Oratorij po mariborski nadškofiji

Na začetku leta 2011 je italijanski tednik l'Espresso objavil članek z naslovom: Tako, Cerkev je bankrotirala, v katerem je novinar Emiliano Fittipaldi prvi razkril skoraj milijardni dolg mariborske nadškofije. Šlo je za odkritje prve večje finančne luknje v slovenski proračunski blagajni, za katero je Vatikan izvedel proti koncu 2007. po odmevih, ki jih je povzročilo predvajanje pornografskih vsebin na T2, in po prošnji nekdanjega mariborskega nadškofa Rimu za odobritev dodatnih posojil.

Zgodba o mariborski nadškofiji je prišla na dan leta 2011; nekdanji ekonom Mirko Krašovec je obsojen, papež Frančišek je odstavil slovenski škofovski vrh, več kot 60.000 upnikov pa še naprej upa, da jim bodo sredstva nekoč povrnjena.

V produkciji Maske in koprodukciji Cankarjevega doma, Slovenske filharmonije, Lutkovnega gledališča Ljubljana, Narodnega doma Maribor in KUD Borza bodo Umetniški kolektiv WAS IST MARIBOR? – v sestavi so Andreja Kopač, Sebastijan Horvat, Aljoša Ternovšek, Matjaž Latin – z avtorico glasbe Nano Forte, dirigentom Markom Letonjo, opernimi solisti Brankom Robinšakom, Edvardom Strahom, Robertom Vrčonom, Tomažem Štularjem, Sašem Čanom, Petrom Ternovškom, Slovenskim komornim zborom, tolkalisti, igralci Miho Arhom, Rokom Kunaverjem, Janom Bučarjem, Žigo Korentom in drugimi sodelavci ter številnimi prostovoljci na odru Gallusove dvorane CD 24. oktobra, dan zatem pa še v Mariboru, v obliki oratorija premierno izvedli, kot je zapisal kolektiv, »zgodbo mariborske nadškofije, največjo dolžniško zgodbo v času države Slovenije, ki kronološko pomeni začetek razkroja socialne države«.

Igra o Antikristu je oratorij o vsem tem, a gre še veliko dlje; govori o tem, da celotna država vse od tedaj plačuje dolgove. Ali vemo, koliko? Ali vemo, komu? Ali vemo, v čigavem imenu? Ko padejo kulise številk, za njimi stojijo realni obrazi; žrtev ali rabljev. Glavni akterji finančne tragedije odločijo, da mariborska nadškofija vstopi v kazino finančni kapitalizem. Izvedenci za dušo in moralo postanejo poroki za varnost finančne investicije. Če Cerkev jemlje posvetnemu svetu denar, ali ji lahko posvetni svet ukrade primat nad človekovo dušo? A karavana gre dalje; na mesto božjega se je povzpel denar, nova vera je na pohodu, in nič ne kaže, da jo bo kaj ustavilo. Osrednji liki oratorija so najvišji predstavniki slovenske RKC.

Biti Slovenec ali biti človek

Skoraj vsi vsaj približno vemo, kaj je oratorij – večje glasbeno delo za zbor in soliste, z nabožno vsebino. Toda zanimivo bi bilo na konkretnem primeru izvedeti, koliko svetopisemskega je v oratoriju po mariborski nadškofiji? Dramaturginja Andreja Kopač pojasni, da se v libretu oratorija prepletata dve osi, ki sta dokumentaristični. »Prva izhaja iz dejanskih izjav najvišjih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov iz različnih medijev, drugo sestavlja svetopisemsko izročilo, na primer zapisi iz Matejevega evangelija. Če govorimo o vsebinskem okvirju, je osnovna oblika libreta moraliteta, pri čemer gre za vnos svetopisemskih prvin v konkretni primer zloma nadškofije, za prikaz dejansko izrečenega, za aktualizacijo antagonizmov med besedami in dejanji.«

