Tiskane izdaje
Je mednarodna predavateljica in avtorica več kot dvesto knjig, med njimi izjemno uspešnih, kot so Toxic Childhood, ki je bila dve leti med najbolj prodajanimi knjigami na Amazonu, Detoxing Childhood, Raising 21th Century Boys in Raising 21th Century Girls. Naslednji teden prihaja v Slovenijo na konferenco Izzivi sodobne pedagogike. Opozarja predvsem na škodljive vplive tehnologije in potrošništva na zgodnje otroštvo.
Med vsebinami, ki opazno izginjajo iz otroštva, omenjate zlasti nenadzorovano igro na prostem. Starši nenehno nadzorujejo otroke. Zakaj je takšna igra tako pomembna?
Moje primarno področje delovanja je pismenost (opismenjevanje), pravzaprav slovnica. V devetdesetih letih sem se zaradi dela srečevala z otroki, ki imajo različne razvojne težave, kakršne so disleksija, motnje pozornosti avtističnega spektra in podobno. Diagnoze zanje so se pravzaprav šele začele oblikovati v osemdesetih. Opažali smo resnično visok porast teh težav.
Kot strokovnjakinja sem potovala po Britaniji in predavala, učitelji pa so mi poročali, s čim se ubadajo pri delu. Najbolj očitne so bile tri težave: zmožnost koncentracije, zadrževanje koncentracije in samoobvladovanje. Pa še nekaj so mi povedali: otroci se med seboj ne razumejo več tako dobro. Na igrišču je vse več težav. Rekla sem si, vse te težave so vendar značilne za otroke z motnjami v razvoju. Zanimali so me vzroki, predvsem pa, kaj se je spremenilo v našem načinu življenja, da bi lahko povzročalo takšne motnje.
Vsi smo lahko opazili izjemno hitre spremembe v socialnem in kulturnem okolju, ki jih je prinesla tehnologija. Moja hčerka je rojena v osemdesetih, ko se je to obdobje začelo, zato sem bila še toliko bolj pozorna. Vendar je bila to le moja teorija in sem jo želela preveriti na znanstven način.
Izsledek mojih raziskav je pravzaprav antropološki: otroci so rojeni takšni, kot so, za vse kulture in okolja velja enako. Potrebujejo osnovne zunanje pogoje za razvoj – ljubezen družine in igro. Skozi igro spoznavajo svoje življenjsko okolje. Sprememba, ki je nastopila v zadnjih desetletjih, je močno povečana aktivnost oziroma še raje pasivnost otrok za zasloni v zaprtih prostorih, hkrati s skokovito rastjo tekmovalnega potrošništva. Živimo v dobi zasičenosti z zasloni, kar nesluteno vpliva na razvoj otrok v prvih sedmih letih življenja. Če dejavnosti z zaslonom postanejo tvoja stalnica že v zgodnjem otroštvu, potem kreativna igra in dejavnosti, ki se razvijejo v konjičke, kakršni so glasba, šport in umetnost, nimajo takšnega vpliva nanje v odrasli dobi.
Pravite tudi, da danes ni več cenjeno delo v šoli, ki vodi k pismenosti, ker je dolgočasno in ponavljajoče. Gre za princip odlaganja užitka. Zdi se, da ima to večplastne posledice na našo družbo, ker takšen način dela ni več zaželen.
Nedvomno, princip odlaganja zadovoljstva je zelo pomemben. Počakati, da se nekaj zgodi, v to vložiti trud in voljo je težko v času, ko samo pritisneš na svojo tablico in dobiš, kar želiš. Vendar takšni postopki ne gradijo nevronskih povezav pri otrocih, ki so še v razvoju. Igra na prostem pa zahteva prilagajanje, ponovitve, vztrajanje; saj veste, kako je, če želite kaj zgraditi v naravi. Igra, da se vrnem k vašemu vprašanju, je zelo pomembna, kar vedo tudi tisti, ki ustvarjajo igre za otroke. Obstaja definicija igre, ki pomeni svobodno izbrano dejavnost, ki motivira in dejavno zaposli otroka.
