Tiskane izdaje
Skoraj štiri desetletja že proučuje navade voznikov in išče načine, kako na cestah doseči večjo varnost. Zadnjih nekaj let je direktor sektorja za raziskovanje vedenja pri Ameriškem zveznem uradu za varnost v cestnem prometu, pred dnevi pa je svoja spoznanja razgrnil na strokovni konferenci Fortex na Bledu. Med drugim verjame, da so pametni avtomobili najboljša rešitev za neodgovorne in predrzne voznike.
Podatki, ki so bili prikazani na srečanju, kažejo, da je v prometu čedalje več težav zaradi predpisanih psihoaktivih zdravil in nedovoljenih drog. Ali je alkohol še vedno največji problem, tudi na ameriških cestah?
Absolutno. Kot glavnega povzročitelja nesreč smo ga prepoznali že pred 60, 70 leti in imeli do zdaj kar nekaj uspeha pri zmanjševanju tragičnih dogodkov, povezanih z njim. V času ustanovitve naše agencije je vsako leto zaradi alkohola na cestah umrlo približno 25.000 ljudi, kar se je zmanjšalo na 10.000 na leto, pri čemer se je absolutno število vseh nesreč zaradi povečanja prometa in večje mobilnosti v resnici povečalo. To je sicer neke vrste uspeh, vendar je 10.000 nepotrebnih smrti na cestah še vedno tragedija. V resnici se nam ne zdi, da smo bili zelo uspešni.
Kaj je najbolj vplivalo na zmanjšanje števila najhujših nesreč?
To je bila kombinacija ukrepov. V 50., 60. letih prejšnjega stoletja je večina ljudi pila in ni niti pomislila na to, da bodo potem vozili. Mislim, da smo dosegli spremembo kulture, saj ljudje zdaj razumejo, da je to res nevarno in, ne nazadnje, tudi kriminalno dejanje.
Veliko nam je pomagala nevladna organizacija Matere proti pijani vožnji, ki je postala v 90. letih prejšnjega stoletja zelo aktivna v vseh 50 državah. Civilna družba je pritiskala tudi na odločevalce, najpomembneje pa je, da je pomagala spremeniti zavest državljanov, kar je vplivalo na odločevalce pa tudi na policijo, da so sprejeli bolj strogo zakonodajo v zvezi z vožnjo pod vplivom alkohola. Mi smo vztrajali pri preventivnih ukrepih, kot so dobro opazne policijske patrulje, ozaveščanje javnosti, nočne kontrole, ki so odkrivale vinjene voznike, in posebne kontrolne točke oziroma ozka grla, kjer so se vozniki ustavili za deset, petnajst sekund, da so lahko policisti preverjali znake opitosti. Med najboljšimi ukrepi pa je bilo po mojem javno napovedovanje, da bo policija ob koncih tedna ponoči preverjala alkoholiziranost na cestah. A zagotovo imamo še veliko nalog pred sabo.
Richard Campton. Foto: Helena Kocmur/Delo
Ali je predpisana tudi zaporna kazen za vinjene voznike?
Da. Pri prvi obtožbi običajno ne, pri več takšnih dejanjih pa zagotovo. Če pijane voznike aretirajo in obsodijo, jih največkrat pošljejo na zdravljenje alkoholizma, vozniško dovoljenje izgubijo za leto ali dve in ga dobijo nazaj šele, ko končajo terapevtski program.
Kako problematična pa je v ZDA vožnja pod vplivom zdravil?
Skoraj 40 let že proučujem vzroke prometnih nesreč in vedno so me poleg alkohola zanimale tudi druge droge, ki vplivajo na varno vožnjo, skupaj s preparati, ki jih je mogoče v lekarnah dobiti brez recepta. Seveda lahko tudi mnoga predpisana zdravila vplivajo na vožnjo, enako kot nedovoljene droge. Še posebej so me skrbela zdravila na recept, saj jih jemlje zelo veliko ljudi – zaradi tesnobe, depresije, bolečine, ne zavedajo pa se njihovega vpliva na zmožnost varne vožnje. Ker bolniki največkrat nič ne vedo o zdravilih, ki jih jemljejo, jih je treba o tem ves čas izobraževati. Sodelovali smo tudi z zdravniškimi združenji, saj splošni zdravniki bolnikom ne povedo, da zdravila, ki jih predpisujejo zaradi težav s srcem, depresijo in podobno, otežujejo vožnjo. Tudi zdravniki se tega premalo zavedajo. V želji, da bi bili njihovi bolniki varni in zdravi, jim dajejo zdravila, ki lahko v prometu povzročijo smrt, ne da bi jih na to opozorili. Enako velja za farmacevte. Tudi na tem področju smo se lotili ozaveščanja ljudi.
