Tiskane izdaje
Zgodba o začetku kolesarske kariere Primoža Rogliča je poznavalcem kolesarstva zagotovo že znana, po zmagi na Touru pa je obkrožila tudi športni svet. A jo velja še enkrat ponoviti, ker se v njej skriva veliko več kot le edinstvena športna preobrazba nekdanjega skakalca na smučeh v kolesarja.
Andrej Hauptman, čigar bronasta kolajna na svetovnem prvenstvu v Lizboni 2001 je še vedno največji uspeh slovenskega kolesarstva, pozno jeseni 2011 niti ni bil presenečen, ko ga je po telefonu poklical neznani mladenič z izrazitim naglasom Zasavca, rekoč, da ima sicer 22 let, a bi rad resno kolesaril v Rogu. Veliko podobnih pogovorov je namreč že imel in domala vsi so se končali v predalu – »preslabi za profesionalno kolesarstvo«. Ko mu je omenil, da je bil vrhunski športnik, je bil prepričan, da hoče na kolo kakšen športnik iz sorodnega vzdržljivostnega športa, ki bi rad uresničil dotlej neuresničene visoke ambicije. Ko mu je Primož, kot se je predstavil, povedal, da je bil skakalec na smučeh, je bil skeptičen, saj ni našel nobene prave povezave skokov z vrhunskim kolesarstvom. Navzlic temu mu ni zaprl vrat …
Čez dva meseca mu je sporočil, da je prodal motor in kupil specialko.
Nastop Primoža Rogliča na olimpijskih igrah v Riu. Foto: Matej Družnik/Delo
Da se v njem skriva nekaj kolesarsko velikega, je Hauptmana in trenerja Marka Polanca prepričal, ko je bil že na prvem gorskem treningu enakovreden mladim šolanim kolesarjem Roga, med katerimi je bil tudi Jan Polanc, kasnejši zmagovalec etape Gira. Po enoletnem vajeniškem obdobju na rekreativnih dirkah so ga leta 2013 pod svoje okrilje vzeli v dolenjski kolesarski univerzi Adrie Mobila Bogdan Fink in Milan Eržen oziroma Boštjan Mervar.
Velika predstava o fantu iz Kisovca pri Hrastniku se je začela, saj je že drugo leto v Azerbajdžanu slavil prvo zmago na etapnih dirkah.
Zgodba o Roglovem začetku v Rogu (v drugih klubih se njegovi prošnji, naj mu povedo, kako naj trenira, niso odzvali) pove vse o njegovem športnem in tudi siceršnjem značaju, vznesenosti, žilavosti in trmoglavosti. Kljub temu da na začetku ni vedel, kako trenirati, kako kolesariti v strnjeni skupini (številni padci ga niso ustavili) in se kot izraziti individualist znajti v ekipnem športu, kar kolesarstvo po vsebini seveda je, je neomajano vztrajal na kolesu in se učil. Prepričanje, da zmore, je bilo tako močno, kot je bila moč v njegovih nogah. Lekcije – slabe in dobre – je dobesedno požiral. Spominjal je na dijaka v tretjem razredu, ki dojema matematiko osmega razreda. Napak ni ponavljal.
Tisto, o čemer je Hauptman menil, da je Rogličeva velika pomanjkljivost, se je postopoma izkazalo za njegovo vrlino. Združil je lastnosti, ki sta v prevladujoči doktrini treniranja veljali za nezdružljivi – visoko aktivacijo mišic in vzdržljivosti. Iz njegove športne zgodovine je videti, da ni nič zamudil. Športna mladost (s profesionalnimi obremenitvami) ga očitno ni mentalno iztrošila. Poznavanje lastnega telesa, ki ga je pridobil v skokih, je njegov velik adut pri ključnih odločitvah na dirki. Prav tako tudi kolesarska intuicija, s katero zna poslušati tekmece, kako dihajo. Zato se denimo ni ustrašil zmagovalca Toura, Gira in Vuelte, španskega matadorja Alberta Contadorja, ko sta skupaj kolesarila na vrh Toura – Galibier. Njegove kolesarske veličine se ni zbal. V najbolj strmem klancu ga je pustil za seboj in se odpeljal zmagi naproti. Izjemne predstave v vožnjah na kronometer in zmage na Giru, romandijskem in baskijskem touru ter seveda, pogojno rečeno, v zadnjih 28 kilometrih zmagovite etape razlaga z gibljivostjo oziroma bolj aerodinamično držo, ki so mu jo dali skoki.
Slovenska ekipa na Mladinskem svetovnem prvenstvu v smučarskih skokih v Planici leta 2007. Z leve: Robert Hrgota, Primož Roglič, Mitja Menar in Jurij Tepež. Foto: Jure Eržen/Delo
Prav skozi to prizmo je treba pogledati projekcijo njegove kariere. Danes o Rogliču Hauptman in tudi sloviti Američan, sicer dvakratni šampion »francoske pentlje« Greg LeMond govorita kot o kolesarju, ki ima vse nastavke za izjemno kariero. »Tako silovit napredek si ljudje v kolesarstvu, vajeni postopnega tekmovalnega šolanja, težko zamislimo in razumemo. V dveh letih je preskočil osnovno in srednjo kolesarsko šolo. Postal je kompleten kolesar. Navdušil me je z izjemnimi vožnjami na kronometer na ravni svetovnega prvaka, močjo na vzponih in taktično zrelostjo. Prepričan sem, da je zmaga na Touru začetek največje slovenske kolesarske zgodbe,« Hauptman te dni, ko slavimo izjemno zmago v kraljevski etapi Toura 2017, opisuje Rogliča. Zmagati v prvem nastopu na Giru in Touru, ne glede na njegova pozna leta, je izjemen dosežek. Malo je namreč kolesarjev v zgodovini, ki se lahko pohvalijo s tem.
Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da ne potrebuje odobravanja drugih, ampak gre suvereno svojo pot. Lahko bi rekli, da je svojevrsten »egomanijak«, kot radi rečemo športnikom njegovega psihološkega prereza. Njegova spremljevalka Lora Klinc ga opisuje kot posebnega športnika, ki je z glavo na tleh in vedno drži besedo. Socialno inteligenco ima razvito, kar pri ljudeh s poudarjenim egom ni vedno tako enostavno, kot je videti pri Primožu. Zna živeti – prepustiti se toku tukaj in zdaj.
Roglič je pri 27 letih (zanimivo je, da mu je prav za letos največje uspehe napovedal nekdanji guru dolenjskih kolesarjev Milan Eržen) prihaja v najboljša kolesarska leta. Prihodnost je v naslednjih dveh letih povezana z nizozemsko ekipo LottoNL Jumbo in trenerjem Addyjem Engelsom, ki je znan po tem, da vsakemu kolesarju naredi taktični načrt razvoja. Za prihajajočega zvezdnika Rogliča ga je pripravil do leta 2018. Nizozemci pravijo, da je fantastičen fant, ki zna posrkati vse znanje. Če so ga leta 2016 vzeli, da popolnijo ekipo, ne vedoč, kakšen biser imajo, po blesteči zmagi na Touru zagotovo vedo, da ima potencial zmagovalca ne samo na treh največjih dirkah (Touru, Giru in Vuelti), ampak tudi na klasikah, kakršne so denimo ardenski Liè ge–Bastogne–Liè ge in Amstel Gold Race ter Giro di Lombardia. Bodo pa morali biti potrpežljivi, preudarni in hiteti počasi. Od etapne zmage na Touru je do rumene majice običajno dolga in trnova pot.