V osrednji pridigi oratorija gre za dve preprosti vprašanji, ki zadevata tako posameznika kot institucijo: prvič, ali človek pomaga človeku, in drugič, kakšna je pot (za)upanja vernikov, državljanov, ljudstva? Kaj vse prenesemo, koliko dopuščamo, do kdaj še? »Poleg tega v oratoriju razpiramo teme, ki naj se jih ne bi prikazovalo, vsaj v gledališču ne. Gledališče naj bi pač imelo določeno družbeno funkcijo, najbolje še vedno kar narodnobuditeljsko, kar v končni fazi velja tudi za t. i. angažirano, politično gledališče. Dobro se ve, o čem se lahko govori in o čem ne, in eden od ciljev oratorija je premakniti to mejo in odpreti nov krog izrekanja. Film v tem primeru prenese več kot gledališče; več mesa, več krvi, več resnic. Igra o antikristu ne operira zgolj z vprašanji etike in morale institucije RKC, temveč tudi državljanov in države, v kateri bivamo in v kateri se moramo vsak dan odločati med biti Slovenec ali biti človek,« strne Kopačeva.

Le z dejanji se da spreminjati

Avtorica glasbe je Nana Forte, ki se je po študiju kompozicije v Berlinu začela zanimati za ustvarjanje glasbe v povezavi z vizualnim in dramaturškim dogajanjem na odru. »Pri ustvarjanju glasbe me vedno vleče v dve smeri – k dojemanju glasbe kot nekaj nezemeljskega, ob čemer lahko pozabiš na vsakdanje probleme in te ponese v višjo sfero zavedanja, in k ustvarjanju glasbe kot angažirane umetnosti, ki s svojo sporočilnostjo lahko poseže v naš vsakdan in povabi k razmišljanju o konkretnih, aktualnih stvareh. In v duhu slednjega se mi je ponudil izziv. Pri komponiranju glasbe za Igro o Antikristu sem morala ozavestiti večji dramaturški lok in tudi režijski aspekt, saj je pri oratoriju poleg tekstovne predloge glasba zelo močan element, ki določa dramaturško zasnovo in pogojuje tudi režijsko postavitev celotnega dela. Zato je bilo sploh v začetni fazi nastajanja glasbe veliko dogovarjanja in sodelovanja z avtorji teksta in režiserji. Glasba pri takšni obliki gledališča ne le, da podkrepi odrsko dogajanje in vsebino teksta, temveč je eden poglavitnejših členov.«

Fortejeva se ob vprašanju, kakšen je njen osebni odnos do tematike libreta, zamisli in pove: »Prvo, kar mi je padlo na misel, je citat iz Biblije: 'Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!' (Mt19,16–22) … Mogoče vse to dojemam preveč dobesedno. Lahko bi rekli: sistem je sistem. Res je, vsi mi smo vklenjeni v takšne in drugačne sisteme, inštitucije, ki so se izoblikovale skozi zgodovino. Takšni vklenjeni mlini meljejo in težko jih ustaviš. Ampak to zame ni opravičilo, na nobenem področju. Kot mama sem se naučila, da pri vzgoji otroka ne zaleže nobena beseda, noben nauk, če ni podkrepljen z dejanskim zgledom. Sporočilo, ki ga prenašaš, ki ga pridigaš, moraš živeti, in le to šteje. Besede so le besede, z dejanji pa lahko spremeniš stvari na bolje ali na slabše.«

Strup za sodobno družbo

»Igra o Antikristu je stara srednjeveška dramska igra – moraliteta o Satanu in Bogu,« nadaljuje režiser Sebastijan Horvat. »V našem primeru – uporabili smo le naslov – je ključno vprašanje seveda, kdo je danes Antikrist. Naš libreto preizprašuje to manjkajoče mesto ali piedestal, na katerem je včasih stal Lucifer, ki ga je Cerkev nujno potrebovala za svoj obstoj in normalno delovanje, danes pa ga je nadomestil Denar ali Kapital. Ga ljubimo in sovražimo hkrati, vemo, da je nujen in brez njega ne moremo, hkrati pa ga krivimo za zlo na tem svetu. Postaja merilo naših delovanj in tudi morale, če se povzpne dovolj visoko ...«

Avtor meni, da je afera mariborske nadškofije simptom neverjetnega zbližanja kapitala z vero, ki z eksplozivno mešanico morale pomeni smrtonosni strup za sodobno družbo. »Finančni kapitalizem tako postane nevarno podoben abstraktnemu svetemu duhu, ki veje skozi vse pore družbenega sožitja. Tako dobi pridih svetosti tudi vsaka finančna transakcija, saj če se sveta Cerkev ukvarja s finančnimi posli in vnaša Boga v delnice in kredite, potem je tudi vsak podjetni borzni igralec v bistvu krščanski vitez, ki se bori za pravo stvar.«

Prevzemimo odgovornost!

