Tiskane izdaje
Novi francoski predsednik je malone edinstven primer v zahodni demokratični zgodovini, v elizejsko palačo je prišel brez politične stranke, ponaša se s tem, da ne pripada ne levici ne desnici. Ameriški predsednik je zmagal kljub nasprotovanju celotne politične garniture in brez podpore medijev, razglašal se za »glas običajnih ljudi«. Model je pravzaprav italijanski premier Silvio Berlusconi, ki je leta 1994 z uspehom novoustanovljene stranke Naprej Italija pospravil s starim, diskreditiranim sistemom. Vsa tri imena so napovedovala velike spremembe, bolj čisto politiko onkraj propadajočih strank, pri čemer Trump daje vtis, da hoče razgraditi celoten politični sistem.
Politika že dolgo deluje na zelo personificirani ravni, zreducirala se je na imena, voditelji so kot škatlica za politične ideje in nadomestilo za programe. Nov trend je, da zdaj za zmago ne potrebujejo več stranke, kar pa ne velja za vladanje, ki sledi – začneš lahko iz nič, a celo Gibanje 5 zvezd je sčasoma postalo stranka. V uverturi volitev pa javnosti ugaja prav misel, da novi obrazi niso del sistema. Tradicionalne stranke, ki so obvladovale politiko več desetletij, so se marsikje na celini sesipale vase, izstopajoči primeri so v Franciji, Italiji, Avstriji.
Rezultat francoskih volitev sili v nove razmisleke: dolgo je Italija veljala za anomalijo, tačas je tudi v Franciji, normalni demokraciji, zmagalo gibanje z evidentno osebno etiketo in inicialkami voditelja. In to je polpredsedniški sistem, ki sam po sebi personalizira politiko in institucije.
Franciji ni nikoli vladala sredina. Po revoluciji leta 1789 so se poslanci v nacionalni skupščini, ki so podpirali revolucionarne pridobitve, posedli levo, privrženci monarhije in Cerkve, ki so jim nasprotovali, desno. Odtod pojem »levica« in »desnica« in odtlej državo zaznamuje dvopolnost. V peti republiki je bil Charles de Gaulle verjetno edini predsednik, ki je vladal s sredine, čeprav poudarjeno konservativno. Kasneje sta se na oblasti izmenjevali leva in desna opcija, François Mitterrand je bil prvi socialist, ki je po več desetletjih konservativizma postal šef države. François Bayrou se je zaporedoma preskušal kot sredinski predsedniški kandidat, vendar je centrizem ostal neke vrste privesek konservativcev.
Macronova izvolitev nakazuje preurejanje politične krajine, obe tradicionalni politični formaciji, socialisti in republikanci, sta močno opešani. Stari francoski politični sistem se je zrušil – podobno se je pred dvema desetletjema zgodilo v Italiji z Berlusconijem, ki je pometel z vsem starim –, pred novim predsednikom je verjetno najtežji mandat v republiki po letu 1958.
Značilno je, da je šlo pri francoskih volitvah, kot pravzaprav povsod na celini, za fundamentalno nrav »sistema«. Za večino razočaranih volivcev v Evropi pa »sistem« ni več »kapitalizem« v najširšem pomenu, je nedavno pisala profesorica zgodovine z UCLA Perry Anderson (Why the System will Always Win), temveč posebna »varianta«, ki jo zaznamujejo »deregulirani finančni tokovi, privatizirane javne storitve in čedalje večja družbena neenakost«. Vprašanje, ali bo Macron naredil kaj v zvezi s tem, se zdi retorično.
Spominja na Tonyja Blaira, a malce tudi na Mattea Renzija, ki je poskušal pobirati ideje z leve in desne, ne da bi se pri tem veliko obremenjeval s tradicionalno ideologijo. Vendar si je nekdanji firenški župan podredil stranko, demokratska stranka je postala stranka Renzija, medtem ko je Macron začel iz nič. Velja za izobraženega in intelektualnega, v tem se razlikuje od nekdanjega premiera v palači Chigi, precej podobnega Berlusconiju.
