Pesnik + smrt = { }

Osemindvajsetega januarja 2016 ob 12. uri in 30 minut je v skrivnostnih okoliščinah umrl moj mož Aleš Debeljak. Vračal se je s sprehoda na Bledu in se po gorenjski avtocesti peljal proti Ljubljani. Pred predorom Peračica se je ustavil ob robu ceste, stopil iz avtomobila, zatem pa je vanj trčil tovornjak. Alešev avto, ki je stal ob cesti, je bil nepoškodovan, v policijskem poročilu pa je navedeno, da je do trčenja prišlo kakšne tri korake znotraj voznega pasu – njegovi škornji so bili blatni in so na asfaltu pustili sledi.

To so skopa dejstva dogodka.

Tisto, česar ne vemo in, kot kaže, ne bomo nikoli izvedeli, je, zakaj je Aleš ustavil avto tam, kjer ga je ustavil, zakaj je stopil iz vozila in naredil tiste tri korake, o čem je razmišljal v trenutkih in sekundah pred smrtjo.

To je skrivnost, praznina, prazen zaslon.

Skorajda nemudoma po Aleševi smrti so se začele v medijih in med ljudmi, v kulturnih in novinarskih krogih, pa tudi med najinimi prijatelji in znanci širiti govorice, da je Aleš naredil samomor, da je na cesto stopil premišljeno in z namenom, da konča svoje življenje. Droben podatek, ki je sprožil omenjena ugibanja, je bila prva izjava voznika tovornjaka, saj je dejal, da je Aleš z rokama, dvignjenima v zrak, stopil na vozni pas. Pozneje je svojo izjavo dvakrat spremenil, na koncu pa izjavil, da se je vse skupaj zgodilo tako hitro, da ne more z gotovostjo trditi, kaj točno je počel Aleš oziroma kdaj točno je dvignil roki v zrak (preden ga je zadel tovornjak ali v trenutku, ko ga je zadel). Med obdukcijo niso našli nikakršnih telesnih znakov, ki bi razjasnili Aleševo namero ali nakazali možno obrazložitev. Ni bilo poslovilnega pisma. Policija je uradno ugotovila, da je šlo za nesrečo zaradi Aleševe neprevidnosti.

Okoliščine v mesecih pred Aleševo smrtjo so po eni strani podžigale govorice, po drugi strani pa ponujajo morebitno alternativno pojasnilo. Aleš je bil decembra 2015 na bolniškem dopustu. Na FDV se je oglasil le enkrat v začetku januarja, preden je nato pred zimskimi počitnicami vzel še teden dni bolniškega dopusta. Še pred njegovo smrtjo sem z različnih strani – vsekakor zaradi njegove neobičajno dolge odsotnosti s fakultete – slišala namigovanja, da ima raka. V resnici ga je mučila bolj banalna in pogostejša težava, ki ima precej nedostojanstven sloves, in prav to je bil razlog, zaradi katerega o tem decembra ni hotel odkrito govoriti in zaradi katerega tudi mi, njegovi družinski člani, nismo hoteli o tem javno govoriti po njegovi smrti. Aleš je namreč v tem času trpel zaradi hudih hemoroidov in prestal kar nekaj posegov, ki pa tega njegovega problema niso odpravili, temveč so povzročili nove zaplete in mu povzročali še hujše bolečine in trpljenje.

