Tiskane izdaje
Zahodni zavezniki so kot podpisniki premirja z novo italijansko vlado Pietra Badoglia imeli italijansko ozemlje pod svojim protektoratom. Kljub pričakovanju, da se bo jugoslovanska vojska, glede na dogovore, sklenjene med Josipom Brozom Titom in feldmaršalom Haroldom Alexandrom, marca 1945 z »osvobojenih« ozemelj umaknila, so zahodni zavezniki naleteli na odločen odpor jugoslovanske vojske in oblasti.
Anglo-Američani so videli, da Tito z okupacijo dela Julijske krajine misli resno, saj so se na spornem ozemlju razporedile tako jugoslovanske kot anglo-ameriške enote. Anglo-ameriška uklonitev zahtevam Jugoslovanske armade bi lahko imela resne posledice pri vzpostavljanju reda in miru v povojni Evropi. Toda Jugoslavija je ob koncu vojne v svojih teritorialnih zahtevah ostala sama, saj je Stalin že maja 1945 prenehal podpirati Tita, ker si ni želel poslabšati odnosov znotraj zavezniškega tabora.
Morganova črta, cona A in B
Usodo spornega ozemlja je 12. junija 1945 rešil beograjski sporazum (kasneje je bil dopolnjen z devinskim sporazumom), ko je anglo-ameriška vojska prevzela oblast zahodno od t. i. Morganove črte (imenovane po generalu Williamu D. Morganu). Demarkacijska linija je zasedeno območje razdelila na dve zasedbeni coni: cono A, ki jo je upravljala Zavezniška vojaška uprava (ZVU), in cono B, ki jo je upravljala Jugoslovanska vojaška uprava (VUJA). V skladu s pogodbenimi določili naj bi zahodni zavezniki cono upravljali začasno z že obstoječimi strukturami oblasti, ki jih je na tem območju organizirala jugoslovanska oblast. Tako je morala jugoslovanska vojska območje ZVU zapustiti, kar je med lokalnim slovenskim prebivalstvom sprožilo veliko ogorčenja. Kljub temu se je odnos do zahodnih zaveznikov, tudi ob pomoči jugoslovanske propagande iz Jugoslavije in cone B, vsaj na videz pri večini ljudi spremenil. Z razvojem svetovnih dogodkov so tudi odnosi med ameriško in jugoslovansko vojsko postajali vedno bolj napeti.
ZVU v svojo upravo ni vključevala dotedanjih italijanskih državnih aparatov, se je pa vzporedno na tem območju ohranjala jugoslovanska civilna uprava, ki je bila brez pristojnosti in je zavezniška uprava ni priznavala. Razpust narodne zaščite, odprava ljudskih sodišč, obnova italijanske zakonodaje ter drugi ukrepi nove oblasti so med Slovenci izzvali množične demonstracije. Zaostrilo se je z ukazom iz avgusta 1945, ki je na tem območju obnovil stari italijanski upravni sistem s pokrajinami in občinami.
Območje ZVU sta si ameriška in britanska vojska razdelili na dva dela. Območje med Miljami do povezave ceste Palmanova–Gradiška je spadalo pod britansko pristojnost, območje nad omenjeno cesto do Predila pa so upravljali ameriški vojaki. Program, ki ga je ZVU na območju vpeljala, je bil predvsem intervencijski, s ciljem zamejitve kriznih razmer. Sledil je t. i. program prevention of disease and unrest, ki je bil preverjen drugod po Italiji in je nastal, da bi preprečil izbruh nezadovoljstva in napetosti na območjih pod anglo-ameriškim nadzorom.
Modri vragi v Posočju
V Zgornje Posočje, ki so ga upravljali ameriški vojaki, je kmalu po koncu vojne prišla ameriška 10. gorska divizija (10th Mountain Division) s 85., 86. in 87. polkom. Dvajsetega maja je prejela ukaz o premiku dela divizije v okolico Vidma in severno ob reki Soči navzgor do meje z Avstrijo, in to z namenom, da zasede ključne točke za povezavo z Avstrijo. Prehod od Kobarida prek Bovca, Loga pod Mangartom, prelaza Predela do Trbiža je bil ena pomembnejših prometnih povezav s Koroško. Divizija je Sočo prestopila 21. maja 1945, tako da so vojaki 86. in 87. polka divizije stopili na slovenska tla pri Robiču, zasedli Kobarid, Žago, Bovec ter Log pod Mangartom in območje vse do Belopeških jezer pri Trbižu.
