Bodice: Pahor brez kamel in lipicancev

Predsednik republike Borut Pahor je ta teden gostil turkmenistanskega predsednika Gurbangulija Berdimuhamedova. Po pogovorih je Pahor ocenil, da imata Slovenija in Turkmenistan odlične politične odnose, ki da bi jih morali vsestransko krepiti. Berdimuhamedov pa, da so bili pogovori konstruktivni in da so potekali v medsebojnem zaupanju, odkritosti in razumevanju. (Delo, 20. maja 2015).

Delo je tedaj to reč takole komentiralo: Po nujnem gospodarskem sodelovanju s Katarjem, izvzemši kameli, »promociji« Azerbajdžana, bomo očitno na steno trofej pribili še državo, ki velja za eno največjih sovražnic političnih in civilnih svoboščin pa tudi svobode govora. Zato se gre na izkupiček pogovorov neizmerno zanašati. Zanimiva pota ubira protokolarna inštanca.

Mimogrede: vsaj polovica Slovencev ne ve, kje je Turkmenistan, tam pa jih verjetno še manj ve za Slovenijo – in navzlic temu predsednik republike pleteniči o odličnih političnih odnosih, medsebojnem zaupanju ter odkritosti in razumevanju.

Je to morda njegova zasebna »zunanja politika«? Te dni je bil Pahor v Iranu in odprl je slovensko veleposlaništvo in mikrofon so mu dali celo v tamkajšnjem parlamentu. Ni kaj, dobra diplomatska poteza, ki pa je morda malce zamudila, saj se po odpravi ameriških sankcij tam že kar drenja politikov, lobistov, trgovcev in prevarantov.

Morda bi se tu kazalo za hip spomniti šaha Mohameda Reze Pahlavija, ki je s pomočjo zahodnih držav skušal v avtoritarnem slogu in na hitro modernizirati staro islamsko državo. Naletel je na silovit odpor duhovščine, moral se je umakniti v izgnanstvo in država je zdrsela v nov srednji vek. V njegovem času je Perzija praznovala dve tisočletji kraljevine in sredi puščave so priredili veličastno slavje. Tito je menda imel najbolj luksuzen šotor.

Pahorjeve otvoritve veleposlaništva v Teheranu seveda ne bomo podcenjevali, je pa treba opozoriti, da se k obalam valijo povsem novi časi, z njimi pa tudi vse bolj miniaturna vloga Slovenije. Ker se je predsednik nekaj motal tudi okoli Katarja, naj povemo, kako je v emirate leta 1980 potoval Zvone Dragan, tedaj podpredsednik zvezne vlade, pozneje izjemen diplomat na Kitajskem, Češkem in Poljskem. Pripravlja knjigo, ki bo razkrila marsikatero »ozadje«.

Skratka, Dragan je prišel v Dubaj »fehtat« denar, ker je Jugoslavija morala do polnoči Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) nakazati skoraj milijardo dolarjev. Emier Al Sabah je menda samo vprašal: Je to vse? V pol ure je Dragan imel milijardo »v žepu«, pravzaprav so jo iz Dubaja v imenu Narodne banke Jugoslavije (NBJ) nemudoma nakazali v Washington.

Takrat smo iz Srpske kafane v Makedonski ulici lahko opazovali tudi luči NBJ; če so se opolnoči ugasnile, je pomenilo, da so nekje našli in nakazali denar, sicer se je nekje kaj zalomilo.

Te »spomine« obujamo le zato, ker je treba biti pozoren, da se ne bi predsednik Pahor v Perziji navzel kake obsedenosti z Aleksandrom Velikim. Aleksander je bil pravzaprav skromen in celo asket, je pa, ko je zavzel to kraljevino, premišljeno prevzel navade in običaje tamkajšnjih elit, med drugim celo ceremonial perzijskega dvora: Veliki kralj, veličastno sedeč na prestolu, je sprejel uglednega obiskovalca, ta se mu je moral globoko prikloniti in mu poljubiti desno roko. Temu so Grki rekli proskineza.

Aleksander je bil vojščak in se mu je to verjetno upiralo, bil je pa tako politično pretkan, da je natančno vedel, kaj počne. Že kmalu je iz Perzije korakal proti Indiji, v njegovi vojski pa niso bili več samo Makedonci in Grki, temveč tudi Iranci vseh tedanjih plemen. Temu se reče dobra politika. Ne vemo, kje bi se končala, če ne bi Aleksander zaradi neke banalne bolezni umrl.

