba pogledati, kaj deluje, in to prilagoditi potrebam v svoji državi.
Kako je z implementacijo strategij in projektov? Včasih imam občutek, da se marsikaj zalomi, čeprav so bile ideje dobre, pripravljene z dobrimi nameni in dobro voljo.
Velikokrat je razvoj postopen, velikokrat je povezan s poskušanjem in delanjem napak. V številnih državah smo lahko videli, da je treba biti pozoren pri vpeljevanju novosti, ki potegnejo za sabo kulturne spremembe, ki vplivajo na miselnost ljudi.
Res pa je, da smo velikokrat prestrogi in preveč kritični. Ne bi smeli zanemarjati pozitivnega sporočila teh sprememb, tudi če jih spremljajo zapleti in napake.
Dobra novica je, da se ljudje o teh stvareh pogovarjajo. Nisem zadovoljen, ko vidim, kako kritiziramo vsevprek. A po drugi strani je jasno, da brez javne razprave ni sprememb. To je razlika med demokracijo in diktaturo. V demokraciji se ljudje pogovarjajo in politiki poslušajo ter se učijo iz javne debate, kaj si javnost želi. Temu resda ne sledijo vedno, ampak to je ideja demokracije.