V ukazu za premestitev 87. polka 10. gorske divizije je pisalo, da morajo biti do partizanov prijateljski, vendar odločni, in naj se ne družijo z njimi. Naloga pripadnikov 10. gorske divizije je bila zavarovanje območja in evidentiranje vseh vojaških skupin (italijanskih in jugoslovanskih), ki so bile na območju. Predvsem pa je bilo zaželeno, da brez orožja preprečijo pomikanje jugoslovanske vojske proti zahodu. Zanimivo je tudi to, da so vojaki 10. gorske divizije 3. junija 1945 na Mangartu pripravili divizijsko tekmo v smučanju, prvič po maju 1944 oziroma odhodu divizije na evropsko bojišče. Deseta gorska divizija je kmalu zatem zapustila naše ozemlje, saj je 14. julija 1945 dobila ukaz za vrnitev v ZDA.
Poleti 1945 je v coni A Julijske krajine nadzor začela izvajati 34. pehotna divizija, imenovana tudi Rdeči biki (Red Bull). Med njenimi nalogami je bilo nadzorovanje gibanja prebivalstva ob Morganovi črti in ob zahodni meji z Italijo, vojaška podpora ZVU, zagotavljanje varnosti zavezniških čet in pomoč ZVU pri vzdrževanju javnega reda in miru.
Največji vtis so med slovenskim prebivalstvom pustili vojaki ameriške 88. pehotne divizije, ki so 3. oktobra 1945 zamenjali 34. pehotno divizijo. Oseminosemdeseta pehotna divizija, imenovana tudi Modri vragi (Blue Devils), je največ časa ostala v ameriškem delu ZVU, in sicer od septembra 1945 do septembra 1947. Med vojno je odigrala pomembno vlogo pri prodiranju anglo-ameriških enot po Apeninskem polotoku. Ni zaman laskava ocena Nemcev, ki so divizijo označevali kot najboljšo ameriško divizijo na območju Italije. V 344 dneh bojev je divizija imela 15.173 žrtev in je danes med 13 ameriškimi divizijami, ki so utrpele največje izgube. Za nadzor ZVU so diviziji dodali še dve enoti, in sicer 752. tankovski bataljon in 15. poljsko bolnišnico. Divizija je formalno delovala pod poveljstvom 13. britanskega korpusa, ki je nadzoroval območje cone A. Naloge Modrih vragov so bile nadzor območja, zagotavljanje svobode tiska in svobode izražanja političnih idej, spodbujanje dobrih odnosov med Italijani in Slovenci.
Kokakola, žvečilni gumi in džez
Divizija Modrih vragov je bila sestavljena iz treh polkov. Sedeža poveljstva divizije in 349. pehotnega polka sta bila v Gorici. Enote 349. polka so nadzorovale območje med Gradiško in Kanalom, reko Sočo in območje Goriških brd. Tristopetdeseti pehotni polk je imel sedež v Tarčentu in je deloval na območju od Kanala do Kobarida, 351. pehotni polk s sedežem v Trbižu pa je nadzoroval prelaze in območje Predila, Ukve in Bovca. Del tega polka je bil stacioniran v Trstu, njegove naloge pa so bile predvsem reprezentančne. V Trstu je divizija namreč skrbela tudi za propagandno dejavnost, saj je izdajala časopis The Blue Devil. Zanimivost obdobja okupacije Modrih vragov je tudi v tem, da jih je v tem času obiskal ameriški general Dwight Eisenhower, ko je bil na inšpekciji ameriških enot v Italiji.
V času okupacije Julijske krajine so večino prekaljenih borcev Modrih vragov zamenjali novi vojaki. Prišli so bodisi iz ZDA bodisi od drugod in niso poznali mednacionalnih, socialnih in političnih razmer na območju Julijske krajine, kar je v veliko primerih oteževalo, in ne reševalo napete odnose na spornem območju.
Marsikateri Slovenec se je pod upravo ZVU prvič srečal z materialnimi dobrinami zahodnega sveta, kot so kokakola, čokolada, žvečilni gumiji in džez glasba. Veliko domačinov je trgovalo s svojimi izdelki in jih zamenjevalo za moko, sladkor in oblačila. Med levim in desnim bregom Soče je potekala živahna črna izmenjava, veliko domačinov je dobilo začasno delo pri obnovi porušenih objektov, kar jim je prinašalo dodaten zaslužek. Ameriški vojaki so bili za nekatere domačinke privlačni, tako da so si mnoge dobile med njimi življenjske sopotnike in odšle v Združene države Amerike.
V prvih povojnih mesecih so bili odnosi med ameriškimi in jugoslovanskimi vojaki še dobri, kasneje, v letih 1946 in 1947, pa so se vedno bolj ohlajali in prihajalo je do čedalje več incidentov. Eden takih je bil v vasi Vrsno blizu Kobarida, kjer je izbruhnil spopad med ameriško patruljo in jugoslovanskimi obmejnimi stražami, v katerem sta bila dva jugoslovanska vojaka ubita. Interpretaciji dogodkov pa sta bili v časopisih ene in druge strani seveda različni. Naša poročila so navajala, da so bile jugoslovanske obmejne straže na svojih mestih, medtem ko je ameriška patrulja streljala in dva vojaka ubila. Ameriška stran pa je incident videla drugače; napadeni ameriški vojaki naj bi odgovorili na streljanje jugoslovanskih vojakov in pri tem povzročili žrtve na jugoslovanski strani.
