Otroci revščine – čisto osebni pogled

V zadnjem času sem sodelovala pri več dogodkih, ki so obravnavali posledice revščine pri otrocih, in pripravljam predavanje za šolske delavce o tem, kaj lahko storita šola in vrtec, da bi te učinke omilili. In zvečer, ko v svojem velikem, toplem, zračnem stanovanju ne morem zaspati, razmišljam.

Napisati članka o revščini otrok ni težko. Težje postane, ko poskušaš stopiti v njihove čevlje in v čevlje njihovih staršev. Prva težava je v tem, da je težko vstopiti ali sploh ne moreš. Druga težava, če ti uspe vstopiti, pa je, da je to boleče in postane te (vsaj mene) sram. O revnih otrocih in o tem, kako malo vem o njih, razmišljam tudi podnevi, ko poslušam, kako univerzitetno izobraženi starši, množica starih staršev in plačani inštruktorji pomagajo šolarjem pri učenju. Danes, če ima otrok srečo, da sta se starša ločila in ponovno našla partnerje, ima lahko celo osem starih staršev za pomoč pred testom, ali preden bo vprašan. Otroci in vnuki, katerim pomagajo, niso ravno geniji, so pač povprečno nadarjeni otroci z mnogimi vzpodbudami za učenje ter izobraževalnimi priložnostmi, kot so potovanja, ki jih zagotavljajo družine. In ob tem se sprašujem, kdo pomaga revnim otrokom, denimo otrokom priseljencem s Kosova ali iz Bosne? Ali preprosto revnim slovenskim otrokom, katerih sorodniki nimajo univerzitetne izobrazbe in ne morejo plačevati inštruktorjev?

Imamo statistične podatke o revščini, določene meje revščine, indikatorje revščine, poznamo raziskovalne izsledke o vplivih revščine na zdravje otrok, šolski uspeh, izobrazbeno raven, duševno zdravje. Vendar razmišljam o tem, da marsikdo med nami, ki pišemo o revščini in delujemo kot aktivisti za zmanjševanje njenih posledic, pravzaprav ne ve veliko o stvarnosti, o vsakdanu, o duši današnje revščine v Sloveniji. Pošteno povedano, tudi jaz ne vem. Ne poznam osebno, ne obiskujem, ne družim se z nobeno revno družino ali revnim otrokom. Vem pa, kaj pomeni biti reven na Kosovu, ker sem obiskala veliko revnih družin, preživela dneve različnih seminarjev z reveži, ki niso imeli denarja niti zavarovanja za popravilo zob. Vem, kaj pomeni revščina sirskih beguncev v begunskih centrih Kurdistana. Vem, kaj je pomenila revščina čečenskih beguncev v Ingušetiji, ko so v zimi stanovali v nekurjenih železniških vagonih in je nekaj otrok zmrznilo. Vem tudi, kaj je pomenila revščina v mojem otroštvu, ko je sošolka v prvem razredu bosa hodila v šolo, ker ni bilo denarja za nakup čevljev. Ja, iz filmov morda vem tudi, kaj pomeni revščina v Ameriki. Revščina pri nas je danes drugačna in ne vem točno, kakšna je zares. Ampak v svoje opravičilo – ne vem tudi, kaj pomeni biti bogat. Prav tako osebno ne poznam, se ne družim, ne obiskujem nobenega zares bogatega človeka ali tajkuna. Večina nas živi ujetih v svoj družbeni krog sebi enakih in malo vemo o stvarnosti drugih krogov. Nekako ne uspe mi zgraditi svoje podobe sodobne revščine otrok skozi raziskovalne izsledke in statistične podatke. Težava je najbrž tudi v današnji raznolikosti revščin. Morda pa je glavna težava v meni sami. Nekako mi ne gre deliti človeštvo na reveže in nereveže, ali kot pravijo Američani – »the haves and the haves not«. Najbrž je vse to moj osebni problem čustvene narave, socialistične preteklosti in intelektualnih (morda starostnih) posebnosti.

