Otroško delo za prgišče dolarjev

Vzdolž glavne ulice v Hamri, mirnem predelu Bejruta, s krtačami za čiščenje čevljev in vsak s svojim kovčkom bežita prestrašena mladostnika. Zatočišče poiščeta za ovinkom, v bližnjem stanovanjskem bloku, ki je na njuno srečo odklenjen. Z okna tretjega nadstropja opazujeta ulico in zadihano ugotavljata, da jima policista nista sledila. Eden od njiju se nemirno oklepa seta za čiščenje čevljev. Če ju policija ujame, jima ga bo zaplenila. Vreden je nekaj več kot deset ameriških dolarjev, a to je vsota njunega nekajdnevnega zaslužka. Petnajstletni Faisal in šestnajstletni Ahmad sta s starši na začetku državljanske vojne v Libanon pribežala iz sirskega mesta Hama. Ahmadova starša sta bolna, družina živi samo od njegovega nekajdolarskega zaslužka z ulice. Podobno usodo si v državah s številnimi sirskimi begunci delijo mnogi otroci v azilu.

Več kot tri leta je že od takrat, ko je protestni val arabske pomladi dosegel sirske ulice. April 2011 se je v zgodovino zapisal kot datum režimskega pokola protestnikov in začetek ene najbolj krvavih državljanskih vojn 21. stoletja, h kateri so veliko prispevali politični interesi svetovnih velesil.

Devet milijonov sirskih beguncev

Sirskih beguncev je po uradnih podatkih več kot devet milijonov. Iz Sirije jih je v sosednje države prebeglo že več kot 2,8 milijona, stanje, v katerem so se znašli, pa je skrb zbujajoče. K temu izdatno pripomore skoraj popolna indiferentnost evropskih držav in ZDA do begunskega vprašanja in statusa azila. Posebno slabe so življenjske razmere beguncev sirske narodnosti v Libanonu, kjer predstavljajo že skoraj četrtino(!) vsega prebivalstva, njihovo število pa narašča iz tedna v teden.

Libanon se z valom begunstva ubada že drugič v zadnjih nekaj desetletjih. Prvič, ob nastanku Izraela leta 1948, je več kot 100.000 Palestincev prebegnilo k severnim sosedom, tu s potomci ostajajo tudi danes. Po neuradni razlagi se je država zato odločila, da novemu valu, tokrat sirskih beguncev, ne bo zagotovila uradnih begunskih taborišč, čeprav jih je v Libanonu že več kot 1,1 milijona.

Mnogi od njih zato živijo v kleteh libanonskih družin, večina pa jih prebiva v improviziranih taboriščih na kmetijskih površinah v celotni državi, največ na območjih dolin Beka in Mount Lebanon, kjer lokalnim kmetom za uporabo zemljišča plačujejo najemnino. Neurejene razmere beguncev otežujejo življenje lokalnemu prebivalstvu, zato se med njimi vsak dan vrstijo številni konflikti.

Povečevanje števila prebivalcev zaradi številnih beguncev v izrazito majhnem Libanonu vpliva na že tako oslabljeno ekonomijo države. Razkol med bogatimi in revnimi, prestižnimi vilami in osiromašenimi slumi je ogromen, najbolj viden pa je v osrčju Bejruta. Težave z brezposelnostjo so imeli Libanonci že pred aktualno begunsko krizo, z valom sirskih beguncev, ki so poceni delovna sila, pa se je brezposelnost lokalnega prebivalstva povečala. Za mizerno plačilo in do 16 ur na dan delajo tudi otroci iz begunskih družin. Mnogi od njih na ulici, pod nadzorom lokalne mafije, ki ji za tako imenovano zaščito plačujejo velik del dnevnega zaslužka. Iz smetnjakov pobirajo uporabne odpadke in jih prodajajo, čistijo čevlje, mnogi pa so, da bi družina preživela, žrtve prisilne prostitucije.

Večina Libanoncev ve za vsaj ducat trgovin, delavnic, kuhinj, ki zaposlujejo sirske otroke, čeprav ti pogosto delajo na skrivaj, skriti pred očmi javnosti.