Prva zgodba se je sama po sebi porajala tistim, ki niso vedeli, kakšno je njegovo zdravstveno stanje, in ki so se spraševali, kakšni so razlogi za njegov bolniški dopust, za njegovo malodušje, njegovo hujšanje, ob tem pa sklepali, da je bil na smrt bolan in da je naredil samomor, da bi se izognil dolgemu boju z rakom. Povsem drugačna zgodba se je porajala tistim, ki smo bili seznanjeni z njegovim zdravstvenim stanjem: takoj smo pomislili na to, da je stopil iz avtomobila, morda impulzivno in v jezi, ker so ga mučile bolečine, da jih je poskušal ublažiti še pred vožnjo v predor Peračica. Tu pa je še ena zgodba, ki se je porodila njegovemu splošnemu zdravniku in drugim zdravnikom, ki so ga poznali: da ga je prizadela lažja kap ali embolija, zaradi katere je bil zmeden in brez prave orientacije, ter da je bil to razlog, zaradi katerega je ustavil avtomobil in stopil na cesto. Povedali so mi, da je pri njem obstajalo to tveganje za kap – zaradi kajenja, hudega stresa in morda tudi zaradi zdravstvenih posegov, ki jih je prestal nedavno pred tem. Lažje kapi ni mogoče odkriti z obdukcijo, samo posledice močnejše kapi. Nedavno me je med pogovorom znanec, ki se ne giblje v kulturniških krogih, a ima, kot kaže, literarno domišljijo, vprašal, ali je imel Aleš sovražnike. Odgovorila sem mu, da jih je imel – svojega ugleda in položaja, ki ga je imel v slovenski književnosti in akademskih krogih, vsekakor ni dosegel, ne da bi se ob tem komu zameril –, vendar ne, sem dodala, ne takšnih, ki bi ga hoteli ubiti.

Tako je konec Aleševega življenja postal dovršena postmoderna smrt. Vsak od nas projicira na vabljiv in prazen bel zaslon svojo lastno zgodbo o skrivnosti v samem središču dogodka. Pa vendar vse te projekcije – celo če so številne, ne ena, ampak deset, ne deset, ampak sto – ne pripomorejo k resnici. Ne razkrivajo ali razsvetlijo, še manj pa ustvarijo resnico, ki ostaja trdovratno nedoumljiva. Pravzaprav te projekcije na zaslonu razkrivajo več o nas, ki smo jih ustvarili – o naših odnosih do Aleša, o naših življenjih, naših strahovih in željah, ambicijah in negotovostih –, kot pa o Aleševih namerah, ko je tistega sončnega zimskega dne na gorenjski avtocesti stopil iz avtomobila.

Nesmiselno, nemogoče in morda celo manipulativno do bralca bi bilo opisovati, kako sem se počutila v urah in dnevih po Aleševi smrti. V času njegove smrti je bila naša družina razkropljena po svetu: najina hči Klara je bila na kolidžu v Pragi, najin starejši sin Simon je delal kot prostovoljec v Rigi v Latviji, sama pa sem bila na obisku pri svoji ostareli materi v San Franciscu v Kaliforniji. Ko sem se tistega četrtkovega jutra zbudila v mamini hiši, je bil Aleš že nekaj ur mrtev – med Ljubljano in Kalifornijo je deveturna časovna razlika –, vendar nisem ničesar slutila. Vstala sem in se pripravljala na to, da grem s prijateljico na kosilo. Najin mlajši sin, šestnajstletni Lukas, je bil edini član naše družine, ki je bil tistega dne v Ljubljani, in na njegova mlada ramena je padlo breme, da je od policistov izvedel za novico, da je moral o tem obvestiti Aleševe starše, svojega brata in sestro, nato pa vse skupaj povedati mojemu bratu in on me je o tem, kar se je zgodilo, obvestil, ko sem se vrnila s svojega zadnjega brezskrbnega kosila.

Po dolgem poletu skozi noč v še temnejšo in daljšo noč, poletu, kakršnega sva v najinem skupnem življenju z Alešem velikokrat opravila, poti, ki je bila enaka kot takrat, ko sem se prišla v Slovenijo z njim poročit, sem se vrnila v Ljubljano, v srcu in v mislih zaradi šoka in bolečine tako pretresena, da nisem imela volje za deskanje po internetu in branje o tem, kako ljudje komentirajo dogodek. Že povezovanje Aleševega imena z besedami smrt, osmrtnica in pogreb je bilo preveč nenaravno in pretresljivo, da bi to lahko prenašala, še toliko težje bi bilo povezovanje Aleševega imena z besedo samomor. Primitiven, plazilski del mojih možganov me je pripravil na preživetje, zaščito otrok in zaščito svojega krvavečega srca. V mesecih, ki so sledili, sem počela prav to.