V sedanjem času je veliko revščine prikrite. Otroci so primerno oblečeni, imajo pametne telefone. Če se ne potrudiš, je ne prepoznaš. Imamo različne nove oblike revščine – otroke reveže, katerih starši so izgubili delo in zaslužek, ali reveže ekonomske migrante, ki so obremenjeni še s socialnimi, čustvenimi, jezikovnimi in učnimi težavami, ki spremljajo migrantstvo. Tu so otroci staršev prekarcev, ki morda niti niso ta hip po uradni definiciji reveži, lahko pa to vsak čas postanejo, in so obremenjeni z negotovostjo, tesnobo staršev glede preživetja po izteku pogodbe.

Podatki o revščini so si nasprotujoči. Tako berem v Mladini (Klemen Košak, 29. 4. 2016): »Ugotovili so, da so otroci iz revnejših družin bolj navezani na svoje mame, da v prostem času več berejo kot njihovi bogatejši vrstniki ter da se revnejši starši bolj zanimajo za šolsko delo svojih otrok in jim pri njem bolj pomagajo.« Ob tem pomislim, kako pomagajo otrokom v višjih razredih pri snovi, ki marsikdaj predstavlja problem za univerzitetno izobražene sorodnike – učne pomočnike. In še: »Skoraj štirideset odstotkov revnih otrok živi v prenatrpanem stanovanju, manj pogosto jedo sadje in zelenjavo, v prostem času se manj gibajo in skoraj polovica jih je poročala, da so imeli v zadnjem letu občutek depresivnosti.« To, o čemer nam govori Anita Ogulin, je še bolj grozno. Potem so še zastrašujoči podatki o trajnih in nenadomestljivih primanjkljajih na področju intelektualnih, danes pravimo kognitivnih funkcij. »Spremembe najvišjih psihičnih funkcij v obdobju od enega do treh let so tako pomembne, da so ireverzibilne. Kar je takrat zamujeno, se pozneje ne da nadoknaditi,« pravi profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti Ljubica Marjanovič Umek. Da o izsledkih nevroznanosti, ki pričajo o tem, kako so razvoj, struktura in delovanje otrokovih možganov odvisni od zunanjih okoliščin materialne in nematerialne narave, niti ne govorimo. So pa tudi podatki o tem, da je posledice mnogih prikrajšanosti v zgodnjem otroštvu glede vzpodbud za intelektualni razvoj možno nadoknaditi. In tu smo še tisti, ki ne verjamemo, da je rod otrok revežev ali večina njegovih članov zaznamovanih s posledicami revščine na delovanje možganov – na intelektualno delovanje ali duševno zdravje. Nekako težko bi pogoltnila in vzela za svojo takšno trditev. Pa ne le iz ideoloških razlogov, temveč tudi iz izkušenj srečanj z ljudmi različnih socialnih provenienc, pri katerih nisem zaznala socialno pogojenih razlik v pametnosti, v zmožnosti obvladovanja težav, v psihični odpornosti. Strinjam se s trditvijo, da je za revne otroke življenje težje, bolj naporno, da imajo manj možnosti in priložnosti za doseganje formalne izobrazbe, v njihovem življenju je več dejavnikov tveganja, potrebujejo več podpore, pomoči in vzpodbud v zunajdružinskih okoljih. Vendar starši opremljajo svoje otroke z veščinami, vrednostmi in vrednotami, za katere so mnogi nerevni vrstniki prikrajšani. Skupina ljudi pod mejo revščine – odraslih in otrok – se prebija skozi življenje, razvija strategije preživetja, ohranja dostojanstvo, doživlja blaginjo življenja in medčloveških odnosov ter predstavlja ogromen človeški in socialni kapital. Toda ob razkošju salonskega razmišljanja o današnji revščini ostaja grobo dejstvo, da so materialne življenjske okoliščine revnih otrok slabše, kar vpliva na njihov razvoj, da so izključeni iz marsikatere aktivnosti ali socialnega kroga in da revščina v vodilni neoliberalni ideologiji nosi slabšalno etiketo nesposobnosti, nezadostnih prizadevanj, »sam si si krivizma«. In ob tem se v imenu človečnosti in seveda v imenu proklamiranih enakih možnosti moramo vedno znova vprašati, kaj lahko storimo za otroke reveže.

