Papež Benedikt XVI.: S prehitrimi posegi lahko več uničiš, kakor ozdraviš

Nemški novinar Peter Seewald je včeraj v šestih državah objavil knjigo Zadnji pogovori, v kateri se pogovarja z nekdanjim papežem Benediktom XVI. Knjiga je pri nas izšla pri založbi Družina, v Sobotni prilogi pa objavljamo del poglavja Opustitve in težave, v katerem papež razkriva ozadja nekaterih dogodkov za vatikanskim obzidjem ter odgovarja na očitke o počasnih spremembah institucije, ki jo je vodil.

Sveti oče, protestanta ste postavili za predsednika papeškega sveta za znanost, pod Vami je musliman prvič postal profesor na Gregoriani, kjer poučuje Koran. Pod Vašim vodstvom je s Papeškim svetom za pospeševanje nove evangelizacije nastala organizacijska podlaga za misijon sodobnega sveta. Za druge skupnosti, na primer za anglikance, ste ustvarili možnost, da živijo svoje izročilo znotraj katoliške Cerkve. V okviru tega pogovora lahko omeniva samo del mnogih odločitev in dogodkov Vašega papeževanja. Zato bi rad osvetlil predvsem tiste stvari, ki jih kritiki niso poudarjali v prid Vašemu papeževanju, ampak proti njemu. Eden od očitkov je, da ste bili premalo pripravljeni za spremembe.

Najprej je treba reči, da v papeževanju, ki se začne pri oseminsedemdesetih letih, naj ne bi stremeli k velikim in daljnosežnim spremembam, ki jih nato človek ne more sam izpeljati. [...] Človek mora storiti to, kar je v nekem trenutku mogoče storiti. In drugič: velike spremembe – kaj bi prišlo v poštev? Pomembno je, da vera dandanes ostaja živa. To vidim kot osrednjo nalogo. Vse drugo so administrativna vprašanja, ki jih v mojem času ni bilo nujno potrebno rešiti.

Ali niste videli nujnosti, da je treba pospešiti modernizacijo katoliške Cerkve?

Odvisno od tega, kaj razumemo s pospešenjem modernizacije. Ni vprašanje, kaj je moderno in kdo je moderen. V resnici je pomembno, da vere ne oznanjamo samo v pravih in dobrih oblikah, ampak da za sedanjost te oblike na novo razumemo in se jih učimo na novo izražati – in nato se oblikuje nov življenjski slog. In to se dogaja. Dogaja se po Božji previdnosti, po delovanju Svetega Duha, po mladih redovniških gibanjih. V teh gibanjih so oblike, v katerih se življenje Cerkve predstavlja na novo. Če na primer primerjam naše sestre iz skupnosti Memores tukaj v samostanu in sestre nekoč, lahko prepoznam veliko pospešenje modernizacije. Tam, kjer je vera dejavna in živa, kjer je ne živijo v zanikanju, ampak v veselju, nastanejo tudi nove oblike.

Razveseljuje me, da se vera v mladih gibanjih predstavlja na novo in Cerkev v njih dobiva nov obraz. To vidimo predvsem na svetovnih dnevih mladih. To niso ljudje, ki capljajo za časom, ampak so mladi, ki čutijo, da potrebujejo še kaj drugega kakor samo običajno besedičenje. Tam se zares vnemajo. V stvareh, ki jih je vzpodbudil Janez Pavel II., se že izoblikuje nova generacija, Cerkev dobiva novo in mlado obličje.

Že zgodaj ste zahtevali, da se mora Cerkev ločiti od marsikaterih dobrin, da bo učinkovala njena prava dobrina. Ali ne bi morala temu geslu v Vašem papeževanju še razločneje slediti znamenja in dejanja?

