Tiskane izdaje
Osnovna šola na Slovenskem je polna nasprotij: lepih namenov, ocvetličenega govorjenja in zgrešenih rešitev. Bila naj bi za učence vedno bolj spodbudna, vedno bolj demokratična. Kako se to kaže od znotraj, v šoli? Osnovna šola na Slovenskem je vedno bolj zapletena, strogo centralizirano usmerjana in birokratsko centralistično vodena, njeno poslanstvo pa vedno bolj nejasno, cilji strokovno slabo definirani.
Z vsakim novim ministrom ali ministrico se stopnja kaotičnosti v osnovni šoli povečuje. Na delu je aditivna pedagogika, ko vsi neprestano samo dodajajo.
Ministrski položaj je položaj, ki ga po sili razmer v notranji strankarski politiki in v koalicijskih pogajanjih sprejmejo osebe, ki ničesar ne vedo o sistemu in v sistemu poznajo naključno nekaj posameznikov, ne vedo pa nič o ustroju ministrstva, kdo kaj v resnici počne, kakšni so lobiji na ministrstvu itd. Ko sprejmejo položaj ministra, pardon, ministrice, jih tam že pričakuje hobotnica, za katero ne vedo in ki jih seveda objame v smrtni ljubezenski objem.
Zadnji minister, ki je imel vizijo, pregled in tudi idejo, kaj narediti, je bil dr. Slavko Gaber, za njim pa še verjetno Žiga Turk, ki je bil premalo časa na tej poziciji. Slavko Gaber je bil tudi edini, ki je bil politično sposoben izpeljati svoje ideje, svojo vizijo, svojo reformo, a je seveda na področju osnovne šole pustila kaj grenko zapuščino, ki je nastala zaradi silovitosti, s katero je bila reforma osnovne šole uvedena in izvedena: omogoča permanentno revolucijo, neprestano spreminjanje in dograjevanje sistema, dodajanje novitet po lastni presoji vsakokratnih lobijev. Po njihovem diktatu jih strokovni svet producira z neverjetno lahkoto in naglico.
Nacionalno preverjanje znanja
Ta oblika preverjanja znanja je nastala zaradi vpisa v srednje šole. Zaradi premajhnega števila učencev je postalo povsem nepotrebno in nesmiselno. V gimnazije (tudi v srednje tehnične šole, ki so mutirale v gimnazije) in želene šole se kdorkoli vpiše, kamorkoli si želi.
Zato je bilo treba poiskati nov smisel temu monstrumu v šolah. Iznašli so kvaziznanstven izgovor, da je to postopek, s katerim naj bi država ugotovila, kaj in koliko znajo učenci. Mednarodne raziskave o znanju učencev po vsem svetu ne potekajo tako, da preverjajo znanje vseh učencev na svetu, pa vendar dobijo relevantne rezultate. Razlog za obstoj tega preverjanja je v biomasi zaposlenih na Državnem izpitnem centru. In samo v tem.
Sedaj se preverja tako imenovano znanje v devetem in šestem razredu, spustilo se bo še niže, v tretji razred. V ta preverjanja se pogosto prikradejo napake, pravzaprav gre za trajen pojav napak, ki jih nikoli, kljub miru in znanju kakšnih sedemdeset zaposlenih in njihovih zunanjih sodelavcev, ne morejo iztrebiti. Če ni napake v testih, je pa v vrednotenju.
Najbolj problematično pa je, da se ta preverjanja izvajajo s takšno stopnjo tajnosti, kakor da bi šlo za uveljavitev obrambnih načrtov za državo. Vsi učenci dobijo črtne kode, vse naloge so spravljene v posebne vreče, naloge pregledujejo učitelji po celi državici, vse se skenirajo (gre za stotisoče strani), potem ko jih poštarji v brezšivnih vrečah, kakor da bi prenašali denar, dostavijo na tajno lokacijo, in se potem s kodami tudi dešifrirajo itd. Postopek je seveda smešen in grotesken. Če država in starši učiteljem zaupajo izobraževanje in vzgojo otrok devet let, potem pa prikrivajo identiteto otrok, gre za tajno gradivo in tajne rezultate! Preverjanje in ocenjevanje znanja pa je najpomembnejši vsakodnevni postopek pri pouku!
Da se farsičnost še povečuje, so seveda krive tudi oblast in šole same. Najpomembnejši podatek o kvaliteti šole naj bi bili rezultati, ki jih učenci dosežejo na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ). Velika neumnost in pokvarjenost. Šole zaradi tega učence pripravljajo samo na te finalne teste, ker se bojijo rezultatov, zanemarjajo pa druge predmete in druge oblike dela z učenci itd.
Dodatna specialna pomoč in nadarjenost
To sta dve lastnosti celotne populacije, ki prevladujeta in povečujeta zmedo v celotni populaciji osnovnošolcev in kažeta na to, da je v šoli res mnogo stvari napačno definiranih, predvsem pa cilji, smotri.