Revščina v kontekstu

Koliko slabe materialne življenjske okoliščine prizadevajo ljudi – odrasle in otroke –, njihovo človeško dostojanstvo, upe za prihodnost, duševno zdravje, psihosocialno blaginjo, je odvisno tudi od družbenega konteksta. Revščina v različnih kontekstih dobiva za posameznika različne pomene. V postsocialističnem času so mnogi ljudje iz življenja z normalnim materialnim standardom zaradi brezposelnosti prešli v skupino revnih, odvisnih od socialne pomoči. Pri tem so se počutili izigrani in ponižani. Dogajalo se je, da niso bili pripravljeni sprejeti pomoči šole za svoje otroke, na primer denarja za odhod otroka v šolo v naravi ali izlet.

Reveži smo bili tudi v socializmu. Toda vsaj v času »čistega« socializma zaradi tega ni bilo prizadeto človeško dostojanstvo. Bogastvo se je skrivalo, biti bogat je pomenilo biti slab, izkoriščevalec ljudstva, razredni sovražnik. Bogatim nisi zavidal. Vrednote so bile živeti od truda svojih rok, delu čast in oblast, živel prvi maj, praznik delovnega ljudstva, čestitamo delavcem in kmetom. Sama sem kot partizanski otrok, ki je živel po drugi svetovni vojni v po današnjih kriterijih zares bednih razmerah, gledala na bogate sošolke malce zviška. Nikoli se nisem čutila prizadeto zaradi svoje revščine. Danes revež pomeni biti izguba, luzer, tehnološki višek, nesposoben zmagati v tekmi stodvajsetih, ki se prijavijo na razpis za delovno mesto. Slišala sem mlade, izobražene, pametne in poštene ljudi, ki so za nezaposlene in reveže govorili, »sami so si krivi«.

Iz družbenega konteksta tudi izvira, da revne otroke v ekonomsko razvitem svetu, razen če gre za skrajno revščino, psihosocialno bolj prizadevajo velike socialne razlike kot njihove materialne okoliščine življenja. V času, ko govorimo o človekovih pravicah, o otrokovih pravicah, o enakih možnostih, o privilegijih demokracije, to govorjenje zveni kot farsa za tiste, ki so zelo daleč od enakih pravic in enakih možnosti. Morda je bilo v nekem smislu lažje biti reven v svetu, v katerem je bila jasna in legitimna socialna delitev sveta na bogate in revne in se ni govorilo o enakih možnostih in enakih pravicah.

Kako otrokom pojasniti revščino

Nekoč mi je učitelj po končani zadnji vojni v Bosni v majhnem bosanskem mestu rekel: »Pri revščini mi je najtežje, ker ne vem, kako otrokom pojasniti, zakaj so nekateri sošolci revni, nekateri pa bogati.« Tudi jaz imam s tem težave. Imamo več skupin otrok, katerih življenje je bolj naporno, so prikrajšani in v slabšem položaju kot vrstniki. To so denimo invalidni otroci. Njihove težave lahko pojasnimo z boleznijo, nezgodo, biologijo. Vsekakor ni človek povzročitelj otrokovega neugodja, slabšega položaja. Po človeku povzročene nepravičnosti in zlo težje prenašamo, nas bolj prizadevajo, kot če so posledica naravne nesreče, dogajanja, na katero človek ne more vplivati, npr. bolezni. Potem so tu še otroci vojne – begunci. Pri njih je sicer povzročitelj zla človek, vendar so to neki nam tuji krvoločni ljudje, ljudje, ki niso del našega sveta, nimajo z nami nič opraviti. Ko gre za revščino v Sloveniji, pa smo to mi, Slovenija tukaj in sedaj. A to niso le kapitalske družbe, znani tajkuni. To sem tudi jaz s svojim velikim stanovanjem, s svojimi prihranki. Reven otrok v Sloveniji ni prikrajšan zaradi psevdodržave Isis ali zaradi bolezni. Prikrajšan je zaradi mene, zaradi nas. V družbi, v kateri govorimo o enakih možnostih in demokraciji, pač težko otroku pojasniš, da smo se tako dogovorili o porazdelitvi denarja – da bodo eni (zelo malo njih) imeli zelo zelo veliko, drugi manj in tretji komaj za preživetje. Ne vem, kako učitelji pojasnijo učencem revščino. Sama imam težave pri pojasnjevanju otrokom, če jim ne želim predstaviti revne otroke kot proizvod naše skupnosti in njenih pravil delovanja.

