Okno v svet arabske književnosti

»To ni le most med dvema kulturama, ampak nekakšen laboratorij, ki svetu razkriva današnje literarno ustvarjanje arabskega sveta,« je o reviji Banipal, ki bo prihodnje leto stara dvajset let, dejal Adonis, eden najbolj znanih sirskih in arabskih literatov našega časa. Ustanovila sta jo žena in mož, Angležinja Margaret Obank in iraški pisatelj Samuel Shimon, avtor izjemne in zelo odmevne knjige Iračan v Parizu.

Banipal, ki izhaja v Londonu in kajpak v angleščini, je v današnjem literarnem svetu v resnici nekaj posebnega. »Temelji pravzaprav na treh stvareh,« pravi Margaret Obank, ki je na Otoku končala filozofijo in angleško literaturo. Njen oče Kenneth Obank je bil dolga leta znan odgovorni urednik britanskega Observerja, tako da je bilo pisanje in urejanje pravzaprav že od nekdaj logičen del njenega življenja. »Prvi temelj je kajpak dejstvo, da je arabska književnost pomemben sestavni del svetovne kulture in naše civilizacije. Drugič: brez nenehnega dialoga med različnimi kulturami se bo svet znašel v slepi ulici (kar se zaradi nespametne politike v bistvu že dogaja). In ne nazadnje: brez užitka, ki ga doživljamo pri branju lepe poezije in ustvarjalnega, razmišljujočega pisanja, bi bila naša življenja in (so)bivanja z drugimi bistveno bolj pusta, dolgočasna in skromnejša,« doda Margaret.

Abas Bejdun, libanonski pesnik in urednik kulturne strani v dnevniku As Safir, pravi, da je bila ustanovitev takšne arabske literarne revije v bistvu svojevrstna avantura. Po malem celo norost, dodaja, saj je nastala v času, ko so bile podobne publikacije v arabskem svetu pod nenehnim pritiskom diktatorskih režimov in nenehnimi grožnjami o prepovedi in ustavitvi izhajanja. Prav zato so mnogi dvomili, da bo Banipal po prvi številki sploh še izhajal. Toda tisti najbolj črnogledi niso imeli prav. Revija, ki je bila kot zamisel rojena leta 1997, torej pred dvajsetimi leti, izhaja še danes in je že zdavnaj postala izjemno pomemben del arabske in s tem tudi svetovne kulturne scene.

Most med kulturami

»Postala je nekakšen most, spodbujevalec dialoga med kulturami. Ta dialog se začne tisti hip, ko bralec na Zahodu vzame v roke prevedeno arabsko delo. Zato so zame književni prevajalci – in za naju delajo v resnici najboljši, z vseh koncev sveta – pravzaprav živi in najbolj neposredni prenašalci človeških vrednot. In ker gre za dialog med dvema civilizacijama, ki sta v nenehnem konfliktu, zadnja leta pa sta vpleteni v vrsto brutalnih in krvavih vojn, so ti prevajalci zame celo nekakšni mirovniki,« razmišljanje libanonskega poeta dopolni Margaret.

Od kod ideja za ta literarni unikum? »Rodila se je pred dvajsetimi leti, ko sva z Margaret nekega dne ugotovila, da v svetu sploh ni revije, ki bi objavljala prevode sodobne arabske književnosti. Tudi knjig arabskih avtorjev je bilo takrat zelo malo na trgu, le nekaj najbolj uveljavljenih piscev. Celo Adonis, moj stari prijatelj iz pariških let in večni kandidat za Nobelovo nagrado, takrat še ni bil preveden v angleščino. V francoščino da, v angleščino pa ne. Takrat je bila v knjigarnah ena sama knjiga z njegovo poezijo, prevedeno v angleščino. Pa tudi v tej knjigi ni bil sam. Skupaj z njim sta v njej namreč nastopala še dva arabska poeta,« pove Samuel Shimon, iraški Asirec z zelo burnim življenjem. Zaradi političnega preganjanja za časa Sadama Huseina je bil nenehno v težavah, zaradi česar se je že zelo zgodaj odločil za življenje v tujini. Prek številnih arabskih držav (in tudi dela z voditeljem PLO Jaserjem Arafatom v Bejrutu in Tunisu) in potem Pariza, kjer je prebival deset let, je nazadnje dokončno pristal v Londonu.

