Osmrtnica za profesionalnost

Ko sem pred desetimi leti prvič obiskal londonski časopis Guardian, sem si najbolj zapomnil tihe prostore urednika Phila Osmonda.

V »Guardianovi hladilnici« – kot so sodelavci ljubkovalno imenovali njegovo dokumentacijo – je bilo zbranih in urejenih skoraj pet tisoč osmrtnic znanih Britancev, svetovnih voditeljev, umetnikov, znanstvenikov in drugih znanih ali zanimivih posameznikov. Vsi so bili še živi, vendar je hotel biti urednik osmrtnic pripravljen na njihovo slovo, saj dobre osmrtnice ni mogoče naročiti ali napisati v dnevni naglici, ko portretiranec dejansko umre.

V uredništvu osmrtnic so vsak teden zbirali predloge, katere posmrtne zapise je treba naročiti svojim specializiranim novinarjem in zunanjim piscem – približno tridesetim rednim sodelavcem, večinoma profesorjem, raziskovalcem in ustvarjalcem, ki so zelo dobro poznali področje, na katerem so delovali izbrani posamezniki. V Osmondovem katalogu so bila zato zbrana vsa imena, ki sem mu jih naštel: politiki Tony Blair, George W. Bush in Vladimir Putin, pisatelj Julian Barnes, znanstvenik Richard Dawkins in igralec Sean Connery. Pred objavo jih bodo morali dežurni redaktorji samo na kratko dopolniti in osvežiti z zadnjimi podatki.

Če vemo, da je znana oseba bolna, priletna, javno izpostavljena ali ogrožena, potem z osmrtnico ne moremo čakati na zadnji trenutek. Smrt je najbolj predvidljiv človeški dogodek, ki nas pri časopisu nikakor ne sme presenetiti, je povedal skrbnik časopisne hladilnice. Vprašal sem ga, ali niso še nikoli zamudili smrti znane osebe ali v zadnjem trenutku iskali avtorja, ki bi napisal posmrtno besedilo, a je le odkimal. To bi bilo skrajno neprofesionalno, je zagodrnjal.

Približno eno leto pred najinim pogovorom sem opravljal zadnje tedne novinarskega pripravništva. Bila je nedelja in morali smo pripraviti ponedeljkovo številko časopisa. Nedeljsko delo je bilo ponavadi precej rutinsko, saj razen nesreč, športnih tekem in zunanje politike skoraj ni bilo vidnejših medijskih dogodkov. Tokrat pa je ekipo nedeljskega dežurstva čakal precej drugačen dan, saj je v soboto umrl papež Janez Pavel II. in smo morali do večera pripraviti posebne tematske strani, pripraviti analizo njegovega pastirjevanja in poskrbeti za primeren nekrolog. A kljub papeževi dolgi bolezni in telesni šibkosti nismo bili pripravljeni na novico o njegovi smrti.

Skoraj vsa besedila smo morali napisati v nedeljo – ko je bila večina primernih sogovornikov nedosegljiva ali so jih že zasedli elektronski mediji, ki prav tako niso vnaprej pripravili posebnih tematskih oddaj ali prispevkov. Nekaj člankov so napisali dopisniki in novinarji, ki so največ pisali o cerkveni politiki, druge smo morali nekako sestaviti iz dokumentacije in tujega tiska. Sobotne in nedeljske razmere so bile enake v vseh slovenskih novinarskih redakcijah – časopisnih ali televizijskih –, saj ni nihče pomislil, da se je treba vsaj na najbolj predvidljive dogodke pripraviti, preden se zgodijo. Neprofesionalnost, ob kateri bi se zgrozil urednik Osmond, je bila pri nas običajna. Presežki pa izjemno redki.

Zakaj takšna razlika?

Dolgo sem bil prepričan, da ugledne tuje medijske hiše pač zaposlujejo boljše novinarje, nastavljajo sposobnejše urednike in imajo odgovornejše lastnike, ki znajo strateško upravljati medijsko lastnino. Vendar sem na poznejših novinarskih praksah ugotovil, da samo pozitivna selekcija in karizmatični uredniki niso dovolj.