Posledice revščine

Običajno se članki o revščini v otroškem obdobju začnejo z navajanjem podatkov o njenih posledicah. Revščina udari otroka bodisi neposredno ali prek družinskih dogajanj. Prizadeva kakovost otrokovega življenja, njegov razvoj, zdravstveno stanje, možnosti izobraževanja in druge življenjske možnosti. Revni otroci se srečujejo z večjimi obremenitvami, imajo več slabih izkušenj, doživljajo več neuspehov, imajo manj možnosti, izpostavljeni so večjemu številu dejavnikov tveganja kot njihovi dobro stoječi vrstniki. Poleg tega tudi prejemajo manj pomoči. Revni otroci in njihovi starši manj iščejo in koristijo razpoložljive vire pomoči za učne težave in psihosocialne stiske ter manj koristijo mentalno-higienske službe. Težave v skupini revnih otrok, ki so bolj razširjene kot v skupini nerevnih, so slabša samopodoba, težave pri učenju, nekatere psihosocialne težave. Izključenost je spremljevalka revščine v otroškem obdobju – izključenost iz plačljivih dejavnosti, iz dejavnosti, za katere potrebuješ opremo, iz dejavnosti, ki jih vodijo bogati, iz dejavnosti, za katere preprosto misliš ali ti dajo vedeti, da ne sodiš vanje. Pa tudi izključenost iz druženja med vrstniki. Petletna deklica je ugotovila: »Mene ne povabijo na rojstne dneve, ker sem revna.« Saj veste: proslave rojstnih dnevov brez napora staršev v kopališčih, bovlingih, hotelih z najetimi animatorji in varuhi otrok. Izkušnja revščine in njenih posledic zaznamuje otrokovo videnje sveta – socialno konstrukcijo realitete in pričakovanja glede prihodnosti.

Kar zadeva »mehke« podatke o posledicah revščine pri otrocih, jih veliko črpamo iz drugih držav, zlasti iz Amerike, kjer pa je, hvala bogu, revščina dokaj drugačna kot v Sloveniji. Bliže so nam evropski podatki. Navajajo, da ima v Veliki Britaniji deset odstotkov otrok, mlajših od 16 let, duševne motnje, kombinirane s prizadetostjo na področju delovanja, in motnje ima trikrat več otrok iz najrevnejših okolij kot iz dobro stoječih okolij. Razlike v pogostosti glede na socialno-ekonomsko situacijo otrok so očitne. Morda podcenjen je vpliv nezaposlenosti na duševno zdravje staršev in njihovih otrok. Zopet britanski podatki iz leta 2014 kažejo, da je v družinah, v katerih sta oba starša nezaposlena, 20 odstotkov otrok z duševnimi motnjami, v družinah z obema zaposlenima staršema pa osem odstotkov. Imamo tudi nekaj raziskav v Sloveniji. Ampak zdi se mi, da v Sloveniji – zopet hvala bogu – še vedno obstaja nelagodje, ko nameravamo izločiti revne otroke in jih proučevati kot posebno skupino, da nam je kot potomcem socializma še vedno malo neprijetno zbirati statistične podatke o šolskem uspehu, zdravstvenem stanju ali večji nesrečnosti otrok revežev. Včasih je tudi vprašljiva zanesljivost presoje in ocene otrokovih težav in celotne situacije s strani mentalno-higienskih strokovnjakov, ki ne poznajo življenjskih okoliščin, odnosov in etosa subkulture revnih, migrantskih skupin in drugih deprivilegiranih skupin.