Laboratorij Italija
Italija se je na začetku devetdesetih tako rekoč rodila na novo. Stranke, ki so ji vladale in zlorabljale oblast desetletja, so bile izbrisane s političnega prizorišča, krščanska demokracija, vladala je skoraj pol stoletja, je doživela hudo krizo, ki se je končala z razpadom stranke, komunisti so se reorganizirali v socialdemokracijo. Simbol sprijenega sistema je postal socialist Bettino Craxi, predsednik vlade na prelomu osemdesetih let. Zaradi sistemske, institucionalizirane korupcije (tangentopoli), ki jo je razkrila operacija Čiste roke, se je zrušil stari režim, imenovan prva republika. Brez trdnih temeljev je začel nastajati novi, začetek se je zdel primerljiv z letom 1945, pojavil se je Silvio Berlusconi.
Novinec na političnem prizorišču in predsednik štirih rimskih vlad, njegov staž je najdaljši med vsemi povojnimi premieri, je usodno zaznamoval italijansko politiko. Povezan ni bil samo z zadnjo etapo korupcije prve republike, temveč je kot medijski oligarh v vlogi politika poosebljal konflikt interesov, nepredstavljiv za zahodne demokracije, obenem je obvladoval javno in zasebno. S sistematičnim zaničevanjem institucij republike je iz politike naredil kabaret.
Ohranjal se je na oblasti, da bi ščitil sebe in svoj imperij, današnja Italija je njegov produkt, Economist ga ni zaman razglasil za tistega, ki je uničil Italijo. Navsezadnje pa je Matteo Renzi, do nedavna premier, njemu podoben populist. Problem Italije je, da razen Renzija nima nobenega »normalnega« politika.
Fenomen Kurz
Avstrija je dolgo veljala za pojem stabilnosti, njena konsenzualna politika je bila najznačilnejša lastnost političnega življenja druge avstrijske republike. Predsedniške volitve lani so pokazale hude anomalije, ustavno sodišče je razveljavilo volitve, kandidat zelenih je decembra za las zmagal pred skrajno desnico. Zdaj je država spet v nepričakovani krizi, oktobra bodo predčasne parlamentarne volitve, zamajalo se je še eno rahlo ravnotežje v Evropi. Zvezda na političnem nebu je Sebastian Kurz, 30-letni zunanji minister in novi vodja ljudske stranke.
Zrušil je koalicijo socialdemokratskega kanclerja Christiana Kerna, je najbolj popularni politik v državi, obeta si, da je, kakor za Macrona, napočil njegov čas in lahko postane bodoči kancler. Ljudska stranka, ki je tako kot socialdemokratska na predsedniških volitvah prvič po vojni ostala brez kandidata, se nadeja, da rosno mladi politik prinaša svežo kri. Sprejela je vse njegove ultimate, tudi preimenovanje v Listo Sebastiana Kurza, medtem ko mladenič lovi duha asa, hoče se distancirati od establišmenta.
Priljubljen je zaradi ostrih protipriseljenskih stališč, zna se pokloniti ljudskemu okusu, prizadeva si pobrati glasove skrajne desnice. Navijal je za zapiranje meja, ima zasluge za zaprtje balkanske poti in uvedbo begunskih kvot, gojil je odklonilno stališče do članstva Turčije v EU, še preden je predsednik Recep Tayyip Erdoğan v Evropi postal nezaželen. Menda prinaša mlado moško energijo, ta Avstriji že od Jörga Haiderja in prek Karl-Heinza Grasserja zelo laska. Toda zvezdniški Sebastian Kurz ni zvezda; niti študija ni zaključil. Je predvsem odraz politike, v kateri ni več intelektualnega sloja, samo še plitki populizem.
Sociolog Marc Lazar je že pred časom definiral Italijo kot »laboratorij demokracije«, oznaka se je nanašala na njeno sposobnost novih eksperimentiranj, četudi z »anomalijami«. V današnjem iztirjenem svetu, v katerem se krušijo vrednostna merila, je anomalij vse več – vse več je antipolitike, antivoditeljev, antistrank. Demokracija se spreminja, začenja se neka nova zgodba.