Zelo jasno je, zakaj jaz, Aleševa žena in vdova, zavračam idejo o samomoru in zakaj na prazen zaslon projiciram besedo »nesreča«. Če bi storil samomor, bi to pomenilo, da ga nisem poznala tako dobro, kot sem mislila, da ga. Ponovno bi morala presoditi njegov značaj in najino skupno življenje. Najhuje pa bi bilo, da bi se na neki način počutila krivo. To pa bi pomenilo, da sem ga v trenutku največje stiske zapustila. Toda kljub tej pristranskosti mi določeni dejavniki dajejo nekaj pristojnosti. Če namreč kot njegova žena ne vem za resnico, skrito za njegovo smrtjo, pa imam zato dostop do bolj stvarnih podatkov, ki jih drugi nimajo. Podatki, ki jih tukaj razkrivam, ter dejstva o njegovem zdravju in sami nesreči bi v plemenitejšem in dostojnejšem svetu ostali v zasebnosti njegove družine. Z njim sem živela 23 let ter z njim delila najbolj intimne misli, strahove in sanje. Zame je bila Aleševa najbolj prevladujoča značajska lastnost (ki je dejansko pripomogla k uspehu najinega nenavadnega zakona) njegov siloviti tekmovalni duh, odločenost biti najboljši. Hotel je biti najboljši pesnik, najboljši esejist, najboljši profesor, pred poroko najboljši ženskar ter po poroki najboljši in najzvestejši mož in oče. Ta značajska lastnost mi ne gre skupaj s samomorom.

Da bi šlo za samomor, še posebej pa za načrtovan in naklepen samomor, ni kaj preveč smiselno. Postaviti se pred tovornjak na avtocesti je nenavaden način samomora. Lahko bi bil uspešen, lahko pa tudi ne. Tovornjak bi se mu lahko izognil. Lahko bi se končalo s težkimi poškodbami, a ne s smrtjo. Še huje: tovornjak bi lahko treščil v druge avtomobile na cesti. Voznik tovornjaka in drugi nedolžni udeleženci v prometu bi bili lahko ranjeni ali mrtvi. Tu pa pridemo nazaj k vprašanju značaja. Aleš je bil humanist. Ne znam si predstavljati, da bi v primeru odločitve za končanje svojega življenja tvegal življenja drugih. Aleš je bil ljubeč in zaščitniški oče. Ne znam si predstavljati, da bi za ta namen izbral čas, ko ga je njegov šestnajstletni sin čakal sam doma.

Toda še vedno ne morem vedeti zagotovo, kaj se je zgodilo, prav tako pa tega ne morejo vedeti tisti, ki na isti zaslon projicirajo besedo »samomor«. Ne pretiravam, ko rečem, da v devetih mesecih od Aleševe smrti skorajda ni bilo tedna, ko ne bi prišla na naša ušesa govorica o samomoru. Zaradi tega se je končalo tudi nekaj tesnih družinskih prijateljstev, kar je še povečalo naš občutek izgube. Naučili smo se težko lekcijo o lojalnosti in zanesljivosti prijateljstva v času hude bridkosti. Poskušam razumeti, zakaj toliko pripadnikov družbe, ki so nekoč spoštovali mojega moža, zdaj v tej zadevi ne dopušča dvoma in ne razume čustev njegove družine. Zakaj preprosto ne rečejo, da ne vedo, kaj se je zgodilo, in da tega ne bomo izvedeli. Pri vsem tem sem zaznala celo paleto vzgibov, od prezira vrednih do zgolj človeških.