Vplivi novih oblik revščine na otroke, katerih družine so imele zagotovljeno socialno varnost in zadovoljivo materialno kakovost življenja in postanejo z brezposelnostjo staršev revne in socialno ogrožene, so še malo proučeni. Malo vemo o posledicah prekarnega dela staršev na otroke. Tovrstno delo staršev s spremljajočo ekonomsko negotovostjo družine se odraža tudi v psihosocialnem razvoju otrok, čustveni blaginji otrok.

Zanimivi in pomembni so izsledki raziskav o tem, da v razvitem svetu revščina sama na sebi – seveda če ni ekstremna – manj čustveno prizadeva otroke, kot jih prizadeva zavest o velikih socialnih razlikah in posledičnih razlikah v življenjskih dobrinah in možnostih. Ugotavljajo, da indeksi dobrega počutja otrok niso povezani s povprečnimi družinskimi dohodki, temveč z neenakostjo v dohodkih med člani soseske, razreda, širšega družbenega okolja. Pozor za tiste, ki poudarjajo, da otrokom pri nas – in v razvitem svetu nasploh – le ni tako zelo slabo. Kar je res, saj naši otroci ne umirajo od lakote ali mraza! A ker jih motijo velike razlike, lahko kljub temu postanejo nekoč nevarni.

Obstajajo mnoge povezave med socialnimi dejavniki in duševnim zdravjem. Ena pomembnih je, da je v revnih skupinah več oseb s psihosocialnimi in duševnimi motnjami in da so osebe z duševnimi motnjami v povprečju revnejše.

Ob tem pa velja poudariti, da velika večina revnih otrok zelo uspešno obvladuje prikrajšanost in življenjske težave. Od njih bi se nerevni – tako otroci kot odrasli – lahko veliko naučili o tem, kako preživeti v današnjem svetu in kako ohraniti dostojanstvo v času, ko je tvoja skupina ponižana. Danes veliko govorimo o psihični odpornosti. Ta pomeni, da je otrok zmožen živeti v neugodnih, včasih tudi v skrajno neugodnih okoliščinah, ne da bi bili zaradi tega prizadeti njegovo socialno delovanje, učinkovitost pri opravljanju življenjskih nalog in odnosi z ljudmi ter druge lastnosti, ki sodijo med komponente duševnega zdravja. Revni otroci tako kot vsi otroci razvijejo psihično odpornost in strategije obvladovanja težav in se uspešno spopadajo z neugodnimi življenjskimi okoliščinami.

Kaj lahko storimo?

Današnje gledanje na pomoč otrokom, ki jih prizadevajo neugodne ali ogrožajoče socialne okoliščine, gradi na načelih: od potreb otroka k pravicam otroka; od težav k resursom pomoči; od dobrodelnosti k obveznosti odraslih, da pomagajo otroku; od podobe otroka kot pasivne in nemočne žrtve h krepitvi otroka, da se aktivno spopade s težavami; omogočanje participacije otroka, nastajanje možnosti, da uravnava svoje lastno življenje, pravica do izražanja. Načela so eno, stvarnost je drugo. Denimo načelo otrokovih pravic.

Svet se ne bo kmalu spremenil. Kaj lahko storimo, da bi v obstoječih okoliščinah, v našem najboljšem izmed vseh možnih svetov naredili nekaj za otroke, ki jih prizadevajo prikrajšanost, socialna izključenost in zavest o velikih neenakostih, krivičnosti sveta? Kaj lahko storimo poleg tega, da se priključimo tistim, ki nosijo transparente s parolami »Dol z revščino« in »Za pravično socialno porazdelitev dobrin«? In da se ne zadovoljimo z rešitvami psihostrok, ki (zanemarljivo majhnemu številu ljudi) omogočajo ukvarjanje s seboj, popravljanje, izboljševanje samega sebe, da bi bolj ustrezal svojemu času – v dobrem in v slabem, zbral dovolj moči in spretnosti, da se premakneš v razred nerevnih. Pripravljamo se za družbene spremembe, toda za otroka nekaj let čakanja ni enako kot za odraslega človeka. Torej, kaj lahko storimo danes? Ali lahko iz nekaterih življenjskih prostorov, kljub njihovi vpetosti v globalni sistem neoliberalne ekonomije in njenih vrednot, iztisnemo več pozitivnih energij, dejavnosti, vplive, ki bodo vsaj delna protiutež bremenu revščine?

