Onegavljenje s krizo

V tej državici smo letos prestali kar troje volitev, vendar se politično histeriziranje nikakor ne ustavi; ali gre za »večnega« Janeza Janšo, za Bratuškovo ali za nove zloglasne napovedi finančnega ministra Mramorja, da krize nikakor ni konec in da bo še treba zategovati pas. Če se prav spomnim, smo bili v raznih krizah že pred desetletji in politiki so nas vselej opozarjali, da bomo morali zategniti pasove. V t. i. Kraigherjevi komisiji so v začetku osemdesetih o tedanji krizi spisali kar trinajst knjig. Rezultat je bil razpad države.

V palači federacije v Novem Beogradu sem na zasedanjih te komisije prebil dolge ure, celo noči, zasedanja so bila silno »poglobljena«, ko pa sem iz maratonske debate hotel povzeti kratko poročilo za Delo, je bilo težko izkristalizirati kako jasno misel.

Takrat – v času Milke Planinc, bonov, bencinskih omejitev itd. – so politiki najprej govoričili o »zaostrenih gospodarskih razmerah«, šele pozneje je v javnost izplaval termin kriza. Seveda, politika je težko priznala, da je vse skupaj zavozila in da je bil »jugoslovanski eksperiment« s samoupravljanjem ekonomsko nevzdržen. Država je razpadla zaradi fiksnih proračunskih postavk za vojsko, manj razvite republike in borčevske pokojnine. Kajpak si je dotlej že pol države priborilo status borca. Jugoslavija se ni sesula zaradi Francuske 7 (tam naj bi sestavili znameniti velikosrbski memorandum, sicer pa so stregli odlično hrano) in Slobodana Miloševića, ampak zaradi denarja, ker je razsipništvo postalo preprosto nevzdržno.

Vse to je, oprostite, le majčken »zgodovinski« uvod v sedanjo krizo, ki je politika ne interpretira več kot »zaostrenih gospodarskih razmer«; nasprotno, politika se je naučila živeti in preživljati samo sebe prav iz krize in kriz. In to ne velja samo za Slovenijo, ampak za ves svet, ki ga očitno privajajo na permanentno krizno stanje. Preprosto: v normalnem svetu bi bilo lahko vse skupaj nekakšna povečana Švica ali Skandinavija, zato je treba celoto hitro »zakomplicirati«. Politika ne mara normalnih razmer v družbi, ker tako postane odvečna; za Švico in Skandinavijo pa je značilna minimalna »navzočnost« politike.

Novo poučno lekcijo nam je dal naš parlament, ko se je v sredo v nedogled onegavil z vprašanjem, ali sme obsojenec z Doba biti poslanec ali ne. Koga, katerega normalnega človeka pa to briga?! Vsakomur je jasno, da kriminalec ne more voditi države in sprejemati zakonov, ker tudi volk ne more komandirati ovčji čredi. Toda politika kot taka lahko iz ene perverzne prakse hitro zaplava v drugo, celo proti nasprotnemu toku pameti.

V svetovnih razmerah je opaziti mnoga znamenja permanentnega vzbujanja in vzdrževanja cikličnih kriz, pravzaprav neke vrste obsednih stanj, Slovenija pa je zelo dobra učenka. Ruski publicist in ekonomist Nikolaj Starikov pravi, da je kriza postala zmagovalka natečaja za najbolj popularno besedo na našem planetu. Vsi govorijo o krizi, vsak dan je v novicah, v nastopih politikov, ekonomistov in sploh znanih ljudi. Od jutra do mraka o njej pišejo, pravi Starikov, se prepirajo, poskušajo napovedati njeno prihodnost. Preklinjajo jo in jo rotijo, obtožujejo jo vseh smrtnih grehov. To, po eni strani grozno, po drugi strani izjemno privlačno besedo, poznajo tudi učenci nižjih razredov in malčki v vrtcih.

Bogseusmili, ali že prihodnje rodove privajajo na krizno, obsedno stanje? Krize, še meni Starikov, so bile v zgodovini vedno povezane s kakšno katastrofo ali kataklizmo. Krize brez razloga ni bilo, razlogi pa so bili vselej resni ali zelo konkretni, recimo kuga ali lakota. Lakota je bila v starem Rimu zmeraj povezana s prekinitvami dobave egiptovskega žita. V poznejših bizantinskih časih so barbari motili dostavo hrane itd.

»Zgodovina človeštva ne pozna krize brez realnih oprijemljivih vzrokov. Ne pozna situacije, ko je kruh na policah trgovin, ko so ljudje večinoma zaposleni, ko je vse približno tako, kot bi moralo biti, pred vrati pa je kriza.«

Svet je po zaslugi Wall Streeta in Bele hiše že od leta 2008 v krizi, no, vsaj v recesiji, kar sta skoraj sopomenki. In tega svetovnega nazadovanja nista krivi ne kuga ne ebola, ampak zelo prepoznaven »človeški dejavnik«, ki ga lahko prepoznamo … kako? Kot Bilderbergerje, klub Bohemia, Veličastnih 12, Voltero in Akvarij, Opus Dei, Triade, trilateralno komisijo, organizacijo Mensur, red mrtvaške glave?

