Oplemenitenje človeka

Bilo je sredi prve polovice 80. let prejšnjega stoletja. Na Radiu Študent so dobili nov reporterski magnetofon. Pokojni Iztok Saksida in Andrej Drapal sta čudo tehnike odnesla na ulico in naključne mimoidoče spraševala vse mogoče reči. Med drugim sta vprašala tudi, kaj je to kultura. »Kultura? To je nekaj ... kako bi rekel ... oplemenitenje človeka,« je odgovoril anonimni sogovornik.

Sredi prejšnjega stoletja sta ameriška antropologa Alfred Kroeber in Clyde Kluckhohn sestavila seznam definicij, ki odgovarjajo na vprašanje, kaj je kultura. Ustavila sta se pri 164 opredelitvah. Recimo torej, da bi definicija naključnega sogovornika, ki so jo potem na Radiu Študent predvajali leta in leta in je bila izrečena na Nazorjevi ulici, nosila številko 165. Morda pa je številka še višja. Samostalnik kultura se namreč danes lepi tudi s pridevniki politična, telesna, poslovna, kulinarična, korporativna ... Kultura je skoraj vse. Od februarja 1945, ko je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Slovenskem poročevalcu objavilo odlok o obeležitvi dneva Prešernove smrti, ima kultura celo svoj praznik.

Če pustimo ob strani apokaliptične podobe finančne krize in grožnje s strogimi varčevalnimi ukrepi, ugotovimo, da je kultura danes v samem očesu orkana novih globalnih protislovij. Za kaj gre? Kapitalizem je narejen tako, da človek nekaj počne, ob tem proizvede blago, potem blago ponudi trgu, trg pa proizvedenemu blagu prizna določeno ceno. Cena naj bi bolj ali manj ustrezala delu, ki je bilo vloženo v proizvodnjo blaga. Tudi proizvodi, ki sodijo v najširše območje kulture, imajo neko ceno. Trg, torej ljudje, ki to blago kupijo, priznava, da je predmet ali ideja nastala z delom.

Zadnji dve desetletji, po internetni revoluciji, so se stvari spremenile. Glasba, ki jo je nekdo proizvedel, je sicer še vedno zapakirana na zgoščenko, poslušalec jo še vedno lahko kupi. Lahko pa jo v nekaj sekundah najde na medmrežju in jo uporablja brezplačno, ne da bi priznal, da je glasba avtorsko delo. Avtorsko delo je danes dostopno zastonj. Film, v katerega je vloženo delo množice ljudi, je dostopen zastonj. Novinarska preiskava, v katero je bilo vloženih več ur, dni ali tednov dela, je na voljo zastonj. Če koga zanima enciklopedična definicija, mu ni treba kupiti 32 zvezkov Britannice ali 16 zvezkov Enciklopedije Slovenije, temveč zelo solidno in posodobljeno definicijo najde brezplačno, na Wikipediji. Uporabnik kulturnih dobrin lahko danes svoje potrebe poteši s tem, da si kupi računalnik in plača kabelskemu operaterju, ni pa mu treba plačati avtorju. Vsi sicer vemo, da je avtor v proizvod vložil nekaj ur, dni, tednov ali let dela, vendar ob tem ne bomo pohiteli v knjigarno ali kiosk, da bi mu s plačilom priznali njegov trud, temveč bomo blago, ki je dostopno zastonj, uporabili in na avtorja pozabili. Vsi vemo, da je računalnik le neumna škatla, ki je brez avtorske vsebine, skladiščene v prostranstvih medmrežja, skorajda brez vsake vrednosti. Računalnik in optični kabel imata vrednost, za katero smo pripravljeni plačati, zato ker optična vlakna zagotavljajo dostop do dragocenih vsebin. Vendar naj bi bile te dragocenosti zastonj. Navadili smo se, da so zastonj. Avtorska dela so dragocena in hkrati brezplačna. Medmrežje paradoksalno uresničuje del Marxove utopije iz leta 1875, ki pravi, da bo vsakdo dobrine proizvajal po zmožnostih in jih uporabljal po potrebah.

Kaj je torej kultura? Kultura nedvomno je oplemenitenje človeka, kot pravi definicija anonimnega sogovornika. Kultura plemeniti skupnost kot celoto, kot nepregledno množico ljudi. Kultura prinaša smisel, omogoča razumevanje konteksta, je nekaj dragocenega. Hkrati pa to oplemenitenje človeka pomeni siromašenje proizvajalca kulturnih dobrin. Nekdo, ki svoje bivanje uporablja za to, da piše brezplačne enciklopedične definicije, polni medmrežna skladišča z dragoceno vsebino, bo na koncu dneva siromak, ker mu trg vloženega dela ne bo priznal. Priznal pa mu ga ne bo zato, ker se je avtor sam ujel v past novega globalnega protislovja. Če bi čas, ki ga porabi za plemenitenje človeka, za kultiviranje celotne skupnosti, porabil za trgovanje z vrednostnimi papirji, bi bilo strašansko oplemeniteno njegovo osebno premoženje. Skupnost kot celota pa bi bila bolj siromašna.

Časopisni uvodniki naj bi imeli to poslanstvo, da prinašajo tudi konstruktivne predloge za rešitev naših trenutnih težav. Ta uvodnik te ambicije nima. Naj zadošča enostavna ugotovitev, da se v praznovanju kulture, praznovanju plemenitenja ljudi, danes skriva tudi materialno siromašenje velikega dela tistih, ki kulturne dobrine proizvajajo.