Toda nekako se zdi, da cerkev in država nista bili še nikoli bolj povezani. »Seveda,« začne igralec Aljoša Ternovšek, »država propada tudi zaradi mariborske nadškofije. Dolg do državnih bank znaša 260 milijonov evrov. In seveda bomo to poravnali državljani. Zakaj?! Na leto RKC v Sloveniji prejme okrog 100 milijonov evrov od države. Zakaj država ne poseže v ta denar? V drugi polovici devetdesetih so vsi zaposleni v SNG Maribor dobivali 80 odstotkov plače zaradi finančne luknje, ki jo je za sabo pustil Pandur. Iz tega sledi, da vračajo samo luzerji. Frajerji – menedžerji, škofje, nadškofje, politiki – pa ne. Še v zapor jim ni treba. In zato zastavljam javno vprašanje predsedniku vlade: Ali bo RKC kljub dolgu, ki ga ima do države, še vedno prejemala 100 milijonov evrov na leto za svoje delovanje?«

Ternovšek velja med režiserji pa tudi med igralskimi kolegi in občinstvom za družbenopolitično angažiranega igralca, če se temu lahko tako reče. Na skoraj manifestativni ravni sem bila na letošnjem Sterijevem pozorju priča, kako je z odra, ob provokaciji gledalca iz občinstva v Novem Sadu, branil idejo projekta in režiserja. Ali doživlja Igro o Antikristu podobno, kot je predstavo o izbrisanih? »Seveda podobnost obstaja, ker gre za projekt, ki ljudi sili k premisleku in, kar je najpomembnejše, k prevzemanju odgovornosti pri nastali situaciji. Mi vsi smo tisti, ki dopuščamo, da stvari tečejo tako, kot tečejo. Ne odzivamo se, in ko gremo na volitve, preložimo odgovornost na izbrance, ki smo jih volili, če ne gremo volit, pa imamo opravičilo, da se z nikomer ne strinjamo in ne prevzemamo odgovornosti. Oboje je sranje, je pasivnost. Treba je nenehno pritiskati na vladajoče elite.«

Po njegovem je mesto njegovega odraščanja, Maribor, do leta 1991 in po njem popolnoma druga zgodba. »Do polnoletnosti, ta čas sem preživel izključno v Mariboru, je bilo to mesto živo, sveže, zdravo. V dobrih dvajsetih letih pa je propadlo. Problem je, ker Maribor nima več identifikacijske točke. V času socializma je bilo to industrijsko mesto, ki je imelo svoj ponos, Tovarno avtomobilov in motorjev, če omenim samo velikana. Danes industrije ni več, nove usmeritve pa mesto oziroma ljudje v njem niso našli. Ostal je samo fuzbal, kar je pa veliko premalo.«

Vsakdo, ki ima možnost, iz mesta odide. Maribor je mesto z največjo migracijo prebivalstva v Evropi. Po zadnjih podatkih je ostalo samo 90.000 ljudi. »Po drugi strani pa je mesto upora. Konec 80. sem bil priča demonstracijam Tamovih delavcev, tudi sam sem demonstriral v četrtem letniku srednje šole, ko smo združeni srednješolci po vsej Sloveniji dosegli, da nam po štirih letih usmerjenega izobraževanja ne vsilijo državne mature. Danes pa na žalost kar nekaj tistih, ki so metali granitne kocke v občino, spet glasuje za Kanglerja. Sami smo si krivi za nastalo situacijo. Prevzemimo odgovornost!«