Na delo namesto v šolo

Ko na ulicah v južnem delu Bejruta sprašujemo o njih, 15-letni Fahed z Alepa pokaže ogromno mehanično delavnico, ki obratuje v garažnih prostorih stanovanjskega poslopja. Takoj opazimo majhno postavo, ki brusi odbijač terenskega vozila. To je dvanajstletni Jasem, ki je pred manj kot letom dni iz sirskega mesta Deir ez Zur z družino prebegnil v Libanon. Lastnik delavnice nam dovoli, da se z Jasemom pogovorimo in ga fotografiramo pri delu. Kot večina drugih je prepričan, da otroku, ki mu ponudi delo, naredi veliko uslugo: nekajdolarski dnevni zaslužek in delo, ki je varnejše od tistega na ulici. Jasem pove, da prihaja na delo vsak dan ob osmi uri zjutraj in se ob šestih zvečer vrača k družini. Želi si hoditi v šolo, toda v njegovem okolišu ni organiziranega pouka za sirske otroke.

Trinajstletni Ahmad, ki je iz Sirije prebežal pred nekaj več kot letom dni in nedavno začel obiskovati popoldanski pouk, v okolici Dbajeha z lastnikom trgovine prodaja sadje in zelenjavo. Za Sirijo pravi, da je najlepša dežela na svetu. Ko pripoveduje o svoji domovini, se mu v očeh nabirajo solze. Preden so z družino prebežali v Libanon, je bil priča nočnemu bombardiranju šole v sirskem Idlibu. S prijatelji so zjutraj pomagali sosedom pokopavati trupla, ki so jih ti prinašali iz opustošene šole.

Po podatkih raziskave New York Timesa samo 12 odstotkov otrok beguncev obiskuje pouk, ki ga organizirajo nevladne organizacije v šolah v Libanonu. Nevladne organizacije imajo vsak dan veliko dela z na novo prispelimi begunci, ki jim le s težavo zagotavljajo najnujnejšo hrano za preživetje, še večje so težave s primerno nastanitvijo, zato jim za organiziranje pouka pogosto zmanjka časa in sredstev. Če pa je pouk organiziran, ga mnogi otroci ne obiskujejo, saj morajo služiti denar. Devetletni Bašir nam na hodniku šole, v kateri je pouk za begunce organizirala nevladna organizacija Relief International, pripoveduje o tem, da je pred letom in pol, ko je z družino prebežal v Libanon, delal na polju od osme ure zjutraj do sedme zvečer, in to za tri ameriške dolarje na dan. Zdaj je vesel, da lahko hodi v šolo in dela samo do druge ure popoldne.

»Kaj pričakujejo od nas, če pride čas, ko ne bo vojne?« se je v knjigi z izrazito pomenljivim naslovom Na zahodu nič novega spraševal E. M. Remarque.

Ugasnjene luči kamer

Tistih, ki so umrli na Gospodovi poti, ne imej za mrtve. Živi so in v obilju prebivajo pri svojem Gospodarju. Tako je v učilnici šole v Šanaju ob risbi, ki nazorno prikazuje smrt bližnjega, zapisala enajstletna deklica. Na truplu, ki leži v mlaki krvi, so narisane strelne rane. Pretresljiva risba nasilne smrti, ki ji je bila deklica priča v rodni Siriji. V obliki srca na risbi narisana zastava Svobodne sirske vojske nam priča o politični dediščini, ki so je otroci deležni z vzgojo od malih nog.

Konflikt, ki je iz protesta proti Asadovi vladavini prerasel v državljansko vojno med suniti in alavitsko manjšino, se tako nadaljuje tudi zunaj Sirije. Tripoli, mesto na severu Libanona, je že dlje časa prizorišče bojev med Asadovimi privrženci in sunitskimi nasprotniki. Med našim obiskom je ostrostrelec v mestu umoril mimoidočo deklico, v naslednjih dneh pa je takšno nasilje zahtevalo še vsaj pet življenj civilistov.

Kaj se bo zgodilo z več kot milijonom sirskih otrok, katerih usoda je pogosto odvisna od dobre volje osebja nevladnih organizacij, anarhije v begunskih taboriščih in spleta naključij, na primer od teh, v katerem mestu živi otrok, ali je v njem organiziran pouk za otroke begunce ipd.

Sirska državljanska vojna že dolgo ni v središču medijskega zanimanja. Zanimanje elektronskih in tiskanih medijev se po prenehanju prelivanja krvi, koncu vojn in podpisih premirja usmerja na nova območja spopadov. Življenje v opustošenih mestih, stiska ljudi, številni begunci niso tema naslovnic. Še več – ko potrebujejo pomoč preživeli, so luči kamer ugasnjene.