»Ko gre za arabski svet, imajo založniki na Zahodu samo eno agendo,« pravi Margaret Obank. »Če jim poveš, da imaš v rokah izvrstno in vrhunsko napisan arabski roman, jih to sploh ne zanima. Hočejo samo stvari, ki jim (politično) ustrezajo. Islam ali zgodbe o ženskah, ki govorijo o domačem nasilju. Na Zahodu o arabskem svetu v resnici vedo samo to, že vse od prve zalivske vojne leta 1991. Vedo zgolj to, kar jim iz dneva v dan servirajo mediji. In podobno se obnašajo tudi založniki. Na ta svet gledajo kot na regijo, ki je v nenehni krizi, prevratih in kjer kronično primanjkuje demokracije. Zato iščejo avtorje, ki bi zanje politično orisali tamkajšnjo kaotično situacijo. Toda to ni rešitev. Literatura namreč lahko ponudi in pojasni bistveno več kot pa časopisna ali televizijska poročila. Kaj se je denimo spremenilo v poročanju o Iraku v zadnjih desetih letih? Nič! Samo številke o mrtvih …«

Veliki Asurbanipal

In tako se je porodila ideja o Banipalu. Samuel Shimon je že imel nekaj izkušenj z založništvom. Tudi Margaret Obank, ki ji Samuel ljubkovalno pravi kar Magi, je pred tem že delala na tem področju in urejala različne revije in publikacije. To jo je namreč od nekdaj zelo zanimalo, bržkone tudi zaradi očetovega vpliva. »Zato sva bila v resnici zelo posrečena kombinacija,« se vmeša Samuel. Ko je živel v Parizu, je namreč ustanovil svojo založbo z imenom Gilgameš, ki je izdala kar precej knjig arabskih avtorjev.

»V Parizu sem bil pravzaprav begunec. Med drugim sem se preživljal tudi s tem, da sem arabskim pisateljem s pisalnim strojem prepisoval njihove rokopise. Takrat seveda še ni bilo računalnikov, celo pisalni stroj je bil redkost, zato so malodane vsi pisali kar na roko. Adonisu sem denimo pretipkal kar dvanajst njegovih knjig. S tem sem si zaslužil denar za preživetje. Nekaj časa sem delal z nekim Libanoncem. In ko sem nekega dne tipkal kot nor, sem si rekel, zakaj pa ne bi sam ustanovil založbe. In tako je nastala Les Éditions Gilgamesh. To je bil nekakšen uvod v Banipala,« doda Samuel, ki je letos dopolnil okroglih šest desetletij.

Od kod ime Banipal? Z njim se je Samuel vrnil kar k svojim asirskim koreninam. Revija je namreč ime dobila po legendarnem Asurbanipalu, mogočnem, zadnjem asirskem kralju, ki je vladal med letoma 669 in 627 pred našim štetjem. Znan je bil po tem, da je bil eden redkih starodavnih vladarjev, ki je znal pisati in brati. Bil je tudi neke vrste mecen takratnim piscem. Ker je bil izjemno navdušen nad takratnim umetniškim ustvarjanjem, je nekega dne svoje sle poslal na različne konce imperija in jim ukazal, naj prinesejo na dvor vse, kar bodo našli napisanega. Vrnili so se s skoraj 20.000 glinastimi ploščami, iz katerih je potem v Ninivah ustanovil prvo knjižnico takratnega sveta. V njej se je po njegovi zaslugi znašel tudi ep o Gilgamešu, v knjižnici pa so bile poleg te antične mojstrovine seveda tudi različne druge zgodbe, ljudske pripovedi, basni, pregovori, molitve, napisane v tako rekoč vseh jezikih tistega časa …

Devetsto arabskih avtorjev

»Zdaj nadaljujemo delo mojega velikega prednika. Ko gre za zbiranje sodobne arabske literature, kajpak,« pribije Samuel. »Doslej smo v našem Banipalu objavili več kot 900 avtorjev iz vseh držav arabskega sveta. Tudi tistih, ki živijo v diaspori. Postali smo resnično njihovo okno v svet. Prek nas jih spoznavajo bralci z vsega sveta, ki so, kot kažejo odzivi, navdušeni nad tistim, kar jim prinašamo,« doda Samuel.

