Ovaduh v arhivu Udbe

Kdo ve, kako bi gledali na Borisa Pahorja, če bi dočakal samo povprečno starost.

Objavljeno
23. junij 2017 14.26
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Boris Pahor, desetletja prezrti pisatelj, je zadnja leta kot popkulturni zvezdnik. Kdo ve, kako bi nanj gledali danes, če bi dočakal povprečno starost. Starejši ko je, bolj ikoničen je njegov status. Okrog njega se drenjajo politiki, umetniki, prodajalci knjig, predvolilnih obljub, političnih in verskih nazorov ... vse za to, da bi njegova bleščeča avreola vsaj za trenutek osvetlila tudi njih.

Ko se je že zdelo, da kakšnih hujših zlorab skoraj 104 leta starega Borisa Pahorja, kot je bila postavitev njegovega spomenika, ne more biti več, se je zgodila nova. Samooklicani raziskovalec in ljubiteljski zgodovinar Igor Omerza in celovška Mohorjeva družba sta izdala knjigo o tem, kako sta slovenska in italijanska varnostnoobveščevalna služba spremljali Pahorja do konca osemdesetih let. Kot Pahorjev ovaduh je naveden tržaški zgodovinar Jože Pirjevec. Pirjevec, zavedni Slovenec, naj bi ovajal Pahorja in druge zamejske Slovence obveščevalni službi italijanske policije Digos. Teoretično bi bilo to možno, saj vemo za obstoj tudi dvojnih vohunov. Toda Omerza kot dokaz objavi zapisnik Udbe, ki ga je sama označila kot »nepreverjen«.

Objava zapisnika, ki ga je sestavil uslužbenec Udbe in na katerem je napisano »nepreverjeno«, je zloraba samega zapisnika, Pirjevca in Pahorja. Kako se ob tem počutita onadva, si lahko predstavljamo, lahko pa si tudi mislimo, zakaj je Omerza to storil. Iz debele knjige je namreč to edino, kar je vzbudilo medijsko pozornost. Kar je v vsej tej zgodbi vredno obsodbe, je ta zloraba za žigosanje ljudi.

Ni posebnost slovenskega prostora, da so obveščevalne službe spremljale intelektualce, posebej novinarje in pisatelje, in tudi ne to, da so ti delali zanje. Je pa druga posebnost. V tujini odprejo arhive vsaj 50 let po smrti vpletenih ljudi, po arhivih Udbe pa lahko brska vsak in s tam najdenimi informacijami manipulira po mili volji, brez časovne distance, ki omogoča objektivnejši uvid, in s politikantskimi motivi, ki so pripomogli tudi k odprtju arhiva Udbe.

Razliko lepo ponazarja Orwellov primer. Njegovega zloglasnega seznama prikritih komunistov, arhiviranega 4. maja 1949 na britanskem ministrstvu za zunanje zadeve, nihče razen redkih pooblaščenih uslužbencev ni mogel videti 54 let. Da, genialni George Orwell, socialist, je ovadil intelektualce, za katere je sumil, da so naklonjeni komunizmu. Britansko zunanje ministrstvo je imelo poltajni Oddelek za preiskovanje informacij (IRD), predvsem o komunističnih aktivnostih, znotraj njega pa so izbirali zlasti levičarske avtorje za pisanje protikomunistične propagande. Orwell je pred bližajočo se smrtjo z bolniške postelje svoji prijateljici Celii Kirwan, ki je bila tam zaposlena, poslal seznam ljudi, ki jim ne kaže verjeti kot propagandistom, ker so po njegovem mnenju »prikriti komunisti, sopotniki ali se nagibajo v to smer«. Vlada Njenega veličanstva z razkritjem ene od zadnjih Orwellovih skrivnosti ni čakala le 54 let po njegovi smrti, ampak tudi, da je umrla Celia Kirwan, čeprav je seznam le prevzela. Takrat je vsebina dosjeja prišla v »domeno javnosti« in vsakdo je lahko v britanskem nacionalnem arhivu pogledal, kdo je na Orwellovem seznamu. V Arhivu Republike Slovenije so vsem na vpogled dosjeji SDV z imeni informatorjev in uslužbencev, ki so se ukvarjali s posameznimi primeri.

Še preden so novinarji britanskih medijev videli izvirni dosje, so Orwella ovajali. Pisali so članke z naslovi: Veliki brat Foreign Officea, Socialistična ikona je postala ovaduh, Kako je Orwellov seznam pomagal agentom tajne službe. Prav takšni so bili tudi naslovi v slovenskih medijih v primeru Pahor-Pirjevec. Novinarji so ovajali, prvi ovaduh pa je Igor Omerza.