Opazovala sem dve leti in pol staro vnukinjo, ki jo je njena mama skrbno varovala pred izpostavitvijo zaslonom. Pri igri je bila vedno samoiniciativna.
Ne moremo pa se izogniti potrošništvu, ki je globoko zaznamovano tudi z našim spolom. Ko opazujem svojo malo deklico in njeno kompetentno mamo, vem, da sta nemočni, ker okolica na vso moč pritiska nanju s podobo roza princese in nekakšne mode. S tem potrošništvo ovira deklice pri igri, ki je bolj zahtevna in umazana. Prekleto pametno in zelo moteče.
V knjigi o dekletih v 21. stoletju ste zapisali, kako se na terenu lahko zamaje naše sedanje teoretično znanje, da je spol le družbeni konstrukt.
Bila sem prva generacija, ki je bila prepričana, da je spol le družbeni konstrukt in da vse lahko prosto izbiramo. Pri raziskavi sem spoznala Lise Eliot, avtorico knjige Pink Brain, Blue Brain. Navaja, da so med našimi možgani biološko izredno majhne razlike, komaj opazne, lahko pa postanejo skrb zbujajoče. A potrošništvo izrablja našo različnost na načine, ki so intenzivno negativni. Težave s spolom, kot opažamo, se pojavijo predvsem v socialnih okoljih, ki so izrazito odklonska do dečkov, ki imajo radi stvari kot večina deklic, in obratno. To povzroča pritiske. Zato si prizadevam za vzgojo v prvih sedmih letih življenja, ki je čim bolj spolno nevtralna. Truditi se moramo, da komercializacijo odstranimo iz življenja otrok, kar je izjemno težko.
Starši se lahko znajdejo v moralnem precepu. Otroku ne kupijo majice z mišičastim supermanom in se hkrati počutijo obupno malenkostni, ker si dajo toliko opraviti z majico, medtem ko nedaleč stran otroke bombardirajo.
O tem se že pisala. Začne se seveda z barbiko. Pa kaj potem, saj je le ena igračka. Kmalu si želi še drugo. Nič hudega. Tretja vrsta punčk je že izrazito seksi, sledita bikini in prebadanje telesa.
Kako postaviti meje? Vemo, da so otroci neizprosni manipulatorji. Vsi, ki smo bili vzgojeni v potrošniškem duhu, smo pod nenehnim pritiskom okolice. Te dni sem imela pogovor za britanski radio o incidentu na severnem koncu države. Starši so namreč dobili pisno opozorilo, da jih bo šola prijavila policiji in socialni družbi, če bodo njihovi osnovnošolci igrali nasilne računalniške igrice ali gledali pornografijo. To se mi zdi pretirano, čeprav te vsebine niso za osnovnošolce. Je res šola tista, ki bi morala zatožiti starše? Zdi se noro. Vendar bi nas morale te stvari skrbeti in o tem bi se morali pogovarjati. Ampak poizkusite organizirati sestanek s starši na šoli. Ne bodo prišli, vam povem.
Pred kratkim sem izvedela za krizni sestanek na eni od slovenskih osnovnih šol, ker so desetletne deklice in nekaj let starejše fante v straniščih zasačili v povsem pornografski situaciji. Očitno ne gre le za moralno paniko, kar so vam nekateri očitali po uspešnici Toxic Childhood.
Pri vseh knjigah sem si prizadevala, da sem zelo objektiven glas razuma. Ko pa sem prišla do pisanja knjige o dekletih, sem bila že pošteno jezna. Knjiga Toxic Childhood je prvič izšla leta 2006, letos je sledil ponatis. Prijateljica mi je svetovala, naj napišem nov podnaslov: »Saj sem vam rekla!«
Povsem frustrirajoče je spremljati spremembe, ki so se zgodile v desetih letih. Kar nam ostane, je razum. Nisem v moralni paniki, ne moti me, če ljudje preklinjajo na televiziji. Nimamo pa samo dokazov, da so otroci prek spleta deležni seksualiziranih vsebin. In ne gre le za to, da so strahotno nasilne in mizogine. Povprečna starost, ko se otroci srečajo s tem, je deset let, kar vpliva tudi na njihove medsebojne odnose v najstniških letih. Potrošništvo že zelo zgodaj vsiljuje seksualizacijo deklet. Starši se morajo tega zavedati in se o tem pa tudi o varnosti na spletu z njimi pogovarjati. Nekaj bo treba ukreniti.