Toda začetek seveda ni bil lahek. Ker ni bilo denarja in ne dovolj prevajalcev, so se odločili, da bodo v prvi številki objavili avtorje, ki so že prevedeni, pa zaradi različnih vzrokov, tudi političnih, še niso bili nikjer objavljeni. Celo Adonis je takrat denimo že imel nekaj prevodov v angleščino, pa ni mogel najti založnika.

»Zaradi takšnega pristopa smo imeli skoraj 80 odstotkov prve številke pravzaprav že prevedene. Brez kakšnih posebnih stroškov. Margaret je za takratno številko denimo pripravila tudi dvajset strani dolg intervju z velikim iraškim poetom in mojim dragim, zdaj že pokojnim prijateljem Sargonom Boulusom, ki so ga potem povzeli mnogi tuji mediji. In presenečeno odkrili njegov izjemen talent. Banipalov start je bil tako v resnici nadvse uspešen,« razlaga Samuel, ki mi je podaril knjigo prijateljevih stihov z naslovom Brusilec nožev. Sargon, prav tako Asirec, je ni dočakal. V Berlinu je umrl le nekaj dni pred njenim izidom.

Margaret Obank pravi, da Banipal ni namenjena zgolj akademikom in profesorjem arabske književnosti, ampak v prvi vrsti ljubiteljem literature. Še posebej tistim, ki bi radi zvedeli kaj več o arabski kulturi in civilizaciji. Oba s Samuelom arabski literarni svet izvrstno poznata. Samuel že od rojstva govori arabsko, sama pa se je arabščine začela učiti v Londonu. Zaradi ljubezni do literature in kajpak do moža, ki je domov vabil v glavnem arabske pisce. Samuel pozna ogromno sodobnih pisateljev z Bližnjega vzhoda. Skupaj z njim jih je ves čas spoznavala tudi Margaret. In oba jih prek Banipala predstavljata tudi vsem tistim, ki jih zanima ta svet.

»Postali smo del arabske kulturne in literarne scene. V Evropi in tudi zunaj nje je kar nekaj literarnih revij, ki pišejo o arabskem svetu. Toda problem je, da ga ne poznajo dovolj. Zato objavljajo imena, ki niso znana ali dovolj pomembna. Ali še huje: v njih se pojavljajo avtorji, ki so slabi pisci. To počnejo zato, ker jim nekdo tako narekuje in ker jih za to tudi plačuje. Zame je to kolonialni pogled na stvari. Brez pravega spoštovanja do tistih, ki bi si zaslužili objavo, pa so jim vrata zaprta. Zato je Banipal zanje tako pomemben,« pravi Samuel.

Namesto ministrov za kulturo …

Veliki iraški pesnik Jusef Sadi, avtor znamenite pesmi Amerika, Amerika, ki jo berejo na mnogih protestnih shodih (v Sobotni prilogi sem pred leti objavil intervju z njim), je revijo Banipal razglasil za nekakšen simbol upora. »Predvsem zato, ker smo neodvisni. Nekatere arabske revije ne bi izhajale brez podpore vlad, ki s tem vplivajo tudi na vsebino. Prav zaradi tega je v arabskem svetu veliko cenzure in tudi samocenzure, kar je najhujša oblika poseganja v literarno (in tudi novinarsko) ustvarjanje. V Banipalu ni tega. Nas zanima izključno vsebina in ne, kdo je kdo. Mnogi pisci so v opoziciji in delujejo proti režimu. Zato jih doma ne objavljajo, tudi če pišejo pod psevdonimom. Tu pa dobijo svoj prostor,« razlaga Samuel.