Dodatna strokovna pomoč (DSP) je posebna oblika pomoči učencem. Verjetno dosega že 10 odstotkov celotne populacije. Postopek, da otrok dobi to pomoč, je zapleten, dolgotrajen in seveda tudi strokovno pogosto zelo sumljiv. Šole morajo za vsakega otroka sporočiti, ali izpolnjujejo pogoje za pomoč. Če zahtevanih pogojev ne izpolnjujejo, se otroku začasno dodeli sorodna pomoč, namesto specialnega pedagoga socialni pedagog ali pa kar kakšen učitelj …
Vzrok za takšno število otrok s posebnimi potrebami pa ni v vseh desetih odstotkih otrok, ki imajo odločbe za dodatno specialno pomoč. Je v šoli sami, v preobloženosti šole, v preveliki tekmovalnosti, v zahtevnosti, v noro detajlnih učnih načrtih, v strahu učiteljic, da ne bodo vsega naredile – in z diferenciacijo jim tega tudi ne uspe. Pogosto gre tudi za njihovo komoditeto, češ, z manj zmožnimi učenci naj se pač ukvarjajo drugi. DSP se izvaja med poukom, tako da učenca posebej pripravlja ozko specializiran strokovnjak. Posamezen učenec ima lahko dva ali celo več takšnih strokovnjakov, ki so potem tim, ki brbota in ugotovi, kaj naj bi se uspelo in kaj ne. Absurdno je to, da imajo potem ti učenci tudi prav dobre ocene, kar pomeni, da gre za inštrukcije. Najbolj moteče dejstvo pri tem početju osnovnih šol pa je, da tak otrok lahko v enem tednu manjka v celoti cel dan pouka!
Nasprotje tega je sistem ugotavljanja nadarjenih, ki naj bi jih bilo v šolah celo 25 odstotkov. Seveda je vsakomur jasno, da gre za zrcalno neumnost DSP. Obstajajo cele zelo cenene procedure ugotavljanja, kdo je nadarjen in kdo ni. Najprej to ugotavljajo učitelji, potem to potrjujejo učitelji, svetovalna služba. Temeljni kamni za ugotovitev pa so trije ali štirje, vrst nadarjenosti pa zelo veliko.
Pravzaprav gre za nadarjenost nekaterih posebnih pedagogov, ki so šoli vsilili ta koncept. In za nič drugega.
Ravnatelj, ki bi si upal narediti red v zbornici, na hodnikih in tudi pri starših, bo sramotno odpuščen in zasmehovan, je prepričan Dušan Merc. Foto: Leon Vidic/Delo
Tuji jeziki
To je izjemno nesrečno področje. Sedanje obvezno učenje prvega tujega jezika v prvem razredu devetletke je seveda greh, ki si ga lahko dovolijo samo lahkomiselni politiki in hinavski pedagogi. Ta norost, ki verjetno izvira iz zakompleksanosti in mazohizma Slovencev, da njihov jezik pač ni dovolj dober zanje same in da se je treba že zelo zgodaj mučiti, da bi bili uspešni, bo naredila veliko škode mladim ljudem. Znali zaradi tako zgodnjega učenja ne bodo nič več, kot če bi se začeli učiti tuj jezik pri desetih ali enajstih letih, bodo pa pod stresom, ki mu ne bodo kos, in bodo hvaležen material za DSP. Potem se seveda to nadaljuje po novem še v zadnji triadi, kjer se doda še en obvezen tuj jezik.
Izredno politično in pedagoško pokvarjeno početje z nemočnimi osnovnošolci in njihovimi starši. Vsaj učitelji bi morali vedeti, pa tudi strokovne službe, ki jih imamo na pretek, in svetovalni centri, da se mnogi pač ne morejo naučiti niti enega tujega jezika in da so kljub temu lahko zelo sposobni in učljivi za mnoge poklice. Poleg te norosti je še veliko drugih, zaradi katerih se otroci zatekajo na psihiatrične oddelke za mladostnike, ki so ranjeni tudi zaradi bolnih družin, ki jih je vedno več, prikrivajo stiske, se prenajedajo ali pa imajo druge motnje prehranjevanja, so depresivni, neodzivni itd. Znanja, ki ga zahteva tako nepremišljena šolska politika, pa ne bodo nikoli dosegli, ostali bodo zaznamovani.
Pošteno bi bilo, da bi državljan lahko uspešno končal devetletko tudi brez znanja tujega jezika, saj gre za osnovno šolo. Ta del populacije nikogar ne zanima in bo največje breme družbi v bodočnosti. Svojih težav ne bodo mogli artikulirati niti v slovenščini niti v angleščini, da pri tem ne omenjamo otrok iz drugih jezikovnih okolij, ki jih ni malo in je slovenščina že sedaj zanje tuj jezik.
Šolska inšpekcija –
Najpomembnejše pa je, da sem pa tja odstavijo ali poskušajo odstaviti kakšnega ravnatelja in ga pribijejo na križ, kakor je pokazal primer v Desklah, da delujejo izrecno na pogon anonimk, za katere nimajo niti toliko avtonomije, da bi diskretno kakšno kdaj zavrgli. Pridno obravnavajo vse bizarne pritožbe čez učitelje, najraje pa čez ravnatelje, ki jih zelo radi pišejo vsi po vrsti, ko se bliža imenovanje ravnatelja. No, svetovalno delo vseeno opravljajo v obliki naivnih in pedagoško gostilniških navodil in shematičnih zahtev, ki za samo delo šole ne pomenijo nič.