Vsak tekst naj bi imel kontekst. Ugledni britanski zgodovinar Timothy Garton Ash, profesor na Oxfordu, je Orwellov seznam postavil v kontekst. V članku, objavljenem v New York Review of Books, je kontekst, če ga strnemo, predstavil takole. Tisto zimo februarja 1949 se je Orwell, ko mu je pri 46 letih ugašalo življenje, z zadnjimi atomi moči prisilil, da je pretipkal rokopis znamenite knjige 1984, turobnega opozorila na nevarnost, v kateri bi se lahko znašla Britanija, če bi podlegla totalitarizmu. Bil je vdovec, tik pred smrtjo se je spet poročil, osamljen, obupan in globoko pesimističen zaradi razmer v Sovjetski zvezi in napredovanja komunizma, katerega surovost je izkusil na lastni koži med špansko državljansko vojno. Komunisti so pravkar prevzeli Češkoslovaško po državnem udaru v Pragi leta 1948 in potekala je sovjetska blokada Berlina z namenom, da bi to mesto podredili in zadušili. Bal se je, da bo Zahod hladno vojno izgubil. Eden od razlogov za poraz bi bila lahko nevedna javnost, ki ni videla prave narave sovjetskega komunizma. Javnost je bila slepa tudi zaradi aktivnosti častilcev sovjetskega sistema, deklariranih komunistov, prikritih komunistov in plačanih sovjetskih vohunov. Obenem pa je vedel, da se je pravim komunističnim idealistom zamerilo, kar so videli, in so o tem pisali tekste. Ti avtorji so bili posebej pomembni protikomunističnim levičarjem, kakršen je bil Orwell, ki so verjeli, da je »uničenje sovjetskega mita ključno za ponovno vzpostavitev socialističnega gibanja«, kakor je zapisal Orwell.

Zato je napisal seznam simpatizerjev komunizma, a kakor kaže njegova beležnica, imen ni zapisoval z lahkoto. Najprej je napisal 135 imen, nekatera je označeval z modrimi in rdečimi zvezdicami ter vprašaji, jih prečrtoval, poleg pisal komentarje ... Trpel je pri tem, to je očitno. Na seznamu je ostalo 39 ljudi, ki jim kot protikomunističnim propagandistom ne kaže verjeti, tajni službi pa je tudi priporočil ljudi, ki so vredni zaupanja. Poleg tega je prijateljici iz tajne službe Celii, v katero je bil zaljubljen, napisal pismo, v katerem pravi, da je seznam sumljivih »izrecno zaupen« in »precej nezanesljiv«. »Četudi bi bil ta seznam točen, menim, da je zelo žaljiv, spletkarski, klevetniški ...« je napisal v pismu. Tajna služba je v povratnem pismu obljubila, da bodo s podatki ravnali »z največjo stopnjo diskretnosti«.

Omerzov tekst o domnevnem Pirjevčevem ovajanju pa je brez konteksta, je »spletkarski« in »žaljiv«, če uporabim Orwellove besede. Omerza zgolj ovaja, pri čemer nima slabe vesti.

V kontekst pa kaže postaviti tudi samega Omerzo, morda kar v slogu osvetlitve Orwella izpod peresa angleškega zgodovinarja. Zakaj se Omerza s tem ukvarja? Z nečim se pač mora zamotiti ta večno samski in bržkone osamljeni 67-letni človek. Najbrž je v njegovem življenju nastopila huda praznina zaradi nehotenega brezdelja, potem ko je bil leta vidna javna osebnost na pomembnih položajih - ljubljanski podžupan, direktor Gospodarskega razstavišča, direktor SDK, poslanec, komentator Mladine, član uredništva Časopisa za kritiko znanosti. Iz služb, ki jih je opravljal, je mogoče sklepati, da je bil levičar, a je vprašanje, ali je bil prepričano sploh kdaj kakšne usmeritve. Iz zadnjih let, ko se, ekonomist po izobrazbi, predstavlja kot raziskovalec slovenske polpretekle zgodovine, bi lahko sklepali, da je desničar. A kot rečeno, najbrž ni usmerjen ne tako ne drugače. Včasih so ga imeli radi levičarji, danes ga imajo desničarji. Prav pride, če te ima kdo rad. Pa fino je ne potoniti v pozabo, sploh če je bila medijska navzočnost nekoč sestavni del tvojega življenja.

Življenje vohunov oziroma ovaduhov ali tistih, ki so jim prilepili to etiketo, je na poseben način zaznamovano. John le Carré, pisec vohunskih romanov, je bil ponosen, da je delal za MI5, britansko notranjo obveščevalno službo, in MI6, obveščevalno službo za tujino. Dogajanje, ki mu je bil priča, postavitev berlinskega zidu, ga je spodbudilo k pisanju. »Sem kronist svojega časa, živel sem strast tistega obdobja, in če mi posamezniki rečejo, da sem pisatelj žanra, jim lahko samo odgovorim, da je bilo vohunjenje žanr hladne vojne.« Svoje početje je tako z enim samim stavkom postavil v kontekst. O svoji zaznamovanosti pa je pisatelj uspešnic napisal: »Od prvega dne, ko je bil objavljen moj prvi roman, mi je bilo jasno, da bom za vedno zaznamovan kot vohun, ki je postal pisatelj, in ne pisatelj, ki je imel vpogled v tajni svet in je o tem tudi pisal.«

Dobri profesionalni zgodovinarji, taki, ki znajo najdene podatke obravnavati v kontekstu, pa se zavedajo bistvenega - da je v dosjejih vedno shranjen samo del resnice.