Kako je pravzaprav z otroštvom – nekdaj so britanski kolonialisti domačine, ki so jih srečevali, označili kot manj napredne, med drugim zato, ker so domnevno razvajali otroke. Britanci pa so otroke že v osnovnošolski dobi ločili od staršev in jih zapirali v ustanove. Kakšna je prava pot? Kaj smo se naučili?
Otroke je treba vzgojiti z avtoriteto. Pomaga, če si narišemo razpredelnico – toplo in ne toplo ter strogo in ne strogo. Dobro si je prizadevati, da ste v kvadratu, ki je topel in strog. Torej otroke poslušate, z njimi komunicirate, jim izkazujete ljubezen, obenem pa naj bodo meje jasno postavljene. Kaj ni to čudovito? Kamorkoli drugam bi šli, ne bi bilo nič bolje. Meni je ta razpredelnica vlila upanje. Prav tako se strinjam s priporočili ameriške zveze pediatrov, ki svetuje, da otroka ne postavljamo pred zaslone do drugega leta starosti, potem so lahko pred njimi uro ali največ dve na dan. Poskrbeti moramo, da se dobro znajdejo na cesti – tako na cesti pred našim oknom kot na internetni avtocesti. Poskrbimo tudi, da se naspijo. Težava je v tem, da vsa kultura vpije nate: »Ne, naj ostanejo še malo pokonci in gledajo televizijo!« Kar lahko naredite, je, da si poiščete pleme podobno mislečih, svojo vas, ki vam bo pomagala vzgajati otroka. Seveda vam bo večkrat strahotno spodletelo, ampak si boste lahko rekli, da ste se potrudili. Poizkusili ste! Naj vam povem: moja hči ne bere mojih knjig, vzgojo želi peljati po svoje, čeprav se večinoma strinjava. Ima prijatelje, ki so veliko bolj sproščeni v ponujanju tehnologije svojim otrokom. Vendar ko se z njimi pogovarjam o tej temi, opažam spremembe. Več pogovora, to potrebujemo.
Vaši kritiki menijo tudi, da idealnega otroštva pravzaprav nikoli ni bilo in da je skrb pred nevarnostmi sodobnosti odveč, vedno so bile vojne, bolezni in podobno. Med pomanjkljivostmi trenutne vzgoje omenjate tudi odsotnost empatije pri otrocih. Ali ni odsev pomanjkanja tega prav klimatska grožnja?
Nikoli nisem trdila, da je obstajalo idealno otroštvo. Ne bi tudi rekla, da gre zgolj za pomanjkanje empatije, temveč tudi za medsebojno povezanost, kako smo povezani z vsem, kar nas obdaja.
V svojih prizadevanjih nisem sama. Naj omenim pomembno britansko avtorico, ki je tudi politično dejavna, baronico Susan Greenfield in njeno knjigo Mind Change. Tehnologija nas je spremenila, pravi, ni pa rečeno, da ti čevlji niso preveliki za našo biološko predispozicijo. Počasi se nam svita, kaj počnemo narobe.
V prihodnosti se nam verjetno obetajo omejitve pri prodaji zaslonskih igrač zelo majhnim otrokom. Zaostanek v motorični razvitosti današnjih otrok že opažamo, kakor tudi na jezikovnem področju. Najbolje se otroci razvijajo ob igri v naravi, kar ugotavlja tudi britanska antropologinja Jay Griffits v svojem delu Kith. Obstaja reklo kith and kin, kar pomeni domači kraj in sorodstvo. Povezanost z naravnim okoljem je torej bistvena za otroštvo. Ne gre za nova spoznanja; podobno je bilo na začetku industrializacije, ko so romantiki želeli imeti parke v mestih. Čutim se kot del zgodovinskega gibanja, ki meni, da se je treba včasih ustaviti in se vprašati, kam to pelje. Kako napredek vpliva na nas kot človeška bitja.
Dotaknili ste se tudi tega, da je v naši družbi bolje sprejeto, če si kul kot sočuten.