Kdor od ravnateljev in učiteljev prestane to intelektualno ubogo torturo, slepomišenje, je zakaljen zoper njihove odločbe za vedno. Seveda si inšpektorski organi z velikimi pooblastili želijo še več pooblastil – oni bi že naredili red po šolah. Svoj red. Brez pedagoškega znanja, brez pedagoškega uvida, samo zaradi svoje želje po moči in pomembnosti.
Imenovanje ravnateljev
V strogo centraliziranem in birokratskem sistemu, kakršen je slovenska osnovna šola, bi moralo biti vodenje osnovne šole pravzaprav zelo enostavno. Ravnatelj je samo končni vzvod oblasti v kolesju administracije. Preživi lahko že, če slepo izvršuje ukaze iz okrožnic. Pri tem mora paziti samo, da ne zine kakšne neprimerne zoper župana svoje vasi ali zoper kakšnega člana sveta šole in da ne komentira vedno novih iznajdb strokovnega sveta in zakonov in aktualne oblasti. No, bilo bi enostavno tudi, če bi veljali normalni delovni standardi, če ne bi bilo izjemno zaščitniške zakonodaje do ljudi, ki nočejo delati, če bi se lahko otresli vseh odraslih, ki v šolo resnično ne sodijo. Te ščiti več trdnjavskih sistemov, ki jim ni mar niti za šolo niti za otroke. Zelo učinkovito vlogo imajo pri pokoravanju ravnateljev sindikati, zdravstvo in delovna sodišča ter seveda župani in predvsem mnogi starši, ki zlorabljajo celoten sistem.
Ravnatelj, ki bi si upal narediti red v zbornici, na hodnikih in tudi pri starših, bo sramotno odpuščen in zasmehovan, ker je njegovo imenovanje tako zapleteno in polno skritih zank in tudi vidnih nesmislov, da postopek lahko traja največ štiri mesece! Postopek je tako težaven, da so za to enostavno in jasno odločitev, kdo naj bo ravnatelj, potrebni štirje meseci. Svoje mnenje dajo starši, ministrstvo in ustanovitelj. Vsem se morajo predstaviti vsi kandidati, kakor da bi šlo za strankarske volitve. Na predstavitvah se dogodi marsikaj, na sejah sveta, kjer je lahko tudi veliko lobiranja, posrednega podkupovanja, uveljavljanja interesov itd., pa tudi.
Ravnatelj je lahko samo tisti, ki je všeč vsem in ki nima lastnega mnenja, stališča in ki bo seveda samo sluga pokorni vsem, ki si tega zaželijo.
Učbeniki in učbeniški skladi
Pomemben del javnega mnenja si politično požrešne in nepoštene politične stranke poskušajo pridobiti ravno v tem delu. Imamo celo stranko, ki bi vsem učencem donirala tablične računalnike … No, dejstvo, ki ga nihče ne pove, pa je zelo preprosto: država se je vtaknila v trg, ki ga sama ustvarja, in si nadela zanko okoli vratu. Posebne interesne skupine neprestano prenavljajo in spreminjajo učne načrte, ki naj bi jim za vsako malenkost sledili novi kompleti učbenikov, učnih gradiv, materialov, delovnih zvezkov. Temu sledijo založniki in terjajo račun od države. Povsem nepotrebna zmeda in izkrivljanje pedagoškega dela in procesa: učbeniki so lahko stari, učne načrte se prenavlja po temeljiti analizi funkcioniranja veljavnih, po empiričnih raziskavah. Sedaj pa vse lebdi v zraku, brez preverjanja rezultatov starih načrtov in metod in seveda brez preverjanja učinkovitosti novih.
Teče pa finančni in politični biznis.
Zadnja, pa ne zadnja, ministrica
Zelo hitro se je dalo ugotoviti, da trenutna ministrica o šolskem sistemu ve zelo malo, no, nič. Iz ugodne univerzitetne kariere je sestopila na minsko polje žive šole in mrtve pedagogike. Verjetno je prepričana, da lahko s tremi ali največ petimi stavčnimi vzorci, ki ne posredujejo skoraj nobene vsebine in jih neprestano ponavlja in v katere po presoji vtika semantične visokoleteče nesmisle, obvladuje tako zapleten sistem. Brez ideje, kaj naj bi naredila, razen če ni zadaj za vsem tem nevidna roka, ki jo vodi, resnično lahko da v proceduro predlog zakona o osnovni šoli, ki je seveda strokovno skrpucalo.
Da bi se kdo udeležil javne razprave, da bi svoj glas za ali proti oddalo pedagoško društvo, društvo psihologov in še kdo, si ni obetati. Vse je pokošeno in požgano. In tako bo tudi z osnovno šolo in učenci.
Dušan Merc je ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana.