Izgnani iz Maribora

Koliko drži, da je bil projekt Antikrist iz Maribora, torej mesta, ki ga tematizira, izgnan? »To lahko samo domnevamo,« pove režiser Matjaž Latin, »ampak problematičen se mi zdi že način, kako je bil projekt odpovedan. Potem ko je bila po večmesečnem dogovarjanju podpisana pogodba o sodelovanju in teden dni po sestanku, ko smo že določili okviren termin sestanka z ustvarjalci in zborom, nas je SNG Maribor presenetil z mejlom o odpovedi. Razlog so bile finance, čeprav SNG ne bi prispeval niti evra. Pač pa celotno infrastrukturo, zbor, igralce, tehniko in seveda dvorano, kar pa je bilo za naš projekt neprecenljive vrednosti. Verjamem, da se odpoved ni zgodila zaradi cenzure, ampak kombinacije slabega načrtovanja, neobveščanja in avtocenzure. Mogoče pa so zaključili, da se ne splača drezati s provokativno temo, saj bi si lahko nakopali še zamere od kakšnih veljakov ali celo institucij pa seveda tudi abonentov.

Po teatru se je razširil virus strahu in slabe volje nekaterih zaposlenih, da bodo kljub obremenjenosti morali sodelovati pri zunanjem projektu, ki je poleg vsega še ideološko sporen. Uf … Težava je bila verjetno tudi ta, da zaposleni o projektu niso vedeli absolutno nič, saj ni bil na rednem repertoarju, pa tudi drugače niso bili o njem obveščeni – vsaj uradno ne. Niti o vsebini niti o tem, da projekt sploh bo!«

Prilagajanja je dovolj

Sebastijan Horvat je pred petimi leti za ta časopis povedal, da naloga umetnosti ni obzirnost, temveč krik. Kaj je torej osrednja naloga gledališča danes? »Živimo v času, kjer se vsako področje človekovega sožitja skuša instrumentalizirati ali vsaj vpeti v krog dobičkonosne verige kupoprodajne ekonomije. Tudi umetnost danes postaja bolj kreativna industrija kot pa umetnost, ki bi pogumno operirala z dejstvom, da v bistvu nima vrednosti, da nima smisla in da navadno producira ideje, ki niso unovčljive in ne najdejo svojega mesta ali časa, dostikrat pa tudi svojega recipienta ne ... Krik bi bil torej način oz. iskanje načina, kako iziti iz totalne vpetosti oz. poslušnosti totalitarni nevrohumanizaciji, ki iz nas skuša napraviti koristne in učinkovite člene. Ne vem, ali je ljudem jasno: ne da je pred nami tretja svetovna vojna, v njej smo namreč že, s to razliko, da niso na udaru naša naparfumirana in strenirana telesa, ampak načini čutenja, gledanja, čustvovanja in mišljenja o svetu.«

Obenem se mu zdi zanimiv paradoks kapitalistične maksime: »Vsak posameznik mora skrbeti za svojo rit, ker mu nihče drug ne bo pomagal, ki postavlja individuum na piedestal, hkrati pa, glej ga, zlomka!, v mišljenjih postajamo vsi isti. Vsi ti izjemni posamezniki, ki morajo najti sebe in svojo identiteto, postajajo kloni – videti so tako različni, mislijo pa tako isto.«

Zato pravi, da je naloga umetnosti iskati razliko in opevati različnost, ampak ne kot dizajn, temveč kot stališče, ki te najde ali pripelje na rob, kjer se je treba odločati, kaj je lepo in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne, kaj je umetnost in zakaj to ni. »Človek, ki se do svojega čutenja prebija in koplje. In ne čutenje in mišljenje kot implantat. Umetnost je oblika akcije, kjer se človek na novo učloveči kot čuteče in razmišljajoče bitje. Navadno mislimo kot čreda, kot brezvoljno govedo nas potiskajo sem ter tja in navadno zgrešimo lastno mišljenje. Umetnost naj ima v mislih nemogočo misijo: ugrabiti ljudi tem velikim mehanizmom in jih prek umetnosti vrniti samim sebi. Prilagajanja je dovolj. In umetnost si to mora vzeti …