Ko razmišljamo o izboljšanjih, najprej pomislimo na politike otroškega varstva v najširšem pomenu besede, ki bodo delovale kot korektiv revščini otrok. Tu se zadeve premikajo dokaj počasi. Interesi otrok so v tekmi z interesi drugih skupin in v otrocih še ne prepoznavamo kapitala.

Del države so tudi institucije, strokovne službe, ki skrbijo za otroke. Med njimi imata posebno mesto vrtec in šola – za družino najbolj pomembna življenjska, izkustvena in socializacijska prostora otrok. Osebno vidim poleg socialnih politik največ možnosti za omilitev učinkov revščine tukaj in sedaj v institucijah, v katerih je veliko otrok ali so vsi otroci, to sta predvsem šola in vrtec. Vrtec je posebej pomemben, ker je vpliv zgodnjih intervencij najbolj učinkovit. Prednost šole je v tem, da vključuje vse otroke, torej lahko zagotovi neposredno pomoč vsem otrokom, neodvisno od njihovih staršev. Eden najbolj usodnih vplivov revščine zadeva šolsko uspešnost in doseganje izobrazbene ravni. Učitelji in šola imajo veliko možnosti, da nadoknadijo in kompenzirajo z revščino pogojene deficite na področju otrokovega intelektualnega razvoja, da mu pomagajo razviti strategije, potrebne za šolsko učenje in motivacijo za učenje. Pozitivni učinki vključenosti v vrtec na šolski uspeh so proučeni in znani.

Vendar so učinki vrtca in šole mnogo širši kot zgolj kompenziranje vzpodbud in priložnosti za učenje in pospeševanje razvoja kognitivnih funkcij. Obe instituciji sta za družino najbolj pomembna prostora socializacije, ustvarjanja podobe in videnja sveta in njegovih odnosov, razvijanja vzorcev za obvladovanje nalog, težav in aspiracij. Veliko tega, kar zaradi revščine ni možno zunaj šole ali vrtca, je v teh okoljih enako možno za revne in vse druge otroke. Vrtec in šola zagotavljata vsem otrokom enake možnosti, v njih otrok lahko doživi enakost in enakopravnost. Vse to velja za formalno določeno delovanje šole. Razlike v stvarnosti dogajanja in doživetja revnega in nerevnega otroka in neenakost izvirajo iz bremena primanjkljajev, stresov, ki jih revni otrok prinaša s seboj v šolo, in iz odnosov, pogojenih s kulturo vrstniške skupine (npr. zaničevanje, izključevanje, vrstniško preganjanje), včasih pa tudi iz etosa vzgojno-izobraževalne institucije. Tako šola enakih možnosti postane – hočeš nočeš – za revnega otroka šola manjših možnosti. Vprašanje je, kako preprečevati takšne procese. Veliko dobri odgovorov najdemo v praksah šol in vrtcev.

Nekateri dvomijo o možnem kompenzacijskem vplivu šole, ker sta šola in vrtec vpeta v širša družbena dogajanja, prepojena z vrednotami neoliberalizma, tekme za prva mesta. Drugi mislimo, da imata možnosti z ustvarjanjem prosocialne psihosocialne klime in klime solidarnosti, razvijanjem prosocialnega vedenja, zagotavljanjem priložnosti. In mnoge vzgojno-izobraževalne institucije v Sloveniji to tudi počno. Vendar se ob tem sprašujemo, koliko je sistemskega in koliko naključnega, odvisnega od dobre volje, energije, iznajdljivosti ravnatelja, učitelja, šolskega svetovalnega delavca. Razlike med šolami so postale osupljivo očitne ob poskusih všolanja begunskih otrok v slovenske šole. V evropskem merilu pa imamo raziskave, ki kažejo, da šole s socialno in etnično enakimi vstopnimi populacijami otrok, ki se razlikujejo po psihosocialni in psihopedagoški kakovosti in etosu, proizvajajo različne produkte (ocene, nadaljevanje šolanja, vedenjske težave, osip ...).