Iraški pisatelj Fadhil al Azavi zato pogosto pravi, da je Banipal za arabsko literaturo naredil več kakor vsi arabski ministri za kulturo skupaj, ki v bistvu sploh ne opravljajo svojega poslanstva, saj so to praviloma vselej izključno režimski ljudje. Pravzaprav je zato kar Banipal neke vrste arabski kulturni minister, dodaja Azavi. »Da, Margaret je predsednica vlade, jaz pa njen veleposlanik,« se med smehom strinja Samuel. In spomni na ocene nekaterih akademikov, ki arabsko literaturo po novem v resnici delijo na čas pred nastankom Banipala in na čas po njem …

Zakaj na Zahodu tako slabo poznamo arabsko književnost? »Predvsem zaradi stereotipov in orientalističnega pristopa do tega dela sveta, kot bi temu dejal Edward Said. Arabske vlade niso nikoli bile zainteresirane za promocijo književnosti svojih držav. Režimi se namreč bojijo pisateljevih besed. Literatura je nevarna zanje, saj imajo pisatelji svojevrstno moč in vpliv na množice. Zato so na Bližnjem vzhodu vselej objavljali zgolj režimu naklonjene pisce,« pravi Samuel.

Toda stvari se zdaj vendarle spreminjajo. Ne le zaradi Banipala, ampak tudi zaradi politike. Po 11. septembru se je zanimanje za arabski in islamski svet namreč dramatično spremenilo. Če so pred tem denimo prevedli le nekaj knjig arabskih avtorjev na leto, so te številke zdaj bistveno večje, tudi za desetkrat in več. In k temu je precej prispevala tudi mednarodna nagrada za arabski roman, nekakšen arabski booker, ki ga podeljujejo od leta 2007. »Za prvega predsednika žirije so takrat izbrali prav mene,« se pohvali Samuel.

Obisk v Ljubljani

Z Margaret Obank in Samuelom Shimonom se poznamo že kar nekaj časa. Prvič smo se srečali na literarnem festivalu v Pragi, kjer je bil Samuel poseben gost. Nato smo bili v stiku v Londonu, kjer živita, ta mesec pa sta prišla tudi v Ljubljano, kjer sta bila sicer že tudi pred tem, saj sta v eni od številk Banipala pred leti podrobneje predstavila slovensko književnost. Margaret je bila v Sloveniji letos dvakrat. Prvič ravno na dan, ko so Britanci glasovali o odhodu iz Evropske unije. Zato je glasovala kar po pošti. In bila seveda odločno proti brexitu.

Kot velika poznavalca arabske literature v svetu sta za International Journal of Euro-Mediterranean Studies (IJEMS), ki ga izdaja univerza Emuni, posebej za nedavni dan zalivskih držav pripravila izbor sodobne zalivske književnosti. V njem je predstavljenih 29 avtorjev iz vseh šestih zalivskih držav (Saudska Arabija, Katar, Bahrejn, Kuvajt, Oman in Združeni arabski emirati). Med njimi je nekaj zares izvrstnih in že uveljavljenih piscev.

Oba na prvo mesto postavljata Radžo Alem iz Meke, ki zdaj živi med Saudsko Arabijo in Francijo. Njena knjiga Golobja ogrlica je že prevedena v glavne jezike sveta. Bila je tudi arabska Bookerjeva nagrajenka. Njeno pisanje je izjemno pogumno, saj denimo govori tudi o prepovedanih knjigah, ki jih je kot velika ljubiteljica tuje literature pretihotapila v Meko, to sveto mesto, ki pa ga saudska politika pomalem spreminja v nekakšen islamski Disneyland … Njena praprababica je bila Rusinja, ki je nekoč romala v Meko in tam ostala, njen oče pa je bil mitvaf, duhovni vodja romarjev, zato je o hadžu in ritualih vedela več kakor vsi njeni vrstniki.

