Orožje za samouničevanje

Ko je ameriški igralec Robin Williams pred leti končal zdravljenje odvisnosti od drog in alkohola, je po Združenih državah začel nastopati s stand up komedijo Orožje za samouničevanje. V enem od delov skeča je dejal, da je družba, v kateri živimo, na mnogih drogah: »Vsa zdravila, ki jih jemljemo: prozac, effexor, valium. Zdi pa se mi, da smo zadnjih deset let kot cela država bili na eni od čudnih drog – fukitolu. Šele zdaj, ko se počasi zbujamo, je videti, kot da je zadnja stvar, ki se je spomnimo, to, da je ekonomija delovala in da smo imeli presežek v proračunu.«

Igralec je z naslovom predstave namigoval na Bushevo iskanje domnevnega orožja za množično uničevanje v Iraku, zaradi katerega so ZDA posredovale v tej državi. Toda večji del predstave se je pravzaprav vrtel okrog orožja za samouničevanje, po katerem posegajo Američani. Če je država pod vplivom čudne droge, ki ji preprečuje videti, kaj se dejansko dogaja na ekonomskem področju, so ljudje v svojem lastnem življenju vse bolj na različnih drugih drogah, ki jim začasno ublažijo pogled na realnost situacije, hkrati pa odpirajo vrsto novih težav.

Robin Williams je nedavno sam posegel po orožju za samouničevanje in tragično končal življenje. Mediji so ob njegovi smrti ugibali, ali je znova šlo za težave z odvisnostjo, depresijo, bipolarno motnjo ali kombinacijo naštetega.

Zagata sodobne družbe je, da se vse več ljudi znajde na poti samouničevanja. A žrtev običajno ni le posameznik, ki se samouničuje, ampak tudi drugi okrog njega. V Sloveniji skoraj ne mine teden, da ne bi brali, da je moški ubil bivšo partnerico, včasih celo še otroka, in si na koncu sodil sam. Vsaka takšna tragična zgodba je seveda izrazito individualna. Povečanje števila takšnih dejanj pa vseeno nakazuje na širšo družbeno težavo, ki zadeva mentalno zdravje ljudi in to, kako se spopadajo s stiskami.

Alain Abelhauser, profesor psihopatologije na univerzi v Renu, v Franciji, v knjigi Mal de famme: La perversion au féminine, za katero je bil nedavno nagrajen s prix oedipe, ugotavlja, da se oblike samodestrukcije danes kažejo na včasih zelo skrite načine. V svoji praksi je na primer srečal ženske, ki so trpele za nenehno anemijo. Šele čez čas pa se je pokazalo, da so se rezale v notranjosti ust, kar se seveda na zunaj ni nikjer opazilo. Njihov problem je bil, da bolečine niso znale izraziti drugače kot tako, da so trpinčile svoje telo. Hodile so od zdravnika do zdravnika, upajoč, da bodo našle pomoč, takoj ko je kakšen zdravnik ugotovil, za kaj gre, pa so ga nehale obiskovati.

Francoska psihoanalitičarka Brigitte Balbure ugotavlja, da še nikoli v svoji praksi ni srečevala toliko ljudi, ki imajo resno načeto psihično zdravje zaradi težav v službi. Mnogim izobraženim ljudem se zgodi, da dobijo ponudbo za službo, ki je videti zanimiva. Pred podpisom pogodbe jim vodilni obljubljajo, da bodo lahko napredovali, a bodo seveda morali najprej trdo delati, da se izkažejo. Ko začnejo delati, pa se nanje zgrinjajo vedno nove zahteve, delovni dan je vse daljši, pri delu imajo zelo malo pomoči. In ko čez čas povprašajo o obljubljenem napredovanju, jih običajno grobo zavrnejo. Tisti, ki še naprej poizvedujejo o napredovanju, povečanju plače ali dodatni pomoči, hitro dobijo ponudbo o sporazumni odpovedi dela. Ko se ljudem takšne težave na delovnem mestu ponavljajo, hitro postanejo depresivni in tesnobni. Mnogi si začnejo postavljati zelo boleča vprašanja: Je kaj narobe z mano? Še posebno hitro padejo v krog samospraševanja ženske. Sprašujejo se, ali so dovolj sposobne, so sploh vredne uspeha in podobno.

