Tiskane izdaje
Pod pritiskom množičnih migracij iz Azije in Afrike in mnogoterih posledic globalizacije se na novo zastavljajo vprašanja ohranitve evropskih identitet, naših razmerij z drugimi celinami ter odnosov med evropskimi državami. Vse to se kaže na evropskih mejah. Severne, zahodne in južne meje Evrope tvorijo njene morske obale na kopnem in bližnji otoki. Na vzhodu naj bi meja potekala po vrhovih Urala in Kavkaza ter skozi Dardanele. Ni pa tako z drugimi zunanjimi mejami Evrope. Od prejšnjega stoletja se krčijo njene politične in v manjši meri tudi kulturne, jezikovne in verske meje, ki pa še vedno presegajo, nekatere zelo močno, zemljepisni okvir Evrope.
Notranje evropske meje
Število evropskih držav se je skozi zgodovino močno spreminjalo. Še pred petimi stoletji jih je bilo nekaj sto. V 20. stoletju je politični zemljevid Evrope nekajkrat doživel globoko preobrazbo – med in po prvi in drugi svetovni vojni ter po koncu hladne vojne. Z njo se je ponovno povečalo število evropskih držav v primerjavi s stanjem na začetku stoletja, predvsem zaradi razpada večnacionalnih držav. Tako so nastale nove ali so se obnovile stare meddržavne meje v Evropi.
Potek meddržavnih meja je tesno povezan s pojmoma suverenosti in ozemeljske celovitosti države. Dolga stoletja so ozemeljska razmerja med državami opredeljevali in spreminjali zgolj v skladu z njihovo močjo osvajanja in nadzora nad ozemlji. Sodobno pojmovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti se je razvilo najprej v zahodni Evropi in bilo pravno oblikovano sredi 17. stoletja v okviru vestfalskega miru. Obveznost, da spoštujejo in ščitijo ozemeljsko celovitost in torej meje svojih članic, je vseboval pakt Društva narodov iz leta 1919.
Grobe kršitve načela ozemeljske celovitosti s strani »tretjega rajha«, Italije in Japonske so zanetile najbolj krvavo vojno v zgodovini človeštva. V okupaciji in prisvajanju ozemelj sosednjih držav so pred in med drugo svetovno vojno sodelovale še Sovjetska zveza, Madžarska, Romunija in Bolgarija. Tudi zaradi te tragične izkušnje je ustanovna listina Organizacije združenih narodov z 2. členom dvignila načelo ozemeljske celovitosti na raven norme mednarodnega prava. Članice je obvezala, da se vzdržijo slehernih groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost in neodvisnost katerekoli države, tudi nečlanice OZN. Ko so pripravljali in junija 1945 sprejemali ta zgodovinski dokument, so bile tudi s strani zmagovalk v drugi svetovni vojni prisotne grobe kršitve tega načela, kakor tudi mednarodnega humanitarnega prava. Nekaterim premaganim članicam fašistične osi in njenim zaveznicam so vojaško zasedli, nato nasilno odvzeli dele njihovih državnih ozemelj iz leta 1939 ter pregnali celotno ali večji del njihovega prebivalstva. Šele naknadno, tudi po več letih, so legalizirali potek novih meja. Zasedbo in aneksijo ozemelj poraženih držav so obravnavali kot kazen za predhodno agresijo, povzročene žrtve in razdejanja ter kot vojni plen zmagovalca.