Samuelu je zelo všeč kuvajtski pisatelj Saud Alsanusi, avtor knjige Bambusovo steblo, za katero je prav tako dobil arabskega bookerja. Knjiga govori o za kuvajtski režim zelo neljubi temi. Mlad Kuvajtčan se je namreč spečal s filipinsko služkinjo in je zanosila. Ko je Sadam Husein napadel državo, je mladenič moral v vojsko in padel v bojih. Njegova družina ni hotela nič vedeti o nosečem dekletu. Poslali so jo nazaj na Filipine. Toda ko je njen sin odrastel, se je vrnil v Kuvajt, da bi poiskal očeta in njegovo družino. Na kuvajtskem dvoru ob izidu te knjige niso bili posebej srečni, bralci pa so bili naravnost navdušeni nad njo, tako da so na kuvajtski televiziji po njej posneli nadaljevanko in tudi celovečerni film.

Najbolj berejo v Maroku

Samuel Shimon pravi, da se tudi arabska literatura zadnje čase zelo spreminja. Arabci so nekoč veljali za narod poetov. Zelo priljubljen je bil tako imenovani svobodni verz. Toda zadnjih dvajset let je začela prevladovati proza, tudi zaradi vplivov Zahoda. Kvaliteta poezije pada, tudi zato, ker je začelo prevladovati mnenje, da stihe lahko piše vsakdo, kvaliteta proznih del pa je vse večja. In vse več je izjemno dobrih piscev, ki se lotevajo vrste sodobnih tem. Tudi prepovedanih. Zato se morajo pogosto zatekati k prispodobam, kar daje tej literaturi še dodaten čar.

V arabskem svetu je nekoč veljalo reklo, da Kairo piše, Bejrut tiska, Bagdad pa bere. Ali to danes še velja? »Ne več. Zdaj berejo povsod, morda še najbolj v Maroku. Tam so prav nori na literaturo. Maročani so res veliki bralci. Čeprav so revni, vztrajno kupujejo knjige. Predvsem v arabščini. Šele potem pride na vrsto francoščina. Zato tudi veliko vedo. In veliko je tudi pisateljev, več kot v drugih državah. Toda ti se zdaj prebujajo povsod. Tudi v Zalivu, kjer je med ustvarjalci vse več žensk. Pisateljic in pesnic. To je nadvse spodbudno,« pravi Samuel.

Sirija v srcu

Zadnja letošnja številka Banipala, 57. po vrsti, je posvečena krvaveči Siriji. Njen naslov je zato Sirija v srcu. Tudi v tej številki je veliko kvalitetnega in pretresljivega branja. Kot prva se predstavi mlada pisateljica Dima Vanus (zdaj živi v Bejrutu), ki je končala francosko literaturo na Sorboni. Njen oče Sadala Vanus je zelo znan dramatik. Nekakšen sirski Bertolt Brecht, kot pravi Samuel. V Banipalu je objavljen odlomek iz njenega dela Prestrašeni.

Potem je tu veliki sirski pesnik Nuri al Džara z elegijo Čoln za Lesbos, ki je že prevedena v grščino, francoščino in še nekatere druge jezike, saj govori o za Evropo zelo boleči temi. O sirskih beguncih, ki na begu pred vojno tragično umirajo na obalah civilizacije. Pesnik jo je posvetil hčeram umorjenega Naša. Po arabski legendi je sedem njegovih hčera sklenilo, da očeta ne bodo pokopale vse dotlej, dokler ne bodo našle morilca in maščevale njegovo smrt. Arabci po njih danes imenujejo sedem zvezd iz ozvezdja Ursa Major.

Veliko tragičnega branja torej, ki mu da piko na i pesnik Mohamad Alaedin Abdul Mula z verzi pod simboličnim naslovom Čuvaj pokopališča. V pesmi eden od mrtvecev na grobu izbriše svoje ime in namesto tega zapiše: Tukaj počiva Sirija. Branje, ki resnično boli. In postavlja vprašanje, kaj imajo pravzaprav v načrtih tisti, ki tako surovo uničujejo in pobijajo Sirijo.