Kako pa kazni vplivajo na zmanjševanje tvegane vožnje?
Menim, da so brez očitnega, vidnega nadzora v cestnem prometu vozniki še vedno prepričani, da jih ne bodo zasačili. Mnogi gredo v lokal, spijejo pivo ali dve, in to počnejo že dve desetletji. Da bi dosegli spremembo vedenja, bi jih morali nekako prepričati, da je njihovo vedenje tvegano, in jim obenem dali jasno vedeti, da so na cestah ves čas policisti in da je velika verjetnost, da jih bodo ujeli in kaznovali. Pri ljudeh, ki so jih že zasačili in obsodili, zelo pogosto uporabljamo alkoholne ključavnice, kot alternativo odvzemu vozniškega dovoljenja. Delujejo namreč tako, da mora voznik najprej pihniti v alkotest, ki je povezan z vžigom, motor avtomobila pa ob pozitivnem rezultatu sploh ne vžge. Ti programi potekajo zdaj že v vseh 50 zveznih državah.
Kako uspešni pa so ti programi?
Raziskava je pokazala, da obsojeni vozniki, dokler imajo te naprave montirane v avtu, v glavnem ne vozijo vinjeni. Sicer še vedno pijejo alkohol, ne morejo pa vžgati avta. Na žalost v mnogih državah teh programov niso povezali z zdravljenjem alkoholizma in zdaj ugotavljajo, da bo treba to vendarle storiti. Te ključavnice namreč beležijo podatke o tem, kolikokrat je nekdo brez uspeha pihnil v napravo, da bi lahko speljal. To kaže, da ti ljudje v resnici še naprej pijejo, čeprav bi morali po tem, ko so bili obsojeni, nekako doseči treznost. Namestitev alkoholne ključavnice bi morali strogo povezati z zdravljenjem in jih umakniti šele po tem, ko je bilo to uspešno opravljeno.
To verjetno pomeni, da se po odstranitvi alkoholne ključavnice znova vrnejo k starim navadam?
Na žalost je tako. Ampak vozijo trezni vsaj leto ali dve, kar je odvisno od posamezne države, in ta čas ne ogrožajo drugih. Pri 10.000 obsojencih, ki ne dobijo te naprave, je »recidiv« v prvih dveh letih nekje do 40-odstoten, pri teh z alkoholnimi ključavnicami pa je morda odstotek ali dva takih, ki v tem času vozijo pijani. Ko se napravo umakne, pa se slabo vedenje takoj povrne, če se ne vključijo v zdravljenje.
Je mogoče to napravo tudi prelisičiti, denimo nagovoriti nekoga treznega, da pihne namesto vas?
Zelo težko. V naši agenciji jih redno testiramo, saj nas takšno goljufanje kar skrbi. Tega sicer ne moremo preprečiti, vendar smo alkoholne ključavnice oblikovali tako, da nam razkrijejo vsako goljufijo. Če denimo opazimo, da je voznik vžgal avto, ne da bi prej opravil test alkoholiziranosti, takoj vemo, da je grešil. Ljudje tako ne morejo vnaprej, dokler so še trezni, napolniti balona in ga potem natakniti na ustnik, saj imamo tudi detektor temperature, ki zazna, ali je bil vdihnjen svež človeški izdih. V nekatere naprave smo vdelali tudi nekakšne vzorce kratkih vdihov; če jih voznik ne bo znal ponoviti, se motor ne bo vžgal. Spet druge imajo kamero in posnamejo tistega, ki piha, tako da ne more svojega 14-letnega sina ali žene nahecati, da to stori namesto njega. Seveda pa je nemogoče preprečiti vse goljufije. Najbolj trdovratni so denimo iznašli mehanski zagon avta, ki ga parkirajo na klancu, vendar naprava zazna tudi to. Obsojenci se tega dobro zavedajo, saj se morajo enkrat na mesec zglasiti na servisu alkoholne ključavnice, kjer se pregledajo tudi ti podatki, ki imajo pomembno vlogo pri morebitnih pogojnih kaznih.