Na račun poraženih držav fašistične osi so po letu 1945 z aneksijami razširile svoja državna ozemlja Sovjetska zveza, Francija, Jugoslavija, Grčija in Poljska. Teritorialno je največ pridobila Sovjetska zveza. V letih 1944–1945 je Rdeča armada ponovno okupirala in Sovjetska zveza ponovno anektirala do let 1939–1940 neodvisne Estonijo, Latvijo in Litvo. To aneksijo so priznale Velika Britanija, Francija in veliko drugih držav, vključno z Jugoslavijo, nikoli pa je niso priznale ZDA. Poleg teh je J. V. Stalin dal anektirati dele ozemelj Nemčije, Finske, Poljske, Češkoslovaške in Romunije. Najbolj teritorialno in tudi sicer je bila kaznovana Nemčija. Manj sta bili kaznovani Italija in Finska, teritorialno nič pa Avstrija (kot del tretjega rajha), Madžarska in Bolgarija. Kazen je doletela Romunijo, čeprav je proti koncu vojne prestopila na stran zaveznikov. Ozemlje Rutenije v Zakarpatju so odvzeli celo zavezniški Češkoslovaški. Zavezniška Poljska pa je bila teritorialno kaznovana na vzhodni in na račun Nemčije nagrajena na zahodni strani. V več primerih se sploh niso ozirali na interese in želje prizadetega prebivalstva anektiranih ozemelj. S temi dejanji so poglavitni ustanovitelji OZN grobo kršili načeli spoštovanja človekovih pravic in samoodločbe narodov, sicer razglašeni v 1. členu njene ustanovne listine.
Po valu povojnega prekrajanja meddržavnih meja, predvsem v vzhodni in južni Evropi, je prišlo do več sprememb kakovosti evropskih mejnih režimov, in sicer v obeh smereh – večje ali manjše prepustnosti. Delitev na dva sovražna vojaško-politična bloka je pripeljala do delitve Evrope z železno zaveso, kot jo je poimenoval Winston Churchill. Na vzhodni, komunistični strani je izražala »zaveso« bodeča žica, ponekod z opazovalnimi in strelskimi stolpi ter minskimi polji. Vzhodni mejni režimi so bili tudi med »socialističnimi« državami veliko trši kot na zahodni, liberalni polovici Evrope. V zahodni in severni Evropi so te režime mehčali in odpravljali policijski nadzor pri prehodu meddržavnih meja. Brezvizumski režim med državami Beneluksa so leta 1985 razširili v schengenskem sistemu na šest zahodnoevropskih držav.
Evropske meje po koncu
Po razpadu treh federacij so po drugi svetovni vojni pridobljena ozemlja podedovale Ruska federacija, Belorusija, Ukrajina, Litva, Moldavija in Hrvaška. Samostojna Republika Slovenija je obdržala na enak način pridobljene Primorsko, del Notranjske, izhod na morje in 45 kilometrov jadranske obale. Teritorialno izgubo Češkoslovaške je prevzela Slovaška. Litva je pri tem poseben primer. J. V. Stalin je po okupaciji vzhodne Poljske (na podlagi pakta Molotov-Ribbentrop) nekdanjo srednjeveško prestolnico Velike litovske kneževine dal pripojiti sovjetski Litvi. To kršitev mednarodnega prava so izpeljali v nasprotju z željami tedaj večinskega poljsko-judovskega prebivalstva mesta Wilna, medtem ko so Litovci tvorili v njem neznatno manjšino. Po letu 1991 je ponovno neodvisna Litva z veseljem podedovala to Stalinovo darilo v obliki svoje prestolnice, imenovane Vilnius.
Poleg omenjenih sprememb je bilo kar nekaj poskusov odcepitve in vzpostavitve dejansko novih meddržavnih meja. Poskusi na ozemljih Ruske federacije in Hrvaške so se končali s porazi. V Bosni in Hercegovini pa je separatistični poskus delno uspel – z mednarodnim priznanjem delitve te države na dve »entiteti« ter nadaljnjega obstoja Republike Srbske z novimi notranjimi mejami v BiH. Z do zdaj uspešnimi odcepitvami so nastale nove samorazglašene paradržavne tvorbe na ozemljih Cipra, Moldavije, Gruzije in Azerbajdžana ter z negotovim izidom tudi Ukrajine. Med letoma 1974 in 2014 so s temi nasilnimi premiki omejene države vsaj za zdaj dejansko izgubile del svojega ozemlja in prebivalstva. Poleg teh je del ozemlja leta 1999 izgubila danes že neobstoječa Zvezna republika Jugoslavija oziroma Republika Srbija. Po oboroženem posegu Nata (1999), razglasitvi samostojnosti Republike Kosovo (2008) ter odcepitvi Krima od Ukrajine in po njegovi ponovni priključitvi oziroma aneksiji Ruski federaciji (2014) sta nastali dve novi meddržavni meji v Evropi – mednarodno široko, toda ne splošno, priznana meja med Srbijo in Kosovom ter mednarodno nepriznan del meje med Ukrajino in Rusko federacijo.