Tudi umetnost ali gledališče je neke vrste cerkev, ki pa mora razumeti svojo dejavnost prav v razliki do cerkvenih modernih dejavnosti. Zanimivo je, kako težko je Cerkvi sprejeti ideje, da bi lahko bile tudi ženske duhovnice, da bi se duhovniki lahko poročali ali da bi omilili fašistično stališče do splava, in kako lahkotno ter z bliskovito nevidno naglico je Cerkev modernizirala svoje dejavnosti v smeri finančnega kapitalizma in začela intenzivno sodelovati v kazino delniških biznisih.«

Apatija in duh uporništva

Matjaž Latin se strinja, da je slovenska družba skupina depresivnih in dezorientiranih ljudi, da jih povezujeta le depresija in zlovoljnost. »Včasih imam res občutek, da vsi samo še 'pizdimo', da nam to celo paše ... Da je nekaj depresivnega celo v našem genu in da depresija ni samo reakcija na stanje v družbi. Apatija, v Mariboru pa povezanost letargije in hedonizma, kot to v Mariborski knjigi definira Andrej Brvar. V Mariboru se seveda lahko spomnimo tudi na duh uporništva in vstajništvo, ki se je preneslo celo v Ljubljano. Morda se tudi najbolj socialno ogroženi ne bi zganili, če ne bi bilo Kanglerjevih radarjev. In čeprav so protesti povezali različne sloje ljudi, celo pasivne intelektualce, ni od vsega tega ostalo nič. Šokantno veliko ljudi je na proteste pozabilo in poneslo Kanglerja v drugi krog. To je Maribor.«

Kaj je torej po njegovem osrednji slovenski problem? »Največja sta zagotovo vedno večja revščina in brezposelnost. Izkoriščanje zaposlenih in njihova prestrašenost. Že omenjena apatija pa seveda nezmožnost sodelovanja in povezovanja sposobnih ljudi. Edini pravi povezovalec je zapornik Ivan Janez Janša. Njemu so njegovi privrženci prav po pasje zvesti. Med zavednimi Slovenci je pretresljivo veliko nestrpnežev in rasistov. In ne nazadnje legalizacija gospodarskega kriminala. Ampak to je menda zgolj čudoviti svobodni trg najboljšega svetovnega reda – neoliberalnega kapitalizma.«

Več realizma, manj čarovnije

Na vprašanje, ali je revolucijo (še) mogoče doživeti v gledališču, režiser Horvat razmišlja, da je zanimivo, da v času postideološke družbe, svobodne demokracije, človekovih pravic, vsesplošnega humanizma in umetnosti brez meja, za katero velja, da lahko govori o čemerkoli, še zmeraj prihaja do nelagodnih situacij, ko umetnost spet postaja neprimerna in lahko znova govorimo o cenzuri.

»Gre za splošno prepričanje, ki ni lastnost le slovenske družbe, da naj umetnost ostane na lastnih okopih in v svojem milnem mehurčku in se, če nima konkretnih rešitev, lepo briga zase. Še zmeraj vlada prepričanje, da je funkcija umetnosti avratična in naj se bolj ukvarja s čudežnim ali pa pristopa k svetu na način splošnih humanističnih resnic, konceptu realnega pa naj se izogiba in naj se ne maže s stvarnostjo. Danes je ta razlika med virtualnim in realnim, ki boli, v umetnosti večja kot kdaj prej.

Zdi se mi, da je revolucija na obzorju že takrat, ko se v gledališču zgodi dogodek, ki se na čutnem in vsebinskem planu odmakne od humanistične tradicije umetnosti, ki poskuša s svojo splošnostjo prispevati k miru in harmoniji v svetu in se s tem izogne splošnemu trobljenju v skupni rog ali splošnemu moraliziranju o tem, kako smo izgubili vrednote. Mogoče je revolucija že: več realizma in manj gledališke čarovnije, v tem smislu, da poskušamo do konca ugotoviti, kje za hudiča smo in kaj je okoli nas. Iskreno, kruto – predvsem do sebe.«