Koliko pa stane namestitev takšne alkoholne ključavnice? Ali jo morajo vozniki sami plačati?
Da, to morajo plačati sami. Zdi se mi, da jih to na mesec stane 200 dolarjev, za ljudi, ki si tega ne morejo privoščiti, pa imajo sodniki še druge olajševalne možnosti. Večina držav je ustanovila sklad, v katerega se steka denar tistih, ki si lahko privoščijo nekaj več, da dobijo ljudje z zelo nizkimi prihodki napravo brezplačno, tako da je dosegljiva vsem.
Koliko ljudi pa ima nameščene takšne ključavnice?
Po vseh ZDA jim ima v avtomobilih nekje od 300.000 do 400.000 ljudi.
Torej je to kar velik posel za podjetje Dräger, ki jih izdeluje?
Je, vendar je zdaj že veliko ponudnikov.
Z legalizacijo medicinske marihuane je v ZDA verjetno tudi vse več ljudi, ki vozijo pod njenim vplivom. Kakšno je pri tem tveganje?
Konoplja zagotovo vpliva na zmožnost vožnje … Pri alkoholu zelo dobro poznamo tveganja, saj je to povezano s stopnjo alkohola v izdihanem zraku. Višja ko je, večje je tveganje za nesrečo, saj se ne povečuje linearno, ampak ekspotencialno. Z višanjem koncentracije alkohola v krvi se tveganje zelo hitro povečuje, tudi za 180-krat v primerjavi s treznostjo. Za druge droge nimamo teh podatkov, saj je te vplive na telo zelo težko meriti. Vendar vemo, da marihuano ljudje kadijo zato, da bi biti zadeti. Vpliv konoplje na vožnjo ni tako velik kot pri alkoholu, tudi zato ker ima alkohol bistveno večji vpliv na presojo.
Ko smo primerjali vožnjo istih ljudi v treznem in alkoholiziranem stanju, se je izkazalo, da so pod vplivom alkohola vozili hitreje, imeli manjšo varnostno razdaljo, če so dobili nalogo, da morajo prehiteti počasi vozeč avto, so to naredili zelo tvegano. Pitje alkohola torej naredi ljudi preveč samozavestne, predrzne. Pod vplivom marihuane se obnašajo drugače. Skušajo voziti počasneje, drugim avtomobilom sledijo z večjo razdaljo in naredijo manj tveganih potez. Vendar tudi marihuana vpliva na presojo, reakcijski čas se po zaužitju podaljša, torej tudi v tem primeru vožnja ni varna. Tveganje je manjše kot pri alkoholu, ampak še vedno obstaja.
Če ljudje marihuano kadijo rekreativno ali za domnevne medicinske učinke, morajo vedeti, da ne bi smeli voziti vsaj tri do štiri ure po njeni uporabi. Foto: REUTERS/Suzanne Plunkett
Kakšna je zdaj zakonodaja v zvezi z medicinsko marihuano v ZDA? Še vedno ni legalizirana v vseh državah, tudi zvezni zakoni konopljo uvrščajo med prepovedane droge …
Večina, torej 26 držav je legaliziralo uporabo medicinske marihuane, v osmih državah pa so legalizirali tudi rekreativno, torej osebno rabo, ne pa tudi preprodaje. Posameznik ima lahko pri sebi manjše količine marihuane, nekaj gramov, lahko pa tudi goji svojo konopljo. V nekaterih državah eno, drugod dve ali tri rastline. Ne sme pa te pridelane konoplje dati drugim ljudem, razen svojim družinskim članom.
Takšen liberalen pristop je za ZDA, ki so bile vedno vodilne v vojni proti drogam, zelo nenavaden. Kaj je vplivalo na te spremembe?