Vpliv šole na motivacijo za učenje, psihosocialno blaginjo in duševno zdravje otrok določa soigra med dejavniki tveganja in varovalnimi dejavniki, ki delujejo na otroka v okviru šole. Dejavniki tveganja so šolski neuspeh, pritiski družine in šole glede storilnosti, izključevanje, vrstniško preganjanje. Varovalni dejavniki so prosocialni etos šole, dobri odnosi otroka z učiteljem in vrstniki, šolska uspešnost ali vsaj uspešnost na nekem področju ali v neki dejavnosti (npr. šport). Ti dejavniki in kvalitete šole so pomembni za vse otroke. Toda posebej pomembni so za prikrajšane otroke, otroke z mnogimi dejavniki tveganja, otroke s težavami. Pri njih dobijo varovalno funkcijo – delujejo kot protiutež slabim izkušnjam in prikrajšanostim.

O vrtcih vem predvsem, da so to v Sloveniji odlične institucije in bi možnost vključenosti socialno prikrajšanih otrok bil moj prvi predlog za zmanjševanje neenakih možnosti.

Pomoč vzgojno-izobraževalnih institucij socialno prikrajšanemu otroku je lahko splošna, nespecifična – človečnost, vzpodbujanje, zaščita otroka pred nelepimi odnosi v vrstniški skupini, podpora v stresnih situacijah in podpora staršem. To bi lahko imenovali »revnemu otroku in njegovim staršem prijateljska in podporna šola ali vrtec«. Druga pot delovanja je specifična, usmerjena v konkreten problem ali primanjkljaj, kot je npr. učna pomoč in pomoč šolskega svetovalnega delavca. Pomoč revnemu otroku vključuje tudi podporo staršem in delo z razredno skupnostjo. Šola in vrtec imata tudi možnosti aktivirati vire pomoči v skupnosti, zato je potrebna povezanost institucij s skupnostjo.

Namen tega članka ni naštevanje vseh možnosti, ki jih imajo vzgojno-izobraževalne institucije. Pedagoški delavci vedo o tem več kot jaz. Želela bi opozoriti le na dvoje: prvo je spoštovanje in nagrajevanje veščin in strategij, ki jih prinese revni otrok v šolo, njegovih nešolskih sposobnosti, kot so prosocialne sposobnosti ali praktične sposobnosti. Drugo, na kar želim opozoriti, je krepilna moč prevzemanja aktivne naloge v razredni in širši skupnosti. Na primer, vključevanje v prostovoljno delo tistih, ki so v slabšem položaju, preprečuje vpetost v vlogo žrtve, omogoča izkušnjo, da je možno vsaj v svojem mikrookolju kaj spremeniti. Aktivna vloga pri reševanju težav drugih ali izboljševanju kakovosti življenja skupnosti krepi samopodobo.

Podpora otrokom revščine predstavlja za učitelja in vzgojiteljico izziv, dodatno angažiranje na ravni človečnosti in strokovnosti. Vodilno strokovno, politično in zdravorazumsko mnenje je, da sta vrtec in šola možnost za revne otroke, da dohitijo in obvladajo mnoge primanjkljaje, možnost, da prekinejo začarani krog revščine. Zato so vlaganja v te institucije vredna v interesu otrok in v interesu družbe.

Organizirane tvorbe civilne družbe – dejavnosti nevladnih organizacij in dobrodelnih organizacij, verskih organizacij, ki darujejo denar, so znaten in ne dovolj prepoznan vir pomoči otrokom v stiskah zaradi revščine. Naj nam bo to všeč ali ne; sreča je, da imamo te vire, četudi nam je jasno, da pomagajo le enemu delu otrok, odvisno od obstoja, možnosti in preferenc organizacij. Funkcija nevladnih organizacij je tudi, da ozaveščajo javnost in delujejo kot socialni aktivisti za socialno dobro otrok. Veliko iniciativ prihaja iz civilne družbe; zadnji pomembni dosežek je brezplačna prehrana otrok v osnovni šoli. Včasih je težko krmariti med socialnim ali političnim aktivizmom in karitativnostjo.