Nič me ni tako razburilo kakor spoznanje, kako na otroke deluje marketing – da obstajajo ljudje z doktorati iz psihologije, ki sodelujejo s podjetji, zato da iz otrok in staršev iztisnejo čim več dobička. Ali se res ne zavedajo in je to njihova služba? Razumem, da je marketing potreben, ampak za odrasle osebe, ki se lahko samostojno odločajo. Na tem področju bi res želela več omejitev.
Veste, ni le to, da so starši preveč popustljivi. Profesorica Agnes Nairn je izračunala, da bi povprečna družina potrebovala 18.000 let, da bi zaslužila toliko denarja, kot ga Apple porabi v enem letu za oglaševanje. Potem pa pravijo, vse je vaša odločitev. Nisem proti tehnologiji, sploh ne. Pomembna je le starost, ko jo dobite v uporabo. Otroku ne potisnete v roke volana avtomobila, mar ne? Verjetno bi marsikdo prav dobro vozil, a tega ne naredimo. Enako bi morali razmišljati o tablicah in podobnem. Pomembna je starost, ko jim izročite ključe avtomobila oziroma računalnik v prosto uporabo. Pred tem jih morate naučiti varne uporabe.
Hči je opazila nekaj zanimivega pri svoji punčki. Nenehno se steguje po tablici ali telefonu in ona ga mora odmikati. Nikoli pa se to ne zgodi s sirupom proti prehladu, ki ga ima zelo rada, ker je sladek. Ampak otrok jasno ve, da mu mama ne bo dala sirupa, če nima vročine, zato nikoli ne poskuša. Za tehnologijo pa ni povsem prepričana, zato otrok neprestano poizkuša. Vzgajamo lahko samo, ko smo o nečem trdno prepričani in je to naša vrednota. Danes je težko imeti vrednote, vse, na kar se lahko obrnemo, je znanost. To poskušam zbrati v svojih knjigah.
Zato je še toliko bolj boleče spoznanje, da na številne znanstvene raziskave vpliva to, kdo jih financira.
Kar sem spoznala pri prehranski industriji. Nekatere raziskave preprosto niso narejene, pa bi morale biti. Podobno je s tehnologijo. Povejte mi, kdo bo danes financiral raziskavo o vplivu sodobne tehnologije na otroke? Obstaja tone raziskav o učinkih mobilne telefonije, a sem imela težave, ko sem iskala vire, ki so znanstveno verodostojni.
Podobno občutljivo področje je porast težav avtističnega spektra. Pojava ni mogoče zaobjeti brez interdisciplinarnega pristopa. Težko resno rečemo, da gre le za boljšo diagnostiko, vendarle mora biti še kakšen vzrok.
Pisanje o avtizmu vas lahko spravi v težave. Ko sem bila še aktivna v poučevanju otrok, sem v več kot petnajstih letih imela v razredu enega otroka z motnjo avtističnega spektra. Enega v več kot petnajstih letih. V osemdesetih sem nehala poučevati, v devetdesetih pa so bili v vsakem razredu že dva ali trije učenci z motnjo avtističnega spektra.
V Britaniji so morali leta 2010 redefinirati, kaj pomeni otrok s posebnimi potrebami, kajti brez redefinicije bi bila do leta 2020 četrtina otrok v državi takšnih, ki imajo posebne potrebe. Imamo torej novo definicijo normalizacije, predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Na to se je jezno, čeprav briljantno navezala Katrine Marçal v delu Kdo je Adamu Smithu skuhal večerjo? Liberalni ekonomist 18. stoletja je rekel, da je lastni interes glavno gibalo človeka. Poudaril je, da si lahko večerjo omislimo le zaradi lastnega interesa vseh vpletenih. Zaradi lastnega interesa oziroma zaslužka vam mesar proda meso, enako velja za peka in tako naprej. Trdil je torej, da smo ljudje ekonomska bitja, ker nas v življenju žene naprej lastni interes. Potem se je avtorica vprašala, kdo je njemu skuhal večerjo? Njegova mama, ki je zanj skrbela vse življenje in mu kuhala. Brez plačila.