V Veliki Britaniji so nedavno razpravljali, da je depresivnih vsaj petina prebivalstva. Med moškimi, mlajšimi od 50 let, je samomor najpogostejša smrt, in to pred prometnimi nesrečami, rakom in srčnimi boleznimi. Dve tretjini ljudi, ki se spopadajo z depresijo, se ne zdravi. Simon Wessely, novi predsednik Royal College of Psychiatrists, se je ob nastopu funkcije vprašal, kako bi se odzvala družba, če bi bilo brez kakršnega koli zdravljenja dve tretjini ljudi obolelih za rakom.

Britanska psihoanalitičarka Susie Orbach na vprašanje, ali ljudje danes trpijo za drugimi težavami, kot so pred desetletji, odgovarja, da se večina njenih klientov že od nekdaj ukvarja z vprašanji, povezanimi z odnosi. Mnogi na različne načine trpijo zaradi odnosov v družini, v ljubezenskih zvezah, vse več pa jih danes trpi zaradi pomanjkanja pristnih odnosov, ki je velikokrat povezano tako z željo po bližini kot s strahom pred njo.

S težavami glede odnosov se seveda ljudje srečujejo tudi v poslovnem življenju. Problem pa je, da se ta razmerja danes vedno bolj dojemajo kot nekaj izključno pragmatičnega. Včasih celo kot nekaj, kar se je treba posebej učiti na tako imenovanih tečajih mreženja (networking). Britanski antropolog David Leitner se je nedavno prijavil na enega od teh tečajev, da bi raziskal, kako se danes dojemajo poslovni odnosi.­ Slušatelje so najprej pozvali, naj narišejo shemo vseh mrež, v katere so vpeti. Nato so se začeli učiti, kako bi lahko širili krog poznanstev, da bi jim na koncu ta velika mreža prinesla profit. Vsakega znanca je treba dojemati kot nekoga, ki lahko nekoč pripomore k uspehu. Vendar pletenje uspešne mreže nikakor ni enostavno. Človek se mora naučiti, kako ohranjati stik z naključnimi znanci, jim na primer dajati majhna darila, ne da bi od njih ta hip pričakoval kaj v zameno.

Ko ljudje začenjajo drug drugega gledati skozi prizmo mreženja, ko so jim drugi le objekt, ki jim omogoča vzpenjanje po stopnicah uspeha, se na neki točki pojavi težava, in to takrat, ko dojamejo, da so tudi sami dojeti kot odskočna deska na poti do uspeha za druge.

Paradoksno je, da je tisto, kar najprej reklamirajo kot nujno za posameznikovo dobro, čez nekaj časa dojeto kot nekaj, kar sproža odvisnost in kar je potemtakem treba jemati kot bolezen. Na eni strani imamo tečaje, kako mrežiti, kako oblikovati odnose, na drugi strani pa delavnice, kako se rešiti odvisnosti od odnosov.

Ob vsej bolečini, ki jo težave z odvisnostjo povzročajo ljudem in vsem okrog njih, je medijska obravnava odvisnosti postala prava farsa. Angleški časopis Guardian je nedavno v isti številki kot tekst o težavah z alkoholom Robina Williamsa objavil serijo zapisov različnih ljudi, kakšne nepotrebne predmete nakupujejo po internetu, ko so pijani. Avtorji so kar tekmovali, kdo se bo spomnil večje neumnosti. Paradoksno pa je, da iz zapisanega ni bilo opaziti, da bi jih bilo zaradi preveč popitega alkohola sram ali da bi svoje početje obžalovali. No, če bi poznali Williamsovo stand up komedijo, bi se morda spomnili njegovega opozorila, da se pijani nikoli ne smemo lotiti nakupovanja po spletu.

Včasih je veljalo opozorilo: ko piješ, ne vozi ali ko piješ, ne pošiljaj telefonskih sporočil bivšim ljubimcem, novi moto pa bo: ko piješ, ne nakupuj po spletu. Prvi dve opozorili poskušata preprečiti, da bi v pijanem stanju škodili drugim, tretje pa zadeva izključno finančno škodo, ki jo storimo sebi. No, z zadnjim opozorilom se ne bodo strinjali niti internetni trgovci. Ko se ljudje samouničujejo, namreč dobiček raste.