Ko sem spremljal dnevno življenje redakcije Guardiana, sem kljub navidezni kaotičnosti opazil, da novinarji ves čas upoštevajo nepisane protokole in postopke. Vloge in odgovornosti so bile med člani redakcije zelo jasno razdeljene in se niso podvajale. Vsi so vedeli, koga morajo obvestiti, če je v elektronski poštni nabiralnik prispelo anonimno sporočilo. Vse ključne članke so poleg urednikov pregledali še pregledovalci dejstev in hišni medijski odvetniki, ki so med pripravo besedila sodelovali z novinarji ter jim svetovali, kako naj objavijo kritične zgodbe, da bodo čim bolj varni pred tožbami. Ko so se pripravljali na objavo prvih člankov o razkritjih spletne skupnosti wikileaks in nekdanjega obveščevalca Edwarda Snowdna, so uredniki in vodstvo časopisa pretehtali na desetine scenarijev, kako se ubraniti pred napadi države in zaščititi novinarske vire.

Uredniku priljubljenih osmrtnic na Guardianu se je zdel njegov način dela čisto samoumeven. Sistematično naročanje posmrtnih besedil je prevzel od svojega predhodnika in ga pred nekaj leti prenesel na naslednika, zato bralci skoraj niso opazili spremembe. Enako samoumevnost sem začutil med poznejšimi srečanji z odgovornim urednikom Alanom Rusbridgerjem, preiskovalnimi novinarji in medijskimi odvetniki, ko smo se pogovarjali o Snowdnu in wikileaksih. Vsi so se trudili zmanjšati lastno izjemnost in so zasluge pripisovali drugim dejavnikom: pogumnim žvižgalkarjem, vztrajnim kolegom in lastnikom, ki so kljub hudim pritiskom podprli vrednote časopisa. Njihovi skromnosti sicer ni mogoče absolutno verjeti, saj brez močnega ega in občutka poslanstva le redki vztrajajo v novinarstvu. A so kljub temu zveneli iskreno: zaposleni in vodilni so – po njihovih besedah – zgolj nadaljevali delo predhodnikov in upoštevali poklicna merila, ki jih je pričakovala ugledna časopisna ustanova.

V Sloveniji in drugih tranzicijskih evropskih državah se je takšen pretok znanja in tradicije po osamosvojitvi večinoma prekinil – v zasebnih podjetjih, javnih ustanovah in izobraževanju. Politično in birokratsko kadrovanje sta uničili starejša podjetja in ustanove, saj sta nagrajevali poslušnost in »prilagodljivost« namesto poklicne odličnosti. Tranzicijski podjetniki niso ustvarili delovnega okolja, ki je potrebno za preživetje v novih gospodarskih panogah: ustvarjalnih industrijah, zahtevnejših storitvenih dejavnostih in proizvodnji specializiranih izdelkov. Posamični izjemni uspehi v športu, znanosti in umetnosti so prikrivali dejanske razmere in ohranjali upanje, da jih je mogoče še kdaj ponoviti – z manjšimi vlaganji in brez radikalnih organizacijskih sprememb. Predvsem pa so utrjevali prepričanje, da so za vse uspehe ali napake odgovorni posamezniki. Včasih negativci, drugič heroji.

Vendar za sodne zaostanke, čakalne vrste na urgenci, tavajoče begunce in katastrofalno varnostno kulturo na zunanjem ministrstvu med arbitražnim postopkom niso krivi predvsem »slabi« sodniki, zdravniki, policisti in državni uradniki, temveč razpad njihovih institucij – prvih branikov poklicnih standardov in etičnih meril. Mladi novinarji in drugi profesionalci ne morejo izoblikovati trdne poklicne identitete, če v podjetju nimajo pozitivnih zgledov in jim izkušeni mentorji niso posredovali obrtniškega znanja, ki ga potrebujejo že za pisanje spodobne osmrtnice. Ta proces je zelo težko ustaviti, saj lahko v še tako stari in ugledni organizaciji že po nekaj mesecih krize prevladajo strah, negotovost in nezaupanje, ki jih ni mogoče odpraviti samo z novim vodstvom ali svežimi kadri. Sploh če so kolektiv že zapustili najpomembnejši prenašalci tradicije in znanja: vrhunski profesionalci, ki jih bi morala vsaka zdrava institucija imenovati za urednike, direktorje, dekane in državne sekretarje.

Zdravje institucije zato najbolje odražajo šefi, kakršen je bil Phil Osmond – veterani, ki »samoumevno« opravljajo zahtevno vodstveno delo, načrtujejo in predvidevajo dogodke, vzdržujejo kakovost ter izbirajo naslednike, ki jih bodo morda nekoč presegli. V zadnjih desetih letih se je iz slovenskih institucij in podjetij poslovilo veliko takšnih osmondov. Zamenjali so poklice, odšli v tujino ter se umaknili v pokoj, družino ali hobije, saj ni nanje pomislil še noben reševalec krize ali jih poskusil obdržati. Čeprav so prav dobri vodstveni obrtniki ključni za njeno rešitev.