Morda, a je zelo težko. Človek mora vedno začeti pri sebi. Ali ima Vatikan preveč? Ne vem. Zelo veliko moramo storiti za uboge dežele, ki potrebujejo našo pomoč. To so Amazonija, Afrika in tako naprej. Denar mora biti predvsem za dajanje, za služenje, a nekako ga je treba pridobiti, da ga lahko razdajamo. Tako da res ne vem, kaj bi resnično mogli oddati. Mislim, da naj se glede tega vsaka krajevna Cerkev sama vpraša, najprej v Nemčiji.

Pod papežem Frančiškom se zdaj postavljajo pod vprašaj tudi uradne cerkvene reči, ki niso več primerne za ta čas.

Zame je bila banka IOR [vatikanska banka Istituto per le Opere di Religione] od začetka veliko vprašanje in sem jo skušal prenoviti. To ne gre hitro, ker se mora človek sam vpeljati v delo. Pomembno je bilo, da smo banko vzeli iz dotedanjih rok. Morali smo najti novo vodstvo. Iz mnogih razlogov se je zdelo pravilno, da za šefa ne postavimo več nobenega Italijana. Lahko rečem, da sem z baronom Freybergom našel zelo dobro rešitev.

Vaša ideja?

Si. Temu se pridružujejo zakoni, ki so bili vpeljani pod mojo odgovornostjo, da bi na primer izključili pranje denarja. To je mednarodno zelo priznano. Vsekakor sem precej storil za reformo banke IOR. Okrepil sem tudi obe mednarodni komisiji, ki naj jo nadzorujeta, in ugotovili sta občuten napredek. Čisto natihem sem se ukvarjal z zakonodajo in mnogimi konkretnimi rečmi. Mislim, da se zdaj lahko na to navežejo in nadaljujejo.

Med Vašim papeževanjem so prišle na dan stvari, ki so jih dolgo prikrivali.

Seveda sem hotel storiti več, kakor sem mogel. Mnogi so zaradi devete postaje križevega pota [ko je kardinal govoril o umazaniji v Cerkvi] rekli: ah, zdaj bo pa papež posegel vmes! To sem tudi hotel, a je tako težko prodreti. Strukturni in osebni problemi se prepletajo in s prehitrimi posegi lahko več uničiš, kakor ozdraviš. Zato moraš delovati počasi in previdno.

Po Vašem odstopu se je izvedelo, da ste v povezavi z zlorabo odpustili na stotine duhovnikov po svetu.

Ko se je začela ta afera, je bil po cerkvenem kazenskem pravu [Codex Iuris Canonici] mogoč samo suspenz. To pa je bilo po ameriškem pravu popolnoma nezadostno, ker vpleteni še naprej ostanejo duhovniki. Nato smo skupaj z ameriškimi škofi odločili: samo če te duhovnike laiziramo, je jasno rečeno, da smo jih kaznovali, da so odpuščeni iz duhovniškega služenja.

Govorite še o času, ko ste bili prefekt.

Ja, ja, jasno. Jaz sem nato izdelal dopolnitev kazenskega prava, ki je bilo zelo šibko, da bi predvsem okrepil zaščito žrtev in bi s tem mogli hitreje poseči vmes. Postopki se namreč neskončno vlečejo, in če lahko nekoga kaznujem šele po desetih letih, je to res prepozno.

Odpustitev okoli štiristo duhovnikov …

To sem storil kot papež, a na pravni podlagi, ki smo jo prej ustvarili. [...]

Italijanska pisca Andrea Tornielli in Paolo Rodari prideta v svoji knjigi Attacco a Ratzinger (Napad na Ratzingerja) do sklepa, da so bile zarote, medijske gonje in napadi zoper papeža Benedikta iz vatikanskih krogov. Ali ste pri določenih namerah čutili tudi upor znotraj kurije?

Ne, ne bi mogel reči. Vsekakor so odločilni ljudje, prefekti in predsedniki, vsi stali na moji strani.