Na obeh straneh meje
Anglo-Američani so podobno kot Jugoslovani na drugi strani, v coni A, ob demarkacijski črti postavili kontrolna mesta (outposts, tudi check posts oz. road posts) ob Morganovi črti. Na kontrolnih mestih so preverjali identiteto ljudi, ki so prečkali mejno črto, pregledovali in preiskovali vozila in prtljago ter vodili statistiko, kdo in koliko se jih preseljuje prek demarkacijske črte in zahodne meje Julijske krajine.
Za prehod Morganove črte so prebivalci v Julijski krajini potrebovali osebne izkaznice. ZVU je izdajala tri vrste izkaznic: ene za tiste, ki so živeli v Julijski krajini v mejah zasedenega območja; druge za jugoslovanske državljane, ki niso bili pristojni v Julijski krajini in so prebivali na zasedenem območju; tretje za italijanske državljane, ki niso bili pristojni v Julijski krajini, so pa prebivali na zasedenem območju. Rapalsko mejo, ki je ločila cono B Julijske krajine od Jugoslavije, je bilo mogoče prestopiti le s posebnimi dovoljenji, za prehod čez zahodno mejo cone A Julijske krajine pa so bila vpeljana posebna potna dovoljenja. Po sporazumu med Jugoslavijo in zahodnimi zavezniki je bilo določeno, da lahko ljudje neovirano prehajajo mejo, vendar samo tisti, ki so stalno bivali na območju Julijske krajine. Za vse druge, ki so prihajali bodisi iz Italije bodisi iz Jugoslavije, je bilo potrebno posebno dovoljenje, ki ga je izdala zavezniška vojaška uprava in jugoslovanska vojaška uprava.
Prebivalcem cone A je potna dovoljenja za vstop v Jugoslavijo izdajal štab II. brigade Narodne obrambe v Postojni. Usmeritev oblasti je bila, da ne izdajajo potnih dovoljenj za Jugoslavijo, saj bi zahodni zavezniki to lahko razumeli kot opravljanje oblastnih funkcij. Prav tako prehod demarkacijske črte ni bil dovoljen vojski (razen tistega dela jugoslovanske vojske, ki je po sporazumu ostal na Krasu znotraj cone A), ki je morala za prehod po ozemlju cone A zaprositi zahodne zaveznike. Zanimivo je, da so bili zahodni zavezniki manj pozorni na prehode italijanske vojske v Julijsko krajino, bolj pa so bili sumničavi do jugoslovanskih transportov hrane čez cono A, ki je bila namenjena vasem v coni B, do katerih se ni dalo drugače kot prek cone A.
Nočemo belega kruha!
V coni A je bilo močno čutiti jugoslovansko propagando iz cone B in eden znanih rekov iz takratnega časa je bil: »Nočemo belega kruha!« To je bil obvezen klic na protizavezniških zborovanjih in demonstracijah. Jugoslovanske oblasti so namreč razglasile vse dobrote za sovražno orožje in ideja o nezaželenem belem kruhu je v naslednjih desetletjih obveljala kot uradno stališče celotne vzhodne Evrope. Toda v tej paroli je bil tudi kanček resnice. Anglo-Američani so namreč domačinom dali ameriško moko, iz katere se je kruh pripravljal drugače, kot so bili vajeni domačini. Ameriški moki sta bila že dodana kvas v prahu in sol, zmesi je bilo treba dodati samo vodo, vendar domačinov na to ni nihče opozoril, navodil za pripravo, napisanih na žakljih, pa zaradi neznanja angleščine tudi niso razumeli. Tako se je peka kruha domačinom največkrat ponesrečila. Testo je naraslo, v sredini je ostala luknja, skorja pa je imela čuden okus. S tem kruhom so začeli krmiti živino, ta pa ga je prav tako zavračala.
Podobnih zgodb iz tega časa je še vedno veliko med prebivalci nekdanje ZVU. Obdobje okupacije divizije Modrih vragov in drugih anglo-ameriških enot se je končalo s 15. septembrom 1947, ko je ZVU v coni A Julijske krajine prenehala delovati skladno z določili mirovne pogodbe, podpisane v Parizu. Ustanovljeno je bilo Svobodno tržaško ozemlje (STO), Primorska brez Gorice in Trsta je bila priključena k Jugoslaviji, anglo-ameriški vojaki pa so se umaknili z Morganove črte.
Dr. Blaž Torkar je kustos