Zlasti nenavadno je tudi zato, ker imajo zvezne oblasti marihuano še vedno za nedovoljeno drogo, razvrščeno v I. skupino, brez možnosti za uporabo v zdravstvu. Tako je posedovanje in uživanje marihuane še zdaj zvezni zločin. Države pa so sprejele svoje zakone, pri čemer so zvezne oblasti nekako pogledale stran. Menim, da bi verjetno dobile tožbo, če bi se lotile sodnih postopkov proti posameznim državam, vendar tega še niso storile.
Zaradi javnega mnenja?
Tako je. Mislim, da je večina prebivalcev utrujenih od te vojne proti drogam in množičnega zapiranja ljudi, ki niso nikomur naredili nič žalega. Zvezne oblasti torej raje zamižijo na eno oko.
Kako pa zdaj, ko vse več ljudi prejema marihuano na recept, v cestnem prometu ločite, kdo je redni uživalec, kdo pa vozi pod njenim vplivom? Psihoaktivne snovi namreč ostanejo v telesu tudi več dni, celo tednov.
Ko ljudje kadijo marihuano, vstopijo kanabinoidi v njihovo kri skoraj takoj, skozi pljuča. Vendar se, v nasprotju z alkoholom, ki se zelo dolgo presnavlja v jetrih, v krvi zelo hitro razgradijo. A laboratorijski testi so pokazali, da ljudje čutijo učinke THC še tri, včasih štiri ure po kajenju. Torej morajo vedeti, če marihuano kadijo rekreativno ali za domnevne medicinske učinke, da ne bi smeli voziti vsaj tri do štiri ure po njeni uporabi.
Kako pa policisti ločijo »zadete« voznike od tistih, ki to niso?
No, to pa je izziv. Zdaj ni primernih hitrih krvnih testov, saj THC ne ostane dolgo v krvi, medtem ko so njegovi učinki na psihično počutje in zaznavo daljši. Testov, primerljivih z alkotesti, torej še ne poznamo, ampak se lahko dobro izurjeni policisti naučijo prepoznavati znake, ki kažejo, da je voznik še pod vplivom konoplje. Na sodišču lahko potem to dokazujejo s svojimi opažanji. Tako v praksi preiskave telesnih tekočin pokažejo, da je nekdo uživalec, medtem ko policistovo pričanje potrdi, da je tudi v resnici vozil pod vplivom konoplje.
Ali ste zaradi legalizacije zaznali povečanje števila nesreč, povezanih z marihuano?
Težko je reči, ali je marihuana prispevala k tem trkom. Pri naših meritvah smo odkrili zelo velik porast voznikov, ki so imeli v telesu kanabinoide. Torej lahko sklepamo, da se je uporaba marihuane od leta 2007 do 2014 zelo povečala. Ko smo nazadnje izvajali nacionalno raziskavo o uporabi drog med vozniki, se je pokazalo skoraj 50-odstotno povečanje uživalcev marihuane, najsi gre za dovoljeno, nedovoljeno ali za domnevno medicinsko rabo.
Vedno poudarjate besedo domnevno. Zakaj?
Zato ker zdravnik nikjer v ZDA ne more napisati recepta, saj zvezni zakon tega ne dovoljuje. Izgubil bi zdravniško licenco. Bolniku lahko le ponudi nasvet in na list papirja zapiše mnenje, da bi njegovemu bolniku marihuana pomagala. To je v resnici zelo nenavadno. V državah, ki dovoljujejo medicinsko rabo konoplje, so dovoljene tudi nekakšne razdeljevalnice marihuane, saj je lekarne ne smejo izdajati. Vsak uporabnik dobi posebno kartico, na podlagi mnenja njegovega zdravnika, nato pa lahko v tej posebni prodajalni kupi konopljo. Prepričan sem, da se bo s tem, ko bo več ljudi uporabljalo marihuano, povečevalo tudi število nesreč, zato skušamo ljudi poučiti o slabem vplivu te droge na vožnjo.
Ali so prometne nesreče pod vplivom marihuane enako hude kot pri alkoholiziranih voznikih?