Najbolj prezira vredni so nizkotne govorice, samopromocija in prestiž, ki pride s pretvarjanjem, da imaš insajderske informacije. Potem pa je tu še starodavni greh zavisti. Sama sem Aleša odvračala od tega, da bi se s tem argumentom branil pred kritiki, z njim namreč lahko odbiješ praktično katero koli kritiko, a tu morda lahko igra določeno vlogo. Aleš je bil hiperproduktiven. Na nacionalni in na mednarodni ravni je opravljal tri poklice, bil je pesnik, esejist in profesor, in bil je glasen, zaverovan v svoj prav ter včasih tudi napadalen; bil je neustavljiva sila narave. Njegova nenavadna smrt, interpretirana kot samomor, je zato morda za nekatere priročna razpoka v njegovem oklepu. Tako kot zmaj v votlini, s šibko točko, ki kaže na njegovo umrljivost.

Toda vzgib, ki ga razumem in tudi odpustim, je ta, da se moramo v primeru, da je bila Aleševa smrt zgolj neumna in naključna nesreča, soočiti z negotovostjo svojih življenj in z ničevim prepričanjem, da nadzorujemo svoje življenje. S to realnostjo se je težko soočiti, saj pomeni, da se kaj takega lahko zgodi vam ali pa komu, ki ga ljubite. Takšna stvar lahko vzbudi globok primarni strah. Zato tudi takšna ihta pri projiciranju zgodbe na prazen zaslon, saj je smiselna in osmisli nerazložljiv človeški dejavnik tam, kjer tega smisla ni.

Nemogoče je preveč poudariti, koliko bolečine je meni in ostalim članom Aleševe družine povzročilo kroženje takšnih govoric. Da, zavedam se, da je Slovenija družba, kjer je samomor tako pogost, da bi bil lahko nacionalni šport, prav tako pa, da je kombinacija umetnika in samomora, še posebej pa pesnika in samomora, dosegla mitološke razsežnosti. Toda glede na kopičenje vročičnih šepetanj se mi nekako zdi, kakor da bi družba kot celota imela kolektivno »željo«, da so stvari postavljene tako, in zgolj takšna interpretacija bi jih zadovoljila. Zato imam neprijeten občutek, da sem bila utišana, izbrisana.

V zadnjih devetih mesecih sem mnogokrat želela, da bi bil Aleš neznan človek. Tako bi lahko za njim žalovala v svoji zasebnosti, v tišini, brez družbe, brez govorjenja, brez obveze, da branim njegov ugled in varujem njegovo dediščino. Spominjam se, da je bilo pred mnogimi leti ob mojem prvem prihodu v Slovenijo eno prvih vprašanj, ki so mi ga ljudje zastavili, zakaj se ni Aleš preselil v Ameriko. To bi bilo povsem običajno. Vendar pa se z Alešem o tem nisva nikoli pogovarjala. Preprosto sem vedela, da se hoče vrniti v svojo deželo, tam živeti in ustvarjati v svojem jeziku ter poučevati mlade Slovence. Podobne poklicne obveznosti v Ameriki mu ne bi pomenile kaj dosti oziroma nič. In tako je tudi storil. Večino svojega odraslega življenja je preživel v Sloveniji. Svojo znatno energijo je posvečal temu, da je bil pesnik, javni intelektualec ter navdihujoč profesor in mentor.

Zdaj ga ni več, in eno najbolj pogostih vprašanj, ki mi jih v teh dneh zastavljajo, je: kdaj se boš vrnila domov? To vprašanje skrči moje življenje v Sloveniji na prazen prostor, prazno matematično množico, prav tako, kakor je Aleševo življenje skrčeno na prazen zaslon njegove skrivnostne smrti. Toda ne bom se vrnila domov. Sem že doma. Ostala bom in še nekaj časa nosila baklo – in moja prva naloga je preobrniti razpravo stran od nepopisne skrivnostnosti njegove smrti k polno popisanemu in vsem znanemu Aleševemu življenju. K osupljivemu obsegu knjig, pesmi, esejev in člankov. K njegovi enciklopedični razgledanosti in moralnemu pogumu. K strasti njegovega pedagoškega sloga. K tisočim razglednicam. K dobrim (in tudi ne tako dobrim) šalam, ki jih je spremljal vreščeč smeh. Pa tudi k tistim, ki smo imeli to srečo, da smo ga dobro poznali, ki nam je v življenja prinesel živahnost, ljubeznivost in bistroumnost.