Tiskane izdaje
Minulo soboto je amaterski otomanski ansambel v bližini mesteca Rejhanli, ki leži na turško-sirski meji, pripadnikom turške vojske tik pred začetkom velike vojaške operacije, ki so jo v Ankari poimenovali Oljčna vejica, zaigral nekaj pesmi iz časov, ko je bilo Otomansko cesarstvo na vrhuncu. Med njimi tudi pesem, s katero so vojaški orkestri nekoč napovedovali osvajalske vojaške pohode svoje vojske.
Simbolika bi bila težko bolj neposredna.
* * *
Medtem ko so se pripadniki kopenskih enot turške vojske skupaj s pripadniki proslule Svobodne sirske vojske (FSA), že nekaj let neposrednih podizvajalcev turške zunanje in varnostne politike v Siriji, pripravljali na začetek pehotnega dela ofenzive, so kurdske cilje v provinci Afrin na severozahodu v sedmih letih vojne povsem opustošene države že več dni bombardirala turška letala, ofenzivo pa je sprožilo topništvo.
Iz Ankare so odmevali bobni vojne. Predsednik Recep Tayyip Erdoğan in predsednik vlade Binali Yıldırım sta govorila o (do)končnem obračunu s »teroristi« - govorila sta o pripadnikih Ljudskih zaščitnih enot (YPG), milice sirskih Kurdov, ki nadzirajo približno četrtino sirskega ozemlja in so v zadnjih dveh letih in pol postali eni ključnih akterjev sirske »svetovne vojne«. Zelo hitro je postalo jasno, da bo tokratna vojaška operacija bistveno bolj intenzivna in vseobsegajoča - z nastavki totalne vojne - kot Ščit Evfrata, s katerim je Turčija konec avgusta 2016 prvič tudi »fizično« vstopila v sirsko vojno.
Kurdska milica, ki je v dogovoru z režimom predsednika Bašarja al Asada in posledičnem umiku glavnine sirskih vladnih sil iz večinoma kurdskih provinc na severu države leta 2012 prevzela nadzor nad velikim in (geo)strateško izjemno pomembnim območjem, je že dolgo eden najglobljih trnov, ki so zapičeni v izjemno občutljivo turško »nacionalno-varnostno« peto. Morda celo najgloblji. Vsekakor pa globlji, kot je kadar koli - tudi na vrhuncu moči - bila samooklicana Islamska država, ki je s svojo vojaško prisotnostjo vzdolž več kot 900 kilometrov dolge sirsko-turške meje uradni Ankari, hočeš nočeš, omogočala strateško globino in tudi nekakšno tamponsko območje. Obenem pa je bila skrajna sunitska milica (sicer le začasno) »zagotovilo«, da sirski Kurdi ne bi storili tistega, česar se je Turčija vse od leta 2012 najbolj bala in česar se Turčija danes boji bolj kot kadar koli - da ne bi v kompaktno ozemeljsko, politično, vojaško in tudi ideološko tvorbo povezali vseh treh provinc z večinskim kurdskim prebivalstvom. Kobani, Hasako in Afrin.
Ko je Islamska država zgodaj jeseni 2014 z vsemi silami udarila po sirskih Kurdih, ki so s sunitskimi skrajneži podobno kot njihovi kurdski bratje na severu Iraka nekaj časa vzdrževali »pakt o nenapadanju«, je v bitki za Kobani, majhno in do tedaj popolnoma nepomembno kurdsko mestece ob turški meji, postalo jasno, da Turčija v sirskih Kurdih vidi veliko večjo strateško, politično in tudi vojaško grožnjo kot pa v Islamski državi. Turška vojska je sadistično obračunavanje s kurdskim prebivalstvom le nemo opazovala - podobno kot so to do takrat počele Združene države in druge članice mednarodne koalicije, ki so z aktivno pasivnostjo in uničevalno politiko na celotnem Bližnjem vzhodu omogočile razmah (ne le) Islamske države.