Od strahu do poguma

Na kateri točki bi torej lahko rekli, da gre verjeti Bogu ali čemurkoli? Horvat se zasmeje, da pri tovrstnih vprašanjih neogibno pomisli na serijo zarot, ki obvladujejo in plašijo naš svet in malega slehernika. »Naš politični in popularni sedanjik je navzkrižno prepreden s teorijami zarot: od udbomafije do sivih stricev, gejevskih lobijev in drugih prostozidarskih združenj ... V bistvu gre za stvari, ki nas držijo v prepričanju, da vse grozote in slabe stvari, ki se dogajajo na svetu in v naši neposredni bližini, imajo smisel, imajo neko temeljno logiko, kajti nekdo ali nekaj je od zadaj. To dejstvo nas plaši in hkrati pomirja – nismo sami krivi, ne moremo ničesar narediti in svet je v temelju razumski in smiseln. Nič od tega ni res.

Verjeti je proces, ki je povezan z dvomom in je zame v stalnem procesu oz. interakciji. Verjamem pa, če si sposodim misel Christopha Schlingensiefa, da v nebesih nikoli ne more biti tako lepo, kot je tukaj na zemlji.« V kaj pa verjamejo Slovenci? »Čeprav se da večino Slovencev 'nategniti' s poceni triki, od oglaševanja na tv do manipuliranja pri mašah, pa verjetno ne verjamejo v absolutno nič bistvenega,« sklene Latin.

Pogovor obrnemo v drugo smer. Bi nemara lahko rekli, da je mogoče do vidnejših sprememb na bolje priti samo s poglabljanjem krize? Andreja Kopač meni, da ne. »Kriza je permanentno stanje stvari zadnjih nekaj let in priročen izgovor, da se poreže organe vsem vitalnim delom države, ki so plod dolgotrajnih bojev in procesov: v šolstvu, zdravstvu, znanosti, umetnosti, publicistiki, novinarstvu. Peščici je pač v interesu, da se diskurz krize vleče in ostaja ključna tema tematiziranja, medtem ko se resnične odločitve glede prodaje državne srebrnine sprejemajo drugje ...

Ključni antikrist je denar in družbeno opustošenje kot temeljni pogoj za bogatenje peščice. Neskončno lažje je rušiti kot graditi. Koliko firm je nastalo po letu 1990? Koliko jih je propadlo? Napačne diagnoze, kot nam jih servirajo nastavljeni politiki in birokratizacija, so morilska kombinacija, kriza pa priročen izgovor, da se umiranje na obroke lahko začne. Ko se investicije v ljudi končajo, ko se država odpove lastnim glavam in rokam, nastopi strah. In permanentna kriza je najboljše orodje, da se v prostor naseli strah. Do sprememb pride, ko se ustvarijo razmere, da se strah lahko pretvori v pogum, vendar se to ne bo zgodilo samo od sebe; treba je nehati kadrovati po principu negativne selekcije in spet vzpostaviti zaupanje v javno dobro. Ljudje imajo počasi vsega dovolj.«

Kaj konkretno je torej državljan Slovenije s tem mariborskim in vseslovenskim škandalom izgubil? »Gre za 'nesrečo',« nadaljuje Kopačeva, »ki se ne bi smela zgoditi, za 'spodrsljaj', ki se ga naj ne bi odkrilo. Vsak posameznik, ki so mu jalove naložbe mariborske nadškofije zapravile prihranke in uničile prihodnost, ima svoje razloge, svojo zgodbo, svoj gnev in bes, kar je z vidika zapravljenega zaupanja nedopustno. To je dejanje, ki je bilo sicer kaznovano iz Vatikana, vendar se ob tem postavlja vprašanje prazne simbolne geste. Dokler ne bo Cerkev finančno odgovarjala, se vprašanje ne bo rešilo. Oškodovani posameznik je izgubil upanje, Cerkev zaupanje, vsi skupaj pa izgubljamo državo.«