Val sprememb meja po hladni vojni se je v vsaj enem oziru vidno razlikoval od vala v letih 1945–1955. V slednjem so pravice in voljo prebivalstva upoštevali le izjemoma (recimo na našem Primorskem). Pri spremembah po letu 1989 je sklicevanje na samoodločbo naroda postalo splošno pravilo. Helsinška sklepna listina iz leta 1975 je sicer od desetih načel pod št. 3 vključevala načelo nedotakljivosti meddržavnih meja v Evropi. Absolutizaciji tega načela sta pri pripravi tega pomembnega dokumenta, z razlogom, nasprotovali ZR Nemčija in Republika Irska. Kot kompromis so z osmim načelom le dopustili možnost spremembe meddržavnih meja na podlagi pravice do samoodločbe narodov.
Konec hladne vojne, razkroj komunističnih režimov in vzhodnega vojaško-političnega bloka je pripeljal do rušenja železne zavese. Medijsko ga je odmevno zaznamovalo rezanje in odstranjevanje bodeče žice na madžarsko-avstrijski meji. Dejanske kakovostne spremembe na notranjih evropskih mejah so bile in ostajajo protislovne. Na eni strani so se s širjenjem Evropske unije proti vzhodu in jugovzhodu ter liberalizacijo vizumske politike EU v odnosih s kandidatkami za članstvo v tem delu celine mehčali mejni režimi med več državami. Na drugi strani so po razpadu treh »socialističnih« federacij (ZSSR, Jugoslavija in Češkoslovaška) namesto nekdanjih odprtih administrativnih črt med federalnimi enotami nastale nove meddržavne meje z različnimi, tudi vizumskimi režimi.
Nepremišljeno širjenje schengenskega sistema proti jugu in vzhodu brez predhodno urejene migracijske politike EU in brez postavitve varovane zunanje meje je spodbudilo množične nelegalne migracije v zahodno Evropo iz držav nečlanic, predvsem iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Slovenija in šest drugih držav na tako imenovani balkanski poti so doživele grobo kršitev suverenosti in ogrožanje varnosti, ko se je prek njihovih državnih meja valilo proti Nemčiji več kot milijon nelegalnih migrantov in beguncev z Bližnjega vzhoda. Ta val z ozemlja Turčije je pripravilo in vodilo približno 100 kriminalnih skupin tihotapcev z ljudmi, številne med njimi se ukvarjajo tudi s tihotapljenjem drog in orožja. To so počele najmanj z vednostjo turških državnih oblasti in s pomočjo korumpiranih uradnikov. Nekajmilijonsko množico beguncev in razseljenih oseb v Turčiji sta povzročila predvsem vojaški poseg ZDA in Velike Britanije leta 2003 in politika okupacijskih oblasti v Iraku. Val migrantov je spodbudilo javno povabilo beguncem iz Sirije, ki ga je izrekla nemška zvezna kanclerka Angela Merkel. Pred to sicer hvalevredno humanitarno gesto nemška vlada ni zagotovila direktnega letalskega ali ladijskega prevoza beguncev iz Turčije v Nemčijo, ni pridobila soglasja prizadetih tranzitnih držav in jih ni vnaprej opozorila.