Brutalna bitka za Kobani je močno vplivala tudi na kurdsko prebivalstvo v Turčiji, a prelomen trenutek, katerega glasne odmeve je mogoče slišati tudi na obeh straneh današnje turško-kurdske fronte, je bil napad na kurdske in turške aktiviste v Suruču, turškem mestecu, ki leži nasproti Kobanija, v katerem je bilo ubitih več deset mladih ljudi. Turške oblasti so za napad obtožile Islamsko državo, Kurdi pa so še danes prepričani, da so napad organizirale turške varnostno-obveščevalne službe. Podobno velja za številne napade, ki so v letih 2015 in 2016 pretresli Turčijo, v katerih so bili, denimo v dvojnem samomorilskem napadu v Ankari oktobra 2015, med žrtvami večinoma - Kurdi. Turški Kurdi so, tudi pripadniki prepovedane Kurdske delavske stranke (PKK) in tako imenovani sokoli, udarili nazaj. Mirovni sporazum se je sesul v prah. Vse skupaj je dodatno konfliktno »dimenzijo« dobilo po parlamentarnih volitvah maja 2015, kjer je kurdsko-levičarska Ljudska demokratična stranka (HDP) zbrala ravno toliko glasov, da Erdoğanu in dolga leta samostojno vladajoči Stranki pravičnosti in razvoja (AKP) ni uspelo sestaviti vlade.
Sledilo je »maščevanje«. Uradna Ankara je po Kurdih udarila tako politično kot vojaško. Na jugovzhodu Turčije, ki »odprto« meji na Sirijo, je po nekaj letih zatišja ponovno izbruhnil konflikt. Nekaj kurdskih mest je bilo kmalu bolj podobnih porušenim mestom v Siriji kot pa samim sebi. Po propadlem poizkusu vojaškega državnega udara 15. julija 2016 in razglasitvi izrednih razmer - te veljajo še danes - je Erdoğan dobil »alibi« za dokončni obračun z opozicijo. Seveda tudi s Kurdi. Praktično celotno politično vodstvo turških Kurdov se je znašlo za zapahi. Oblasti so zaprle tudi številne kurdske medije in - novinarje.
Turška »paranoja«
Vzporedno so se - s turškega strateškega gledišča - zaostrovale tudi razmere na sirski strani meje. Kurdska milica YPG se je močno okrepila: kot učinkovita, eksistencialno motivirana in dovolj izurjena vojaška sila z močno ideološko podstatjo je bila v bojih z Islamsko državo izjemno uspešna. Zato je, naivno računajoč na »geostrateške dividende« v nedoločljivi prihodnosti, oportunistično, a hkrati razumljivo sprejela vlogo orodja in, dobesedno, orožja tako Združenih držav kot Moskve. Ob milici YPG, ki je že sredi leta 2015 začela vstopati na območja, ki nikoli niso bila večinsko kurdska - predvsem na zahodnem bregu reke Evfrat -, so bile s pomočjo mednarodne koalicije vzpostavljene tudi Sirske demokratične sile (SDF), v katerih imajo glavno vlogo ravno Kurdi, njihov namen pa je bil boj z IS. Ravno Sirske demokratične sile so bile tiste, ki so s pomočjo ameriških bombnikov in pripadnikov posebnih enot iz številnih držav novembra lani iz porušene Rake, prestolnice kalifata, pregnale še zadnje pripadnike Islamske države.
Kurdov, katerih edine prijateljice so, kot pravi stari kliše, gore, ne bo branil nihče. Ne tistih v Iraku, ne tistih v Siriji, ne tistih v Iranu, in še najmanj tistih v Turčiji. Foto: AFP
Za Turčijo, ki je po ruskem obveščevalnem opozorilu nekaj ur pred poskusom vojaškega državnega udara »hvaležno« spremenila svojo politiko do sirske vojne in sklenila skrajno nenačelno zavezništvo z Moskvo (in, delno, tudi Teheranom), je bil to strateško izjemno travmatičen trenutek. Raka je bila namreč osvobojena le nekaj mesecev po Mosulu - iz obeh velikih bitk je bila Turčija (proti svoji volji) povsem izvzeta. Padec Rake je pomenil tudi dokončen vojaški padec Islamske države in popolno izginotje turške strateške globine. A ne le to: razmere in razmerja na terenu so bili točno taki kot v najbolj temačnih turških nočnih morah. Sirski Kurdi v vsej zgodovini še nikoli niso bili tako blizu povezave vseh teh provinc. Še več: po referendumu o neodvisnosti iraškega Kurdistana konec septembra lani se je - sicer le za bežen trenutek - zazdelo, da bo kurdsko ozemlje segalo vse od iransko-iraške meje do sirske sredozemske obale. Vsakomur, ki vsaj bežno spremlja dogajanja na Bližnjem vzhodu in pozna substanco turške zunanje politike, je bilo jasno, da se bo Ankara, milo rečeno, odzvala.