Vir pomoči otrokom v stiski je skupnost in posamični državljani, ljudje kar tako. Kultura solidarnosti je gotovo zelo prisotna v Sloveniji, vendar prisotna je tudi in bolj očitna je kultura nesolidarnosti. To srečamo med učenci, ki izključujejo revnega otroka iz skupin, to so demonstracije krajanov zoper naselitev begunske družine v njihovem bloku. Med možnimi ukrepi za izboljšanje kakovosti življenja socialno prikrajšanih otrok je razvijanje kulture spoštovanja dostojanstva in solidarnosti. Zavzemam se za gibanje za vzgojo otrok za solidarnost, ki bi moralo biti trajno, večplastno in medresorsko.

Potem so tu še duševno-varstvene službe, v katere se zatečejo maloštevilni otroci, ki imajo duševne stiske ali motnje in so hkrati obremenjeni s posledicami revščine. Te si poleg strokovnih posegov, usmerjenih v odpravljanje motenj, prizadevajo za krepitev otrokovih sposobnosti obvladovanja težav, njegove psihične odpornosti. Toda število otrok, katerim pomagajo, je glede na množico zelo majhno. Poleg tega pa namenjajo te službe malo pozornosti problemom, ki jih generira revščina pri otrocih.

Glavni vir obvladovanja posledic revščine so seveda ljudje sami – otroci in odrasli, ki se uspešno prebijajo skozi težave, ohranjajo svoje dostojanstvo in tvorijo neprecenljiv socialni kapital, ki ima lahko različne kvalitete ali poudarke kot socialni kapital nerevnih.

Zaključna misel

Preprečevanje revščine in njenih posledic za otroke in družine je najprej zadeva države. Humanitarni in solidarnostni pristopi so le delno in nezadostno nadomestilo za enake možnosti, ki bi jih morala država zagotavljati za vse otroke. Pri blaženju posledic revščine za otroke se soočamo (kdorkoli že smo »mi« – ljudje dobre volje) z dejstvom, da osnovnega vzroka ne moremo odpraviti. Imamo opraviti z mnogimi dejavniki in procesi, ki niso dostopni našemu vplivanju. Vendar storimo v pričakovanju ekonomskih in političnih ukrepov za preprečevanje neugodnih posledic revščine in socialnih sprememb pač tisto, kar zmoremo. Kaže realistično razmišljati o tem, kateri dejavniki, procesi, povezani z revščino, ki ogrožajo otroka, so tukaj in sedaj dostopni vplivanju države in njenih institucij, civilni družbi, strokam, povezanim z dobrobitjo otrok, in prizadevanjem aktivistov.

V moji stroki – to je dušeslovna stroka – je znano gibanje nevroraznolikosti, ki si prizadeva, da bi sleherna nevrološko pogojena različica človeškega bitja bila enako spoštovana, imela enake možnosti, da bi mnogo manj delili svet na duševno zdrave in motene. Poznamo tudi multikulturna gibanja za vsestransko enakost in enakopravnost različnih etničnih skupin in kultur. Meni bi bilo lepo, ko bi razvili ali bolje udejanjili univerzalni princip enakosti in enakih možnosti za otroke, ki bi upošteval individualne potrebe otrok – pripadnikov različnih bioloških, etničnih, socialnih skupin, čustveno krhkih otrok, skupin otrok, potrebnih socializacijskih dopolnil, torej v stvarnosti – vsem otrokom enake možnosti, enaka podpora pri obvladovanju primanjkljajev in stisk brez izpostavljanja vzrokov njihovih težav. No, to je utopija. Pa tudi – opustiti prizadevanja zoper današnjo socialno neenakost bi bilo nepošteno.