Bi bilo torej drugače, če bi RKC tovariško vstopila med nas, se proletarizirala? »Hm, monoteistične religije operirajo s podobnimi zgodbami in vrednotami; vendarle je stopnja hipokrizije, kot jo razvija in izvaja institucija RKC, od nekdaj visoka. Seveda bi se strinjala, da je treba Cerkev vrniti ljudem, vendar je vprašanje, kako to narediti. Papir prenese vse, pridiganje ne zadošča, ljudje imajo dovolj. Naj RKC organizira centre za tujce, naj odstopi božje hrame za žrtve poplav, naj del sredstev podari občinam za vrtce, naj dejansko pomaga v svojem lokalnem okolju! Vožnja papeža v starem avtomobilu je spet samo simbolna gesta.

Bogatenje je v nasprotju z izhodiščnimi idejami krščanstva ali kakor pravi Matejev evangelij: 'Resnično, povem vam: Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.' Situacija je danes obrnjena; šele denar je tisti, ki ti omogoča pot v božje kraljestvo, kar odpira vprašanje, ali je revež svoboden. Stališče enega od najvišjih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov je, da ni. Kaj temu dodati?«

Spremeni lahko edino posameznik

Tisti, ki smo prebrali libreto oratorija, lahko rečemo, da je tekst zelo plastičen in nazoren. Vse po resnici. Toda kako pripraviti scenografijo za oratorij, za dokumentaristično predstavo te vrste? Arhitektka, režiserka in scenografka Barbara Kapelj Osredkar se je ob pripravi scenografije zavedala, da je treba narediti tudi prostorsko poteze prenosa realnega prostora na oder. »Dejstvo je, da oratorij spregovori o konkretnem prostoru, je podan v konkretnem prostoru in v točno določenem času. Ker gre za dokumentarno zgodbo, smo se torej odločili spregovoriti brez 'odvečne scenografske navlake'. Občutek je podoben, kot bi delal filmsko scenografijo. Veš pa, da scenografijo prenašaš na oder, ki ima popolnoma druge zakonitosti, kot če bi jo prenašal na filmski trak. Torej gre za način prostoriranja, ki ga morda najbolje opišem s seznamom rekvizitov na mojem današnjem seznamu rekvizitov za predstavo: motorna žaga, kotna brusilnica, po domače fleksarca, dvoročna žaga, velika sekira, velike vrtne škarje. Nekako zarezati v prostor.«

Kakor nadaljuje, že etimologija besede gledališče iz starogrškega theatron pomeni »prostor ogleda«. »In ta projekt se vrača h koreninam, v samo bazo, zaradi katere gledališče obstaja. V slovenščini pa GLEDA IN IŠČE. Je prostor ogleda, ogledalo mesta, ljudi, človeštva, tukaj, v najbližji zgodovini 21. stoletja. Konstruira dejanski prostor in dejanske ljudi. Pred našimi očmi odpira 'skrinjo zaveze' z vso šaro, ki se je v tem prostoru nabirala že od baroka, s kopičenjem izjemne požrešnosti človeške rase. Končno!«

O predstavi, oratoriju o mariborski nadškofiji Igra o Antikristu, se govori že nekaj mesecev. Kaj naj gledalci pričakujemo? »O tem ne bi govoril,« pove Ternovšek, »rad pa bi razložil, zakaj smo postali Umetniški kolektiv WAS IST MARIBOR?« Zakaj torej? »Zaradi pomanjkanja odgovornosti, ki je omenjena v vsakem od naših odgovorov, in etike v svetu, v katerem živimo. Kot umetniki se čutimo dolžne govoriti o realnosti, ki nas obdaja, in se ne izogibamo vdoru realnega v umetnost, celo nasprotno. Želimo si realnega v umetnosti, ker za nas to pomeni kvaliteto in dodano vrednost. Govorimo o tukaj in zdaj. V tem trenutku je treba žrtvovati lepoto abstraktnega za resnico realnega.

Le posameznik lahko kaj spremeni. Naši naslovniki niso samo gledalci, ampak tudi in predvsem centri moči. Kot državljani, ki smo financirani iz javnega denarja, smo zato še toliko bolj obvezani delati za ljudi, in ne za interese multinacionalnih korporacij.«