In ker smo bili te dni skupaj s Pahorjem v Iranu, nekdanji Perziji, se pač spodobi kako reči tudi o njegovi »zunanji politiki«. Namreč: predsednik države naj po našem razumevanju ustave v zunanji politiki ne bi smel imeti pomembnejše samostojne vloge – prav Pahor pa nas s svojim »soliranjem« bega. Takšnega »soliranja« je bilo doslej že kar nekaj, recimo Peterle ali Rupel, toda to je lahko vselej pod nadzorom vlade, ki naj bi premogla neko pamet, Pahorjevo duhovičenje po mednarodni politični sceni pa je že malce pikantno.

»Miška, to mi delaj!«

V zadnjih tednih je predsednik imel kar nekaj »problematičnih« srečanj na visoki ravni, od turškega predsednika Erdoğana do črnogorskega Đukanovića, Vatikana in kajpak balkanskih drugih »državnikov«. Pred dvema letoma je imel celo nekakšno turnejo po Balkanu. In kajpak so tu Turkmenistan, Katar, Libija itd. Ne smemo pozabiti, da je Gadafiju obljubil lipicanca – in obljuba seveda dela dolg.

Zdi se, da ima predsednik neko svojo »zunanjo politiko«, kajti nabor njegovih držav je nadvse zanimiv, predvsem pa popolnoma neprikladen kakršni koli smiselni politični usmeritvi Slovenije. »Potepanje« po Azerbajdžanu ali Turkmenistanu je navadna izguba časa, verjetno smiselna le za politike, ki ne vedo več, kaj bi s sabo. Toda ta medalja ima tudi svojo drugo stran: zavoljo tega se globalno prav nič ne širimo, se pa čedalje bolj minimaliziramo v Evropi, ki je naš osnovni ekosistem.

Pravzaprav imamo problem doma – da se gre predsednik nekakšno zaigrano nastopaštvo na podeželju svetovne politike, zunanji minister se bolj kot z zunanjo politiko ukvarja s pokojninami (povišanje za 0,04 odstotka) in seveda najprej s svojim političnim obstojem na sceni; predsednika vlade pa sploh ni videti, če ga kamera za sekundo ali dve ne ujame pri kaki Angelci. Z drugimi besedami: zunanje politike (strategije) pravzaprav ne vodi nihče. Ali pa vsak po svoje, kar je še slabše.

To je morda kar žalostna ugotovitev, ker si tako »šlamparijo« lahko privoščijo velike sile, majhne, ranljive državice pa ne. To utegne biti hitro usodno – najprej ti drugi spodrezajo ekonomski temelj države, potem sledi še vse drugo … Slovenija to fazo (agonijo?) že doživlja, se pa politične »elite« kajpak sprenevedajo, da ni problema. Houston, we don't have a problem.

V Sloveniji je skoraj zagotovo premalo zavedanja, da obstoj državice ne bo vselej odvisen samo od tega, kako »priden« bo Miro Cerar ali kdo drug pred evropskimi birokrati, ampak bo nujno državico temeljiteje učvrstiti. Tudi s spretno zunanjo politiko, ki se ne sme ustaviti pri protokolarnem podarjanju kamel in lipicancev. Take politike pa trenutno niso sposobni zagotoviti ne Erjavec, Pahor, Cerar ali Janša.

Nič hudega, vse naštete se da zamenjati. Ampak kako?!

Prejšnja, »partijska« oblast je menda sama sestopila, od sedanje strankarske falange pa tega nikar pričakovati. Tem sedanjim »voditeljem« je vsekakor treba povedati anekdoto:

Slavni francoski zdravnik Antoine Portal je šel obiskat bolnike v spremstvu drugega zdravnika. Portal je potipal bolnikov utrip in čez nekaj trenutkov vprašal: »Ste jedli jajce?« »Da,« je začudeno odgovoril bolnik, »le kako ste to lahko ugotovili po utripu?« »Rekel sem vam, da ne jejte jajc. Škodijo vam.« Oba zdravnika sta odšla. Na cesti je spremljevalec vprašal Portala: »Neverjetno, prav fantastično! Le kako si po utripu vedel, da je zaužil jajce?«

»Po utripu? Ali nisi videl, da je bil okoli ust umazan od rumenjaka?