Ohranjam, torej sem

»Da bi vse ostalo enako, se mora vse spremeniti,« je rekel Tancredi Falconeri v romanu Leopard Giuseppeja di Lampeduse. Čeprav se njegova ugotovitev nanaša na propadanje družbe med velikim političnim gibanjem, lahko te besede navajamo tudi danes, ko je naš planet padel v začarani krog podnebnih rebusov.

Za ustavitev podnebnih sprememb bi se moralo vse spremeniti. Zemlja bi tako ostala tudi za prihodnje generacije. Vsaj takšna, kakršna je zdaj. Na podnebnem vrhu v Parizu so sicer ustvarili iluzijo, da je zdaj vse drugače kakor na konferenci v Københavnu. Namreč, Kitajska in Amerika končno sodelujeta pri zapisovanju odstotkov zmanjšanja izpustov CO2 nekje do leta 2030. Toda tudi na tem srečanju o podnebnih spremembah še vedno govorijo tako, kakor da je to problem nekoga drugega.

Države v razvoju vzbujajo slabo vest bogatim, ki so svoje smeti izbljuvali že takrat, ko so sami rasli. Razviti vračajo smeti na naslov tistih, ki v današnjem času onesnažujejo. O ukrepih, ki bi morda lahko rešili ostanke čistega neba, še vedno govorijo kot o žrtvovanju velikih količin denarja, določene stopnje rasti in dragocenih delovnih mest. Preprečevanje podnebnih sprememb ni za nobeno od vlad mamljivi projekt, iz katerega pršijo veliki dobički in raste politična priljubljenost. Kitajska in Amerika sodelujeta v Parizu iz političnih razlogov, in ne zato, ker bi jima bilo kaj do reševanja Zemlje.

Čeprav dandanes skoraj vsako slabo stvar (ne)posredno povezujemo s podnebnimi spremembami, pa je to prej logična telovadba kakor izraz resnične panike. Na primer, dokazujemo, da so suše, ki jih je povzročila globalna otoplitev, pognale milijone ljudi v Siriji iz vasi v mesta, kar je pripeljalo do političnih nemirov in končno do vojne. Zakaj ne bi poskušali radikalizacijo islama pojasniti z demografskim neravnovesjem, ki ga na neki način povezujemo s podnebnimi spremembami? Seveda smo že vnaprej prepričani, da prihaja nekakšen novi Džingiskan, ki je podoben Temudžinu iz preteklosti. Ta je po zaslugi višjih temperatur in obilice padavin osvojil pol sveta.

Vse to prispeva k povečanju vsesplošne prestrašenosti, ki v današnjem času seva kot nezaželena avra. Evropo je prestrašilo nekaj sto tisoč nesrečnežev, ki bežijo pred vojno, vendar pa so zanjo napovedi, da bo moralo do leta 2050 zaradi naravnih katastrof okoli 200 milijonov ljudi zapustiti svoje domove, še vedno zelo daleč.

A te zgodbe ne bodo nikogar prisilile v to, da bi nemudoma zmanjšal ogrevanje, parkiral avtomobil v garaži ali pa začel jesti pečene ščurke. Da, tudi to je ena od zanimivih teorij, ki trdi, da bi z vključitvijo insektov, bogatih s proteini, v naš jedilnik lahko zmanjšali proizvodnjo mesa. Tako bi lahko obvarovali ozračje pred ogromnimi količinami ogljikovega monoksida, metana in nitratnih oksidov, ki jih živina izpusti med zadovoljnim prežvekovanjem.

Za ustavitev podnebnih sprememb bi morali spremeniti veliko več kakor samo ozračje na zasedanju v Parizu. Kanadski pisec Barry Lord trdi, da je doba ogljika povzročila kulturo proizvodnje. V dobi jeklarstva in plavžev je veljal izrek Sem to, kar izdelujem. Ob pretakanju nafte in plina se je oblikovala kultura potrošnje. Sem to, kar kupujem. Toda v kulturi obnovljive energije bo naša identiteta v tem, česar ne porabimo. Sem to, kar privarčujem in ohranim.

Kako je vse to povezano s Kitajsko, ki mora prav v naslednjih petih, desetih letih ustvariti kulturo potrošnje, da bi sploh lahko obstala na vrhu svetovnih gospodarskih sil in bi Komunistična partija ostala na oblasti?

Pariška konferenca je zgolj še en dokaz, da otrokom ni treba verjeti v to, da jim bodo odrasli zagotovili čisto prihodnost. »Dragi svetovni državniki,« je pred začetkom zasedanja zapisala 17-letna Anna Langford iz Melbourna, »za podnebne spremembe sem prvič slišala, ko sem imela devet let. Takrat sem se tako prestrašila, da sem se skrila v sobo in jokala.« Kot je napisala, se je zavedala, kako velike težave rešujejo odrasli in kako zelo urgentne so te težave. Prepričana je bila, da se bodo takoj zganili in nekaj storili. »To je bilo zadnjič, da sem verjela, da bodo vlade nekaj ukrenile,« je zapisala mlada aktivistka.

Kje je potemtakem rešitev?

»Ko se jastog enkrat znajde v loncu, ne more storiti ničesar več,« je zapisala kanadska pisateljica Margaret Atwood. »Toda mi lahko nekaj storimo, saj smo pametnejši od jastoga.« To smo dokazali s tem, da se nismo uničili z jedrsko bombo, pa čeprav smo imeli med hladno vojno vsi jedrska zaklonišča. Atwoodova izpostavi, da se to kaže tudi s številnimi novimi tehnologijami, ki jih razvijajo v laboratorijih po vsem svetu. To zavedanje bo morda človeštvo pripeljalo do modrosti, ki je strnjena v izreku Ohranjam, torej sem.

Od Pariza ni treba preveč pričakovati. Vlade bodo iz rokava potegnile načrt B šele takrat, ko ne bodo imele niti milimetra za umik. Aktivisti v Berlinu so pred začetkom pariške konference na zeleni transparent napisali: »Planet B ne obstaja.« Zemlja je naša edina priložnost, da dokažemo, da smo pametnejši od jastoga.