V navzkrižnem ognju je bil silovito zlasti Vaš kardinal državni tajnik Tarcisio Bertone. Bertone ni prišel iz diplomacije. Pod bolj profesionalnim voditeljem državnega tajništva, tako pravi kritika, sploh ne bi nastalo toliko pomanjkljivosti in zamujenih dolžnosti, ki so nato bremenile Vas. Zakaj niste tega pomembnega položaja na novo zasedli?

Ker nisem imel nobenega razloga za to. Bertone sicer ni bil diplomat, to je res, bil je dušni pastir, škof in teolog, profesor in cerkveni pravnik. Kot pravnik je poučeval tudi mednarodno pravo in se je povsem razumel na pravne vidike službe. Z mnogih strani je bil že vnaprej proti njemu močan predsodek. Uporabili so vsako možnost, da bi se to potrdilo. Dobro, morda je storil napake s tem, da je preveč potoval itn. Toda kdo ne stori nobene napake? Zame je in ostaja mož vere, ki je skušal prav služiti Cerkvi. Sicer pa potekajo pravne raziskave o posameznih problemih; na njihov izid je treba počakati.

Ali je res, da je več kardinalov, med njimi kardinal Schönborn, pri nekem srečanju z Vami zahtevalo Bertonejevo razrešitev? Odgovor je menda bil: Bertone ostane – basta!

Ne, tega ni bilo.

Tako kakor Vaš zavetnik sveti Benedikt ste se tudi Vi soočili z nekim »krokarjem«, kakor so poimenovali Vašega sobnega služabnika Paola Gabriela, tatu zaupnih dokumentov iz Vaše najbližje okolice. Kako hudo Vas je prizadela ta zgodba?

Vsekakor ne tako, da bi zapadel v obup ali svetobolje. Bilo pa mi je res nerazumljivo. Tudi če pogledam to osebo, ne morem razumeti, kako more človek hoteti kaj takega. Kaj si more obetati od tega? V to psihologijo ne morem prodreti.

Mnogi menijo, da bi bila Vaša prevelika zaupljivost lahko vzrok za to, da se je kaj takega moglo pripetiti.

Ja, saj ga nisem jaz izbral. Sploh ga nisem poznal. Šel je skozi sistem, skozi vse preizkuse. In v vseh ozirih se je zdel pravi mož.

Poznavanje ljudi, pravijo, naj na splošno ne bi bila Vaša prednost.

(Smeje se.) Ja, to bi kar priznal. Po drugi strani pa sem zelo skrben in previden, ker sem pri drugih in tudi pri sebi že pogosto izkusil meje dobrega poznavanja ljudi.

Kako ste gledali na pravno plat tega primera?

Pomembno mi je bilo, da prav v Vatikanu ohranimo neodvisnost sodstva. Da vladar ne reče, da bo stvar vzel v svoje roke, saj mora v pravni državi sodstvo imeti svojo lastno pot. Šele potem more vladar izreči milost, to je nekaj drugega.

Vaš nekdanji sobni služabnik je bil zaradi hude kraje 6. oktobra 2012 obsojen na osemnajst mesecev zapora. Pripor je nastopil 25. oktobra v Vatikanu. Vi ste ga obiskali 22. decembra, mu odpustili in odpravili prestajanje pre­ostale kazni. Gabriele je bil izpuščen še isti dan. Kaj Vam je povedal pri Vašem obisku?

Bil je pretresen nad samim seboj. Ne bi rad analiziral njegove osebnosti. Je čudna mešanica tega, kar so mu prigovarjali ali si je sam prigovarjal. Razumel je, da se to ne bi smelo zgoditi, da je bil res na napačni poti.

Ugibali so, ali sobni služabnik sploh more sam opraviti dejanje takšnih razsežnosti. Kaj menite?

Dokumente je gotovo sam odnašal. Nihče drug ni mogel priti sem.

A morda so vendarle bili somišljeniki, prijatelji, ki so ga nagovarjali k dejanju.

To je mogoče, a tega ne vem. Vsekakor niso ničesar našli. [...]