Prometne nesreče pod vplivom marihuane so drugačne, ker so tudi vinjeni vozniki bolj agresivni v prometu. Zdi se mi, da bodo te nesreče bolj podobne tistim zaradi uporabe raznih motilcev, kot so pametni telefoni, ki odvračajo pozornost s ceste in upočasnjujejo odzivanje. To je opazno tudi pri marihuani.
Alkohol je še vedno glavni povzročitelj prometnih nesreč. Foto Leon Vidic/Delo
V čem sicer vidite največje težave prometne varnosti?
Največji izziv so mladi vozniki, ker so malo bolj nespametni, agresivni, občutek imajo, da so nedotakljivi, da se jim ne more nič zgoditi. Mislim, da se v vseh državah sveta mladi, od 16. do 25. leta starosti, zaletavajo veliko pogosteje kot bolj zreli ljudje. In moški. Ti so veliko pogosteje povzročitelji nesreč kot ženske. V zadnjih dvajsetih letih se je pokazala manjša kulturna razlika, tako da ženske povzročijo več nesreč, kot so jih prej, pa vendar so moški, zlasti mladi, najbolj problematični. Ti so tudi največji uporabniki marihuane in to res ni dobra kombinacija.
V Sloveniji je vse več agresivnih, hitrih, nestrpnih voznikov, ki ne upoštevajo pravil, izsiljujejo, se požvižgajo na varnostno razdaljo. Kako preprečiti takšno vožnjo?
Čez 15 ali 20 let bo ta težava manjša, saj so novi avtomobili postali računalniki na kolesih. Skoraj vsi večji proizvajalci izdelujejo visoko razvite avtomobile, v katere vgrajujejo sisteme za opozarjanje na nevarnosti in izogibanje prometnim nesrečam. Začeli so z opozorili – če denimo zapeljete iz smeri vožnje ali proti robu ceste, vas bo avto opozoril, tako kot če se brez zaviranja prehitro približujete oviri. V zadnjih dveh, treh letih pa so proizvajalci razvili sisteme, ki celo sami prevzamejo nadzor nad vožnjo. Če se boste denimo približevali vozilu pred sabo, ne da bi pri tem zavirali, bo vaš avto zavrl namesto vas, če boste vozili preblizu sredinski črti, se bo izravnal. Ti avti imajo senzorje, radarje, kamere. V nekatere avtomobile so vgradili celo detektorje za zaznavo bližine pešcev in kolesarjev, ki v primeru nevarnosti avtomatično ustavijo vožnjo.
Z leti se bo ta avtomatizacija še bolj razvijala in menim, da bo takšen avto preprečil tudi takšno brezobzirno, agresivno vožnjo, kot ste jo opisali. Pred sedmimi leti je naša agencija pristopila k vsem glavnim proizvajalcem avtomobilov in jih vprašala, ali bi poskusili dizajnirati takšen sistem, ki bi alkoholiziranemu vozniku preprosto preprečil vžig motorja. Na moje precejšnje presenečenje so vsi pritrdili. Tako smo začeli skupni raziskovalni program, ki je bil sprva ocenjen na 10 milijonov dolarjev. Polovico naj bi prispevali glavni proizvajalci avtomobilov – Mercedes, Volvo, Toyota –, mi pa preostanek denarja. Projekt je do zdaj narasel na 30 milijonov dolarjev in še kar narašča, vendar se že približujemo testiranju prvih izdelkov.
Ti novi sistemi bodo v tretjini sekunde ugotovili stopnjo alkoholiziranosti voznika. Ko boste torej sedli v avto, bo avtomobil, še preden vam bo uspelo pritisniti gumb za vžig motorja, zaznal koncentracijo alkohola v vaši sapi. Če bo ta nad dovoljeno, se avto ne bo vžgal. Mislim, da bo takšnih stvari v avtomobilih vse več. Skušali smo vključiti kar se da veliko proizvajalcev. Ti so namreč do zdaj izdelovali prehitre avtomobile in s svojimi reklamami voznike celo spodbujali k predrzni vožnji. Vedno so se izgovarjali, da izdelujejo varne avtomobile in da ni njihova krivda, če jih ljudje zlorabljajo. Zdaj pa so se, kot kaže, vendarle pripravljeni potruditi, da bodo avtomobili varnejši in da jih bodo neodgovorni posamezniki težje zlorabljali.