No, Nikolaj Starikov namiguje, da za vse krize v svetu in globalno krizo kot tako ni otipljivih vzrokov, ampak da se kriza »dela«, da se tako rekoč proizvaja; nekim centrom moči pač kontinuirano obsedno stanje sveta in krizno ozračje ustrezata, ne samo ustrezata, v takšnem svetovnem blago doziranem trilerju se povečuje njihova moč. Seveda je vse to – če je – tako ali drugače povezano z verižnim dogajanjem vojn, v katerih se je že zdavnaj pozabilo na nekdanje bistvo, na izraelsko-palestinski konflikt. Zdaj se vse suče okoli meja nekdanje Sovjetske zveze ali pa so stvari povsem ušle nadzoru. Tudi globalnim »stricem iz ozadja« se utegne kaj sfižiti.

Posledice? Svet je čisto drugačen, kot je bil videti še včeraj. Danes na borzi, kot pravi Starikov, skoraj ni več igralcev, ki bi kupovali delnice, da bi živeli od dividend; vsi nakupi na borzah se izvajajo z namenom kasnejše preprodaje in ustvarjanja dobičkov zaradi spremembe tečajne vrednosti delnic. Ko sem spremljal zasedanja Kraigherjeve komisije, sem izluščil predvsem misel Kira Gligorova, da se Jugoslavija mora vrniti k denarni ekonomiji; osnova vsega naj bi bil denar! Danes celo denar izpuhteva v neko virtualno finančno ekonomijo, ki je ušla slehernemu nadzoru ljudi in držav. Celo nekateri naši najbolj liberalni ekonomisti so začeli dvomiti o ortodoksni svobodi trga in vsevednosti ekonomije.

Morda na Wall Streetu in v londonskem Cityju res potrebujejo občasne božjastne napade, da se trgovina s številkami pospeši skoraj do infarkta, potem pa spet upočasni. Svetu vladajo virtualne špekulativne finance, to je menda očitno. Ni pa ravno nujno, da bi bila Slovenija najbolj poslušna učenka in vse to sproti prekladala v svoje politično dogajanje.

Imajo v Janševi stranki po odstranitvi Voditelja iz parlamenta še plan B, C, D? Gotovo ne bodo mirovali, bodo že skuhali kaj novega. Naša politična scena potrebuje turbulence in protuberance, ker nima kaj pametnega početi, recimo v mednarodnem prostoru; zato ustvarja permanentno krizno stanje v domači politiki, da je ves čas na televizijskih zaslonih. S tem kajpak ustvarja vtis politično nestabilne države in nam znižuje bonitetne ocene. Posojila, ki jih najemamo, so zaradi naše »elite« dražja.

S Slovenijo bi se morala bolj sistematično ukvarjati nekakšna znanost, ki se ji reče krizologija. Sam bi državici za terapevta bolj priporočil našega patra Martina Krizologa, frančiškana, kar utegne biti v tem hipu celo pomembno. Pater, imeniten človek v vseh pogledih, vodi cerkvico sv. Cirila v New Yorku, kupljeno in urejeno z denarjem ameriških Slovencev. Ko smo ga pred leti obiskali, nam jo je seveda razkazal, potem pa rekel: Fantje, čez cesto je francoska restavracija, kjer imajo odlično pivo! Mimogrede, tam čez cesto v Brooklynu je, česar tedaj nisem vedel, nekaj časa živel Lev Trocki.

Trocki, ki ga je dal Stalin »eliminirati«, je zgodovinski primer, kako lahko na nekoga obesiš stalno ideološko »obsedno stanje« ali »krizne razmere« ali kaj podobnega, naj bo to Lev, Janez ali Ivan. Slovenska politika je v stalnem vzburkanem stanju, kot da ji trikratne letošnje volitve še niso dovolj; kaj sploh še potrebuje, da bi vzpostavila normalen sistem oblasti? Še več naših nočnih mor ali mokrenja postelje?

Kar se tiče permanentne krize, ki jo producirajo »strici iz ozadja«, je verjetno treba pritegniti Naomi Klein, ki poziva k širšim, angažiranim družbenim gibanjem. Ne sme se zgoditi ta zgodba: disidenta izženejo v odročen kraj. Ko prispe v mesto, ni nikjer žive duše, ko pride do mestnega središča, zavoha neznosen smrad. Na glavnem trgu zagleda množico, ki do vratu pogreznjena mirno stoji v jezeru gnojnice. Nenadoma mu zdrsne in tudi sam pade vanjo. Začne kriliti z lokami in vzklikati: »Fuj! Neznosno! Kako lahko kar mirno stojite in nič ne ukrenete?« Nekdo zabenti: »Utihni in bodi pri miru! Valove delaš!«

Pater Martin bi gotovo pripomnil: Pivce za živce.