Za sprejem toliko beguncev in migrantov bi bilo sicer potrebno tudi soglasje drugih članic schengenskega sistema. Izvedbo tako obsežne tihotapske operacije je olajšala Grčija, ki več let po vstopu v EU in schengenski sistem ni izpolnjevala svoje obveznosti varovanja zunanje meje integracije. Zaradi vsega tega so na mejah več evropskih držav, tudi med članicami EU, postavili več betonskih, žičnih in drugih ograj in ovir, podobnih tistim med Vzhodom in Zahodom v obdobju hladne vojne. V postavitvi teh ograj so Španiji sledile Francija, Grčija, Madžarska, Bolgarija, Slovenija, Avstrija in Makedonija ter tako pregnale privid bodoče federalne Evrope brez meddržavnih meja.
Zlasti po migracijskem valu prek grških otokov je postala po letu 2014 najbolj problematična meja Evropske unije s Turčijo. Po izstopu Velike Britanije in resni grožnji z nadaljnjim krčenjem integracije je zdaj še bolj nazorno, kako zgrešeno ali hinavsko je bilo podeliti Turčiji status kandidatke za članstvo. Z njenim vstopom bi se še povečala nevarnost notranjega razkroja Evropske unije, saj je to močno prevelika in v številnih ozirih preveč drugačna država od njenega jedra. Z imenom Evropska unija bi bilo, med drugim, nezdružljivo, da bi bila v Aziji prestolnica njene tedaj najbolj naseljene članice in posledično z največjim številom poslancev v parlamentu integracije. Glede na neskončno konfliktnost na Bližnjem vzhodu in v Turčiji ter nekaj milijonov zelo verjetnih azijskih migrantov bi bilo nerazumno razširiti Evropsko unijo do turškega zidu na meji s Sirijo ter na meje z Irakom in Iranom.
Evropska unija se rada razglaša za skupnost demokratičnih vrednot ter zagovornico varovanja človekovih pravic. Ali strah pred novim begunskim valom upravičuje dejstvo, da evropska komisija ni ustavila pogajanj o članstvu z državo, katere vse bolj avtoritarni režim pod pretvezo boja proti terorizmu množično krši človekove pravice več deset tisoč državljanov, vključno s tisoči odstavljenih sodnikov, tožilcev, novinarjev, univerzitetnih profesorjev, učiteljev in drugih, grobo krši kolektivne pravice največje narodnostne manjšine, Kurdov, tepta svobodo medijev in že več kot 40 let nelegalno okupira dobro tretjino ozemlja Republike Ciper, članice EU? Menim, da bi tudi za Turčijo bilo bolje, da v odnosu do Evropske unije dobi poseben status regionalne velesile in mostu med Evropo in Azijo, podoben statusu ZDA, Ruske federacije, Kitajske in bodočemu statusu Velike Britanije.
In kaj bo v prihodnosti z notranjimi evropskimi mejami? Za vrnitev samostojnosti nekdanjih kraljevin Katalonije in Škotske se javno zavzemata njuni deželni vladi. Referendum v Kataloniji bo predvidoma ravno leta 2017, na Škotskem pa morda leta 2019. Še najmanj ducat evropskih držav med Atlantikom, Kavkazom in vzhodnim Mediteranom je soočenih s potencialno nevarnostjo ali z že izvršeno odcepitvijo dela svojega ozemlja. Večinoma, toda ne vedno, je to posledica globokega nezadovoljstva manjšinske narodnostne ali jezikovne skupnosti s svojim položajem v večnacionalni državi. Ponekod bi se dalo take konflikte urediti z dodelitvijo široke krajevne avtonomije (Donbas v Ukrajini), federalizacijo ali konfederalizacijo (Moldavija, Ciper).
Ponekod so že bile zamujene priložnosti celo za ohlapno konfederalno rešitev. V teh primerih bi morala mednarodna skupnost pomagati pri mirni ureditvi konfliktov, tudi z razdružitvijo, kakor je bilo v našem primeru. Rešitve večine teh problemov, žal, ne kaže pričakovati v najbližji prihodnosti. Tudi s temi napetostmi in ponekod celo z oboroženimi spopadi na evropskih mejah vstopamo v novo leto, ki bo, upajmo, bolj mirno kot zadnji dve. ●