In to se je zgodilo.
Kurdi so ostali sami
Najprej je Turčija skupaj z iraško vlado in Iranom vzpostavila popolno blokado Kurdskih regionalnih oblasti (KRG) v iraškem Kurdistanu, iraška vojska pa je po notranjem sporu med iraškimi Kurdi in »izdajo« skupaj s šiitskimi milicami praktično brez omembe vrednega boja zasedla približno 40 odstotkov ozemlja in polovico vseh naftnih vrtin, ekonomske osi KRG, morebitne neodvisne kurdske države na severu Iraka. Sanje o neodvisnosti iraškega Kurdistana so se končale, še preden je popustil glavobol po referendumskem slavju. Že na severu Iraka je postalo jasno, da so bili začasni kurdski zavezniki dejansko le navidezni zavezniki. Združene države so iraškim Kurdom še tretjič v štiridesetih letih obrnile hrbet. Moskva je umaknila le pogled. To je bilo več kot dovolj, da je bila - s turškega gledišča, seveda - ena (lažja) težava odpravljena. A Turčija je v iraškem Kurdistanu prejela pomembno sporočilo: Kurdov, katerih edine prijateljice so, kot pravi stari kliše, gore, ne bo branil nihče. Ne tistih v Iraku, ne tistih v Siriji, ne tistih v Iranu, in še najmanj tistih v ... Turčiji.
To je bila le uvertura v nekaj bistveno večjega, bolj nevarnega in tektonsko geostrateškega.
Ko so ameriški predstavniki mednarodne koalicije v Siriji pred slabima dvema tednoma obelodanili svojo namero o skupni ustanovitvi obmejnih enot s Sirskimi demokratičnimi silami, je turški predsednik Erdogan skupaj s svojimi generali dočakal trenutek, za katerega je bilo vnaprej jasno, da bo prišel. Prej ali slej. Dobil je »alibi« za sprožitev sicer že dolgo pripravljene in načrtovane vojaške operacije proti sirskim Kurdom, ideološkim sorodnikom Kurdske delavske stranke, ki jih Erdoğan - predvsem z notranjepolitičnimi, skrajno nacionalističnimi in avtoritarnimi motivi - ves čas enači z Islamsko državo. Ankara se je posvetovala z Moskvo. Ta, zadovoljna s svojimi dosežki v Siriji, ni rekla ne: turška vojaška letala so nemudoma poletela nad provinco Afrin, kjer zračni prostor nadzorujejo - Rusi. Ti so se umaknili. Z neba. In tudi s tal. Z Evropo se že dolgo nikomur več ni treba posvetovati. Kaj šele s klinično mrtvimi Združenimi narodi, botri vseh modernih genocidov. Ankara je pogledala proti Washingtonu. Tudi tam ni slišala odločnega ne. Operacija Oljčna vejica je dobila zeleno luč.
* * *
Že teden dni kasneje - po domnevno več kot tristo žrtvah na kurdski strani in skoraj 10.000 razseljenih ljudi ter celostni destabilizaciji enega najbolj mirnih predelov Sirije - se je na severu globoko in nepovratno travmatizirane države zgodilo neizogibno. Prvič v zgodovini sta si nasproti stali dve največji vojski Nata. Ameriška (skupaj s Sirskimi demokratičnimi silami) in turška. Zaupanje med »zgodovinskima« zaveznicama je dokončno izpuhtelo, v Kremlju pa se mora po šahovski partiji desetletja nekomu prav sladko smejati.
Toda najvišjo ceno (velemojstrskega) geostrateškega šahiranja in konflikta, ki se je dejansko šele začel, bodo plačali sirski Kurdi. Ta cena nikakor ne bo le ozemeljska in politična. Štela se bo v človeških življenjih.
Kako strašljiva je predvidljivost tragedije.
